Bandipur in zadnji pogled na Himalajo

16 11 2010

V Pokhari se je začel povratek proti domu, vmes pa naju je čakal še postanek v vasici Bandipur nekje na pol poti do Kathmanduja. Kot že ničkolikokrat na tem potovanju se je vse skupaj začelo zelo zgodaj, avtobusi proti Kathmanduju zapustijo Pokharo ob 6.30 uri zjutraj, tako sva si že pred 6 uro zjutraj poiskala taksi in se odpeljala do avtobusne postaje, kjer je lastnik lokalčka na postaji takoj zadevo vzel v svoje roke in že sva pila jutranji čaj in vnovič opazovala kako se prva sončna svetloba počasi zarisuje na Himalajske vršace.

Sledila je naporna 4 urna vožnja in še sreča je bila, da sva se zbudila ravno pravi moment in opazila, da smo prispeli v prašno vasico ob glavni cesti, kjer sva nameravala izstopiti. Bandipur je namreč kakih 10 kilometrov oddaljen od te ceste in do tja sva potrebovala nov prevoz. Po klasičnem pregovarjanju z vozniki džipov, ki so naju na vsak način hoteli peljati za precej denarja sva se vkrcala na džip, ki služi javnemu prevozu in stane nekaj centov. Vkrcala pa se nisva na klopi namenjene sedenju – te so bile že nabito polne – ampak kar na streho, k vreči krompirja in še nekaterim zalogam namenjenih v Bandipur. Na strehi so bili poleg naju še trije lokalni mladinci.

Vožnja po ovinkasti cesti se je hitro začela in kar težko je bilo loviti ravnotežje in se oklepati kovinskih drogov na vrhu strehe. V Nepalu je možnost, da umreš kot udeleženec prometa kar 20x večja (nepreverjen podatek), kot v večini Evropskih držav. Med vožnjo so se odpirali pogledi na osončene terase, majhne zaselke in gorske špice v ozadju. Po kakih 20 minutah smo že dospeli v Bandipur. Ta naju je takoj pozitivno presenetil z v Nepalu neobičajno urejenostjo, prijaznostjo, mirom, super hotelčki in arhitekturno lepoto. Sprehodila sve se gor in dol po vasici v iskanju prenočišča, nastanila pa sva se v Bandipur guest housu, ki se je v svoji rustikalnosti kar drobil preko opek in ponujal nekakšen srednjeveški značaj, izjemno prijazna sobica pa je ponujala še čudovit razgled na okoliške gričke in porasle terase.

Sledil je zajtrk na sredini vasi (Bandipur ima vse skupaj samo eno ulico), zatem pa nekaj izletov po okolici. Najprej sva napadla bližnji hrib, kjer sva na vrhu uživala v razgledu na vasico, ter v senci iglavcev počivala na velikih skalah in prebirala knjige. Himalaja je bila žal že v gostih oblakih, ki vsakodnevno migrirajo iz dna doline proti višjim vrhovom.

Obiskala sva še velik izravnan plato na koncu vasi, kjer se je pred izgradnjo glavne ceste dogajala ogromna tržnica, saj je bil Bandipur nekdaj na sredini trgovske poti iz Tibeta v Indijo. Tu so se tako srečevali trgovci in ponujali svoje dobrine. Med sprehodom po okolici pa sva naletela še na eno malce bolj neugodno zanimivost. Po okoliških grmovjih se namreč napletajo ogromne mreže, ki gostijo prav tako ogromne pajke. Doma sem se pozanimal o vrsti teh stvorov. Gre za Golden orb pajke, ki so znani kot pajki, ki izdelujejo največje in najmočnejše mreže na svetu. Kakšne mreže so bile tudi 6 in več metrov velike, pajki pa lahko prekrijejo celotno dlan odraslega človeka. In ti so viseli dobesedno na vsakem koraku.

V Bandipurju sva si zvečer privoščila še večerjo pod najinim hotelčkom, ki je zaradi ozke ulice, arhitekture s stebri spominjajoč na grške in fasado spominjajoč na kakšno beneško vilo ponujal izjemno prijetno atmosfero ob majhnih mizicah s svečami. Zjutraj sva prav tako pred sončnim vzhodom odbrzela na prej omenjen plato, saj se iz njega čudovito vidi na ogromen del Himalajske verige. Tako sva občudovala vršace od Dhaulagirija, vseh Annapurn, Machhapuchhare, Manasluja in Langtang Lirunga. Pod njimi je valovalo morje oblakov, vrhovi so se barvali v gradiente od temno modre proti živo oranžni, midva pa sva še zadnjič iz tal zrla v Himalajske lepote.

Pot iz Bandipurja proti Kathmanduju pa zopet ni ravno najenostavnejša. Zjutraj sva morala čim prej nazaj do mesta na križišču z glavno cesto, kjer sva potem kaki 2 uri posedala v razsulu in čakala da bo prišel kak avtobus. Seveda avtobusi tu mimo pridejo nabito polni in ni nama preostalo nič drugega, kot da sva se drenjala v majhnem prostorčku pri šoferju, kjer je sedelo še 5 lokalcev. Vedoč, da bo takih 6 ur vožnje, sva se kar malo smilila sama sebi. Ampak, nebo se je odprlo, avtobus je po kakih 2 urah ustavil in najini sopotniki so zapustili svoja sedišče. Tako sva ostala sama pri šoferju, zleknjena in nadaljno vožnjo samo uživala. Ob prispetju v Kathmandu pa sva šla nazaj v najin prejšnji hotelček, kjer naju je tudi čakala ostala prtljaga, saj sva za Pokharo s seboj vzela samo en nahrbtnik.

Naslednja dva dni v Kathmanduju so sledili nakupi in poslavljanje od Nepala. Zanimivo je, kako sva si na začetku potovanja z začudenjem mislila, zakaj toliko ljudi prihaja nazaj v to deželo, še posebej znani po tem smo Slovenci. Pač prideš enkrat za daljši čas in greš naslednjič kam drugam. Sedaj na koncu pa sva to početje malo lažje razumela. Čeprav je Nepal precej surov, naporen za potovanje, ponuja precej stresnih situacij, vseeno pusti globok pečat vključno z željo, da to deželo obiščeš ponovno in ponovno in ponovno. Himalaje zlahka ne pozabiš kar tako, vleče te nazaj, te kliče in pojavi se želja ob ponovnem snidenju. Kaj šele če si nek alpinist, ki imaš s temi kraji še toliko bolj poglobljeno izkušnjo.

Iz Kathmanduja naju je čakalo nabito polno letalo proti New Delhiju. Kathmandu je v teh mesecih zasičen s turisti, ponudbe letalskih linij pa niti ni toliko, zato so vsa letala polna in svoj let je priporočeno osebno potrditi pri tvoji družbi nekaj dni pred odhodom, saj se v nasprotnem primeru kaj rado zgodi, da ostaneš brez sedeža, čeprav imaš karto kupljeno. Polet nazaj je bila zopet super izkušnja, sedela sva na desni strani in lahko sva občudovala celotno verigo nepalske Himalaje. Iz letala šele ugotoviš, kako zares visoke so te gore, saj ne letiš nad njimi, ampak z njimi. Uvidela sva tudi nagjlobjo dolino med Anapurno in Dhaulagirijem, ki bojda pada kar 4000 metrov na obe strani.

Na letališču New Delhi pa se je začela nova zanimivost. Ker sva do sem letela z letalom druge družbe, ki ni povezana z najinim nadaljnim letom proti Evropi, seveda nisva imela kart za vkrcanje na letalo in brez teh boarding passov ne moreš v tranzitni prostor. Ker pa je bil že večer in nisva vedela kaj bi sploh počela zunaj letališča sva hotela na letališču počakati, ampak v tranzitnem prostoru, kjer običajno vse skupaj hitro mine. Letališko osebje nama je sporočilo, da dobiva karte čez kake 4 ure, kar je približno toliko časa kot ga potrebuješ, da zapustiš letališče in se potem ponovno vrneš preko vseh kontrol. Ok, posedla sva se na tla hodnika, kjer je bilo ogromno ljudi v enaki situaciji. V tem prostoru je sicer bil nek štant z sendviči in vodo, a le te lahko plačaš samo v indijskih rupijah, ki pa jih izven Indije ne moreš dobiti, tako so vsi popolnoma brez denarja. Imaš dostop do WCja, kadilnice, potem pa se zadeva neha. In vedno, ko je napočil čas, da dobiva najine karte, se je seveda zadeva pomaknila naprej. Ob 2 zjutraj, torej po 8 urah čakanja, je končno prišel nek predstavnik za Turkish airlines, ki nama je pobral potne liste. Tam tako ostaneš brez denarja, brez potnega lista, ki si ga dal kar nekomu in brez nekega potrdila, kdo si, kam greš itd… In ta oseba gre potem fizično do okenca za check-in, čekira tvojo prtljago in ti prinese tvoje karte. Na te sva tako čakala celih 10 ur. Tako se tam stalno dogaja vsaj 100 osebam, ki čakajo in čakajo, osebje pa jim ves čas laže, da bodo dobili karto čez 1 uro, čeprav dobro vejo, da se to ne more zgoditi, ker se okence za čekiranje ne odpre prej kot 3 ure pred tvojim poletom. Zatem pa via, New Delhi – Istanbul in v Munchen… trip 1A!

Sicer sem doma nekaj fotografij že obdelal, sem vseeno objavil neobdelan material, da je v skladu s ostalimi objavami…

Več fotografij najdete v GALERIJI.



Pokhara – Nepalska riviera

22 10 2010

Koncno so se prazniki in praznovanja malce pomirila in se nama je uspelo prebiti do Pokhare, drugega najvecjega Nepalskega mesta situiranega ob jezeru Thewa Tal priblizno velikosti Blejskega pod zasnezeno gorsko verigo med katero se nahajajo osemtisocaki Annapurna, Dhaulagiri in Manaslu, ki se obcasno prikazejo izza goste pregrade oblakov.

Logicno, se najvec turisticnega dogajanja nahaja tik ob jezeru in tam sva si nasla tudi svoj guesthouse, katerih poleg restavracij, cyber cafejev, trekingskih agencij kar mrgoli. Sicer je dogajanje kar malo odmaknjeno od jezerske obale na katero meji le redki guesthouse, vsaj v tem delu. Na surovi obali pa se najde le kak koktejl bar, ki zazivi ko gre sonce pocasi za obzorje.

V Pokhari sva si morala cim prej podaljsati Nepalsko vizo, katera nama je pretekla ze 3 dni preden sva koncno le uspela priti do imigracijskih oblasti. Tudi na to so vplivali prazniki in podobni zadrzki. Sicer podaljsanje Nepalske vize ni nic posebnega, potrebno pa je placati kazen, za vsak dan zamude 3 USD, 15 dnevno podaljsanje pa stane 30 USD. Vmes sva si tudi ze kupila letalsko karto do New Delhija, saj se nama ponovna ekspedicija po kopnem nic kaj ne ljubi, pa se prihranila bova.

Tretji dan sva vstala se pred svitom. Hotela sva namrec iz jezera na colnu opazovati soncni vzhod, ki dramaticno obarva Himalajske vrsace in tako sva si se v temi sposodila coln ter odveslala na cim boljso opazovalno tocko. Kmalu pa je sonce tudi tokrat prislo izza horizonta ter v zivo oranzno odelo Annapurne, Dhaulagiri, Machhapuchhare, Hiunchuli in se nekaj bolj oddaljenih spic. Samo lebdela sva sredi jezera v tisini in miru in opazovala enkratno predstavo, po kateri se seveda prileze konkreten zajtrk.

Svoj colnic sva spravila do obale, ga z verigo pricvrstila na temu namenjen kolicek, odlozila vesla in se pes odpravila v eno izmed mnogih obednic v tem objezerkem delu Pokhare. Zajtrki so v lokalih z bolj turisticno ponudbo res super, jajca, kruh, krompir, zelenjava iz zara, klobasice itd… Najina namera po obeda pa je bila obisk World peace pagode na bliznjem hribcku pod katerega sva mislila odveslati. Le ta namera pa je dobesedno splavala po jezeru, saj na mestu kjer sva pustila coln le tega ni bilo vec. V rahli zmedenosti sva malo povprasala nekaj domacinov, potem pa se sprijaznila z usodo. Pri sposojevalcu nisva pustila nobenih podatkov, nobenih dokumentov, nobene kavcije, zato kaksne nuje za soocenje s problemom niti ni bilo. Sklepala pa sva, da je coln tako ali tako nekje na jezeru in da se bo ze nasel, se najbolj verjetno pa ga je vzel najin sposojevalec sam, da bi ga lahko naprej sposodil. Resnice verjetno ne bova izvedela in kaj dosti se tudi sekirala nisva.

Nato sva si sposodila motor. Za prvi dan majhen odstekan beli skutercek na katerem sva se kar sama sebi malce posmehovala in se kmalu znasla v nepalskem divjem prometu, ki poteka po levi strani (obicajno kar po sredi) in v katerem je hupa najbolj pomembno orozje. Tako sva vijugala mimo ostalih motorckov, se izmikala grozecim se tovornjakom in avtobusom in trobila na obcasne bivole in krave, ki so enakovredni udelezenci na cesti. Sicer zaradi slabega stanja cest vse poteka precej pocasi, tako da kaksne hude panike ni, prav tako pa ni prometnih znakov in semaforjev in temu primerno tezko kakega spregledas.

Najprej sva se odpeljala do “Penguin pool-a”, za kar sva mislila da to pa bo ena kul scena, a se je izkazalo, da gre za lokalno kopalisce kake 5 km izven Pokhare. Nato sva se vozila po starem delu mesta, se ustavila v kaki obcestni kafani ter se napotila se v gorski muzej.

Tam sva bila prijetno presenecena najprej nad urejenostjo celega kompleksa nato pa naju je takoj pri vhodu pricakala slovenska narodna nosa, fotografije Triglava, Bleda in ostale podobe nasih alpskih okolisev v pravem slovenskem koticku. Kot, da to se ni bilo dovolj, sva se zaletela se v lutko Vikija Groslja v skromni alpinisticni opravi, ki jo je uporabljal v svojih zacetnih Himalajskih podvigih. Na splosno je muzej kar OK, veliko fotografij, podatkov, razstavljene opreme plezalcev, nagacena fauna, posusena flora in podobno. Nazaj na motorcek in ze sva “drvela” naprej po neznanih cesticah in uzivala v razgledih.

Naslednji dan, sva situacijo ponovila, le destinacije so bile druge. Peljala sva se do osamljenih vasic na drugi strani jezera, obcudovala rizeva polja, preklinjala nad razritimi cestami, ki si tezko sploh zasluzijo status ceste in se obcasno ustavila na kaki pavzi. Za finale sva naskocila se vasico/hrib nad Pokharo imenovan Sarangkot iz katerega so bojda izjemni gorski razgledi in pa tudi hudi pogledi na Pokharo in jezero Phewa Tal, ki ima tako kot Blejsko mali otocek, za kopanje pa zaradi onesnazenja ni najbolj primerno.

Najin skutercek je komaj prigaral do priemrnega parkirisca pod vrhom do katerega sva se na koncu napol prevracala po makadamskih luknjah in skalah. Do vrha sva odsla pes ter pricakovano uvidela gosto oblacno kopreno nad vrhovi, a vseeno bila delezna lepega pogleda na jezero in mesto. Na poti nazaj sva ugotovila se obupno stanje zavor na najinem vozilu in le s tezavo odvila nekaj spotakljivih situacij. Skratka, uzivanje 100 na uro (oziroma uzivanje 25 na uro) in v Pokharo se definitivno splaca, ceprav ni ravno neka res pristna izkusnja, je pa ogromno za poceti in mesto je izjemno prijazno in par dni tukaj prezivis z najvecjim uzitkom.

Iz Pokhare se pocasi vracava nazaj proti Kathmanduju, ustaviva pa se se v bojda vasici na katero je pozabil cas, Bhandipurju.

Vec fotografij najdete v GALERIJI.



Ulica frikov in rezanje vratov

22 10 2010

Po trekingu sva v Kathmanduju vecino casa lenarila, se prestopala po turisticni cetrti Thamel, obcasno zavila v kaksen drug mesta in ob vecerih posedala na samotni strehi najinega hotela kjer sva uzivala v nocni panorami najinega delcka mesta.

Nasla sva tudi lep park imenovan “Garden of dreams”, kjer sva po placilu majhne vstopnine bila delezna blazin za izlezavanje na anglesko pokoseni travici v licno oblikovanih vrtovih.

V juznem delu mesta pa sva po treh dneh pocivanja nasla ulico imenovano tudi “Freak street”, ki je bivsi turisticni predel, oziroma predel kjer so se v 60ih in 70ih letih zaceli ustavljati popotniki s smerjo vzhod, vecinoma hipiji, ki so v Aziji iskali bolj barvito zivljenje, podobno varianto je zastopala Indijska Goa. In te hipiji so potem posedali na glavnem trgu, vecinoma kadili takrat legalno marihuano ter se posvecali budisticni in hindujski duhovnosti. Na tej ulici se vedno najdes nekaj teh pravih hipijev, sicer malo bol v letih in se vedno se iz kake zakotne kafane slisi krike Janice Joplin. V tem predelu se je v “dobrih starih casih” dalo dobiti sobo tudi za 3 rupije (cca. 3 cente eura) in se vedno so cene vsaj polovicne ali se nizje v primerjavi z danasnjim centrom turizma, ki ga predstavlja Thamel. Sem sva potem tudi zavila na obcasno kosilo/vecerjo.

Na ulici Jochne (originalno ime) sva nasla tudi slascicarno po imenu Snowman, omenjam pa jo predvsem zaradi tega, ker sva tam nasla verjetno najboljse torte na svetu. V precej zanikrnem dvonadstropnem temnem lokalu se za razmajane in zarjavete stolcke borijo predvsem lokalci in pa tudi turisti, borijo pa se predvsem za v nickaj uglednem izlozbenem oknu razstavljene jabolcne pite, cokoladne torte, sirove torte in za razne vroce cokolade variante. V kolikor bi posiljali svoje produkte tudi v Evropo, bi bil najbrz kar stalen odjemalec.

Ko sva se naposled Kathmanduja le navelicala in se zelela pobrati se kak drug konec drzave, pa nama jo je “zagodel” najvecji drzavni praznik Dashain, ki sicer traja nekih 12 dni in ravno za dan, ko sva planirala odhod proti Pokhari se je Kathmandu na pol ustavil, tako da sva morala svoj odhod se malo odloziti.

Med prazniki pa se seveda marsikaj dogaja in na ravno pravi dan sva se usedla v avtobus v obupnem stanju, sam sem sedel pri vozniku, ki me je obcasno pretepal z dolgo prestavno rocico, Tina se je drenjala nekaj centimerov stran, in se odpeljala v Dakshinkhali. Tam je namrec tempelj posvecen krvolocni boginji Kali in da le ta ne bi povzrocala preveliko gorja, ji ob njeni kamniti podobi redno koljejo razne domace zivali. Po vecini kokosi in koze, obcasno pa v svojih zadnjih izmukljajih tam bridki konec stori kak bivol.

Na najbolj krvolocen praznik se je v Dakshinkhaliju tako vila dolga vrsta vernikov, ki so v rokah drzali kokosi in peteline ali pa za vrvico na zadnji sprehod vlekli svoje koze. Tisti, ki pa si zivali niso mogli privosciti pa so ob templju razbili kak kokos ali odvrgli kaksno pest riza. V nadvse onesnazeni reki, ki tece poleg templja so tako obcasno oprali s krvjo razmocene tepihe, ki so tisti del reke obarvali rdece. Glavni klavec pa je v templju po divjem udarjanju na zvonec, z dolgim nozem prerezal sleherni zivalski vrat, ki se je pojavil v njegovem dvometrskem radiju. V kolikor ne bi dezevalo, bi se kot je v navadi, potem praznicna druscina zbirala po okoliskih dzunglah in uzivala v svezih mesninah, ki bi cvrcale na desetinah zarov.

Pot nazaj grede je bila zopet precej zahtevna saj v avtobus stlacijo vsaj trikratno stevilo standardno dolocenih potnikov. Nazaj v Kathmanduju pa sva le docakala tudi najin prevoz v Pokharo, ki je zopet obetal mukotrpno sedem do osem urno voznjo.

Vec fotografij najdete v GALERIJI v albumih “Kathmandu 2nd time” in “Dakshinkhali”.



Treking do baznega tabora Everesta, 2. del

14 10 2010

Finale trekinga proti Everest base campu in proti 5554 metrov visokem vrhu Kala Pattar se je odvil v precej dramaticni maniri, ki si jo bova verjetno dobro zapomnila. Prvih 13 dni je opisanih ze v objavah “od Jirija do Namcheja“, ter o “dveh dneh v Namcheju“, ta objava pa je nadaljevanje prvega dela “Treking do baznega tabora Everesta, 1. del“.

Dan 14: Dughla – Lobuche
vzpon: 333 m, spust: 28m, hoja: 2 uri

Ze prejsnji vecer me je popadlo crvicenje v zelodcu, kar zna biti ob skromnih in precej zasedenih sanitarijah sila neugodna indikacija. Zjutraj sem skoraj popolnoma izgubil apetit in komaj pospravil paradiznikovo juho, nato sva s Tino se malce posedela v ze spraznjenem lodgu, da sem se odlocil ali je smiselno zagristi v pobocje do vasi Lobuche. Ker znaki niso niti malo spominjali na visinsko bolezen in ker niti najmanj nisva hotela se ene noci prebedeti (zaradi visine je bil vsaj pri meni spanec zelo okrnjen), sva se odlocila za nadaljevanje. Kmalu sem se na zraku in ob razmiganju spravil na zadovoljiv nivo in kmalu sva dospela na planjavo, kjer so mnogi spomeniki, molilne zastavice in mozici spominjali na umrle v Himalaji, predvsem tiste, ki so ostali na pobocjih Everesta. Ta dan je bil prvi bolj oblacen po Namcheju, zato je bila atmosfera za posedanje med  spomeniki nadvse primerna.

Nadaljevala sva po vse bolj mrtvi, skalnati, negostoljubni pokrajini, kjer so se najbolj zivi izgledali veliki balvani sredi obcasnih ravnic in uzivala v teh razgledih. Kmalu sva po precej poloznem pristopu ugledala Lobuche (4920 m), kjer sva planirala zadnje spanje pred napadom na ciljno tocko. Na ravnici med visokimi vrhovi stisnjena vasica, je bila precej napolnjena s pohodniki, a sobo sva prvo noc vseeno dokaj enostavno dobila. Glede na temnico v Dughli je bila to zelo svetla sobica in po skromnem kosilu (za moj apetit je bila tudi tokrat dovolj le juha), sva zleknejna v spalkah opazovala vasico ter naneseno moreno preko katere se je vil Khumbu ledenik, ki tece izpod Everesta. Skozi oblake se je vsake toliko prikazal Nuptse.

Moje zelodcno stanje se ni hotelo izboljsati, kar je kazalo na tukaj najbolj pogosto obliko bakterijske diareje (85% delez), ki se jo zdravi z enodnevno dozo antibiotikov, za katero sem se pred spanjem tudi odlocil. Na splosno je hoja na WC sredi noci tukaj precej pogosta, saj telo zaradi visine odvaja veliko vecje kolicine vode in obupno je, ko moras v ledenem mrazu (v sobi se je temperatura spustila pod 5 stopinj, zunaj je na rahlo naletaval sneg) iz spalne vrece, se obleci, ter v temi bloditi do cloveku nickaj prijaznih sanitarij. Tudi brez obiskov toalete je spanje oskrunjeno, saj hise niso grajene iz zvocno izoliranih materialov, stene so obicajno bolj papirnate narave in ko se v sosednji sobi kdo premakne na postelji se ustrasis kdo ti je ravnokar padel na spalko. Veliko ljudi svoje pohode, vsaj v Lobuchah, da dosezejo razgled na Everest ob soncnem vzhodu, zacenja svojo pot ze malo po polnoci in potem dalje celo noc. Skratka, ce ti ze visina ne pusti spati, se vedno najde kak drug razlog da bedis v mrazu in komaj cakas na prvi svit, da zacnes svojo pot.

Dan 15: Lobuche – Gorak Shep – Kala Pattar – Lobuche
vzpon: 872 m, spust: 872 m, hoja: 7 ur, max: 5554 m

Kljub antibiotski terapiji se mi apetit se ni povrnil, crvicenje se je nadaljevalo, in po premetavanju v spalni vreci sva s Tino ob 6 uri zjutraj cakala na svoj zajtrk. Komaj sem pospravil capati in ze sva stala zunaj na pomrznjenih tleh. Ker je bil najin lodge za ta dan do konca rezerviran in ker sva planirala povratek nazaj v Lobuche, sva morala tako malo cez sesto uro zjutraj iskati novo prenocisce. Vecino lodgev je bilo polnih, v zadnjem lodgu pa sva le nasla sobo, vrgla vanjo en ruzak s stvarmi, ki jih danes ne potrebujeva in se podala na grand finale trekinga. Pot se je nadaljevala podobno po suhi dolini, ki so jo obkrozali z jutranjim soncem osijani vrhovi, med katerimi sta izstopala Nuptse in Pumori, oba sedemtisocaka.

Pot pa se je kmalu strmo vzpela in hitro sva preckala mejo 5000 metrov, ter po vse bolj razgledni ledeniski moreni preko kamenja nadaljevala proti najvisji vasici na najini poti, Gorak Shep (5120 m). Prikazala se nama je ogromna ledeniska kaca ledenika Khumbu, teren je postajal vse bolj negostoljuben, spektakularen, zrak pa se je redcil in redcil in na trenutke sva komaj lovila sapo in se morala ustaviti. V Gorak Shepu sva imela planiran drugi zajtrk pred pohodom na 5554 metrov visoki vrh Kala Pattar, a sem sam komaj spet pospravil paradiznikovo juho, kar je bilo seveda energijsko precej tvegano za minule in prihajajoce napore. A sedaj sva bila tu in hotel sem do konca, itak se potem vracava nazaj v Lobuche, kjer si lahko odpocijem kolikor hocem.

Sonce se je pocasi prevesalo preko Nuptseja in ga zacenjalo svetliti iz prave strani, midva pa sva se podala po hribu iz majhnih temnih kamenckov, ki se je dvigal iz posusenega jezera ob Gorak Shepu. Tudi tukaj nama je kmalu zmanjkalo sape, meni pa je primanjkovalo tudi energije, saj je z eno juho pac nisem vnesel dovolj. Vseeno sva grizla po pobocju, se ustavljala na vsake toliko in kmalu ugledala temno piramido Everesta, ki se je zacela dvigati izza Nuptseja. Pogled je postajal vse bolj dramaticen, Nuptse je dobival tisto na fotografijah videno obliko plavuti morskega psa, zraka je zmanjkovalo, oblacki se se vedno niso prikazali, pred nama se je dvignila se konica Pumorija, zelodec me je bolel, v daljavi sva ugledala Everest base camp s parimi sotori, obcasno je mimo zabrencal kak helikopter, pod nama se je mucila tudi skupina Spancev (nekatere so Serpe dobesedno vlekle navzgor po hribu), odprl se nama je pogled na drugo stran, kjer sta iz mrtve pokrajine izstopala dva mala svetlo zelena jezercka, do vrha je bilo le se nekaj metrov.

Osvojila sva ga, 5554 metrov visoki Kala Pattar, se skoraj zapletla v molilne zastavice na vrhu in se usedla v kamnit fotelj in gledala v enega najlepsih himalajskih razgledov, ki jih lahko osvojis brez tehnicno zahtevnih pristopov. Zmagoslavje! Pred nama je v optimalnem vremenu stal 8850 metrov visoki Everest. Sopohodnike na vrhu sva prosila za skupno fotko, naredila se nekaj svojih posnetkov ter se pocasi podala navzdol ter naredila prostor za spansko skupino, ki se je blizala.

Z spustom pa ni prislo samo zmagovito olajsanje, temvec se je zacel pri obeh pojavljati tudi vse hujsi glavobol, ki je bil posledica visine, mrzlega vetra, sonca in pri meni pomanjkanja energije in spanca ter delovanja antibiotikov, kar se je kmalu sprevrglo v agonijo, ki je svoj vrhunec dosegla nazaj v Gorak Shepu, kjer sem se zopet komaj posilil s paradiznikovo juho ter zacel nagovarjati k spustu, saj sem na trenutke od glavobola komaj sedel. Vecino verjetno naredi psiha, saj celo pot poslusas o nevarnosti visine, zato sem se z razumom uprl in se malce spravil k sebi, kmalu pa sva zacela svoj spust nazaj v Lobuche.

Hodila sva se pocasneje, vmes sem se potrudil in pozobal par suhih sliv, in dalje malo gor malo dol po moreni. Ce je bila pot navzgor, kljub malce neugodnem fizicnem stanju cisti uzitek, je bila pot navzdol, vsaj zame, cena, ki jo je potrebno placati za enkratno Himalajsko izkusnjo. Vseeno sva Lobuche dosegla po vse skupaj 7 urah hoje, kar je 1 uro hitreje od predvidenega tempa, tam pa sem samo padel v spalko in upal, da se bo kombinacija glavobola in slabosti polegla. Pa se ni in ni hotela, vse pa je hrup v napolnjenem lodgu se bolj potenciral. Se kake 4 ure sem preganjal to slabost, naposled pa jo je le odgnala kokosja juha z nudli in me koncno zazibala v potreben spanec.

Dan 16: Lobuche – Debuche
spust: 1212 m, vzpon: 154 m, hoja 5 ur

Zopet sva se prebudila v soncno jutro, skozi okno gledala mogocne stene Nuptseja in kar polezavala v postelji, da je vecina pohodnikov ze odsla ter se je stanje v lodgu malo umirilo. Ostalo je le se nekaj zaradi visinske bolezni obolelih trekerjev, ki so v svoji zelenosti in slabosti posedali ob termoski vroce vode ter obcasno zalostno zavzdihovali. Nekateri so se zaradi znakov podali nazaj v nizje vasice. Meni se je malo povrnil apetit in sem zmazal kruh s sirom, po katerm sva spakirala svoje stvari in se tudi midva podala nazaj proti Namcheju. Morda je na tej tocki vredno omeniti se eskaliranje cen, ki se dogajajo proti vsaki visji vasici in proti Lobucham zacnejo presegati tudi evropska merila. Recimo termoska vroce vode v kateri naredis svoj caj stane okoli 2 eur, ce zelis poleg tega se sladkor stane se dodatne pol eura. Juha iz vercke te ponovno stane okoli 2,5 eur, kuhan krompir z zelenjavo se pribliza 4 eur. Cokolada recimo Mars stane 4 eur, malo pivo, sicer redko vidis koga, ki bi ga pil, pa stane tudi preko 6 eur. Poceni pa so prenocisca, ki obicajno ne presegajo 2 eur za dvoposteljno sobo.

Do Dughle sva se vracala po isti poti in jo kmalu dosegla ter naprej ubrala drugo pot proti vasici Dingboche, ki sva jo na poti navzgor obsla. Popoldne se je spustila megla v kateri sva dosegla svoj danasnji cilj, Debuche (3800 m), kjer sva si nasla majhen lodge v katerem sva bila povsem sama, kljub temu da naju je med potjo neki domacin nagovarjal, da je v Debuchah vse zasedeno in da nama bo on uredil prenocisce (te stvari se dogajajo kar pogosto) ter v miru povecerjala in odsla v spalke in ze potihem planirala kaj bova pocela ob povratku v Kathmandu.

Dan 17: Debuche – Namche
spust: 837 m, vzpon: 546 m, hoja 4 ure

Najprej naju je cakal vzpon nazaj v samostansko vasico Tengboche, ki sva jo samo pasirala ter zacela svoj spust nazaj proti Namcheju. Tukaj se je utrujenost zacela poznati tudi Tini in s tezavo sva se vlekla po poti. Ustavila sva se na caju, hotela pa sva cimprej nazaj v Namche, da bova lazje dobila sobo in se cim bolje spocila. V Namche sva tako prispela ze ob 1 popoldne, in slucajno dobila isto sobo kot na poti navzgor. Sledil je prvi tus po osmih dneh in prva kava sploh na celem potovaju. S tem se je ze zacelo proslavljanje uspeha, ceprav sva morala naslednji dan opraviti se dolgo pot proti Lukli iz katere bova poletela nazaj v prestolnico. V Namcheju sva kupila letalske karte, ki stanejo 88 eur po osebi.

Dan 18: Namche – Lukla
spust: 1207 m, vzpon: 663 m, hoja: 6 ur

Zjutraj sva bila na zajtrku ze povsem brez volje za hojo in komaj sva napakirala svoje nahrbtnike ter se podala na zadnji grajnd proti letaliskem mestu. Iz Namcheja sva se hitro spustila do reke, kjer sva v druzbi transportnega goveda preckala nekaj mostov, pot pa se je iz minute v minuto bolj vlekla in prvic na poti so naju zacele boleti noge in cutila sva vse misice, ki so preteklih 18 dni skoraj vsakodnevno garale. Vmes sva celo razmisljala, da bi se ustavila in proti Lukli (2840 m) nadaljevala naslednji dan, ampak misli niso postale dejstvo. Na koncu naju je ujel se dez v katerem sva premocena dospela na najino ciljno destinacijo ter se podala v lov za prosto sobo.

Ker je bilo v Lukli ze dva dni slabo vreme, so bila letala ze dva dni prizemljena, kar pomeni da se je dalo vas zapustiti le s helikopterjem, ki pa stane 370 USD na osebo, pod pogojem da je zapolnjenih vseh 6 mest. Lukla je bila polna ljudi, ki so cakali na izboljsanje vremena, veliko mimoidocih pa naju je sprasevalo, ce bi si hotela deliti helikopter. Najina letalska karta je bila za 13.oktobra, torej cez dva dni, saj sva hotela v Lukli se malo uzivati in gledati divje pristanke na se bolj divji letaliski stezi. Le ta je nagnjena v dvanajststopinjski klanec in dolga le kakih 400 metrov, kar omogoca pristanek in vzlet le dveh tipov letal ter helikopterjev, konca pa se s 700 metrskim prepadom. Po tem, ko sva le nasla zadovoljivo sobico, sva si v eni od kavarnic v zmagoslavje privoscila vroco cokolado ter jabolcno oziroma sirovo torto, ki je sedla bolj kot kdaj koli prej. Po skoraj 20 dnevih sila podobne prehrane je bila ta kavarnica pravi balzam.

Dan 19: Lukla

Zbudilo naju je hromenje letal, ki so le dobila zeleno luc zaradi lepsega vremena, po zajtrku pa sva odsla prosti letaliscu ter si med vecinoma lokalnimi gledalci, ki slonijo ob letaliski ograji nasla najboljsi prostor, direktno nad stezo, si narocila pivo, uzivala v soncu ter v pristankih ter vzletih glasnih propelerskih letal, ki so se vrstila kot po tekocem traku in prinasala ter odnasala pohodnike. Vecino dneva sva lenarila in uzivala, potrdila letalsko karto ter pricakovala polet naslednji dan.

Dan 20: Lukla – Kathmandu

Okoli osme ure zjutraj sva odsla proti letaliscu in se zagozdila v dolgih vrstah ljudi, ki so cakali na check-in. Po placilu drzavne takse, pregledu nahrbnikov, ki je trajal cca. 3 sekunde, potem pa so bili odvrzeni na velik kup prtljage v kotu dvorane, sva se znasla v cakalnici in cakala na prihod najinega letala. Cakala sva kako uro in pol, vmes je prislo in odslo ze nekaj letal in helikopterjev, naposled pa je le prispela tudi najina dvojna vidra (twin otter, tip letala). Iz opazovanja prejsnji dan sva vedela, da letalo, ki pristane, odleti naprej cez manj kot 5 minut, saj je na letaliscu prostora le za 4 letala oz. helikopterje. Vse se je torej odvilo sila hitro in med oglusujocim zvokom motorjev v letalu s prostorom za 14 potnikov sva ze strmela v za pisto zelo strm klanec, ki se je koncal s prepadom. Casa za razmislek ni bilo in ze smo drveli po klancu iz katerega smo se odlepili po nekaj sekundah, pod nama pa so se zacele prikazovati vasice, ki sva jih prehodila v prvem tednu najine poti. Obcasno smo leteli le dobrih 100 metrov od tal, v zadju opazovali visoke zasnezene Himalajske vrsace ter po pol ure prispeli v Kathmandujsko dolino, kjer smo malo zaokrozili in pristali v Kathmanduju.

Statistika

V 20 dneh sva nabrala 72 ur ciste hoje, naredila cca. 12.500 metrov vzpona (cca. 8x na Triglav, 28x na Josta, 34x na Smarno goro / ceprav se tezko primerja zaradi prav tako precejsnjih horizontalnih premikov), 11.300 metrov spusta, naredila pa sva tudi precej horizontalnih kilometrov, ki pa jih se nisva uspela izracunati, prav tako pa se nisva uspela najti tehtnice za vpogled v izgubljene kilograme.

Sedaj sledi razvajanje v Kathmanduju in najverjetneje obisk Pokhare, ki se nahaja pod Anapurno.

Vec fotografij najdete v GALERIJI.



Treking do baznega tabora Everesta, 1.del

13 10 2010

Dvajsetdnevna hoja po Himalaji je za nama, po poletu iz Lukle pa se ze navajava na smog, hrup, obsirne jedilnike, kratke hlace in dostopnost toplega tusa v Kathmanduju. Prvih 10 dni sem opisal ze v objavi od Jirija do Namche bazaarja in v objavi o dveh dneh v Namcheju, klasicna treking pot do Everest base campa pa se je dogodila nekako takole…

Dan 10: Namche – Tengboche
vzpon: 834 m, spust: 405 m, hoja: 4 ure

Najin odhod iz Namcheja je pospremilo izjemno lepo jutro, ki je resno nakazalo konec monsuna in hitro so naju med hojo po siroki poti zaceli spremljati razgledi na Everest, Lhotse in Ama Dablam, ki so bili blizje za vsakim ovinkom. Poleg vrsacev pa so se med potjo vrstile tudi razne terasice za premor ob caju. Zopet sva se morala, kot v prejsnjih dneh ze tolikokrat, spustiti do reke, kar ti obcasno kar malo zbije moralo saj izgubis prej prigarano visino, preckas most in zopet zagrizes v strmo pot navzgor. Tokrat se je spust do reke zgodil zadnjic, po njem pa vecinoma samo se navzgor, najprej po utrujajoci poti do vasice po imenu Tengboche (3870 m), ki slovi po velikem budisticnem samostanu. Samostan ima v lasti vecino lodgev, pekarnico in celo cyber cafe (trenutno nedelujoc) in si tako lepo reze svoj kos pogace, ki jo prinasa tukajsnja treking industrija.

Po zaradi redkega zraka napornem vzponu sva v mirnem lodgu takoj razprostrla svoje spalke in za par ur padla v komo, se zbudila da sva nadomestila izgubljene ogljikove hidrate in po nekajminutnem vecernem sprehodu padla nazaj v horizontalo. Na trekingu ko pade noc ni kaj veliko za poceti, obicajno pa za to tudi ni potrebe, saj se ti zaradi utrujenosti kaj vec kot obracati liste v knjigi tudi ne ljubi. Ce sva bila kdaj pokonci, oziroma izven sobe po 8 uri zvecer je bilo to ze ekstremno ponocevanje.

Dan 11: Tengboche (aklimatizacijski dan)

V Tengbocheju sva si privoscila se en dan pocitka v namen dobre aklimatizacije v sled zmanjsanja moznosti za pojav visinske bolezni. Tako sva po zajtrku hitro obdelala vse kar ima vasica za ponuditi, se naslajala ob osoncenem Everestu v daljavi in se znasla v rododendronovem gozdicku, kjer sva preganjala danfe (golob-fazan-gosrki petelin mix), se izmikala tisocerim planikam na poti in ob branju knjig komaj cakala na naslednji dan, da se podava naprej. V lodgu sva med drugim srecala se dva Italijana z lokalnim vodicem, ki je tekoce govoril italijansko in je obvladal celo znacilno glasno telefoniranje po mobitelu in govoricenje v nedogled. Vecina trekerjev ima vsaj nosaca oziroma vodica, vcasih tudi oboje, in prav ti obicajno precej hitijo v visino, kar drasticno poveca moznost za nastanek simptomov visinske bolezni. In tudi ta je naslednje jutro glasno razglasal da se bodo v dveh dneh povzeli ze skoraj na 5000 metrov, kar je po vseh merilih prevec. In ceprav sva ga ugovorila, da je tak vzpon morda prehud za neaklimatizirana Italijana, se je samo izgovoril, da to pa je samo 5 ur hoda. Nesrecnika sva potem po treh dneh srecala, ko sta se vracala navzdol, najbolj verjetno zaradi visinske bolezni in tako svojega cilja zaradi prehitrih vodicev, ki vec zamolcijo kot povedo, nista uvidela. Se bolj so visinski bolezni podvrzeni clani vecjih skupin, ki zaradi natempiranih prehitrih vzponov in zanikanja glavobolov, pretirane urujenosti, slabosti in podobnih znakov, ne pocakajo oziroma se ne aklimatizirajo dovolj. Potem pa pojejo helikopterji po zraku in resujejo resne nepoucene primerke. Zaradi visinske bolezni v Himalaji se vedno vsako leto umre nekaj pohodnikov, vecinoma clanov vecjih skupin, stevilo pa se zaradi velikih opozoril ter bolnisnic ob poti sicer drasticno zmanjsuje.

Dan 12: Tengboche – Pheriche
vzpon: 647 m, spust: 259 m, hoja: 4 ure

Samostansko vasico sva v vnovicnem soncnem dnevu zapustila preko rododendronovega gozdicka, se malce spustila do vnovicnega mostu, kjer pa so se prav tako nabrale trume ostalih pohodnikov. Vedno bolj sva se blizala najinemu cilju, vec ljudi z enakim ciljem nama je prislo na pot in sanje o praznih lodgih so postajale povsem nerealne. Tudi pri kosilu se je dobro malce razgledati kje je najmanj sedecih pohodnikov, saj kuhanje razlicnih jedi za recimo skupino desetih ljudi na dveh stedilnikih traja tudi uro in vec. Kmalu sva presegla drevesno mejo in se nekje na 4000 metrih do povratka poslovila od dreves in se zacela navajati na oguljene travnate povrsine, pasnike kjer so se pasli ogromni kosmati jaki in s cvetlicami napolnjene visokogorske planjave. Pozdravil naju je tudi mrzel veter, zaradi katerega majice s kratkimi rokavi niso bile vec zadosti in prej preznojena hoja je postala vsaj iz tega aspekta bolj prijazna in suha.

Po kakih stirih urah sva ze dosegla najin cilj, Pheriche (4240m), ki je bil nova spalna tocka, nad katero se zaradi aklimatizacije ni pametno dvigniti in spati visje. V tej vasici je najbolj pomembna bolnisnica specializirana za visinsko bolezen na tej poti, vsak dan ob treh popoldne pa lahko sodelujes na zastonjskem predavanju o visinski bolezni, katerega sva se tudi udelezila in bila delezna kar nekaj zanimivih podatkov o delu zdravnic v tej izpostavi, ki ima obicajno kar polne roke dela. V najinem lodgu sva spoznala se Japonca, ki se je vracal iz baznega tabora Everesta, kjer je bival en mesec in sodeloval pri sicer neuspeli japonski odpravi na vrh najvisje gore sveta. Tudi ta debata je bila sila zanimiva, iz nje pa sva potegnila precej detajlov zivljenja odprav v baznem taboru. V lodgu sem napolnil se baterije fotoaparata in cena za to pocetje znasa kar 3 eur na uro. Elektrika je le solarna pa se te je obicajno dovolj le za “normalno” funkcioniranje hise.

Dan 13: Pheriche – Dughla (+side trip)
vzpon: 608 m, spust: 269 m, hoja 5 ur

Pot iz Pherich se je vila po spektakularni siroki, suhi, z mrzlim vetrom napolnjeni dolini, obdani s sesttisocaki, med katerimi sta izstopala Ama Dablam in Cholatse. Da je bil ucinek prazne a po drugi strani sila slikovite doline se boljsi, je poskrbelo dejstvo, da sva bila pri pohodu ceznjo cisto sama. To pa se je spremenilo v Dughli (4620m), kjer se je kar trlo pohodnikov. Polovico vasi so nekaj let nazaj odnesle poplave in tako sta na tej visini ostala samo se dva lodga, polna do konca. Se sreca, da sva bila tako zgodnja, da sva se dobila eno izmed zadnjih sob. Ker pa sva bila ze okoli 11 ure v Dughli, sva imela cas se za izlet po okolici.

Na zemljevidu sva videla, da mora biti v blizini ogromno jezero in proti njemu sva se podala po manjhni potki, ki je rezala strmno pobocje. Kmalu se je pred nama izrisala ogromno zelenkasta povrsina, nad katero so se dvigale strme severne stene dveh sesttisocakov, v ozadju pa je pogled zapiral Ama Dablam. Tudi tukaj ni bilo nikogar, saj to jezero ni na poti, po kateri hodijo skupine oziroma jezero sploh ni omenjeno v nobenem od dveh vodiceh, ki jih imava. Po pobocjih po katerih sva hodila pa se je za namecek za svoj koscek zemlje spopadalo se na tisoce planik in encijanov. Puhasti oblacki, ki so polnili panoramo, pa so pogled zaokrozili v enega lepsih naravnih horizontov, kar jih lahko takole na precej enostaven nacin zapazis.

Dan 14: Dughla – Lobuche
vzpon: 333 m, spust: 28m, hoja: 2 uri

Ze prejsnji vecer me je popadlo crvicenje v zelodcu…

…nadaljevanje jutri.



Prvi pogled na Everest

2 10 2010

V Namche Bazaarju je po najinem aklimatizacijskem planu potrebno ostati dva dni, in ta cas nama je v smislu pocitka in regeneracije prisel cisto prav. Se posebej, ker sva dobila luksuzno sobo, s svojo kopalnico, tusem z vroco vodo, ogromno prostora in razgledom na skoraj celoten Namche. Hotela sva najcenejso sobo, vendar obstaja trik. Najcenejsa soba stane 200 rupij, torej 2 eur. Vendar ta soba nima tusa, le ta pa potem stane dodatnih 3 eur na tusiranje. Skratka potem obstaja soba za 10 eur, ki ima tus in vse to, ampak ni bila nobena prosta, in ko sva rekla da potem greva se drugam malo pogledat sva dobila sobo deluxe za isti denar kot obicajno sobo s kopalnico…

V Namcheju sicer kaj prevec za poceti ni, razen zapravljanja denarja v raznih pekarnicah, lokalih, lahko si privoscis masazo, posedas v cyber cafejij (10 eur na uro), itd… Pocutje v mestu sicer daje nek poseben car in ni tezko kar tako malo delati nic. Midva sva prvi dan bolj ali manj polezavala v sobi, popoldne pa sva odsla na sprehod na sosednji hrib v upanju da ugledava kak vrsac. Oblaki so se vedno vsak dan precej gosti in popoldne za ogled kaksnih okoliskih vrhov skoraj nimas sans. Moznost pa se je odprla danes zjutraj, ko sva ob 6.00 pogledala skozi okno in uvidela jasnino. Akcija!

Na hitro sva se oblekla in med lovljenjem redkega zraka odhitela na razgledno tocko nad Namchejem. Ze med jutranjim pohodom so naju zaceli pozdravljati s snegom pokriti vrhovi, nekateri obsijani z jutranjim soncem, nekateri v bolj sencni legi. Po obhodu vojaske izpostave na vrhu hriba pa se je skozi oblake zacel kazati vrh velike temne gmote. Kmalu sva z navdusenjem ugotovila, da gre za najvisjo goro sveta, Everest. Pri preganjanju oblakov mu je druzbo delal sosednji 8501m visoki Lhotse, pred Everestom pa se je nastavljal se 7879m visoki Nuptse. Razgled se je razprostiral skozi dolino, po kateri pelje tudi najina nadaljna pot in kar kake pol ure sva na mrazu uzivala v fenomenalnem razgledu, potem pa so velikane pocasi prekrili oblaki.

Ob sobotah je v Namcheju vsakotedenska trznica in prebivalci okoliskih vasi (beri oddaljenih tudi vec dni hoda), pridejo sem nakupovat in prodajat raznorazne artikle. Meso, zelenjava, posodje, sir, cokolada… Po zajtrku sva se sprehodila po tej trznici, si kupila jakov sir, kmalu pa naju je razjasnitev zopet pripeljala na razgledno tocko.

Sedaj so zgoraj nasteti velikani se bolj zasijali, saj se je v njih upiralo sonce, ki je grelo tudi naju. Tako sva na travi poleg pristajalne ploscadi za helikopterje sedela in spremljala neverjetno predstavo najvisjega gorskega dela na svetu. Piknik z velikani. In itak sva ze ob prvem pogledu skoraj skurila sprozilec na fotoaparatu. Tako sva sedela kako uro, potem pa so oblaki zopet napravili svoje in odpravila sva se pomalicati prej kupljen sir.

Tako, jutri se odpravljava naprej, sicer bolj pocasi zaradi konstantnega pridobivanja visine, v planu pa je, da bova na trekingu se kakih 18 dni, v kolikor bo kaksen spodoben cyber s satelitsko povezavo se vmes se kaj javim, tile razgledi na najvisje vrhove pa so lep uvod v pokrajino v katero se podajava saj so od Namcheja naprej na sporedu prav ti, velikani Himalaje.

Vec fotografij je v GALERIJI.



Treking: Jiri – Namche Bazaar

1 10 2010

Po 7-dnevni hoji sva prispela v Namche bazaar, ki je na visini 3440 metrov iz katere tudi pisem tole objavo, in kjer sva nasla tudi prvo povezavo do interneta po enem tednu. Pot do sem je bila prepredena s cudovitimi pogledi na spodnje hribovje Himalaje, dozivela pa sva tudi nekaj tistega pristnega Nepala. A pojdimo lepo od zacetka.

Po naporni 8-urni voznji z avtobusom sva prispela v Jiri, skoraj do konca ceste, od tu naprej pa naju v osrcje najvisjih vrhov Himalaje vodi pes pot. Jiri je malo, simpaticno mestece na visini 2100 metrov, kjer sva bila delezna prvega lodga na najini poti. Enostavna lesena sobica z dvojno posteljo, skupni balkon za posedanje in majhna restavracija, kjer sva v roke dobila prvi meni s tipicno ponudbo v teh koncih ki se je bom lotil postopoma tekom objave. Zvecer sva si privoscila se caj z mlekom, ki tukaj nadomesca kavo, v pristni majhni pol dom pol cajnici, kjer so naju sprva malo postrani gledali, ker je namenjena bolj domacinom. V kotu je gorel ogenj, nad njim se je v kamnitem kuhalnem prostoru grelo nekaj posodja, vsakih 10 minut je za kake 2 minute prisla elektrika in ob tem trenutku se je lastnica vedno zahvalila bogu, v zahvalo pa spodbudila se svoje otroke. Ko je elektrike znova zmanjkalo so prostor osvetljevale svece. Prvi kontakt z ruralnimi nizkimi hribi, preko katerih naju je cakal vsaj teden dni hoda. Po zajtrku sva se ob 8h zjutraj odpravila na pot. Zanimiv obcutek se je pojavil tistih nekaj prvih korakov, saj sva oba vedela, da naju caka veliko popotovanje v nama neznane teritorije. Najbolje, da si vse skupaj vzamemo kar po posameznih dnevih, pri vsakem pa dodajam se kolicino vzpona ter spusta in cas ciste hoje brez postankov.

Dan 1: Jiri – Deurali
vzpon: 1400m, spust 660m, hoja 7ur 43min

Sprva sva do Shivalaye sledila blatni, popolnoma razriti cesti, ki je sicer se prevozna tudi z avtobusom, vendar za razdaljo, ki jo pes prehodis v 3-4 urah, avtobus porabi 2 uri. Pozdravila so naju terasasto urejena pobocja, na katerih so rasle razlicne kulture, pred Shivalayo pa sva preizkusila tudi prvi viseci most, ki jih je v tej z ozkimi dolinami polni pokrajini kar precej. Po 4 urah hoje sva si privoscila kosilo. Krompir z zelenjavo. Na jedilniku imas na voljo riz, krompir ali pa rezance, bodisi z zelenjavo bodisi z jajcem. Najde se se kaksna juha, obicajno iz vrecke, potem pa se ponudba zakljuci. Vse jedi se pripravljajo od zacetka, obicajno celo z nabiranjem zelenjave na vrtu, zato je cakanje na obed lahko precej dolgotrajna zadeva. Posebej ce je potrebno pred kuhanjem se zakuriti ogenj. Obicajno sva s Tino oba narocala isto jed, tako da je imel kuhar manj dela, manj pa je bilo tudi cakanja.

Iz Shivalaye naju je cakalo strmo pobocje, kjer naju je kmalu dohitel prvi monsunski dez, ki sva se mu nekaj casa se upirala, a naposled le obupala in v Deurali, majhen zaselek na 2705 metrih prispela v mraku, povsem premocena. Temperature se kljub skoraj tropskemu pasu na tej visini zvecer lahko kvalitetno spustijo, tudi pod 10 stopinj, zato sva se morala cim prej ogreti, kar pa v kuhinjici z ognjiscem, kjer sva spoznala tudi nemski par, ni bil vecji problem.

2. dan: Deurali – Sete
vzpon: 1075m, spust: 1218m, hoja: 8 ur

Iz Deuralija sva se zacela spuscati v naslednjo dolino, in zanimivo je bilo opazovati, kako s spuscanjem narasca stevilo zivali, predvsem mrcesa, metuljev, kobilic in podobno. Na spustu proti vasici Kinja sva tudi prvic srecala nosace, ki tovorijo hrano, pijaco, kerozin, zivali, oblacila, skratka osnovne potrebscine. Njihov tovor dosega tudi 100 kilogramov (!), nosijo pa ga do Namcheja, za pot pa obicajno porabijo kakih 10 dni. Pot jim lije iz obraza, misice na nogah so se jim preobrazile v skoraj kamene, pocivajo tako, da si svoj kos s tovorom poveznejo na debelo palico, ki jo ves cas nosijo s seboj. Hodijo v “allstarkam” podobih obuvalih, nekateri celo v natikacih, nosijo strgane srajce, okoli tovora si velikokrat pripnejo radio ter si tako lajsajo mucno prenasanje tovora. Naramnice tovora so navadne vrvi, dodatno oporo jim daje pas ki je poveznjen cez glavo, z rokami drzijo dodatno vrv za raznotezje tovora. Svojo pot zacenjajo ob prvem svitu, koncajo jo ob mraku. Po priblizno 10 dnevih hoje do Namcheja, odbrzijo nazaj v Jiri v 4 dneh in cikel se ponovi. Po nekaterih podatkih naj bi na kilogram prenesenega tovora prejeli okoli 3 eur, je pa to nepreverjen podatek in po videnem, se mi zdi da prejmejo precej manj. Ta cikel je dobro imeti v mislih, ko si v Namcheju narocil plocevinko piva… Ampak, nismo se tam.

Spustila sva se na 1480m in se zacela zopet vzpenjati. Ja, pot gre tukaj ves cas gor in dol, saj preckas mnogotere doline. Po vojaskem checkpointu, kjer so vojaki navduseno nabijali kerom, sva v Kinji koncno obesila svoja oblacila ter jih v susenje nastavila soncu. Sledil pa je zopet vzpon, ta vzpon pa se ne bo koncal pred 3530m visokim prelazom. Planirala sva prespati v vasici po imenu Chimbu, a ker tam ni bilo nobenega prenocisca, sva bila primorana pot nadaljevati, ceprav se je ze mracilo, bila pa je tudi huda megla. In res se je, se preden sva dosegla naslednjo vas, popolnoma znocilo, naglavna svetilka pa je bila skoraj brez ucinka, saj je njen zarek po kakih 2 metrih pojedla gosta megla. Tako sva tavala v temi, brez obcutka ali sva na pravi poti, ali sva zasla. Vseeno pa sva uspela in dosegla vasico Sete (2550m) in nasla skromno prenocisce.

V sobi sva na tleh zagledala 500 rupij, kar je dober znak da sob ne pospravljajo, in res so bile prepredene s pajcevinami ter kvalitetno zasvinjane. Zanimiva je bila tudi elektricna napeljava, saj so bile luci povezane tako, da je bilo eno stikalo za dve sobi. Tako, da ce je hotel imeti sosed prizgano luc, je gorela tudi v tvoji sobi. Seveda v primeru, da je bila elektrika. Presenetila pa naju je majhna zidana hiska na kateri je pisalo “hot shower”.

Ja, topel tus, to se potrebuje po dveh dneh znojenja, in prvi sem se vanj odpravil jaz. Gospodarica je prizgala sveco, ki je blago osvetljevala dober kvadraten meter velik prostor z crno cevjo po kateri je pritekla voda. Vode se seveda na da regulirati in topel tus je kmalu postal vrel tus. Vseeno mi je nadvse prijalo, dokler nisem na roki zacutil nekaj odvecne teze v obliki se zvijajocega neznanega telesa. V soju svece poizkusam prepoznati kaj naj bi to bilo in kmalu me je zadelo. Pijavka. Stresel sem roko in zival se me je ze prijemala, a sem se je v se nekaterih panicnih stresljajih le uspel znebiti. Pogledam na tla, ne vidim je vec. Pogledam proti sveci, tam se ogabno zvija se ena. Bil je to trenutek, ko si lahko zacel kleti tiste najbolj socne kletvice. Povsem razgaljen, v le s sveco osvetljeni zidani zanemarjeni cumnati, okupirani z ogromnimi pijavkami. Namesto prijetnega tusa sem se znasel v osmem potniku.

Zacel sem se oblaciti, ne vedoc koliko pijavk mi je zlezlo naprimer v spodnje hlace, ampak kaj mi preostane. Naposled sem se le izvil na prostost. Tina, ki je cakala na zeljeno prho, je po pregledovanju tusa in zasleditvi dveh pijavk raje opustila mamljive namere, po temeljitem pregledu mojega telesa pa sem na sreco ugotovil, da sem jo odnesel brez dodatnih vsiljivcev.

Dan 3: Sete – Junbesi
vzpon: 1200m, spust: 1100m, hoja: 7 ur 15 min

Iz Seteja, naju je cakalo 1000 metrov vzpona proti najini doslej navisji tocki, 3530 metrov visokemu prelazu Lamjura Bhanjyang. Ce vcerajsnja dogodivscina pod tusem se ni bila dovolj, je Tina na poti kmalu potarnala o pekocem obcutku na nogi in po odstranitvi cevlja je zagledala novega parazita, ki je ravno smuknil skozi sicer debele nogavice ter se prisesal na krvolocno gostijo. S pomocjo vzigalnika sva pijavko najprej dodobra opekla, da je malo popustila svoj ugriz, potem pa jo je Tina le uspela odtrgati z noge. Letosnji monsun se je zacel 3 tedne pozneje kot ponavadi, in v monsunskem obdobju v tukajsnjih dzunglah kar mrgoli pijavk in podobnih nevsecnosti. Lahko se ti spustijo iz drevesnih vej ter vstopijo preko zgornjega dela, lahko pa se ti preko cevlja priplazijo pod hlace in, kot smo se lahko prepricali, penetrirajo tudi debelejse pohodne nogavice.

Malo pred prelazom sva se v ljubki mali hiski ustavila ter si zazelela juhe z rezanci, ki se je skuhala na ognjiscu, ki je poleg kuhanja skrbelo tudi za toploto v prostoru. Tukaj sva spoznala se Avstralca, ki se je zaradi tezav z visinsko boleznijo nad Namchejem ze vracal proti Jiriju, ter starejsi nemski par, ki je po 22 letih spet na trekingu v Nepalu. Ko pa so odsli pa sva z lastnikom lodga podebatirala o Sloveniji in Nepalu, ter z odprtim, zmeckanim, malce zastarelim atlasom, uzivala v urici geografije.

Po odhodu sva se v meglenem pragozdu pomikala naprej proti prelazu, okolica pa je spominjala na izgubljeni svet iz pradavnine. Kmalu pa sva zagledala stupo, ki je oznacevala prelaz, se malce naprej pa gomilo kamenja z molilnimi zastavicami, kjer se je najin vzpon prevesal v spust v naslednjo dolino. Najvisji del poti do Lukle, oziroma Namcheja je bil tako osvojen.

Po dolgem spustu sva prisla v zelo prijetno vasico Junbesi, kjer pa sva bila delezna solidnega tusa, lepe sobice in ogrevane jedilnice, kjer sva si ob gaspercku susila nekaj minut nazaj oprane obleke.

4.dan: Junbesi – Nunthala
vzpon: 900m, spust: 1300m, hoja: 7ur 15 min

Iz Junbesija (2680m) sva se v soncu zacela vzpenjati mimo stup, molilnih zastavic in preko pokrajine, ki je morda malce spominjala na pokljusko z iglastimi gozdovi ter s pasniki goveda. Na novem prelazu naju bo bojda cakal prvi pogled na mount Everest, ki pa ga je zal zakrila debela plast monsunskih oblakov, tako da bova morala na ta pogled se nekaj casa pocakati. Privoscila sva si caj z mlekom ter nadaljevala s spustom proti vasici Ringmo, ki slovi po sadovnjakih jablan, ki tukaj rastejo na 2700 metrih nadmorske visine. Ringmo slovi tudi po v vsem Nepalu zelo cenjeni jabolcni piti, ki sva si jo tudi privoscila, in vsa hvala okoli tanke plasti hrustljavo ocvrtega testa napolnjenega s sveze nabranimi jabolki je dejansko opravicena.

Dvignila sva se na nov 3071m visok prelaz Traksindhu La in se zacela spuscati proti novemu cilju, vasici po imenu Nunthala (2220m), do katere sva si na ruzaku v soncu posusila vlazne obleke. V Nunthali sva srecala 5 Kanadcanov, 3 dekleta in 2 moska, ki sicer potujejo loceno in so se slucajno srecali. Kanadcana imata za treking v Nepalu planirane kar 3 mesece, v Nunthali pa sem si zopet uspel privosciti super topel tus.

Dan 5: Nunthala – Bupsa
vzpon: 1129m, spust: 841m, hoja: 5 ur

Najina kondicija se je zacuda vecala iz dneva v dan in ceprav sva zadnja zapustila prenocisce ob 8 uri zjutraj, sva prehitela vse, ki so odsli pred nama. Mocan zajtrk tibetanskega ocvrtega kruha z jajci na oko nama je dal toliko moci, da nisva potrebovala niti kosila in se po hitrem postopku priblizevala Bupsi (2360m). Pred Bupso sva preckala tudi kar 109 metrov dolgi viseci most cez vrtoglavo sotesko, ki jo je izdolbla ena izmed mnogoterih rek in recic.

Na celotni poti je ogromno potockov in tudi do preko 50 pa tudi 100 metrskih slapov, tako da z vodo ni nobenega problema. Vseeno pa si vodo vedno razkuziva s klorovimi tabetami, kar je priporocena praksa. Sicer bi jo lahko vsakic sproti kupoval po lodgih, vendar tako okolje kvalitetno onesnazis z nepotrebnimi plastenkami.

V Bupsi sva bila tako ze okoli 2 ure popoldne in cakalo naju je popoldne uzivanja v soncu, Tina pa si je privoscila tudi tus. Tusi tukaj niso taki, kot si jih predstavljamo doma. Imamo vec variant, ali vodo zgreje ognjisce preko cevi, lahko jo najprej zgrejejo na ognjiscu ter potem natocijo v rezervoar povezan s tusem, lahko pa ti segrejejo samo velik lavor vode s katerim se umijes. Vedno moras pred uporabo tusa le to napovedati, da ti gospodar pripravi toplo vodo, ki pa jo seveda tudi placas. Obicajno je cena tusa 100 nepalskih rupij (1eur), prav toliko pa stane tudi soba za dva.

Imela sva cel lodge zase, za naju pa je skrbela mlada gospodarica, ki nama je kuhala razne juhice, caje in krompir z zelenjavo.

Dan 6: Bupsa – Cheplung
vzpon: 1129m, spust: 809m, hoja 7 ur

V Bupsi sva vstala ze pred 6 uro zjutraj, saj sva se kvalitetno odpocila in se podala proti Lukli (2840m). Lukla je gorsko letalisce do katerega se obicajno pohodniki pripeljejo z letalom, ter tako spustijo ta del poti, ki sva ga prehodila midva, s tem pa zamudijo tisti pristni, z masovnim turizmom se ne tako pokvarjeni del Nepala. Na poti sva se umikala karavanam mul, ki tako kot nosaci nosijo velike kolicine tovora, prispela pa sva tudi na nov prelaz, kjer sva lahko prvic malce bolje uzrla s snegom pokrite sesttisocake. Globoko v dolini sva lahko opazovala zaradi krede belkasto reko Dudh Kosi, ki tece iz ledenika pri jezerih Gokyo na 5000m, kamor se tudi podajava.

Med potjo pa sva si premislila, da bova odsla v Luklo, saj bova tja tako ali tako odsla nazaj grede, ko bova z letalom poletela proti Kathmanduju. Luklo sva sicer zagledala, kar nama je dalo malce katarzicen obcutek, saj se prvi del trekinga iz Jirija konca prav v Lukli in to je bil ze eden izmed najinih vecjih ciljev na poti. Po Lukli se pot tudi ne spusca vec in nama tako preostane le se vzpenjaje v visine tiste prave Himalaje.

Nadaljevala sva v vasico Cheplung (2700m), kjer sva nasla zelu urejen lodge, ki pa je imel bolj slabo elektricno napeljavo ter sva bila vecinoma casa v temi.

Dan 7: Cheplung – Namche bazaar
vzpon: 1300m, spust 510m, hoja: 5 ur 37 min

V Cheplungu je tudi krizisce, kjer se pot iz Lukle zdruzi s potjo iz Jirija in razlika je vec kot ocitna. Veliko vec prenocisc, terasic za posedanje, turisticno naravnana atmosfera. Kot sva se od Jirija navadila pozdravljati ljudi z namaste in vedno prejela prijazen odzdrav, tukaj lahko prejmes cuden pogled in odgovor v anglescini “Good morning”, ce odgovor sploh prejmes. Ampak ja, tudi na Bledu ni ravno obicajno da te pozdravljajo Japonci. Na poti iz Jirija do Lukle oziroma Cheplunga sva v sestih dneh srecala vsega 10 turistov, ki so sli v najino smer, od tu naprej pa sva jih v enem dnevu srecala vsaj 40.

Pokrajina pa seveda ostaja se vedno nic manj kot spektakularna. Veliki slapovi, slikovite vasice, vedno vec pogledov na visoke vrsace. Pred Namchejem sva vstopila tudi v Sagarmatha naravni park (Sagarmatha je nepalsko ime za Everest) in placala 10 dolarjev za dovoljenje, katerega sva morala samo do Namcheja dvakrat pokazati vojaski kontroli.

Po strmem vzponu od reke Dudh Kosi sva se priblizevala Namcheju (3440m) in ga po naporni hoji ugledala skozi gost iglasti gozd. Zopet katarza in zopet dosezen eden izmed vecjih ciljev na najini poti. Namche je po enem tednu v malih vasicah kot velemesto in tukaj sva si nasla super sobo po pregovarjanju o ponudbah, a o tem napisem vec v naslednji objavi. Ce mi uspe, bom Namche opisal jutri, saj bova tukaj ostala 2 dni zaradi aklimatizacije, saj se pot naprej zacne strmo vzpenjati in v tednu dni, ce bo vse po sreci, bova dosegla visino 5000m, ter ugledala nekaj najvisjih vrhov sveta vkljucno z Everestom. V danasnji noci sva imela oba kar nekaj preglavic z dihanjem, saj ti zaradi redkega kisika na case kar pobere sapo. Upam, da bo proces aklimatizacije uspesen, ce ne jutri, pa v najslabsem primeru opisem nadaljevanje proti baznem taboru Everesta ter proti jezerom Gokyo cez kake 18 dni, ko se vracava v Kathmandu.

Vec fotografij lahko najdete v GALERIJI.



Stirje dnevi v Kathmanduju

22 09 2010

Kathmandu je za naju predstavljal prvi pravi postanek na potovanju, kjer sva si nabrala moci za treking in uredila vse potrebscine pred potjo, postregel pa nama je tudi s kar nekaterimi novimi izkustvi ter slikovitimi prizori.

Ze od doma sva si rezervirala hotel po imenu Thorong peak, kjer se dostikrat zadrzujeno Slovenci, tudi tisti pravi himalajci, kar dokazuje kar nekaj plakatov iz nasih odprav ter poleg hrvaske in makedonske tudi slovenska zastava v recepciji. Prav tako pa se na mizi ponosno razkazuje debela knjiga Slovenska krajina (me prav zanima kdo je prinesel to dvokilsko zadevo). Hotelcek je super, imava res mega sobico, ki jo na dveh straneh obkrozajo okna, poleg najinih vrat pa je tudi intimen balkoncek z mizico in dvema stoloma kjer sva prezivela skoraj vse vecere.

Po precej naporni poti iz New Delhija sva prvi dan v Kathmanduju prezivela precej lezerno in se bolj kot ne lahkotno sprehajala po turisticnem delu imenovanem Thamel. Thamel se mogoce lahko priemrja z ulico Khao San road v Bangkoku, saj je pravi lunapark za popotnike in ponuja vse kar ti srce pozeli. Od poceni nakupov oblacil, pohodniske opreme, spominkov itd do internet kafejev, balkonckov za posedanje, super in poceni hrane. Mimo tebe pa drvijo rikse, motorji ter Suzuki Marutiji, ulicni prodajalci pa te obmetavajo s ponudbami tigrove masti, treking paketov, hasisa in podobnih priteklin. Na nekem trgu naju je v trgovino z lepim uvodnim nagovorom spravil izdelovalec budisticnih slikarij in nama razlozil cel proces izdelave, ki obicajno presega 20 dni, vcasih pa tudi vec mesecev. Sicer je bil malce razocaran, ko sva mu razlozila da gre samo za ucno uro in da kaksnih transakcij zal ne bo.

Naslednji dan sva sla na bolj temeljite ogelde in se najprej pes podala na majhen hribcek nad Kathmandujem, kjer kraljuje velika stupa imenovana Swayambunath, ki ga radi prevajajo kot Opicji tempelj. Uvodoma sva se sprehodila cez reko, ki je  katastrofalno nasmetena, domacinom pa se vedno nudi vir za umivanje. Kmalu pa naju je vonj disecih palck pripeljal do strmega stopnisca, ki je vodil na stupo, na uvodnih nekaj stopnicah pa sva v navalu opic v trenutku namesto dveh imela tri oci, saj so nama tretjega za sreco bliskovito narisali tamkajsnji saduji. Pogled z vrha na mesto je izjemen, saj se razprostira cez celo dolino v kateri lezi Kathmandu, lepo pa se zaznata tudi smog in onesnazenost. Sami templji in velika stupa pa nudijo tisti klasicen utrinek Nepala, vrteci molilniki, oci Bude, kadila v zraku in cela pobarvanka barv.

Nasledja lokacija na sporedu je bil trg Durbar, glavni del mesta in tudi glavni del drzave. Tu je na majhnem delcku mesta posejanih okoli 40 templjev, kraljeva palaca, vedno pa se tudi kaj dogaja. In midva sva ravno naletela na prvi dan enega najvecjih festivalov po koncu monsuna Indra Jatra, ki traja vec kot teden, med njim pa se na ulice prikaze tudi mladoletna ziva boginja. Na to so naju opozarjali ze prejsnji dan, na Durbar squaru pa sva zagledala dolge vrste zensk z hcerkami, ki so prejemala darila mimoidocih, bilo je ogromno ljudi in vse je kazalo na splosno veseljacenje. In rajanje je tudi bilo, saj je izza zidu pogledal bog alkohola in cakal, da bo preko dolge slamice oziroma bolj droga na prerivajoco se mnozico zlival hardkor alkohol. Celo mesto se torej zastonj uzge na smrt.

Midva sva najprej stopicljala okoli nekaterih temljev, prestudirala niti najmanj nedolzne pornografske rezbarije na stropu enega izmed njih, kmalu zatem pa sva naletela na vodica, ki naju je omedil z ravno pravimi besedami in sklenila sva, da ga najameva za pomoc pri raziskovanju trga, templjev, budizma, in splosnih nasvetov, ki so nama se kako koristili. Ena izmed festivalskih aktivnosti je tudi zrtvovanje mnogih zivali, ki jih po videnem razmrcvarijo na prafaktorje, pri samem zakolu pa striktno prisegajo na en sam udarec z rezilom.

Izvedela sva se da Ganesh jaha mis, Shiva pici na psu, Vishnu se posluzi kar letecega orla, za preventivo morebitnih tezav v krizu pa sva se se podrgnila v lesen drog sredi najstarejsega templja na trgu. Slikovito. Vodic je bil super in za namecek naju je pospremil se na banko, ki ima nekaj boljsi menjalni tecaj kot ulicne menjalnice, kjer sva se opremila z velikim sopom nepalskih rupij, ki jih bova potrebovala za treking, v znamenju priprav nanj pa je minil danasnji dan.

Pred trekingom sva imela ogromno za urediti. Slikanje za dovoljenje za v hribe, kopiranje potnih listov, riksa do avtobusne postaje, rezervacija avtobusa na stari s smogom in gneco zasiceni avtobusni postaji, kjer sva namesto do Shivalaye rezervirala avtobus do Jirija (podaljsa hojo za 3 ure). Sla sva si tudi izdelati obvezno TIMS dovoljenje za v hribe. Glavna izpostava je bila zaradi praznika zaprta, tako da sva morala zopet na drug konec mesta. Oborozila sva se tudi z manjkajocimi pohodniskimi artikli, ki so v Kathmanduju v popolnem izobilju. Predvsem ponaredki raznih puhovk, spalnih vrec, pohodniskih cevljev, flisev, ma kar hoces. Tina si je kupila solidno bundo s windstopperjem, se en flis, sam sem svoj ruzak obogatil s parom hlac, kapo, vsak sva si kupila se pohodniske palice, silver tape in kompas, za vse nasteto pa odstela slabih 100 eur. Ko se vrneva se kane zgoditi, da bova s preostankom denarja navalila se na t-shirte, puloverje in ostale brezvezne drobnarije. Verjetno pa bova navalila tudi na hrano (tud ekstra poceni, cca. 2 eur za suveren obrok, najes se lahko tudi za pol eura), saj naju na cca. 20 dnevnem pohodu bojda caka bolj borna kosta (se dobro da imam na zalogi dva poka suhih mesnin).

Jutri zjutraj ob 8 se torej odpeljeva proti Jiriju, za cca. 80 kilometrov poti pa je zagotovljenih 8-10 ur trpljenja v avtobusu. V kolikor bi sla ob 6 zjutraj do Shivalaye (edini mozni avtobus), bi potovala se 2 ure dlje (pes je 3 ure). Naslednjic se torej javim ze iz trekinga, ce le bo mogoca povezava na medmrezje.

Vec fotk iz Kathmanduja najdete v GALERIJI.



Iz New Delhija v Kathmandu

20 09 2010

Okoli tretje ure zjutraj sva preko Istanbula priletela v Indijsko prestolnico New Delhi. Brez zemljevida, brez znanja, brez rezervacij, kar naju je kaj hitro pospremilo v zajeten organizacijski zalogaj. Nekaj casa sva se cakala na jutro na letaliscu, a sva ga se v temi zapustila, si poiskala taksi in se odpravila proti zelezniski postaji, ne vedoc, da je postaj vec in da nimava pojma s katere gre najin vlak, se manj pa se je sanjalo najinemu vozniku. Delalo se je jutro, ljudje so pocasi vstajali s plocnikov in zaceli kolovratiti naokoli, se na ulici umivali, vozili svoje vozicke in podobno, midva pa sva se znasla pred vrati majhne turisticne agencije v centru New Delhija, kjer sva zbudila zaposlenega, ki naju je “razveselil” z novicami, da je najin vlak proti Gorakhpurju zaseden danes in se naslednje 3 dni. Po iskanju hotela, da bi prenocila pa sva prav tako ugotovila, da so zasedeni ali pa predragi, zato sva se odpravila kar nazaj do omenjene agencije. Tam smo ob caju pregledali najine moznosti in ker v New Delhiju, ki je ogromen, malce zadusljiv, neprivlacen, kaoticen, nic za poceti itd, nisva nameravala prenociti in sva ci prej zelela priti do Nepala, sva se dogovorila za paket: prevoz v Agro, hotel v Agri, najin osebni sofer in karta za vlak do Gorakhpurja od koder potem oddideva v Nepal, vse skupaj za vrtoglavo ceno 150 USD, kar pa nama takoj na zacetku tripa sicer ni bil noben problem poravnati, alternativa pa je bilo blodenje po New Delhiju v povsem neprespanem stanju.

S soferjem sva se tako ze ob kake 8 zjutraj odpeljala proti Agri in uzivala oziroma se cudila prvim Indijskim vtisom. Ljudi res ogromno, prav toliko smeti, stavbe precej podrte (tudi zaradi gradnje za prihajajoce igre Commonwealtha), revscina skoraj na vsakem koraku, zive barve oblacil, obcestni prodajalci, krave, smog, katastrofalen promet, cela slikanica za dobrodoslico v Indijo. Vedno, ko smo se ustavili je nekdo molil neke ogrlice skozi okna, ali pa so po avtomobilu poskakovale opice in podobno.

Po kakih 5 urah voznje, med katero se je stanje spanja in budnosti menjavalo na vsakih 5 minut, smo prispeli v Agro, ki je zopet postregla s kaoticno orientacijo, smetmi, mesanico karija, pota in greznice v zraku, ampak naju nic od tega ni prav prevec zmotilo, saj sva podobno situacijo tudi pricakovala. Po odspanih parih urah v hotelcku sva se odpravila proti Taj Mahalu, glavni znamenitosti Agre, ce ne celo cele Indije. Ce povzamemo na drugacen nacin, takoj sva padla v turisticno zanko in se po cca. 10 urah znasla pred Taj Mahalom, ampak tega sva tako ali tako imela namen obiskati na poti nazaj grede.

Vstopnina v Taj za tujce znasa 10 USD, varnostna kontrola je skoraj primerljiva tisti na letaliscih, vstop pa te takoj popelje nazaj v dezelo kraljev in princes, ce odvzames trume obiskovalcev seveda. Ujela sva ravno soncni zahod in svetloba je bila optimalna za ogled, temperatura se je gibala okoli 30 stopinj celzija, vlaga je udarjala na polno. Indijski turisti so naju obletavali in slikala sva se z vsaj 20 ljudmi, bliskavice na mobilnih telefonih so pele okoli naju. Okoli Taja sva se smukala dokler naju ni pregnala vojska, padla pa je tudi ze tema. Sledil je prvi kari, riz in roti (kruh varianta), zatem pa proti hotelcku se malo nadoknaditi izgubljene urice spanja.

Zjutraj, se preden sva se check-outala iz hotela sva z najinim voznikom odhitela se na ogled Rdece trdnjave (Red fort), katera je zopet postregla s kar precejsnjo vstopnino (6 USD), ki pa je nisva placala in sva se samo malo sprehajala okoli ter si v vrocini privoscila indijski caj z mlekom. Ker tudi iz Agre nisva dobila vlaka do Gorakhpurja smo se odpeljali do bliznjega mesta Tundla. Voznja zopet sila vratolomna, saj na vsake 2 minuti na sestpasovnici kdo pripelje v nasprotno smer, v kroznih kriziscih se vozi v obe smeri, semaforjev ne uposteva nihce, prometni policisti so le kipi sredi cest in se smehljajo kaosu pod njimi.

V Tundli na postaji naju je cakalo kakih 8 ur cakanja na nabiti zelezniski postaji, kjer so v cakalnici poleg vseh moznih narodov, verstev, starosti cakali tudi pujsi, krave, psi in podobne domace zivali. Cas sva si krajsala s pitjem caja in ponavljanjem istih stavkov z nekim oficirjem, za tem pa sva se usedla na tla perona. Kmalu je preskocila iskrica in okoli naju se je zbralo nekih 50 ljudi, naju gledalo, poslusalo, se nasmihalo, neki lokalni zivina model v kravati pa je poizkusal z nerazumljivo angelscino izvleci iz naju nekaj osnovnih podatkov. V naju je bilo uperjenih na stotine oci, na postaji sva bila edina belca. Nad nama so mrgoleli ptici in oba sva na glavo prejela svoj iztrebek za popotnico na vlak do Gorakhpurja. Zaradi cene sva vzela tretji razred, ce smo natancni tretji A razred, kar pomeni da imas klimo, z zavesami loceni kupeji pa vsebujejo po 6 postelj. Ker sva na postaji vlak cakala do 1.30 zjutraj sva takoj padla v komo in se zbudila malo pred Gorakhpurjem kamor smo pripeli okoli 3 ure popoldne. Tam pa zopet pregovarjanje s taksisti, katerim sva pomahala v slovo ter si poiskala avtobus do Sunaulija, meje med Indijo in Nepalom.

Zopet dobre 3 ure voznje med revscino, vrocino, poplavljenimi polji, ze krepko v noci pa sva le dospela v obmejno mesto, kjer sva se z rikso pripeljala do Indijske kontrole, izpolnila obrazec, ter nadaljevala cez mejo. Nihce sploh ne ve za zakon da 2 meseca po izhodu ne bi smela nazaj v Indijo in vedno odvrnejo s pasivnim “No problem”. Takoj cez mejo pa naju je pricakal se nasmejani Nepalski obmejnik, nama voscil dobrodoslico v Nepalu ter razlozil proces. Viza naju je stala vsakega 40  USD za 30 dni, za dodatnih 15 dni, ce bo potrebno, pa jo bova se za 30 USD podaljsala kar v Kathmanduju. Z rikso sva nadaljevala proti hotelcku, kake 5 kilometrov stran od meje, si privoscila porcijo karija in spat.

Do Kathmanduja naju je locil se en avtobus, ki ga ni bilo tezko najdi, malo prostora za noge in vrocina pa je obetala burno pot. Vstavljali smo se na vsakem vogalu, nekaj urejali, premetavali prtljago, nalagali potnike, ki so kmalu zasedli tudi stojisca. Po 3 urah voznje je ze zacelo napadati neugodje, voznja pa naj bi trajala 8 ur. Ko bi vsaj! Ko smo zavili v zacetek Himalajskih hribov smo naleteli na divje vode in kar enkaj zemeljskih plazov, zaradi katerega se je kompleten transport ustavil. Kolona se je vila v nedogled, drugi pas ceste je bil poln ljudi, ki so pes hiteli preverjati kaj se dogaja. Tudi sam sem se podal na pot, vendar po kake pol ure hoje obrnil saj je bila kolona ogromna. Stali smo kake 3 ure, zaradi cesar se nama je s Tino samo naqsmejalo saj so nekaj dni nazaj tukaj zaradi podobenga plazu cakali kar 36 ur! Na te dogodke pa so lepo spominjali cloveski iztrebki ob cesti.

Padla je noc in 8 urna voznja se je razvleka na 13 ur! In to na razdalji vsega 280 km, na glavni cesti (!) do Nepalske prestolnice Kathmandu. Na visini 1400 metrov sva naposled le ugledala lucke v kotlini in okoli 1 ure zjutraj prispela v Kathmandu, kjer sva ze imela rezerviran hotelcek, ki je bil po klavski voznji pravi eliksir. Voznja iz New Delhija do Kathmanduja je tako namesto planiranih 2 dni trajala vec kot se enkrat toliko. V Kathanduju bova sedaj kake 3 dni, potem pa se odpraviva na treking proti jezerom Gokyo in baznem taboru Mt. Everesta, pred tem pa poizkusim spisati se kako objavico. Kathmandu zaenkrat zgleda megaaaa!

Vec fotk lahko najdete v galeriji.



Med vršace Himalaje

8 09 2010

Težko mine leto da ne bi skočil na kako večjo pot in vse kaže, da tudi letos poletim na ekspedicijo. Letošnja pot bo bolj gorsko usmerjena, cilj je namreč bazni tabor Mt. Everesta, najvišje gore sveta, do katerega se s Tino podajava po peš poti, ki bo predvideno vzela tam nekih 20 dni hoje, vmes pa se bova iz ruralnih džungelskih hribovij dvignila v himalajska višavja, se sprehodila mimo jezer Gokyo (na fotki) in se spopadla z višino preko 5500 nadmorskih metrov. Sicer so na te peš poti viri precej omejeni (govorim predvsem o interentu) in ne vem še točno kolikokrat in kako se bom lahko vmes kaj oglasil. Ne da bi sicer bilo to življenjskega pomena, ampak blogat na poti sem se navadil in branje telih pripovedk je vedno konkreten spominski boost.

Seveda ne bo vse samo peš pot, najprej se z letalom poleti v Indijo, točneje v New Delhi, od koder na vlak preko severnega dela Indije, transfer v Nepal direkt v Kathmandu, morda na lov za kakim tigrom/nosorogom v Nepalskih naravnih parkih, v Darjeeling si nabrat svojega čaja, nazaj do Agre preveriti Taj Mahal, zmolit kako v Varanasi itd… Opcij je ogromno, časa sicer malo, en mesec in pol, saj je kljub temu, da sem včeraj diplomiral in postal inženir medijske produkcije, treba v novembru novim učnim zmagam naproti.

Ena izmed nerešljivih ugank zaenkrat ostaja še  novo pravilo “multiple entry” vize za Indijo, ki pravi, da potnik po odhodu iz države vanjo ne sme ponovno vstopiti vsaj dva meseca. Midva tega časa nimava zato bodo potrebna izčrpna diplomatska znanja za prehod nazaj v Indijo in kasneje polet domov. Skratka, še nekaj dni (desno zgoraj glej counter) in da vidmo kako se zadeva razplete, kogar zanima, pa je to pravi naslov…