ziv dolgcas

Morda malce nepričakovano, a vseeno sva se ob 9 zjutraj s Tino znašla pri slapu Savica, od koder sva jo kanila mahniti do koče pri sedmerih jezerih. Kot bližnji veste, je moja kondicijska pripravljenost bolj ničelna in lotiti se take poti, tega zavedajoč, je kar malo lahkomiselno. Pa vendarle sem dan pred pohodom nakupil nove pohodne čevlje in se navdal s samozavestjo, ki je po polurnem vzponu kmalu zbledela. Komarča je začenjala grizti in terjati kaplice potu ter vse globje vzdihljaje, dokler naposled le ni zmagala in vrnila sva se v dolino. Zadnjemu delu stavka seveda ni tako in v dolino se kljub peklu nisva vrnila, temveč sem, vsaj jaz, še bolj zagrizel v navpičnico, ki se takoj vzpne za dobrih 600 metrov nadmorske višine, brez kakršnega koli položnejšega ogrevanja.

Bilo je hudo, skorajda nečloveško, vendar take pač gore so in take jih je potrebno premagati. Po kančku vrtoglavice ob pogledu iz odsekane stene na vrhu premagane Komarče, se je v gozdičku pred nama pokazalo prvo Triglavsko jezero - Črno jezero.

Čeprav je bila temperatura tudi na višini 1200 metrov blizu 30 stopinj, je zakon Triglavskega narodnega parka še vedno prepovedoval kopanje v jezerih, zatorej sem na skok v skušnjavo poizkusil pozabiti z nekajkratnimi pljuski hladne vode v obraz. Po kratkem vnosu energije sva pot nadaljevala naprej po gozdnati poti in čakale sta naju še kake 2 uri hoje do koče pri jezerih, ki pa je v željenem času le nisva dosegla, kajti markacija naju je po napačni presoji usmerila na stran pota in izgubila sva se, čeprav se tega takrat še nisva zavedala. Hodila sva in hodila, pot, za katero sva mislila da je pot, je kmalu začela postajati bolj zaraščena in nje odseki so vmes kar izginili. Tako sva hodila slabo uro, dokler naju naposled le ni ustavil konec poti in neprehodno šavje. Tam sva raztegnila 20 let star zemljevid in premišljevala, da morda res ni tako normalno, da že slabo uro nisva uvidela nobene markacije. Obrnila sva se. Po poti nazaj sva si celo postavljala človečke iz kamnja in si tako označevala pot po kateri sva hodila za vsak slučaj, vendar sva po dodatni uri našla razcep, kjer sva jo ubrala narobe. Na razcepu sva malce sedla, saj so meni, neizkušenemu gorniku, že pošteno pojenjale moči, pot pa je bila še sorazmeroma dolga, a po njenem končanju sva le uvidela zastavljeni cilj na 1670 metrih nadmorske višine. Dvojno jezero ob koči pri Triglavskih sedmerih jezerih.

Čeprav ni v skladu z zakoni, sva v to ledeno jezero vsaj malo namočila utrujene in navkljub novim pohodnim čevljem neožuljene noge, kar je prineslo tisto zaželjeno katarzo ob končanju poti. Po le nekaj minutah sva s Tino prišla na idejo, ki sva jo opustila že v dolini, da bi prenočila v koči, saj je naravna silhueta okolice prelepa in bi jo bilo škoda zapustiti po hitrem postopku, zato sva odprla denarnici in kazalo je dokaj slabo. Moje stanje je bilo pičel euro in 40 centov, na srečo pa je med računi sopotnica le našla ekstra dvajsetaka in tako je najim budget znašal 48,60 eur.

Prenočišče v koči na skupnih ležiščih stane dobrih 8 eur in z dodano ekološko in turistično takso nanese dobrih 10 eur po osebi. Dobila pa sva celo svojo sobo prav na vrhu koče s pogledom na jezero in na zgornji sliki je to najvišje okno pod špico strehe. Privoščila sva si še topel obrok in obhodila še jezero Močilec na drugi strani koče,

kasneje pa zaspala na obali Dvojnega jezera dokler naju proti koči niso spodile kapljice iz okoliških nevihtnih oblakov, ki pa so na srečo prizanesli trenutni lokaciji. Zgodaj sva zaspala.

Že ponoči sva poslušala glasove in prihode ljudi v najino sobo, ki bi naj bila le najina, zbudila pa sva se obkrožena s še kakimi šestimi osebki malo čez 7 uro zjutraj, ter po hitrih higienskih pit-stopih na terasi pojedla vsak svojo porcijo žgancev s toplim mlekom. Moji so bili zabeljeni, Tinini pač ne. Če so nezabeljeni žganci sploh žganci, si odgovorite sami. Po krajšem premisleku sva sklenila pot nadaljevati proti jezeru v obliki ledvice, za katerega sva mislila, da je le kakih 15 minut oddaljen. Hodila sva in upala, da se bo naslednja vodna kotanja prikazala za naslednjo razgledno točko, a ni se hotela. Hodila sva preko še preostalega snega in do Velikega jezera, imenovanega tudi Jezera v ledvicah, ki se nahaja na najvišji točki najine poti 1830 metrov, prišla po 45 minutah. Na tem predelu sva srečala celo svizca, ki je švignil mimo, enega pa sem zapazil samo jaz, ko je skakljal po kake 100 metrov oddaljenih skalah.

Od četrtega jezera je pot zahtevala povratek, saj je naslednje jezero preveč oddaljeno in bi zahtevalo še hujši gorski podvig. Nazaj do koče sva zopet hodila 45 minut in med potjo sem skoraj stopil na zvijajočega gada, ki se je smukal po poti. Pri koči pa sva se odločila, da nazaj ne greva po isti poti, temveč da se usmeriva na Komno in spust opraviva od tam, kar pa je pomenilo malce daljšo pot. Do Komne je od koče pri Triglavskih jezerih kake 2 uri in pol, pot pa se vije mimo treh planin in sonce ti krepko segreje zadnji del vratu, iz čela pa ti lije hladilna tekočina, ki ti zastira pogled na čudovite okoliše. Do Komne je mene zopet skoraj pobralo in upehan sem uzrl Bohinjsko jezero v dolini. Do tja pa je bilo potrebno opraviti še uro in pol spusta. Zagrizla sva v serpentine in pot opravila še kake 10 minut prej. In se vrnila na izhodišče pri slapu Savica, kjer sva kolikor hitro se je le dalo sezula čevlje, obula japanke in se odpeljala do obale Bohinjskega jezera, ki naju je sprejelo ter opralo pot s širokim in ozkim o-jem. Prvi dan sva tako torej hodila dobrih 5 ur, drugi dan pa še uro več, torej 6, in pri mojih kondicijskih trendih sem kar ponosen, da mi je uspelo. Potrebno pa bo v kratkem še iti v hribe, saj z dekletom čez slaba dva tedna odpotujeva v Gruzijo, Armenijo ter Azerbaijan, kjer bova naskočila kak Kavkaški vrh. Tudi objavo sem temu primerno malce podaljšal, da zopet povadim za objavljanje s potovanja.

………….

Žal s seboj nisem imel fotoaparata in sem za pričujoče fotke koristil kar mobilni telefon, zatorej je kvaliteta slabša.

Slika1: Črno jezero

Slika2: Dvojno jezero

Slika3: Koča pri Sedmerih jezerih

Slika4: Močilec za kočo

Slika5: Pot do velikega jezera

Slika6: Veliko jezero

Slika7: Ostanki snega

Minuli vikend sem na Bledu zasledil enega bolj mučnih elementov pri veslanju, še posebej če gre za tako hladno vreme, uskajevanje čolnov na startu, da so vsi do centimetra v enaki liniji. Šele, ko jih v rumene dežne plašče oblečeni reveži v minimalnih napravicah, ki se po dnu premikajo po nekakšnih tirnicah uskladijo, lahko glavni za mikrofonom zavpije GO! in se tekma lahko začne.

Sam sem se na Bledu mudil zaradi obiska Moritza, Nemca, ki sem ga spoznal nekje v džunglah Kambodže in sva ostala v stikih, in ker je bil v bližini se je odločil da me obišče. V tako slabem vremenu sem ga lahko odpeljal le na kremšnite. Tekme pa so se ob naši kavici kar vrstile in uboščki za uravnavanje čolnov so par ur sledili navodilom napovedovalca, ki je iz zvočnikov vpil nekaj v tem smislu:” Štirka bolj naprej!” Začuda pa ni bilo videti, da se tem dvoživkam godi kaj slabega, saj so nekateri poležavali kar z rokami v vodi in se takole na daleč, kar dobro imeli. Sam sem v puloverju nad katerega sem kmalu namestil še anorak komajda uspel regulirati neko primerno temperaturo, ako pa bi bil takole ves premočen pa vprašanje kako bi se mi godilo. Vprašanje tudi koliko se je Blejsko jezero že segrelo, a zagotovo ne dovolj, da bi ustrezalo takem početju. No sej toliko da boste vedeli, da ko Čop in Špik dobita kako medaljo, je nekdo poleg njiju še bolj garal, ko jima je spravil čoln v ravno linijo. Petka mal bolj nazaj!

Glede na to, da se je o enem največjih festivalih elektronske glasbe v Evropi že dodobra razpisal eden od štirih članov naše odprave, Rok - Krokz, sam tukaj ne bom preveč izgubljal besed, saj se je Krokar tu izrazil dostojno. Proper! Bil pa je to eden najboljših festivalov, kar sem jih obiskal. Naj line-up, naj organizacija, naj ozvočenje, naj filing. Drugo leto, ako bo čas in denar (vstopka 88 eur, pivo 4,5 eur - 1 eur, če prineseš nazaj plastični kozarec), se ga ponovno udeležim. Pod Kroksovim člankom najdete še film, ki ga je na festivalu posnel in zmontiral Erzo, ki je bil poleg Drme in Kroksa tudi član naše štiričlanske zasedbe.

Urban Art Forms je festival v Avstriji, ki je sicer še mlad, a z leti dobiva vse večjo veljavo. Tudi tokrat je trajal tri dni, za spremembo ob koncu maja in ne v začetku avgusta, kjer se je vsa ta leta časovno tepel z nemškim Nature One festivalom (to je bil tudi eden izmed razlogov za spremembo datuma). Začel se je torej v četrtek, s samo enim floorom in eno zvezdo (letos DJ Aphrodite) in brezplačno, to smo zavestno preskočili, kajti ostali dnevi so bili vsebinsko zelo »težki«.

Avtor članka: Kroks (za psilon)

Avtor videa: Erzo

Pa smo dočakali, sicer malce izven planov, saj se je na prvo mesto po izdelavi zavihtel boben in bas set. Reggae dancehall set pa je, kljub temu, da sem ga načel že mnogo prej, še vedno v fazi izdelave. Drum and bass set, se mi zdi celo lažje posneti, saj ga je morda bolj simple zavrteti kar tako iz prve in tudi manjša selekcija je potrebna, kot pri reggae zadevah, kjer sicer poteka vse počasneje a v sami sestavi mnogo hitreje, saj komadi dosegajo dolžine le dobrih 3 minut, kar je pri dramiču še 1x podaljšano.

Ja… posnel sem prvi mixtape. Seveda ni brez napak, tudi samo malo jih ni, a vseeno je toliko suveren, da sem ga sposoben objaviti na spletu v posluh. Če bi si kdo zaželel playlisto naj pokomentira želje, saj je tule v Ljubljani nimam in jo bom pred oči dobil šele konec tedna. Iz spomina sta mi odplavala kaka 2 komada. Itak bo pa set objavljen tudi na drajvu. Preden se posvetite poslušanju, kdor se že pač bo, pa naj še povem, da sem sila podoben set, malce daljši, izvajal na Izbruhovem bazenu kakih 10 dni nazaj.

Mixtape (povezava te vrže na stran, kjer je gumbek za dolpoteg):

http://www.dnbshare.com/download/Joste_selekta-DNB_selekshan_1.mp3

Evo flajer, kjer je itak ves info, ki ga potrebujete. Bi skoraj da rekel, da je tokratni flajer eden boljših sploh. Opazen, pregleden, jedrnat, enostaven, sproščen, duhovit pa še hud line up za pošizit. Poleg našega bobna in basa pa priletijo še BR Stylers in Mellow mood. Tudi ta letak je priletel na moj blog. Jutri na bazenu… be there or be circle.

Takole pa izgleda okoli 5 ure zjutraj, ko se na bazenu zasuka zadnji komad. Sicer se to dogaja večinoma samo na technu, na katerega je Kranj preveč napaljen in s kako drugo vibro kar malo težko narediš žur na takem nivoju. Sočasno z žurom na posnetku, smo mi imeli reggae v mali dvorani, kjer pa je bila udeležba bolj klavrna, še posebej v primerjavi z veliko dvorano.

Po regiju sem priletel pogledati še kaj dogaja v veliki dvorani in evo ga, fenomeni od fenomenov. Folk je odpeljan totalno in prav zanimivo jih je opazovati. Po eni strani kar precej smešno. Skoraj vsak je svoja zgodba in v vsakomur v katerega se zapičiš v posnetku se skriva neka krivina. Večinoma gre za nadrogirane modele s smešnimi gibi, kot da bi jih tresli krči, ali pa za kričeča dekleta. Še posebej všeč mi je punca na zvočniku, ki ga v nekem trenutku začne objemati in mu naklonu ljubezenski tretma. Skratka, že kar se glasbe tiče, mi techno ni preveč po godu, kar se tiče pa vibre in folka mi pa sploh ne diši preveč. Čeprov sej… včasih pa tut to sede pa itak ma vsaka subkultura svoje po svoje smešne elemente. Drum and baserji so čist odvisni od verbl bobna, ki jim razpolavlja telo, regijaši hodijo na mestu in tako dalje.

Minuli teden smo vrtinčili v klubu k4 ob finalu izbora Young guns in sicer Erma, Mixxle in jaz. Malce problematično je večinsko rokersko populacijo razgibati z jungle in drum and bass glasbo ampak nam je uspelo. Mali floor se je občasno napolnil in deležni smo bili zadovoljivega supporta iz plesišča. Samo mi je poslal tele fotke in vidi se, da je uživala tudi rokersko metalska populacija (model z majico Blind guardian) in prav je tako. Mo style mo fun!

Samo, hvala za fotke!

Očitno se male živali tudi svobode naveličajo in hočejo nazaj v ujetništvo. Dobrosrčen kakršen pa si, pa jih hočeš prepričati, da je v kletki slabše in da naj raje kolovratijo po večjem in prostornejšem teritoriju, a ideja ni padla na plodna tla. Činčila Timo, ki domuje v Ljubljana Moste in umetno prostost začuti vsak dan, ko se okoli desete enajste ure zvečer končno prebudi, je na vsak način želel nazaj v kletko, misija pa ni bila tako enostavna, kot bi nekdo kanil pomisliti.

Prejšnji vikend smo posneli govor terorista in akcijo za objavo v Egoist magazinu. Odpravili smo se pod vznožje Šmarjetne gore v primeren gozdiček in jaz sem se moral napraviti v akcijska oblačila, ki jih je prinesel kolega, ki se ukvarja z airsoftom in poseduje kar precej borbenih artiklov. Celotna zgodba posnetka se giblje okoli ugrabitve bejbe Maje, ki je tokrat bejba Egoista. Seveda pa je bila druščina prava in govoru terorista smo naredili še parodijo. Predstavljajte si, da bi Bin Laden na CNN poslal tak lame posnetek. Mož, ki teroristu na posnetku pomaga z besedilom je airsoftovec Miha, za kamero se skriva kdo drug kot Jakob, terorista pa igram jaz. Če hočete videti kako terorist izgleda v originalu pa ga najdete v videu na teli strani Egoista.

Minuli petek sem se z druščino zglasil na Red bull music academy info sessionu v Ljubljanskem klubu Subsub. Dogodek je potrebno kar maksimalno pohvaliti, saj je govora o nastajanju in predvajanju novejših bolj nekomercialnih groovy glasbenih stilov, kot naprimer drum and bass, premalo. Najprej je govoril Aldo Ivančič, ki je elektronsko glasbo ustvarjal že davnega¹ 1984 in kasneje tudi zaskvotal K4, kjer klub k4 obstaja še danes. Zatem je sledilo predavanje o produciranju glasbe, kjer se je govorilo o osnovah, ki so meni sicer že znane, vseeno pa je bilo čisto zabavno poslušati o tem. Naslednje dejanje, ki je bilo tudi zadnje ki sem ga spremljal, kajti moral sem v Škofjo Loko v Rdečo ostrigo, kjer sem sukal muziko, pa je prikazano tudi na prilimanih videih. Govorilo se je o sukanju jungle glasbe v Sloveniji, kdaj se je začelo, kako je nastal Radyoyo in kaj se dogaja danes. Vse to sta opisovala pionirja na področju jungle glasbe pri nas Pier in Jamirko. Video sem razsekal na dva dela. V prvem se prej omenjena akterja poigravata z enim najbolj uporabljanih breakov sploh - Apache breakom. V drugem videu pa povesta kaj sta sploh počela. Check it out! Še enkrat pa velike pohvale eventu.

1. 1984 je za elektronsko glasbo že res davnega [↩]