ziv dolgcas

Hoja po vrvi oziroma v tem primeru po kovinski žici, je stvar katere se nisem še nikoli lotil. Morda se je tudi nikoli ne bom. Polotil pa se jo je brat sošolke iz srednje šole, ko sem zjutraj po težkem žuru vstal v prelep zmačkan dan. No.. zjutraj… ob pol treh popoldne pač. Mož, ki je hodil po vrvi pa je bil že malce na psu zaradi intenzivnega študija in se je odločil malce prevetriti misli s tem početjem. Ravnotežje je očitno glavni trik. Pogoji za hojo po vrvi so bili malce slabši zaradi nenapetosti žice, kar je povzročalo več tresenja in več dela za center ravnotežja v možganih. Svaka čast!

Tradicionalno ob koncu poletja smo se zopet odmaknili od naporov predštudijskih obveznosti, kot so razni vpisi, selitve, čakalne vrste pred referati in podobno, na skrajni jug Istre, ki je priročna stvarca in v tem času skorajda najbolj primerna za obisk, saj je obiskovalcev zelo malo. Sposodili smo si čoln in se iz rta Marlere odpeljali na drug, bolj znan, rt Kamenjak. Konec septembra je skoraj cel rt tvoj, in to je pravi počitek pred začetkom nove študijske sezone. Temperature so čez dan idealne, večer, noč in jutro pa zahtevajo nošenje puloverja. Voda ima še vedno okoli 23 stopinj.

Video-foto materiala imamo sicer ogromno, ampak za objavo je zaenkrat primeren le tale posnetek skokov iz večini poznanih Kolumbaric na koncu Kamenjaka. Na glavo iz teh višin še nihče od naše klape, ki je zasedala tam, ni sposoben skakati. Tudi pravilno obrnjen pa je enako zabavno. Proti večeru se ti kdaj pa kdaj celo pojavi kaka modrica, če padeš napačno, saj je višina že kar prijetna, čeprav se mi zdi da video vse skupaj malce zniža. Najprej se v globočine požene poizkusni zajček, ki preveri globino, za njim pa jaz. Naslednji teden imate morda še čas… pobegnite iz deževne Slovenije se še malce spočit. Kmalu bodo za to primerni le še Indonezija, Filipini, Palau in podobni eksoti.

Aha… da ne pozabim. Fotoaparat je v rokah drzal Erzo, simple montažo pa sem izvedel sam. Pa kdaj bojo že popravl googlevideo, sami errorji!?

Ostanimo pri aktualni tematiki nedavne povodni, katere posledice bodo še dolgo v sanaciji. Pri današnjih Trenjih, katera sem spremljal dobre pol ure so razčlenjevali omenjeno ujmo. Prikazanih pa je bilo tudi ogromno posnetkov avtomobilov, ki jih voda neusmiljeno nosi naokoli. Ti avtomobili so bili skoraj višek celega dogajanja in neprestano v kadrih. Potem so sledili oglasi. In med oglasi se pojavi reklama za nek avtomobil, kar je stalna praksa, ampak tokrat je bila njena primernost dokaj vprašljiva. Prikazuje namreč avtomobile, ki se kot razposajeni delfinčki mečejo po vodi gor in dol. Najprej avtomobili v Železnikih in cela apokalipsa, zatem pa reklama o smeječih avtomobilih v vodi. Pač naklučje, a kdo od nesrečnikov bi ob tej misli verjetno kar rad kaj zabrisal v TV.

video: omenjena reklama

Če navedem še en malce hujši primer, ki mi ga je omenila prijateljica. Predvajali so dokumentarec o koncentracijskih taboriščih in analizirali strahote holokavsta v drugi svetovni vojni in ravno po prikazih plinskih celic, ki so bile zamaskirane v prostore za tuširanje so bili na vrsti oglasi. Prvi je bil oglas za šampon! Dokaj neprimerno…

Po zadnjih podatkih naj bi odneslo Franjo. Ne vem kaj je uboga reva počela zunaj, pa še vsa bolna.

Da me ne bo kdo narobe razumel, velika škoda je tudi glede bivše bolnice kot objekta, ki jo je tudi odneslo. Hvala lepa osnovni šoli za ekskurzijo, da sem si to čudo lahko ogledal. Upam, da ne odnese še česa.

V pisarni imamo kavomat in tokrat sem bil sam samcat, brez pomoči, zahotelo pa se mi je kave. Vse lepo in prav, pa vendarle ni tako lahko kot se sliši. Kavomat ima namreč tri gumbe in samo ena kombinacija je pravilna in odklene droblenje zrnc in vretje vode. Aha… ta dva elementa je najprej treba dodati in tudi za ta doseg sem potreboval rekordno časa. Jutra so pač taka, v glavi praznina, v očeh zaspanci, lasje so skuštrani in prav veliko ni jasnega. Po začetnih bitkah sem se odločil, da nadaljevanje ujamem v digitalni fotoaparat¹. Dobro jutro! 

Video nekaj časa ni deloval… ne pozabite, da morajo biti videi na youtube vklopljeni na public, na googlu pa so lahko privat, pa bodo na blogu še vedno prikazani juhu.

1. pa kaj hudiča je narobe z googlevideom, zadnje čase sploh ne dela. Zato uporabljam youtube, dela vedno [↩]

Koliko časa je trajalo tole prvenstvo? Po filingu nekje dva tedna. Ogledal sem si kakih 10 tekem in kaj najbolj sede, ko je na TV ekranu neka živčna situacija, ti pa ves zrelaksiran ležiš kot neka vrsta goveda na sedežni garnituri, spremlajaš rezultate, poslušaš komentatorja, vmes malce brskaš po internetu na prenosniku, v drugi roki pa držiš Vikend in analiziraš TV spored. Kaj le! Obisk hladilnika in kako kulinarično popestrilo prej opisanega dogajanja. Na tehtnico po prvenstvu še nisem stopil in predvidevam, da bo pridelek pozitiven in bodo digitalne številke na tehtnici porasle za precej desetin kilogramov, ali celo celih celot merske enote.

Časa za kakšno hudo pripravo obroka med tekmo ni. Razen med polčasom imaš tistih borih deset minut, ki pa tudi ne zadostujejo za kako bolj premišljeno sofisticirano zdravo jed. Lahko si seveda pripraviš kake riževe, emmm kaj so že?!, pač tiste riževe bojda zdrave stvari no in na njih dodaš kakšno nesladkano nizkokalorično marmelado. Ampak halo?! Pri ogledu polnomastne tekme sede tudi taka prehrana. Med reklamami so pri vsaki tekmi vestno oglaševali pršut in ta je bil tudi na repertoarju v mojem hladilniku, ter kasneje na mizi nekje med laptopom in TV ekranom. Še posebej neugodna dieta se dogaja, ko izgublja naše moštvo in te nervoza žene k rekreaciji do kuhinje in nazaj. Tisti najbolj nervozni si prižgejo cigaret, kar v tem primeru deluje celo blagodejno, čeprav je zadeva prav tako škodljiva. Velik problem je tudi, ko pač pozabiš da si v bistvu sit, ker te pri tej ideji moti napetost igre in potem kar zobaš in zobaš. Ko zmanjka pa je nova porcija na mizi v tako hitrem času, da nimaš pogojev do ugotovitve sitosti.

Prej omenjeni pršut, kruh in celo sir, ki po vseh pravilih k pršutu sploh ne paše, je samo ena od opcij, ki zapolni ogled tekme. Druge prakticirane variante so uporaba telefona, ki zmoti tistega, ki razvaža pice v najbolj napetem trenutku tekme, da pride pred tvoja vrata nič kaj prijazen, za nameček pa mu še odkloniš napitnino. Razni čipsi, palčke, in ostale slane zadeve so prav tako potrebne za dvig soli v možganih in preprečitev kakih neprijetnih izpadov funkcionalnosti organizma. Dokaj slabo je v tej stvari poskrbljeno za vegeterjance, saj je med polčasom težko nakuhati tisti brokoli, ali ohrovt. Predvidevam da je pri njih najbolj popularno grickanje surovega korenčka, ki ga napol odgriznjenega ob zgrešeni trojki Lakoviča zalučajo v televizor. Dobro, njim prvenstva glede konzuma vsaj škodijo ne.

Ni ravno najbolje, ampak hrana spada zraven in tukaj ni oporekanja. Vsem športnim navdušencem pa želim uspešno dieto do olimpijskih iger, ki bodo kar hud zalogaj, saj trajajo v nedogled. Tam pa se zna tehtnica pošteno premakniti, čeprav bodo tekme na sporedu v jutranjih urah, zaradi časovne razlike in ne bo tako hudo, kot na EP v košarki, ko smo se lepo najedli direkt pred spanjem.

Je kdo pričakoval nezanimiv finale? Morda se je Ruse, predvsem v medijih malce podcenjevalo in Špance kovalo v zvezde. Komentator Vilfan je govoril celo o Davidu in Goliatu, a velika finala so redko dolgočasna in neizenačena. Tokrat se je v Madridu odvil pravi triler. Španci so začeli po pričakovanju, a Rusi so tekom cele tekme vse postavili na glavo. Temperatura je rasla, živci so pokali, Rusinje so se slačile, Pau Gasol je grešil pri prostih metih. Mogoče je grešil celo zaradi na pol slečenih rusinj, kaj pa vemo. Zadnja četrtina je zagotovo zadovoljila vse košarkarske navdušence in upravičila status največje evropske tekme, ki se dogodi le enkrat na vsaki dve leti. Rusi pa so gostitelje premagali za točko. Za eno jebeno piko! Za skoraj tisto piko, zaradi katere smo mi izgubili proti Grkom. Ma kaki za tisto, še za večjo! Ne bi rad sedaj bil sredi Madrida ali Barcelone, žur bo najbrž obupno mizeren. Mogoče bo pestro v kakšnem ruskem lokalu, dokler ga ne najdejo razjarjeni španci in iz obupa razsujejo stole, lastnika in goste. Zagotovo pa bo pestro v Rusiji, kjer so se ravnokar v zmrzovalnikih znašle dodatne količine vodke. Privoščim jim, a po drugi strani pa mi je žal za Špance, ki bodo ta poraz verjetno še dlje žvečili po ustih, kot bomo mi preklinjali Grke. Veliko lažje bi Rusi pozabili na poraz, a zato bodo tudi veliko dlje slavili tole zmago. V celoti pa je bilo to evropsko prvenstvo eno bolj napetih in komaj čakam EP na Poljskem čez dve leti.

Nova sezona Ostrige štarta 28. septembra mi pa rolamo takoj naslednji vikend, 5.oktobra. Pridejo italijanski duberji Wicked dub division, večer pa bomo dopolnili še mi, torej Hempi spirit sounds in pa Brothers of reality. Klicali bomo vesoljce in gruvali na dub reggae podlagice, tako da zna biti precej pestro. Ostalo si lahko preberete na Ostriginem pejdzu, ki je by the way prenovljen v wordpress različico in svežina kar veje iz njega. Propagande sem naredil dovolj, pridite, se vidmo, dodajam pa še letak.

Hodim danes po Ljubljani in mi pogled zastane na gruči prvošolčkov, ki so se šli malce prešetat po beli prestolnici. Če se prav spomnim so se ponavadi furale rumene rutice, a vse kaže, da je danes to pase (z naglasom na e). Nova signalizacijska moda se zgleduje po varnostnikih in 7 letniki (ali celo že 6 letniki, nisem še na jasnem s tem sistemom devetletke) so oboroženi s tistim klasičnim rumenim svetlečim se jopičem. Verjetno tisti najbolj pridni napredujejo in za nagrado dobijo uniformo železniškega delavca. Ja… tistega, ki je ves v oranžnem in s kladivom preverja, če na vlakih vse štima. Včasih smo se lepo sproščeno držali za tisto vrv, ki ima ogromno enih držal in hodili v vrsti z rumenimi rutkami, ki si si jo pač poljubno zavezal. Ponavadi sem si jo nadel v stilu 2pac-a. Šala… pač za vratom in piči. Kakšno smo zapeli in vse je potekalo dokaj sproščeno. Danes pa vsi v teh jopičih! Ma to kakšni bolj labilni otročadi lahko pusti trajne psihične posledice. Vprašanje pa je tudi ali je to res tako potrebno? So naši vozniki res na tem nivoju, da ne opazijo na cesti nič, kar ni v ultra fluorescentnih rumenih barvah. Sicer je prav, da skrbimo za varnost naših otrok, boh ne daj, da se jim kaj pripeti, ampak da pa jih spedenamo v tele jopiče, pa ne vem, če je ravno na nivoju.

Žabec rumenorutnik (slika vzeta iz tule)

Kar precej šokanten je tale prizor, čeprav v Londonu čisto nič nenavadnega. Pač prepovedali so stalno nameščanje plakatov po centru mesta in edina možnost za oglaševalce in sporočevalce je drža reklamnih panojev. Zakon mislim da določa, da reklamno sporočilo ne sme zapustiti človeških rok, torej ne sme biti nekje samo naslonjeno. Zakup stalnega oglaševalskega prostora pa zna biti divje draga stvar. Zato se je začela pojavljati služba držalca reklam. Osem ali še več ur na dan stojiš na mestu s panojem v roki in postaneš skoraj fizično mrtev. Postaneš navadni objekt. Za delovni čas pač pozabi da si človek. Predstavljajte si v kakšni situaciji moraš biti, da sprejmeš tako ponudbo dela. Obup! Veliko jih je raztresenih po mestu in vsak ima svoje načine drže, da čimlažje prebije ta čas. Nekateri imajo na palico plakata nabito pravokotno desko, da lahko roko lažje nasloni. Spet drugi si prinesejo celo stol in v eni roki držijo plakat, z drugo pa igrajo igrice na mobitelu. Nekateri pa so se tega že tako navadili, da lahko celo v stoje spijo, naslonjeni na svojo “pisarno”. To počne tudi mož na sliki, ki je slikan ob kaki 12 uri. V ravnotežju se je nekako odklopil in zaspal. Saj, kaj pa mu drugega preostane.

Ostale Londonske objave: uvod, camden in shopping, revščina, kužki.