ziv dolgcas

Dejstvo je, da wireless omrežje oddaja elektromagnetno valovanje. O vplivih tega na naše zdravje je težko govoriti, saj obstaja šele borih 6 let in kakšnih kvalitetnih študij zaenkrat še ni. Signal WiFi-ja naj bi bil sicer celo šibkejši, kot signal pri mobilnih telefonih, kar se lepo opazi, ko nam računalnik prične loviti slabše, ko je med njim in routerjem nekaj zidov, mobilni telefoni pa se s temi preprekami bolje spopadajo.

Obstajajo pa pritožbe ljudi, ki tožijo o glavobolih, utrujenosti in zmanjšani koncentraciji in ti simptomi naj bi se pojavili, ko so ali doma, ali na delovno mesto vgradili brezžično omrežje. Ti simptomi naj bi po odstranitvi brezžičnega omrežja izginili. Znanstveniki razlagajo, da je nek majhen procent ljudi močneje občutljivih na elektromagnetna valovanja in jim hitreje pride do živega. Nekatere študije govorijo o enem človeku na 10.000, nekatere pa celo o 30 procentih ljudi.

Signal je najmočnejši pri oddajniku, torej anteni routerja in se hitro šibi, zato je dobro poskrbeti, da routerja nimamo postavljenega direktno na mestu, kjer sedimo pred računalnikom.

Torej eno dejstvo je, da je signal sevanja WiFi omrežja šibkejši od raznih televizorjev, mikrovalovnih pečic in podobno. Druga stvar je tudi, da ko dobimo brezžično omrežje se naše deskanje po spletu lahko podaljša dolgo v noč, in da se zaradi prekomernega buljenja v ekran in premalo spanca pojavijo zgoraj našteti simptomi. Drugo dejstvo pa je, da WiFi oddaja elektromagnetno sevanje, ki našemu organizmu ni blagodejno.

Naj bo škodljivo ali ne, brezžična omrežja zagotovo ne bodo prav hitro izginila, oziroma jih bo vedno več. Največja vroča točka brezžičnega interneta na svetu je kar cel Manchester. O vplivih, in tudi o vplivih mobilnih telefonov pa bomo bolj natančno lahko govorili šele čez nekaj let, ko se, upajmo da ne, pokažejo posledice. Če se ta valovanja izkažejo za zelo škodljiva, lahko kmalu na teh izdelkih pričakujemo napise “Wireless ubija”, kot na cigaretih.

Obstaja tudi združenje, ki se bori proti brezžičnim signalom. Imenujejo se wavefighters.

O tem pišem, ker sem nedavno tudi sam omrežil hišo in internet lovi sto na uro. Me pa je zanimala jakost sevanja, o kateri sem od proizvajalca routerja izvedel bore malo. Zgoraj navedene podatke sem dobil na vnunetu in sicer: stran1, stran2.

logo wavefightersov

Spet se je nekaj montiralo. Tokrat dva sklopa omar, zame in za sestro v stanovanju v Ljubljani. Do danes se je od vseh stvari nabralo že preveč kartonov in sami bi imeli dokaj težko delo vse odvoziti po kesonih. Poklicali smo Ljubljansko komunalo, da naj nam pomaga pri odvozu in njihova storitev se je pokazala za odlično izpeljano. Prišli so celo pred dogovorjenim rokom in se zadeve lotili na najbolj enostaven način. Uvideli so veliko okno na stopnišču, zapeljali spodaj tovornjaček in rezultat vidite na posnetku.¹²

1. če pogledamo malce v zgodovino bloga sva z Nonnetom počela zelo podobne stvari. To vidite tule [↩]
2. bili so neki problemi z googlevideom, zato sem objavil na youtube [↩]

Ta banner me je pa res spravil v smeh. Verjetno jih take in podobne že poznate, saj nas pozdravljajo na ogromno spletnih mestih. Skratka Hook up with women from ČEPULJE.

Naključno živim pod hribom, ki je moj soimenjak in kakih 100 metrov pod vrhom se nahaja vasica pod imenom Čepulje. In po oglasu sodeč se tam nahajajo ultra hude bejbe, ki samo čakajo, da jih poklikaš, pošlješ email in se že dobiš s prikupno blondinko nekje na razgledni terasi. Ja valda… na Čepuljah ni interneta, tako da ta dekleta na spletno zmenkarjenje najbrž zahajajo v dolino. Tudi glede množine bi se spraševal, saj je število stalnih prebivalcev Čepulj lansko leto padlo s 15 na 13¹. Ponudba zna biti torej dokaj barvita. Sedaj pa le na delo… seksi Čepuljanke vas čakajo in ne pustite, da vas prehitijo snubci iz sosednjih vasi kot so Zabrekve, Ševlje, Hudi laz ali Knape.

1. seveda z vsem tem pretiravam in se opravičujem, če kdo iz Čepulj bere to objavo, ki ne drži najbolj točno [↩]

Bejbe pa denar, pravi tale mož, da je korenina vsega zla na svetu. Sicer mega hitič, ampak se ga včasih kar malce bojim vrteti ko nastopamo, kajti dekleta so pri teh stvareh hitro užaljena in moje možnosti, da se s kako zapletem se drastično zmanjšajo. Dečko, ki prepeva o teh perečih problemih pa je Don Carlos, komad pa vibrira pod imenom Money and women.

Včeraj se, čeprav sem objavil, nisem pojavil na blogos strani. Potem pa sem le malce bolje pogledal in opazil, da sem bil vržen na dno objav. Ugotovil sem, da je temu tako zaradi napačnih časovnih nastavitev in je mojo objavo upoštevalo, kot da bi bila napisana eno uro nazaj¹. Pred včerajšnjimi wordpress update-i se to ni dogajalo, saj sem imel uro ves čas nastavljeno narobe. Tudi pri tej objavi sem se z uro malce poigral.

Na sliki ni ravno BUG, ampak BEATLE… hrošč pač

———————————————–

1. za toliko sem namreč zaostajal v mojih nastavitvah [↩]

Verjamete, da na najnovejših prenosnikih ne boste mogli vzpostaviti Windows XP? Na moj novi prenosnik Toshiba A200 - 10x sem hotel namesto naloženih Vista, začasno naložiti XP-je. Vse skupaj sem lepo sformatiral in začel z nalaganjem prejšnje različice Oken. Prva stvar, ki ni ravno običajna, je že ustvarjena particija z back up-om, ki zaseda 2 Gb prostora in služi slučajnim napakam po katerih je potrebno ponovno namestiti sistem. Seveda Visto.

Ko so se XP-ji prežvečili preko začetnega procesa, se je začela klasična agonija nalaganja gonilnikov. Najprej gonilnik za wireless. Super… sedaj smo povezani na splet. Zatem pa grafika. Na internetu se je začelo iskanje. Na internetu zato, ker zraven prenosnika nisem dobil cd-ja z driverji. Ti naj bi se nahajali na oni particiji, če se prav razumem. Edini cd, ki je bil zraven računala, je bil System recovery narejen izključno za Windows Vista Home premium edition. Pojavil pa se je problem. Gonilnika za grafično kartico NVIDIA GeForce Go 7300, ki je v prenosniku, ni in ne obstaja za XP različico Windowsov. S kolegom Nonnetom nisva mogla verjeti.

Torej Toshiba se je domenila z Nvidio¹  glede grafične kartice in dobila gonilnike v nadaljno obdelavo, da jih naredi še bolj kompatibilne dotičnemu prenosniku. Izdala pa je samo gonilnike za Windows Visto, češ na tem računalniku se bo uporabljal samo ta sistem. Torej teoretično… jaz grem v trgovino in si legalno kupim Windows XP, a jih na mojem prenosniku ne bom mogel uporabljati, ker mi ne bo delovala grafična kartica. Morda je Toshiba sklenila celo kako prebrisano pogodbo z Microsoftom in tako uporabnikom, ki še niso zadovoljni z Visto onemogočila korak nazaj na XP. In čakati bomo morali še nekaj časa, da se delovanje črvov in podobne golazni v Visti pomiri in da tudi programje postane do konca kompatibilno.

Zanimivo mi je tudi to, da četudi se Windows Vista plačajo ob nakupu novih prenosnikov, zraven ni bilo priloženega CDja ali DVDja. Prodajalec mi je odgovoril, da je to pač stalnica, in da če bom menjal sistem naj si kasneje z interneta potegnem piratsko verzijo Viste in vtipkam kodo, ki jo imam napisano na spodnji strani prenosnika in veljala bo kot original. In zdaj veselo loadam Visto…

1. firma grafične kartice [↩]

Ste kdaj opazili koliko gumbov imate po hiši/stanovanju? Ogromno jih je. Skupaj sem nametal samo daljinske upravljalce, kalkulatorje in telefone, pa še to ne vseh. Potem se gumbi nahajajo na skoraj vseh električnih napravah od pralnih strojev, radijev, računalniških tipkovnic, stikal za luči do videorekorderjev, mikrovalovk, sesalcev. Nahajajo se tudi na skoraj vseh hlačah… a pustimo te.

Torej če podatek malce preuredimo. Na sliki je 21 napravic z gumbki. Recimo, da je povprečje 15 gumbov na eno… torej vse skupaj približno 300 gumbov. Dodamo še vse zgoraj naštete mašine in dobimo cirka 500 gumbov. Če imate hišo ali stanovanje v velikosti 100 kvadratnih metrov imate torej na vsak kvadratni meter 5 gumbov ali tipk, če hočete. Pa naj še kdo reče da ne živimo v prihodnosti.

Dolgo sem potreboval, da sem našel sebi ljub model sedežne garniture, katerega bom izpostavil v mojem in sestrinem “študijskem” stanovanju v Ljubljani.

A zgodba in možganska agonija se je takrat komaj začela. Prodajalka je na pult nametala barvno paleto mikrovlakenskih tkanin, usnja in ostalih materialov, katerih ne pomnim več.

Prva naloga je bila odločiti se kateri material. Usnje je kul in klasično, a mogoče malce pusto. Naslednji udarec so bile tkanine z raznimi vzorci. Vzorcev pač na usnju ni. Ni pa bilo nekih zadovoljivih celostnih prikazov, kako ta zadeva potlej v celoti izgleda. Na čelu so se pojavile prve kapljice potu.

Vzorci so bili dokaj divji, in tudi kombiniranje z dosedajšnjimi barvami kuhinje, ki je v barvi bele kave, parketa, ki je pač v svetlejšem odtenku lesa ter omar, ki so bele, ter spet nek les, je začenjalo biti naporno. Vse je dokaj nevtralno. Ali soba potrebuje neki šoker, da jo prevetri in naredi bolj zabavno? Bi vnesel zeleno, modro, rdečo? Ali pa zopet nekaj bolj nevtralnega, klasičnega, pičkohvatnega?

Morda vijolični odtenki? V vseh ambientalnih revijah izpadejo ultra kul. Potreboval sem oddih… sprehodil sem se po salonu in dodobra sem bil načet. Tudi mati, ki je imela vlogo svetovalke, je bila izdelana. Malce sem začel poležavati na raznih tkaninah in preverjati počutje ob pogledu na podlage. Izbral sem črno usnje. Na njem se sedi odlično in človeka ohladi. Klasika. Kul.

Zdi se mi, da zna tole naleteti na marsikatera neodobravanja, a prvič sem zasledil, da obstaja kaj takega na ponudbi in rekel sem si zakaj pa pač ne. Naročil sem porcijo medveda v omakici z sezonsko zelenjavo ter kruhovimi cmoki. Spominja na klasično divjačino, pa vendar se meso malce razlikuje po sami konzistenci in morda bolj spominja na okus gozda samega, kot pa običajna srnjad. Ni slabo. Verjetno ga dolgo več ne bom jedel, že iz samega spoštovanja do te živali, in ker nerad podpiram lov na le te. Tudi cena porcije, ki je znašala debelih 48 eur mi ni ravno najbolj po godu. Privoščili pa smo si v sled zlate mature, ki jo je z 32 točkami dosegla sestra.

Ker opažam, da veliko pišem tudi o kulturi hranjenja dodajam med kategorije nov predalček pod imenom “kulinarika”. Sicer bi se lahko razpisal tudi o noči, ki sem jo preživel v bolnici Jesenice, zaradi manjšega operacijskega posega, ampak bom pustil za kasnejše žvečenje, ni bilo pa krivo zaužitje naše največje zveri.

V prejšnji ediciji sem bolj kritiziral organizacijo in se posvečal našem nastopanju, tokrat pa, kot obljubljeno prilepim par slikic, ki prikazujejo najlepšo komponento festivala, in to je prostor, kjer se dogaja.

Na temu splavu so se vozili gor in dol… vsakih par minut se jim je kdo pridružil in proti večeru je bila na njem že cela fešta.

To je bilo v ponedeljek zjutraj. Vsi so prizorišče že zapustili in nam namenili na sliki prikazani trenutek.

Ležal sem na obali in noge hladil v Soči. Naenkrat pa se mi v podplat nekaj zaleti. Pogledam kaj to je in med nogami se mi vije tale klopotača, katere vrste še nismo ugotovili. Sicer pa je bila dolga le kakih 30 centimetrov.

V nedeljo smo se vrnili iz Tolmina, kjer smo si privoščili kavico. Pri vhodu v šotor pa nas je pričakala kila moke in 6 jajc. Od sosedov smo si sposodili mleko in peka palačink je stekla. Pekli smo jih skoraj cel dan, eržo pa je obračal double flipe in trojne vijake iz ponve, da so bile še bolj rahle.

Ker smo se čez dan palačink najedli, nam ni preostalo drugega, kot da si še sami namesimo testo za čapate. Za mesenje je poskrbel Drma. Na testo smo dodali mezgo, sir, bučke ter čili. Bilo je špica!