ziv dolgcas

Ja, prestopili smo mejo vietnam/kambodza in smo ze v Phnom penhu. (v bistvu ze v Sahanoukvillu) … gremo na zacetek. Stezka smo se poslovili od Saigona in se zjutraj okoli 7.30 nadvse prekrokani vsedli na avtobus, ki naj bi nas popeljal do nekaterih predelov delte Mekonga. Na sreco je voznja trajala par ur tako da smo se se malo naspali. Dospeli smo do neke vasice, kjer smo se malo sprehodili med vaskimi hisicami in in se vkrcali na ladjico. Ko zagledas vso to vodo, ki jo reka Mekong prinasa v to podrocje si celo malo v dvomih da ni to slucajno neka morska laguna. Vode je enostavno ogromno… povsod. Ljudje se ti zazdijo na pol dvozivke. Naselja izgledajo nekako takole: predstavljajte si, da Benetke prizadane hud potres potem pa jih prestavimo v tropsko dzunglo. Toliko vode pomeni tudi odlicne pogoje za kmetijstvo in dve tretjini pridelanega riza v Vietnamu se pridela tukaj. Res mi je zal, da nihce od nas ni imel fotoaparata, saj smo jih v zadnjih petih dneh vsi trije ali razbili ali izgubili, ker to so res pogledi kakrsne sem si predstavljal in kakrsne ponavadi vidis po raznih slikah o Vietnamu. Med vodenimi ogledi smo si ogledali izdelovanje rizevega papirja in se nekatere od lokalnih obrti kot je na primer izdelovanje tkanin in podobno. Vecinoma pa smo se samo vozili z ladjico okoli, kar mi je ustrezalo, saj so bili pogledi neverjetni. Cilj nase poti, je bilo neko mestece, do katerega smo se po ladjici morali peljati se z avtobusom kakih 4 ure. Cesta naravnost obupna. Vso pot je avtobus metalo gor in dol, levo desno, tudi brati se ni dalo. Mestece v katerem naj bi prenocili je po nasih standardih izgledalo kot smetisce, ko pa si pac vedel da si v vietnamu pa je bil kraj za raziskovanje neturisticnega naselja.

Naslednji dan smo takoj zjutraj zahajali majhne colnicke (v vsakem 3 ljudje) in odveslali proti vodnim naseljem in plavajoci trznici, ki pa je niti nisem zaznal saj ni bila nic posebnega. Posebne pa so bile hisice na vodi in ljudje, ki tam zivijo. Veliko ljudi si naredi ograde in goji ribe in skratka vse njihovo zivljenje bazira na vodi. Sej pravim… dvozivke, pa ceprav v vsaj na pogled izredno umazanem Mekongu. Ustavili smo se v muslimanskem zaselku, kjer prebiva ljudstvo chan. Ko si ze skoraj en mesec v Vietnamu sicer nic posebnega ampak prijetno vzdusje. Zatem pa nas je pobrala ladja, ki nas je odpeljala do meje s Kambodzo. Kake 3 ure smo se vozili na strehi potem pa koncno meja, in cas za obrok (nekaksne omlete s kalcki + spicy sauce). Vrocina je bila nepopisna se posebej, ko si moral prenasati 20 kg tezak ruzak po zgocem soncu. Po vietnamski kontroli smo presedlali na drugo, vecjo, oziroma daljso in hitrejso ladjo, se cez nekaj minut zopet ustavili na kamboski kontroli in potem dalje po totalno divji pokrajini (videli smo recimo pajke velike kot dlani). Zopet kake 3 ure do prestopa na avtobus, ki je po podobno neustrezni cesti odpeljal do Phnom penha. Med to voznjo sem dozivel enega lepsih soncnih zahodov na potovanju, saj je sonce zahajalo v razmocene ravnine, polne drevesc, palmic in rizevih polj.

V Phnom penhu smo si nasli prenocisce za 2$ po osebi. Svoj wc, tus, ventilatorji in mreze proti komarjem. Takoj je sledil sprehod po nasi cetrti, ki je naravnost nabita z hrano. Povsod vse cvrci, bedrca se pecejo, podgane na zaru, kokosje glave, woki se okol mecejo, nudli se navijajo, celo nekaksni raznjici se pecejo. Super! Ljudi je ogromno… mogoce je celo bolj nabasano, kot v Saigonu, ceprav je Phnom penh uradno petkrat manjsi kar se prebivalstva tice. Promet je sicer hujsi v Saigonu, ceprav je tudi v kamboskem glavnem mestu preckanje ceste boj za prezivetje. Naredili smo plan, da bomo ostali samo se naslednji dan (29.12.) in si ogledali v muzej spremenjeni zapor rdecih kmerov, kjer so mucili ala kontra revolucionarje in se nad njimi neclovesko izzivljali, zatem pa 30.12. odsli v obalno mestece Sihanouk ville, kjer bomo preziveli novo leto in se zatem vrnili v Phnom penh za kak dan ali dva da naredimo se ogled polj smrti, kjer so se dogajali mnozicni poboji takatnemu rezimu nasprotujocih ljudi in pa brooke ima zeljo obiskati strelisce, kjer lahko sprobavas orozje, ki ga je v Kambodzi ostalo na tone in tone, kot je naprimer AK47 s katerim lahko pobijas kokosi, ali pa dobis bazooko in razstrelis kravo, skratka zabavno prezivljanje ponovoletnih dni (v sali receno).

Internet je tukaj (Sihanouk ville) dokaj drag, zato bom poacasi zakljucil. Kar se zapora tice si lahko pogledate na slikah in mogoce preberete kaj o njem na internetu, mislim da se rece Tuong sleng. Tim je v Phnom penhu obiskal se zobozdravnika za popravilo zoba in storitev je bila dokaj na evropskem nivoju. Cena 10$. Lokalne bolnice pa so po pricakovanjih seveda obupne. Ljudje lezijo povsod in cela apokalipsa.

Trenutno (30.12.) pa se nahajam direktno na plazi v Sihanoukvillu, do katerega je voznja z avtobusom trajala kakih 5 ur in uzivam v soncu, mikroskopsko velikem belem pesku in pripravah na novo leto. Dobili smo guesthouse za 2$ na noc in sicer na zelo pustolovski nacin. Vsak ima svojo sobico z neko kvazi posteljo, mrezo proti komarjem in ventilatorjem. Pogled na morje skozi lesene deske vkljucen. Bom dodal fotografije cimprej, do takrat pa vsem zelim lepo preziveto novoletno noc in cim manj neprijetnih posledic le te naslednji dan. Srecno novo leto vsem!

Koncno smo prispeli do zloglasnega Saigona. Najbrz vse kar ste kdajkoli slisali o tem mestu zares drzi. Tukaj se ti pa resno lahko strga, ce se prevec prepustis mestnem toku in po nekaj casa, vsaj mislim tako te tudi, ce se trudis, mesto samo od sebe odnese. Neuradno tukaj zivi okoli 8 miljonov ljudi a mislim da je stevilka se veliko vecja, saj ogromno ljudi zivi kar na ulici, brez prebivalisca, brez dovoljenja za delo, najbrz tudi brez kakrsnega koli dokazila, da zares obstajajo. Mestni promet je totalen kaos. Nihce ne uposteva znakov, semaforjev in tako kot v Hanoi-ju in po celem vietnamu tudi tukaj vladajo motorji, katerih gneca je na case nepregledna. Sicer se Saigon mocno razlikuje od Hanoi-ja predvsem po ljudeh, ki so tukaj bolj odprti in delujejo po drugacnem ritmu, vsaj iz mojih izkusenj. Zvecer po ulicah tekajo podgane, odtoki so polni scurkov, ljudje spijo po cestah, slab zrak, vrocina (mi imamo 32 stopinj). Kar se podgan tice smo tudi v nasem hotelu zapazili vsaj stiri plemenske velikanske podgane velike skoraj toliko kot pri nas macke. Tudi recimo prehranjevanje bi znalo biti izjemno nehigienicno, ampak to pac moras vzeti v zakup. Ne smes iskati enakih vrednot, kot jih imamo v evropi ampak moras pac iti po lokalnem ritmu. Nic te ne sme skrbeti glede raznih okuzb, bolezni, prebavnih motenj saj imas veliko boljse moznosti za zdravo preziveto izkusnjo ce nimas skrbi. Razen kar se tice punc tukaj pa ni takega heca in lahkomiselnosti saj te po skoraj vseh ulicah opozarjajo HIV znaki in take stvari saj najbrz tukaj spolno prenosljive bolezni kar skacejo okoli, kar je najbrz najvecji minus dozivetja, saj so punce tukaj definitivno najlepse kar se kategorizacije po drzavah tice. Najlepse postave, lasje, eleganca, stil, pogledi, ritmika, obrazi… resno se ti zmesa (mamo tudi v evropi lepe punce ni da ni… ampak ne na tak nacin in tako visok procent). In pa tudi dostopnost deklet posebej za zahodnjake je se bolj presenetljivo enostavna kot si pri nas sploh znamo predstavljati. Brez problema v vsakem lokalu dobis svojo deklico, ki te razvaja skoraj kakor koli si zazelis, samo da je se primerno javnosti, kar pa je skoraj vse. Ogromno vidis parov mladih vietnamk z starejsimi evropejci ali americani. Problem je v tem, da se skoraj vsaka od teh deklic kasneje izkaze za prostitutko, ampak tako pac tukaj je. Skoraj bi ocenil, da je seks turizem tukaj najbolj pogosta oblika turizma. Resno… na vsakem koraku, povsod, ceprav je prostitucija v Vietnamu ilegalna. Da me ne bo kdo slucanjo narobe razumel… kaksnih placljivih uslug se nisem posluzeval ampak mimo vsega tega znanja, raznih otipavanj, opolzkega besedicenja, nagovarjanja in takih zadev pac tukaj ne gre. Ne vem kako bi v slovenscini opisal ampak v anglescini bi rekel da je mesto enostavno sleezy (mogoce razuzdano). mislm… lunapark. Ogromno tudi vidis ljudi, ki lokalne deklice vzamejo kar s sabo na potovanje s tem, da jim pac vse placajo in potujejo skupaj. Dobivas zenitne ponudbe ala take me to europe in take zadeve. …

…Dobili smo si sobo v prvem nadstropju za 3.33 USD po osebi, kar je zelo sprejemljivo. Lokacijsko se nahajamo v predelu kjer se najvec dogaja in kjer je vse na voljo v razmaku parih minut. Na dan 24.12. torej na dan bozicnega vecera smo si za ogled zadali mogoce malo neprimerno tematiko in sicer muzej zapuscine vietnamsko ameriske in pa drzavljanske vietnamske vojne. Same grozote in za ljudi z slabim zelodcem mogoce kar malo prevec slikovit prikaz tukajsnje apokalipse saj so na ogled recimo fetusi spodletelih rojstev nastalih zaradi uporabe biokemicnega orozja in podobno. Kar pa se ostalih ogledov tice, pa je ze sama hoja po mestu in debatiranje z lokalnim prebivalstvom dovolj za zapolnitev pocetja. Zuri zvecer so fenomenalni… dobis recimo liter lokalnega piva za 4000 dongov (0,25 USD) (milos in matjaz kar se piva tice sta porazena : )) Vendar zaradi zgoraj omenjenih stvari je pametno cimbolj ohraniti trezno glavo saj vemo kam te pripelje toliksna dostopnost prelepih deklet. Na bozicni vecer smo imeli izredno dober zur, spoznali spet ogromno ljudi in bili zunaj do 6 zjutraj, kar pa je bila posledica zaprtega hotela do katerega smo prisli okoli 4 ure. Zaklenjeno, nikogar da bi nam odprl vrata. Tim in Brook sta spala kar na plocniku pred hotelom, jaz pa sem dostojanstveno odklonil in odsel po se vedno sto procentno budnem mestu. Nasel sem si nek vogal kjer so stregli eno najboljsih ledenih belih kav kar sem jih kdaj dobil. Potem sem se se malo sprehodil okoli, vmes dobival nesteto ponudb prostitutk, taksistov, prodajalcev marihuane in podobnih stvari potem pa odsel nazaj proti hotelu in se usedel zraven specih anglezev. Na sreco so bili v hotelu tocni in so odprli vrata ob 6 zjutraj. Naslednji vecer je bil problem isti samo da sva s timom prisla do hotela neprimerno bolj zgodaj in na sreco je bil brooke v sobi in se prebil mimo podgan in nekako po pol ure uspel zbuditi osebje, da sva s timom prisla noter. Danes se bo najbrz dogajalo podobno in upam da bomo uspeli priti v hotel.

Saigon je resnicno mesto katerega priporocam vsakomur saj je dejansko voznja cez nepredstavljivo in totalno odstekano dimenzijo. Enostavno noro! Recimo mas pralni stroj in mas pocasno pranje, kar je nekako evropski nacin, potem mas najbrz mal hitrejse pranje, potem pocasi pride centrifuga, potem pri ekstra napedenanih pralnih strojih mas se super centrifugo, naslednja stopnja je pa Saigon. Skoda je samo, da sem imel pokvarjen fotoaparat, ki ga grem sedaj iskati in upam, da jim ga je uspelo popravit. Sicer pa ne s tekstom, ne s fotografijami se obcutkov tukaj ne da opisati. Saigon je tudi zadnja nasa postojanka v Vietnamu, ki ga jutri zapuscamo. Zadnji ogled bo se delta reke Mekong, po kateri se bomo z ladjo odpeljali proti Kambodzi v Phnom penh, ki bo najbrz se bolj steroriziral nasa evropska nacela.

Iz hoi ana nas je do Nha tranga cakala 12 urna voznja z avtobusom, ki pa je bil na sreco le pol poln tako, da smo skoraj vsi imeli po 2 sedeza in se je dalo preziveti. Nha trang je, kolikor sem ga videl le veliko mesto s plazo. Sicer je plaza lepa in se razteza kar nekaj kilometrov ampak to je pa tudi vse. Okoli mesta je veliko stvari, ki se jih da videti z raznimi organiziranimi izleti ampak je vecino dneva dezevalo in se mi ni nekaj dalo prav okoli hodit in tudi mesto sem zelel cimprej zapustiti. Zvecer sem odsel v Sailing bar, ki naj bi bil najboljse zbiralisce mladine, in tam prezivel kako uro dve. Nahaja se na plazici, muzika je spodobna, same palmice in tak. Zaradi vremenskih pogojev in pac mestnega obcutka sem takoj rezerviral open bus ticket za naslednji dan za odhod proti Mui ne. 6 urna voznja, ki se je zacela ze ob 7.30 zjutraj.

20.12. … V avtobusu sem takoj zaspal in se zbudil presrecen, ko sem zunaj ozrl pokrajino obdano s soncem. Ne vem zakaj, ampak za hip sem dobil obcutek da sem v julijski grciji. Ta obcutek sem kaj kmalu izgubil, ko so se pojavljala razna rizeva polja in kokosove palme. V Mui ne smo takoj dobili prenocisca v bungalovih za 4$ na noc na osebo, kar je za dobljeno naravnost popolno. Direktno na plazi, obdani s palmami, visece mreze kjer z lahkoto brez kakrsnih koli skrbi prebiras knjige in ko ti postane vroce se vrzes v morje in dalje, bungalovi so opremljeni s tusem in z ventilatorji, ki so zadovoljiv nadomestek klime. Temperatura je bila tam okoli 30 stopinj in morje mogoce kako stopinjo pretoplo, ocenil bi kakih 25-27. Ta dan smo s timom in brookom sli samo na sprehod po mestu, ki zgleda nekako takole: kakih 10 kilometrov ceste, ki deli plazo s notranjostjo in ob cesti razne trgovinice, hotelcki, bungalovcki, restavracije in to je to. Mui ne naj bi bil raj za surfing, saj je morje precej valovito in ozracje precej vetrovno. Ogromno je kite surferjev in tudi lokali so surfersko obarvani. Taki pogoji baje nastanejo zaradi pogostih tajfunov na filipinih in pomislis: Nesreca enih je sreca drugih.

21.12. … Zopet je napocil dan za sposojo motorjev in zopet sva jih zajahala midva z brookom. Izlet naj bi potekal proti belim sipinam in do lotusovega jezera, ki se nahaja kakih 35 kilometrov od Mui ne-ja. Vrocina je bila nepopisna, zato je dodaten veter nastal zaradi premikanja motorja dobro del. Soncno sevanje pa je tudi zgodba zase v teh podrocjih, zato je kar pametno uporabljati visok faktor. Prva stvar, ki svo jo uzrla po kakih 2 kilometrih je bilo ribisko naselje, oziroma neskoncno ladjic v morju. (spominjalo me je na prizore iz filma Troja) Naslednji preblisk po nesteto videnih plazah pa so bili otroci, ki so naju ustavili pri rumenih sipinah. Ustavila sva se in se odpravila preveriti kako vse to izgleda, zraven pa so nama sledili otroci z nekaksnimi kvazi enostavnimi sanmi, ki se uporabljajo v teh krajih in zgleda da so dober zasluzek za lokalno otrocad. Skoda, da nisva imela kake plasticne vrece, saj bi bila prav tako uporabna za sankanje po sipinah, ki so naredile hojo po njih pravi pekel, saj bi lahko na pesku sigurno pripravil jajce do stopnje strditve beljaka. Sankanje je bil pravi uzitek in pomislil sem, da podobne stvari pocnete tudi doma, ce ze imate kaj snega, samo da jaz uporabljam sipine (smeh). Nadaljevala sva pot, ki je bila enkratna za motor, saj si le redko srecal koga drugega na cesti, ki je bila primerno siroka in se je vila ob obali polni raznih plazic pod palmami. Ko sva se asfalta navelicala sva zavila na makadamsko pot, ki naju je pripeljala do spet nestetote plaze, kjer sva si vzela nekaj casa za uzivanje v razgledu. Po tem pa je Brook opazil, da mu motor neprimerno veliko kuri in se odlocil obrniti, saj bi cena ekstremno narasla in bi tudi tvegal popolno izgubo bencina. Jaz sem se odlocil da pot proti belim sipinam nadaljujem sam in odlocitev je bila pravilna. Ko sem zagledal lotusovo jezero in nad njim sipine sem pri 30 stopinjah celzija dobil kurjo polt. Pred gozdickom, ki vodi do njih sem parkiral motor in se skozi odpravil proti belim gmotam peska. Ravno, ko sem zacel hoditi po pesku se je rahlo pooblacilo in naredilo se bolj ocem neverjetno atmosfero, saj je bila vsaka sipina posebej obarvana z sebi lastnim odtenkom. Ko sem prihodil v mocnem vetru do vrha, sem komaj dojemal kje sem, saj je bilo kot na drugem planetu in najbolje od vsega je bilo to, da sem bil tam cisto sam. Niti enega domacina ali turista na celih sipinah. Bile so moje. Pomislil sem, da se spet nasel nek koticek, kamor lahko s spominom v slabih trenutkih pobegnem. Na sipinah sem uzival kako slabo uro, tudi naredil nekaj fotografij, nekatere celo s samosprozilcem, kar se kasneje ni izkazalo za najboljse, saj se mi je fotoaparat ocitno zaradi peska zacel pokvarjati in se kasneje ta dan dokoncno udal. Ne dela niti zoom, niti fokus in upam, da ga bom u saigonu lahko popravil. … skratka do bungalovov iz sipin me je zopet cakala 35 kilometrov dolga pot, ki pa niti najmanj ni bila dolgocasna. Med potjo so me ustavili trije vietnamci, ki jim je pocila guma na motorju in me prosili za pomoc, ki je izgledala tako, da se peljal na enem motorju se 2 cloveka, tretji pa je poskusal z pomocjo mojega motorja odvleci njegovega do bliznjega naselja. Na sreco je ta agonija trajala le kakih 500 metrov, saj so se mimo pripeljali se nekateri lokalci in priskocili na pomoc, tako da sem brez problemov oddirjal proti mojem prenociscu.

22.12. … Danes sem splaniral tako, da bom pocel cim manj in se samo premetaval po valovih in visel po visecih mrezah, kar mi je kar dobro uspelo. Vse kar sem storil je to, da smo z timom in brookom odsli proti nekem surf baru (jibes), kjer imajo wireless internet in priklopili nas prenosni racunalnik, tako da sem lahko uredil spletno galerijo in napisal blog.

Jutri (23.12.) ob 1 popoldne odpotujemo proti Saigonu samo mi trije s timom in brookom, ki bomo od sedaj naprej najbrz skupaj celo pot do tajske, saj se zelo dobro razumemo in smo mogoce bolj kompatibilni kar se interesov tice, kot pa s samirjem in nino, ki bosta ostala v Mui ne-ju cez bozic in morda se kak dan. Mui ne je bil zopet izredno relaksacijski in samo pomislek, da se 3 dni pred bozicem kopam v morju in uzivam pod palmami v 30 stopinjah celzija daje poseben obcutek. Za boljse predstavljanje vsega tega si poglejte galerijo in vsem zelim lepo prezivete bozicne praznike, do novega leta pa se sigurno spet oglasim.

Koncuje se moje prebivanje v Hoi anu, ki ga bom jutri zagotovo zapustil z nasmehom. Imel sem se najbrz najbolje do sedaj na tem potovanju saj je hoi an koncno neko majhno mestece, ki ga prehodis v 15 minutah in pravi chill out po hanoi-ju. Zapravil sem nekaj cez 70$, da sem si napravil novo garderobo, ki bo ustrezala pogojem na poti. Za ta denar sem dobil par cevljev, trojne hlace in dve srajci… torej vse to za okoli 13 000 tolarjev in po meri narejeno. Princip izdelovanja poteka nekako takole… na internetu si najdes sliko artikla, ki ti najbolj ustreza, in ti jo v trgovini naprintajo in pol se zmens za materijal in barve in ksne spremembice, kot so gumbki, napisi, nasitki itd… pol te klasicno zmerjo in nasledn dan dobis. Druga opcija je pa da prineses oblacilo, ki ti je vsec in ti ga 100% prekopirajo. Vse ti znajo narest in to za nase razmere zastonj. Pa se take deklice te merjo da bi cel dan v trgovini visel. …anyway

Takoj ko smo prisli v s timom in brookom v hoi an smo dobil spet en mega hotelcek easy money in smo takoj vedeli, da se bomo imeli ekstra uredu. Prvi dan prakticno nismo poceli nic posebnega in smo bolj pocivali in raziskovali mesto in odigrali partijo biljarda, ki se ga igra povsod in je povsod zastonj. Cez cesto od hotela smo se ugnezdili v majhni restavraciji za katero smo po dveh dneh ze rekli: where are we going to eat? oh… the usual. In ko smo postali stalne stranke smo pri vsakem obroku v dar dobili vietnamski caj in araside. Zvecer nam je zelo prav prisel balkon, ki je spadal k sobi z razgledom na ulico in na sosednje hise. Po nekaj popitih pivih pa smo odsli v izvidnico kaksno je kaj nocno zivljenje v mestecu. Po nakljucju smo naleteli na neki night club, ki je prav ta dan praznoval svojo otvoritev. Take postrezbe se nisem dozivel v zivljenju. Najprej te je prvi usluzbenec pozdravil ob vhodu, drugi odpeljel do mize, tretja prinesla meni, cetrta polozila podstavke, peta pivo prinesla, sesta pivo odprla in natocila, sedmi pa je prinesel araside. Spet osma pa racun. Dodatek k presunjenosti zaradi postrezbe pa so bile uniforme, bolj doterane od stevardes. Razlaga za toliko usluzbencev je najbrz manjsanje brezposelnosti, saj tudi po drugih gostinskih obratih ponavadi dela vsaj enkrat vec ljudi kot pri nas.

Naslednji dan se zopet klasicno zacel z omleto in kavico s kondenziranim mlekom, potem pa realizacija plana izposoje motorja in obisk china beach-a. China beach je znana predvsem po tem da so se tukaj izkrcali ameriski vojaki, kar se lahko zasledi tudi v filmu apocalypse now. Tam so potem po zacetni klavnici malo surfali po primernih valovih in uzivali v vec deset kilometrski plazi ter vonju napalma. (tukaj namrec, ce se ne motim, robert duvall izrece legendarni stavek: I like the smell of napalm in the morning). Zainteresirana za motorje sva bila samo midva z brookom, ki mi je tudi objasnil teorijo voznje, saj motorja s prestavami se nikoli nisem vozil, kar pa se je po parih minutah izkazalo za dokaj neproblematicno, celo v takih pogojih voznje, ki jih tukaj obcutis, saj je cela norisnica in interval uporabe troblje naraste na sekundni nivo. Cena celodnevne izposoje je 50 000 dongov kar znese priblizno 3 USD. Z navigacijo sva tudi imela nekaj srece saj naju je na ravno pravem mestu dohitela neka zenska, naju vprasala kam greva in naju potem iz dobre volje odpeljala naravnost do zeljenega cilja. Plaza… neskoncna in nadvse primerna za prebolevanje manjsih posledic prejsnje noci, ki je bila kljub skromnem opisu dokaj divja. (0,75 litra vodke = 50 000 dongov kar spet znasa 3 USD oziroma 550 tolarjev…) Sprehod po tej plazi je instantno izbrisal nasicenost informacij, hrupa, in gnece v Hanoi-ju in napolnil psihicne baterije. Predstavljajte si… neskoncna plaza na kateri sva v kaksni uri naletela samo na dva lokalna ribica. Nikjer zive duse. Kopanje je v tem letnem casu zal odsvetovano zaradi visokih valov in podvodnih tokov, ki so baje ze vzeli nekaj zivljenj. Po plazi sva odsla se na kavico v predmestje Dananga, ki je od Hoi an-a oddaljen kakih 30km. Ogledala sva si tudi marble mountain in lokalno obrtno specialiteto izdelovanje marmornih kipov izmed katerih bi z veseljem kakega postavil na domaci vrt saj so cele mojstrovine. Malo pred vecerom sva se vrnila nazaj, oddala motorje ter poiskala Tima s katerim smo odsli na pozno kosilo, ter partijo biljarda. Brook je bil dokaj utrujen zato je odsel v hotel pogledat kak dvd in spat. S Timom pa zopet… a night out in Hoi an. Nasel je nekaj lokalov s pivom za 3000 dongov (da ne bom vedno pretvarjal… 16 000 dongov je 1 USD). Naneslo je tako da sta bila dva lokalcka locena samo s steno in zunanje mize so bile skupaj. Tim se je vsedel v en lokal, jaz pa v drugega na tak nacin da sva se vedno sedela skupaj. S tem pocetjem sva dodobra nasmejala usluzbenki, ki sta se po prinesenem pivu usedli ena za njegovo mizo in ena za mojo. Bila pa sva edina gosta v obeh lokalih. Ljudje tukaj so veliko bolj odprti kot na severu in debate so se razvijale kar same. Enkraten vecer, ki pa se je kasneje se razvijal v drugem lokalu s parimi igrami biljarda in rocnega nogometa.

Naslednji dan (16.12.) zopet the usual in posedanje po mestu… Zgodaj popoldne sta prisla tudi Samir in Nina s katerima smo si izmenjali zgodbe teh dni in splanirali kaj priblizno bomo poceli. Prav veliko vec, kot ponovno pomerjanje novo izdelanih oblacil in igranje z detajli nam ni uspelo. Zelo hitro je napocil vecer in ponovno je bilo potrebno iti v akcijo. Ostali so sli na vecerjo, sam pa sem ugotovil da sem v nekem baru pozabil majico in jo odsel iskat. Seveda je nisem nasel in bil rahlo razocaran, kar je potem odpravil pogovor z neko nemko, s katero sva odigrala partijo biljarda ob kateri pa sem pozabil da sem zmenjen z ostalimi (samir, nina, brooke, tim) za vecerjo. Naposled sem se le odlocil oditi in seveda so med tem casom ze vse pojedli in zapustili restavracijo. Nasel sem jih v hotelski sobi, ze vse nasmejane ob steklenici visoko procentnega alkohola. Vsi razen tima, ki je cutil premocne posledice prejsnje noci in se odlocil pocivati, ob gledanju serije Rome (rim), ki je v teh dneh zelo popularna saj smo z anglezema cisto v zanimanju kaj se bo dogajalo v naslednjih delih. Ja… pridruzil sem se nasmejanim ljudem in v kratkem smo zapustili hotel in nadaljevali v nekem popularnem lokalu ter igrali biljard (ja…biljarda se preigra ogromno, saj ga dobis na vsakem koraku). Tokrat je bil Samir zvezda vecera, ce veste kaj mislim. Po nekaj casa sta Samir in Nina odsla z dvema argentincoma proti hoteli, z brookom pa sva ostala. Nastala je izredno zanimiva druscina: brooke (anglez), francoz, izraelec in jaz. Igre biljarda so se kar vrstile dokler nismo vsi stirje odsli v tisti night club, ki je opisan v zgornjem delu sestavka (otvoritev in to). Tam je francoz pocastil nekaj piv, ki jih je bil dolzan zaradi porazov v biljardu. Ker je bilo pivo tam predrago smo kmalu odsli se na neko drugo lokacijo, kjer pa se je zabava sele dobro zacela. Napocila je igra rocnega nogometa, kjer sem se za zvezdo izkazal jaz. Izval me je neki domacin za partijo 1:1. Dva kanadcana pa sta naju opazovala in sklenila da naju izzoveta, saj na celem potovanju baje nista nasla nikogar, ki bi igral tako dobro da bi se utegnil kosati z njima (da… igral sem res fenomenalno). Prva igra… rezultat 9:9… z domacinom sva izgubila na dve razlike 11:9. Drugo igro sva dobila z 10:8 in potrebna je bila finalna igra do pet. Zmaga! 5:4. Vprasanje, ce sem ze kdaj odigral boljso partijo rocnega nogometa, kar potrjuje naslednji podatek. Ta vietnamec, ce se prav spomnem mu je bilo ime Bak ali nekaj podobnega, se je izkazal za lastnika lokala po imenu Full moon bar, kamor se ponavadi gre ko zaprejo lokal v katerem smo trenutno bili. Rekel je da cem bom prisel imam zastonj vse kar hocem. bingo! Z brookom sva bila takoj za akcijo, pridruzil pa se nama je se francoz, izraelec pa je zal omagal in zapustil prizorisce. Zunaj je dezevalo, in po zaprtju lokala se je pred vrati pojavila gneca ljudi in moz ki je trobil na motorju, ces naj mu sledimo do Full moon bara. Vsaj deset minut hoje po dezju se ni izkazalo za ravno dobrodoslo, saj smo bili do nase destinacije vsi premoceni. Po imenu Full moon sodec, smo pricakovali neki super dooper zur prostor, ki pa je bil v resnici navadna beznica. Obvezna biljard miza, in nekaj stolov ob zidovih, dobra muzika in to je to. Edini lokal odprt po drugi uri zjutraj… pa se to ilegalno. Klientela pa sami turisti in to vsi, ki so zapustili nas prejsnji lokal. Bil pa je dober zur in z brookom sva zaradi mojih sposobnosti v rocnem nogometu imela vso pijaco zastonj, kar je ponavadi dobrodosla stvar. Proti jutru sva dobila nekega mulca starega kakih 14 let, ki zgleda da prebiva v isti hisi, da naju je z motorjem odpeljal do hotela.

Ja… Hoi an je res bil en sam zur z ogromno spoznanimi ljudmi in mnogimi dogodivscinami, ter doprinos k osebni garderobi. Danes (17.12.) pa sem zaradi posledic noci vecino dneva pocival in si tudi vzel cas za novo objavo v blogu. Edina stvar, ki sem jo danes absorbiral je bil obisk plaze v Hoi anu. S samirjem sva se do le te odpeljala z motorjem saj je kakih 5km stran. To je bila prva prava tropska plaza ob kateri si reces… jap… raj zares obstaja. Gozdicek kokosovih palm, ki se stika z belo mivkasto plazo, ki vodi v morje. Filmska klasika. Morem nalozit nove slike da boste videli. Skoda samo, da je bilo vreme zelo slabo, kar pa naj bi se spremenilo z jutrijsnjim odhodom v Nha trang… Poletno letovisce, plazice in to, kjer bomo najbrz kak dan dva, ce bo vse po sreci uzivali v morskih radostih. Vidm da morm tale blog mal bolj pogosto pisat, ker se nabere tok stvari, da je kr mal huda. Se slismo iz Nha tranga.

Nekaj casa je minilo odkar sem se nazadnje oglasil. Zapustil sem hanoi in se odpravil proti jugu z zacasno spremembo ekipe. Samir in nina sta odsla na sever v Sapo v gorske predele, kjer se da videt manjsinske skupine in tem primerne stvari in vem da mi bo zal da tega ne bom dozivel ampak sem imel nekaj manjsih funkcionalnih problemov z mojim organizmom in sem tisti dan se ostal v hanoiu, da sem se malo spocil. Najbrz sem se bil malce zastrupil z lokalnimi specialitetami in mi kaksni radikalni premiki takrat niso bili po godu. In tudi pot do Sape, ki sta jo sopotnika vzela je bila 100% organizirana preko agencije za 90 USD kar mi zopet ni najbolj disalo. Tako smo se domenili da se cez kak teden dobimo nekje sredi vietnama ali Hue ali Hoi an, jaz pa sem se pridruzil dvema anglezema Timu in Brooku, ki sta prav tako najvecje face in se odlicno ujamemo. Prav tako imata enako zacrtano pot tako da vse poteka po nacrtih.

Hanoi smo zapustili z avtobusom, pricakovan izstop pa je bilo mestece z kakih 200 tisoc prebivalci Hue. Kupili smo open bus ticket za 22 USD, kar pomeni da v naslednjih 3 mesecih kolikor je karta veljavna lahko vstopis ali iztopis na katerikoli avtobus, ki se pomika proti jugu in podpira nasega prevoznika. Voznja je trajala napornih 12 ur s kratkimi postanki za naravne nujnosti in kako kavico, ki pa ni bila potrebna saj smo se vozili cez noc. V hue smo imeli ze rezerviran hotelcek zopet za 4$ po osebi, ki pa se ne more niti priblizati luksuzu v hanoi-ju ampak bo vseeno zadovoljivo prenocisce za 2 noci.

Danes smo dan zaceli ze ekstremno zgodaj ob 6 zjutraj in se odpeljali proti demilitizirani coni, ki je znana po dosegljivih posledicah vojne med ameriko in vietnamom. Cela dzungla. Rastje nas je res impresioniralo in se res skoraj popolno pribliza prikazanem v raznih publikacijah in filmih, ki vsebujejo podrocja invazije zdruzenih drzav. Gosto rastje, palme, ovijalke, rizeva polja, hribcki, gricki, svasta… Je pa veliko podrocij se golih ali umetno pogozdovanih zaradi uporabe napalma, ki je pokrajino okradel naravne flore. Na potepu po prizoriscih apokalipse smo si ogledali najvecji znani sistem spodzemnih rovov in se po njem tudi sprehajali. Katastrofa. Ljudje so tako ziveli po vec let v vrocini, slabem zraku, klavstrofobiji, in temi. Vmes so seveda rove zapuscali in najdaljse obdobje brez zapustitve rova je bilo 6 dni. Potem zopet malo na zrak do novih napadov in nazaj v rov. Kar nekaj je takih otrok, ki so se v teh rovih rodili in bili prvih par dni zivljenja oskodovani soncne svetlobe. Ogledali smo si tudi nekdanje oporisce ameriske vojske od katerega je ostal samo se 1 tank (smeh). Razlaga in razlaga kaj vse je tam bilo, pridemo tja in samo en tank. Zanimanje je potem potesilo bivse amerisko letalisce visje v hribih, blizu laoske meje, kjer smo dodobra absorbirali zapuscino raznih bitk.

Srece z vremenom zaenkrat se nimamo, ker obcasno celo dezuje. Vlaga je nepopisna in vse kar primes se lepi nate. Zanimiva stvar je da tukaj noben ne uporablja deznika. Samo palerinco dajo gor in spet hop na motor. Folk v teh predelih zivi se dokaj prvinsko. Videli smo tudi dve etnicni manjsini, ki zivita v hisicah na kolih z kvadraturo 20m kar zadosca za mnogoclansko druzino. V reki lovijo ribe, na poljih pobirajo riz, v gozdovih pa dobijo les. Easy going. Otroci navalijo nate kot da bi bil bog in se komaj prebijes mimo njihovih rok in smeha. Obcutki so dokaj zanimivi in do sedaj neznani ali pa morda malokrat dosezeni.

Cyber cafeji iz katerih se oglasam so tudi posebnosti zase. Recimo prodajalna cevljev, ki je obenem se cyber. Tko da med tem, ko cakas da se ti tale blog nalozi lahko pomeris kak par cevljev in malo pobarantas o ceni. Jutri zjutraj odrinemo v Hoi an, ki je meka za kopiranje oblacil in izdelovanje le teh. Tako da bom tam pocakal na nino in samirja in si omislil novo garderobo.

…keep in touch…

U sredo se je pol kar dogajalo. Najprej smo se znajdl u enmu kao mini klubu z imenom funky monkey in se cist razvajal in smo za tukajsnje razmere porabili ogromno denarja, za nase razmere je bilo pac ekstremno poceni. Povezali smo se z stirimi anglezi in je blo super. Po funky monkeyu sva pa z enim od teh anglezov sklenila da se nama se nekako ne mudi v hotel in sla naprej. Enostavno… usedes se na motor in gremo. direktno do nekega masivnega kluba. Folka notri vsaj 1000 in nabijal je neki tech-house. Sreda zvecer in cela stala. Imajo pa zelo strogo varnost, naprimer na plesisce se ne sme vnasat pijace, in ce jo te takoj primejo neki ala policaji in te odvlecejo stran. Na plesiscu je prepovedano tudi kajenje. Kar se ostalega tice pa funkcionira podobno kot pri nas. Ko je bila mera polna sva se zopet z motorji odpravila nazaj proti hotelu in med voznjo sredi noci se ti prilepijo zravn razne prostitutke in te kar med voznjo nagovarjajo, otipavajo in take in se jih znebis sele ko jim razlozis da si porocen in da gres k zeni v hotel.

Za nasledni dan smo imeli 3 dnevni izlet v halong bay in na otok cat ba, kar pomeni otok zensk. Voznja iz hanoi-ja traja kake 4 ure in potem te pobere ladja, ki je izredno lepo urejena in res luksuz. Dobis mokre brisacke da si mal pot s cela obrises in pol kosilo mal ribice in to in vse to se ti dogaja med voznjo mimo majhnih spicastih otockov, ki jih je v zalivu priblizno 2000. Neverjeten pogled in cisto nov svet. Pocutis se skoraj kot na drugem planetu. Spet smo spoznal nekaj ljudi na ladjici in se imeli fenomenalno. Prva postaja so bile neke kraske jame, ki so skoraj na nivoju postojnske, kasneje pa smo se ustavili na eni plazici in malo pocivali ob morju. Na barkici smo tudi prenocili. Sobice s klimo, wcjom, tusem… Skratka the good side of life.

nadaljevanje…Vceraj po vecerji se mi ni nekaj dalo nadaljevati, tako da bom sedaj z zamudo. Skratka ladjica je bila super. Naslednji dan, po zajtrku pa smo koncno prispeli na otok cat ba, se vsedli v mini bus in dospeli do neke vasice, kjer smo imeli planiran nekaksen kvazi trek. Ze dolgo nisem po hribih hodil, tako da je bilo dokaj naporno, vendar vredno truda. Razgled na hribovito dzunglo povsod naokoli je definitivno poplacal kapljice potu. Midva s Samirjem sva bila edina, brez primerne obutve in sva pot opravila s tevicami (kako se jim ze rece ne da bi omenjal firmo?!?), kar je doprineslo k povisanemu adrenalinu zaradi skrbi o raznih zvinih in zlomih kosti, ki ponavadi popotovanja popestrijo do maksimuma. Aha… samo nas vodic je imel manj primerno obutev… navadne japanke. Med potjo smo tudi opazili razne kuscarje ala martincke, ki pa tukaj dosegajo tudi kakih 35-40cm v dolzino, bogomolko prav tako povecano do te mere da se sklada z ostalimi elementi gozda.

Vsi smo si zeleli ze pocasi skociti v morje, vendar je bila uresnicitev te zelje se dokaj dalec. Najprej smo se asimilirali na razkosno hotelsko sobo na otoku in se zopet vsedli na prepolno mizo raznih ligenjckov, skampkov, spring rolsov in drugih nadvse dobrodoslih kulinaricnih priteklin. Po kratkem vstopu v rem fazo sanj, ki je bila dosezena za natanko 3 minute pa visek obiska cat ba-ja. Vozja s kajakom med tisocimi otocki, lagunami, pescenimi plazami in vasicami, ki lebdijo na vodi in v katerih ljudje dejansko prebivajo. Prezivljajo se z ribolovom, trgovanjem in turisticnimi aktivnostmi. Ena najpogostejsih besednih zvez, izrecenih od kakega mlajsega dekleta, ki te dohiti s njenim organskim colnickom je: buy now! You buy now!!! V skupini kajakasev nas je bilo 6:mi trije, dva totalna modela avstralca in vodic, ki je presenetljivo dobro govoril anglescino. Mislim da je bilo v njegovi govorici zaslediti sofisticirano naglasevanje juznega okolisa angleskega cotswoldsa. Kjer smo hoteli smo se male ustavili, zavili v kaksnen majhen zalivcek in naposled le pristali na plazi, ki je z nasim prihodom stela populacijo natanko 6 ljudi. Samo za nas. Koncno smo se malce namocili v sicer kalnem, vendar temperaturno gledano zelo prijetnem kitajskem morju, nabrali malce skoljk, posedeli na ekstra finem belem pesku in zopet vpregli nase kajake ter odveslali na monkey island, sicer prekrasen otocek, vedar mi njegova pretirana turisticna aktivnost ni ravno polepsala ze naravnost prelepega deva. Posebnost tega otoka je razvidna ze iz imena. Opice vsepovsod. Navajene cloveka, vendar vseeno dokaj neugodne saj imajo najbrz rade svoj otoski mir, ki ga moti vsakodnevno ladevje turistov.

Utrujen od do sedaj najbolj aktivnega dneva, sem sklenil da bo potrebno dodati piko na i z popivanjem dolgo v noc,in ce bo mera toksinov v organizmu primerna, odpeti kaksno poskocnico v prepopularnih karaoke barih. To se seveda ni zgodilo, ker karaoke… no go.Je pa nina razgibala nocno zivljenje in postavila temelje novodobnim karaoke veselicam.

Naslednje jutro pa se je odvrtela samo se vrnitev proti Halong cityju in voznja nazaj v Hanoi, kjer smo se zopet srecali z dvema anglezema, s katerimi prezivimo vecino casa v tem mestu. V teh treh dneh ko nas ni bilo sta mesto nastudirala in nam postregla z razveseljivo mero informacij, ki so vsebovale recimo kje se dobi pivo za 2000 dongov (12 slovenskih tolarjev, 12 !!!) in podobne pomembne stvari. Vcerajsnja noc se je tako zopet razvijala in razvijala in se koncala s tem jutrom in meglicami v glavi, ki jih trenutno preganjam z odlicno kavico v hotelskem cyber cafeju. Aja… cena izleta v halong in cat ba… 50 USD, kar je za dobljeno razkosje, ki je vsebovalo vse stroske razen pijace kar sprejemljivo vendar za tukajsnje razmere mogoce malce preplacano. (pocasi postajam pravi gorenjec).

Fotkic mam tut ekstra velik sam se mi jih trenutno ne da uploadat… mal kasnej boste videli.

LP

Danes zjutraj sem se zbudil dodobra unicen od vcerajsnega popivanja po hanoi-ju in po curry chicken zajtrku ob kavici sem si vzel cas da sem malo postudiral tele galerije. Vse delajo bolece pocasi, tako da sem se odlocil ostali na picasi. Mal manjse slike bojo ampak bols kot nic, ker nimam cele dneve casa viset na internetu. Gremo u shopping!

Koncno smo se prebili cez kitajsko-vietnamsko mejo in se peljali cez naravnost precudovito pokrajino. Znacilni spicasti gricki, eksoticno rastje, govedo z nam nepoznanimi rogovi…. Zelo hitro smo se znasli v enmu mini busku, ki nas je peljal do hanoi-ja. Mal smo sicer preplacali sam ok… Umes smo se ustavili na kavici, ki je bla tudi za hard core kofetkarja nekaj posebnega. Napedenajo ti kozarc, gor dajo filter in na filter eno posodico. V posodico dajo kavo in pol nal;ijejo vrelo vodo cez in spodaj se ti nakaplja kavica. Vonj ima cist prelep… karamela in sveze peceni piskoti. V ustih pa zagreni da te s stola vrze. Po ekstra dodanem sladkorju pa postane ena boljsih popitih kavic.

V hanoi-ju smo si najdl en mega super dooper hotelcek za prebivat. Turisticna agencija spodaj, pralnica, zastonj internet, v sobi dvd player, tus in kad, naredijo ti vize za naslednje drzave v recepciji, sobe so kraljevsko velike… in vse to za 4 dolarje na noc. Promet v hanoi-ju je pa norisnica. Na en avto pride kakih 50 motorjev in to v komaj prehodni gneci. Na zacetku si sploh ne upas cez cesto. Semaforjev ne uposteva nihce in cela akcija. Scasoma pa se navadis in komaj se trznes ko pride kak motor v blizino. Mislim da bo tale hanoi totalen zur. Spoznal smo se 2 angleza, ki nam bosta posodila malo dvdjev kot naprimer james bond - casino royal in take, ki tukaj stanejo priblizno 150 slovenski tolarjev.

Se me ze mal prijemlje tole tiger pivo tko da grem u akcijo. Morem pa se to povedat da sem jedel najspektakularnejse spring rollse do zdej. Enostavno yummie!

odgovori

Kaj se dogaja z tajfunom? Ej kroki teb pa sam to: goddamn charlies!

Alo alo… Poslovili smo se od hong konga in sli do guangzhaoa z vlakom kar je trajal kasne 2 urce. Tam pa pol cela akcija. Smo mislil da bo to na izy sam prestopmo in gremo dalje. Se je pa izkazalo da je to 10 miljonski mest in noben ne govori anglesk pa se vsak bi te rad nategnu kar se denarja tice. Folk svinja povsod, pljuvajo kolkr se le da in buljo v nas neprestano. Mogl smo pa pridt na drugo stran mesta kjer je druga zelezniska postaja da gremo naprej. To nam je nekak znesl s taksijom da smo se zmenil. Na zelezniski postaji pa slaba novica da je valda vlak poln. Oziroma bilo je se en prosto mesto. Ok… gremo na avtobus. Pridemo ven in en model nas zacne neki zasledovat pa cist zravn hodt in smo mel dost mu neki nakazemo da gre stran in rata cela stala. Model se je res bogega naredu, ces da ga hocmo napast in pol nas je vsaj 500 folka okol gledal. Kamor kol si pogledu vse oci uprte v nas. Zanimiv filing… Treba je bilo pa se denar zamenat v kitajskega. In to pocne samo ena banka… bank of china tko da spet lutanje okol… Pred tem smo spoznal se 2 avstralca s katerima smo sli pol skupi… Do naninga naj bi se peljali 12 ur. Avtobus napedenan u nulo in res komot. Folk pa tak mal smesn. Vsi neki jejo pa ke pa sm kdo bruha in take… Non stop vrtijo kitajske pretepacine al pa video spote z obveznimi napisi za karaoke tko da kdo kar mal zapoje vmes. V nanning smo prisli ob 6 zutrej in potem naprej do ping xianga kjer je treba it s taksijem do vietnamske meje.

Pridemo na mejo in mal z taksisti pobarantamo in dalje… Pol pa problem. Nasa viza za vietnam zacne veljati sele jutri to je 5.12. ker ne vem kako smo to cudno naracunal in nismo mogl cez, ker nas valda ne morjo spustit ven iz kitajske brez vedenja da gremo lahko v naslednjo drzavo. Telefonske stevilke od vietnamske meje, ki je ksn kilometer stran sploh nimajo tako da se ni dalo zmenit nic. Mal z dolgimi nosovi smo se obrnl in sli nazaj v ping xiang. Tuki smo se zdej poaklimatiziral, si dobil hotelcek za 2 eura po osebi, sli na kitajsko kosilce za 0,33 eura po osebi in se znajdl v temule cyber cafeju, ki je tut zgodba zase.

Tukej smo koncno dobil tist taprav filing da smo nekje dalec, ker te noben ne razume, ti nic ne razumes in vse deluje po cist drugi vibri, pa se telefon ne lovi :) Jutri gremo cimprej od tukaj, ceprov je cist simpaticno. Meja naj bi se odprla ob 8 zjutraj in potem do vietnama. Najbrz v halong city.

Odgovori

Ja lina hvala, bom pogledu, da si tole galerijo naredim malo bolj popotniku prijazno ker tale googlova je kriza. Andre v blagosfero se nism cist padu ker mamo skos kar hud tempo. Sam da pridemo do ene obale da mal pocijemo pol pa bo. So pa zanimivi obcutki absolutno. Jep drmica… tut ta ajmar ne drzi prov prevec vode, ce si ti zjutrej v londonu folk naganov da je treba picit. Pa probej it ksn vikend dam spat :) Milos ti bi nas pa lahko mal bl opozoru da so od HKG do vietnama cele stale. Sej v bistvu smo mel cist dost podatko glede na to da smo tuki pa pol bi nas se skrbel ce bi prov kej poudarjov. Treba se je blo kar dobr znajdt. Sm pa zlo vesel da podozivljas tvojo pot in obcutke ker je res noro. pozdrav vsem

Evo sm napostu mal fotkic… je pa tale galerija mal zakomplicirana ker ne zakompresira fotk do ene sprejemljive velikosti in tut ne more se vseh naenkrat oznacit in uploadat. Ce ma kdo ksno idejo o ksnih drugih galerijah da bi se tole mal ekonomicno pooptimatiziral nej mi prosm pove. (andre ti bos mel zih ksno idejo) Drgac pa hvala za komentarja je tut men kul prebirat da kdo to bere. Pozdrav