ziv dolgcas

Včeraj sem podokumentiral prostor kjer se ponavadi učim veščin sukanja glasbe. Kjer so ploščki kot sukanec, ki jih navijaš in prepletaš¹. Nahaja se v skrbno varovanem Ostriginem podzemlju, ki ga varujejo zli demoni. Odločitev je težka ampak potrebno je odnesti svoje delo nazaj v svoj izvor, v podzemlje, in s tem preprečiti, da bi padlo v napačne roke².

Underground znak, ki ga na posnetku zasledite je v tretjini moje delo, saj smo ga ustvarili za kuliso tematskega večera Prodigy proti Chemical brothers v Ostrigi³. Ostala tretjinska deleža si lastita moža na posnetku, ki tudi sodelujeta pri projektu, projekcijah in projektiranju projektantov na projektorjih. Vse to ob stran… video prostora kjer vadimo:

1. ko sem napisal sukanje glasbe, sem moral uporabiti besedo sukanec [↩]
2. so… i decided to take my work back underground… to stop falling in to the wrong hands. -sej poznamo citat [↩]
3. ta tematski večer se ponavlja na izbruhovem bazenu čez slabih 10 dni… več kasneje [↩]

Verjetno se je že kdo spraševal od kje Ebay služi denar, ko pa na strani nima nobenih oglasov neposredno v svojo korist (ima seveda tistih par miljonov oglasov, ampak z njimi na prvi pogled služijo samo tretje osebe). Slovenska Bolha na primer služi z oglasi neposredno. Spustil sem se v prodajo nekega predmeta in s tem dobil odgovor na zastavljeno vprašanje.

Ebay od prodajalcev pobira majhne zneske denarja za izboljšanje izgleda oglasa in povečanje možnosti za prodajo izdelka. Okence za pobiranje te globe se bolje vidi, ko kliknete na pomanjšano sliko.

Naslednja stvar so izdatki ob objavi oglasa, ki se pobirajo po procentih glede na višino zastavljenega zneska oziroma od začetnega zneska avkcije. Cene se gibljejo nekako takole:

Najprej vstopne cene glede na višino začetne vrednosti za avkcijo ali na končno ceno prodajanega izdelka:

Potem pa še davek na končno ceno po kateri je bil artikel prodan:

(klik na sliko)

In po vsem tem, če nakalkuliramo to sploh več ne znese tako minimalno in zanemarljivo. Žal podatka koliko artiklov se v povprečju nahaja na ebayu ne najdem, ampak število teh je zagotovo večje, kot si lahko sploh predstavljamo.

Za zanimivost naj navedem nekatere Ebayeve nakupe, za katere morda niste vedeli:

Ebay je leta 2002 kupil podjetje Paypal za dih jemajočih 1,5 miljarde dolarjev. To je seveda le vrh ledene gore. Ebay je kupil tudi Skype, ponudnika VoIP (internetna telefonija) za 2,6 miljarde dolarjev. Med drugim se v Ebayevi košarici znajdejo tudi Rent.com (415 mio USD), Shopping.com (635 mio USD) in tako dalje.

Za zgodovinsko zanimivost pa še tale zgodbica. Prvi artikel prodan na Ebayu leta 1996 je bil pokvarjen laserski pointer. Zmagovalna ponudba zanj je znašala 14,83 USD. Presenečeni ustanovitelj Ebaya, Pierre Omidyar, je kupca poklical na dom in ga vprašal, ali se je zavedal, da je laser pointer pokvarjen. Kupec pa mu je odgovoril, da je strasten zbiratelj ravno pokvarjenih pointerjev. In tukaj se najde tisti odgovor. Povpraševanje je na internetu tako veliko in tako obširno, da lahko prodaš katerikoli predmet. Kot prvi predsednik družbe, ki ga je najel Pierre, je bil Jeff Skoll, in do leta 1998 sta oba postala dolarska miljarderja. V vsega dveh letih… To naj vam bo v vzpodbudo. Če bi radi kot poslovnež v svetu uspeli, vam zadostuje že ena sama ideja. Dve leti trdega dela in dream come true. Če kdo dobi kako tako idejo naj mi jo sporoči ; )

vir: link

V četrtek po literarnem večeru na Metelkovi (poezijo je bral Andrej Rozman - Roza) sem se ustavil še na obvezni fast food za lahko noč. Zasedel je kebab, bolj natančno varianta jufka. Vse je nekako bilo v najlepšem redu, razen pač dejstva, da jesti ponoči, pred spanjem in to eno težjih hran sploh, ni najbolj zdravo. Naslednji dan sem na srečo ravno lepo opravil študijske obveznosti in po prihodu nazaj v stanovanje sem začenjal dobivati malce funky občutek. Zaspal sem.

Prebudil sem se s totalno divjim želodcem in črvičilo je. Zabavno ni da ni, in sledil je prvi obisk wc-ja. Zatem sem se lahko le še ulegel in zopet prestavil moj odhod domov v Kranj. Drugi obisk wc-ja je bil že maratonski in premišljeval sem o opciji, da bi si v kopalnico inštaliral TV in večer preživel kar na školjki. Ob kakem kvalitetnem filmu bi bilo sicer pasje počutje spremenjeno v relaksacijo. Še pop-corn in smo.

Na srečo sem se domenil za prevoz, kajti skakanje po vlakih in hoja gor in dol s potovalko bi bila v dani situaciji morilska. Celo pot me je vijačilo in krivec je bil določen. Jebeni kebab in najbrž kaka teden dni stara majoneza, katere namen je očitno tudi zagotavljanje pestrosti v naslednjih dneh. “Bam!”, stopim skozi domača vrata in prva postaja je bil valda spet wc. Tokrat že lepo doma in misija premika je uspela. Vrtinčiti po trebuhu pa me ni in ni hotelo prenehati. Toaletne prostore sem v grobem seštevku obiskal kakih desetkrat. Tudi noč je bila kar aktivna, saj se zbujati na vsaki dve uri in iskati udoben položaj, zatem pa se sprehajati do sanitarij in skrbeti za fis kulturo, dobro izraža tudi v jutranjem počutju. Pa še mrazilo me je, saj je očitno organizem vsiljive snovi hotel premagati tudi z povišanjem telesne temperature. Kdo si ne bi želel tako divjega petkovega večera.

Eh… saj sem v Benetkah že skoraj neštetokrat bil. Danes, ko bi moral iti že ob 6 zjutraj na avtobus, pa jih bom pač zamudil. Najlepša hvala za tako mega kebab. Moj obisk beneškega bienala je pač zamenjala moderna stvaritev sama. Kompozicija pohodov na stranišče in leganje nazaj v posteljo, zavito v kuliso obupnega počutja. Contemporary¹!

Ta zastrupitev me je zmotila tudi zaradi dejstva, da s hrano med skoraj 3 mesece trajajočem pohajkovanju po jugo-vzhodni Aziji nisem imel problemov, pa vsi strašijo kako moraš paziti. Ljubljani pa same čestitke. Greš na jufko, za katero te denarno oberejo, kot bi jo naročil v Tokiu, in ti zjebejo prebavni trakt u nulo za kak dan ali dva. Na kebab, vsaj v to burekdžinico, ne grem več. V Benetke pa očitno kdaj drugič.

1. In its generic sense, living, occurring, or existing, at the same time; often also used as a synonym for “modern” [↩]

Zna se zgodit, da smo štartal sklop zelo zanimivih dogodkov. Ta petek smo na Izbruhovem bazenu v Kranju priredili večer bobna in basa in zadeva je popolno uspela. Od udeležbe, do vibre in počutja, do želje po več takih žurih. Drum’n'bass se kot vse kaže vrača v Kranj. Brez vstopnine seveda z lahkoto zvabiš kakršnegakoli žura željne modele in modelke ampak, da ga potem polna mala dvorana trena do 5.30 zjutraj pa ni zanemarljiv podatek. Vrteli smo Guapo, Mixxle in pa jaz (Joste… včasih z dodatkom selekta). Mislim, da bo ta trojček še večkrat zamešal in premešal glave, no, ne da samo mislim, v to sem prepričan.

Tudi bazenski rezidentje so spoznali, da taki dogodki palijo in dobili smo zeleno luč. Čez dva tedna prirejamo tematsko pokalico z zasedbama Chemical brothers in pa Prodigy. Da vam ne bodo usta padla po tleh naj razložim, da bodo za muziko skrbeli DJ-ji in dejansko ti dve legendi ne bosta prisotni, bo pa vseeno massive. Muziko Prodigy in pa Kemičnih bratov vijačimo €rma, Eržo in pa jaz. Poleg vseh albumskih izvedb valda še ogromno remixov in podobin dobrin.

Še malce v prihodnosti pa na bazen prihaja zasedba Bilk, kateri bova pomagala Guapo in jaz z boben in basom, tokrat celo v veliki dvorani. To kar smo si že dolgo želeli… underground (dobro… sej mogoče drum’n'bass postaja že malce mainstreamovski) sreča underground plac. Udeležba obvezna. O detajlih teh dveh žurov valda še sporočim. Na vezi… Hehe… ravno ko končujem pisanje o tem so začeli tukaj v Kiberpipi rolat Chemical brothers - Block rockin’ beats. Škoda, da nimam nič slikovnega materiala od tega petka, vse kar imam je €rma, ki okoli 6.30 ure zjutraj na DJ placu vrtinči prazni dvorani…ni za objavo ; )

Tole z internetom traja v nedogled. Sem se že kar malo privadil biti brez, kakor se pač nemogoče sliši. Če že med tednom kaj potrebujem, skočim do Kiberpipe in se tam nakonektam. Dela tako kot more. In sedaj vprašanje: Zakaj je pametno internet naročiti par mesecev vnaprej. Odgovor je v prvem stavku tega sestavka.

S T-2 so mi poslali negativen odgovor na poizvedbo, češ da se v tej hiši interneta ne da navezat zaradi zastaranih paric ali nekaj takega so mi napovedali po telefonu, ko sem jih po prejetem obvsestilu poklical. Zatem smo prešli na debato o Siolu in pač na klasičen nadaljni postopek. Siol je seveda povezan z nacionalnim operaterjem in glede na to, da je t-2 konkurenca, mu veliko rajši dodelijo negativen odgovor, da bi potem uporabnik v nemilosti internet storitve naročil pri Siolu. Hja… to sem tudi storil in še vedno čakam na poizvedbo. Ako bo pozitivna, potem se pojavita dve opciji. Nadaljujem naročilo pri Siolu in sem pač njihov naročnik, ali pa pozitiven odgovor pošljem na T-2 in oni začnejo s tožbo nacionalnega operaterja, ki jim kasneje dodeli pozitiven odgovor ter meni storitve preko t-2ja. Druga opcija seveda traja… in traja… in še malo traja. Bomo videli kaj se bo izcimilo, definitivno pa so to čudne finte, kajti v stanovanju mi lovi precej wi-fi signalov in nihče mi ne bo govoril, da v centru Ljubljane ni dovolj napedenane povezave za pridobitev internetnih storitev. Sem pa na stopnišču v moji stavbi naletel na razveseljivo novico, ki ravno v tem primeru zadevo popolnoma razreši. Cela katarza. Na oglasni tabli, tam pri hišnem redu, je bil obešen tale list.

(Najprej Klikni na sliko…potem pa če se pojavi povečevalno stekelce, ko pomiškate čez slikico, ga le uporabite, da boste lažje prebrali)

No sej tudi to zna še malce trajat, ampak potem bo pa milina. Optika direkt u žilo. Za vse tiste, ki pa je ne uživate intravenozno pa pač v nos.

Sej smo že vsi opazili ta napis ampak ne sanja se pa mi kdo bi v center Ljubljane izobesil kaj takega. In to na ponos arhitekture vsakega propadlega socializma. Na kozolec, na bavarcu. Ta mama mora biti očitno res nekaj ekstra specialnega, vsaj po izgledu.

Lahko da gre za kakšne propagandne namene, ampak ciljnega produkta, poleg mame, še nisem razbral. Opcija je, da je sinku mama to stanovanje kupila, da bo lažje študiral, ali pa je morda stanovanje dobil celo za rojstni dan ali pod božično jelko in v znak hvaležnosti visi ta napis. Tudi obratna opcija je mogoča, da ga je mama vrgla ven iz doma in sedaj prebiva v tem stanovanju, mami pa je v obraz napovedal s tem panojem. Obstaja pa tudi možnost, da je njegova mama dejansko najlepša in je na to tako ponosen, da je podatek moral javno razglasiti.

Kogar res zelo zanima naj zadevo pač preveri. Vzame naj blok papirjev s trdo podlago, en svinčnik ter pač nek majhen paket in naj dobro prekalkulira katero stanovanje to je. Potem naj pozvoni in reče: “Dober dan, en paket je prišel za vas, tole bo za podpisat.” In v primeru, da je najlepša mama, je stvar rešena, če pa je kdo drug, pa pač zahtevaš, da ga mora podpisati ona. Poleg naj ima valda tudi fotoaparat in ko bo podpisovala, naj stisne ter fotko objavi.

_

Sicer na strani T-2jevcev piše, da naj bi storitve omogočili v maksimalno 12 dneh po vrnjeni podpisani pogodbi, je temu zaenkrat res tako, plus dodatek. Biti brez interneta je dokaj naporna stvar, ko si enkrat navajen. Ko si hooked-up. Najbrž ne bi smelo biti, ampak to je preraslo v skoraj enako pomembno dobrino, kot je priključek za vodo, ali ogrevanje. Karikirano. Internet ni esencialno pomemben, je pa totalno mega zadeva. Kdor ga že dalj časa (več let) uporablja vsak dan, naj se poizkusi izklopiti za dva tedna in povem vam, zadeva je malce zaskrbljujoča. Zanimajo te vsaj mejli in pa recimo statistike osebne spletne strani in kake novice, katere tako ali tako dandanes dobiš v zastonjskem Žurnalu, ampak ti jih na netu še veliko bolj sede prebrat. Dobiš jih tudi na TVju, ampak ga v Ljubljani nimam. Zaskrbljujoče pa zato, ker smo se tako navadili na to neosebno, povečini anonimno varianto komuniciranja in obveščanja pred ekrančki.

Malce pozno sem začel vstopati v začasno selitvene procese in sem internet naročil zadnji teden septembra. Tukaj v Ljubljani sem torej zaenkrat še diskonektan. Vsaj v stanovanju. Ujel sem en wireless signal, ampak je tako šibek, da sem uspel od gmaila pridobiti le podatek, koliko mejlov sem dobil, odpreti pa mi jih ni uspelo. Na srečo pa sem odkril lokal, kjer se lahko povežem na račun nekoga drugega in dela fenomenalno. Greš na kavo in/ali pivo in urediš spletne zadeve, ki jih pač imaš za urediti. Posebno pomembno je obveščannje našega letnika na faksu, ki deluje na e-principu, tako da en dan vnaprej izveš kateri profesor je zbolel in ne vstajaš prezgodaj brez potrebe. Brezžično povezavo imamo omogočeno tudi na faksu, ampak nočem izpasti preveč posh¹, in letati naokoli z računalom.

Zanimiva zadeva bi bila, če bi vsak, ki bi si omislil brezžični oddajnik, kakih pet procentov signala namenjal zunanjim uporabnikom, in bi na ta način omogočal internetno pokritost bolj naseljenih področij. Kaj pa te stane, če odpreš tistih 5 kbps za spleta potrebne. Nič. Po Ljubljani mi na skoraj vsaki lokaciji, kjer sem poizkušal najde 10-15 brezžičnih signalov. A vse zaklenjeno. Lahko bi kaj nahekal ampak to je etično sporno in nezakonito (pač manjka mi znanja in se mi ne ljubi naštudirat). Po drugi strani pa ugotoviš, da ni nič tako groznega, če interneta pač nimaš na razpolago vedno in povsod. Toliko, kot ga resnično potrebuješ za obveščanje pa ga že nekako dobiš. Vseeno pa upam, da T-2 modeli pridejo naslednji teden kaj naokrog in priklopijo zadevo, da se tudi v Ljubljani nakonektam. Ako ne, pa v lov za hot spoti, čeprav je najlepše surfati v postelji, tako kot tudi sedaj pišem tole objavo v Wordpadu-u².

1. high society fensi smensi [↩]
2. nisem še naložil Office-a grrrr [↩]

Tole sem se domislil, ko sem poležaval v stanovanju v Ljubljani in vse kar sem od muzike imel na prenosniku so bili moji komadi, katerih back-up sem takoj naredil. Zakaj pa jih nekaj ne bi vsaj tukaj objavil, če jih že drugam ne morem, sem se vprašal. Včasih smo celo imeli demo sceno na internetu kamor se je izdajalo home-made muziko, zdaj pa takih zadev žal žal žal ni več. To je bilo khmmm… kakega 1999 leta, torej kakih 8 let nazaj. Tudi večino svojih hitičev sem sproduciral v tistih dneh, torej ko sem štel rosnih 15 let. Elektronika še ni tako dogajala, vsaj 15 letnikom ne, in nad svojimi zadevami še danes zavzdihnem.

Obstajal je programček, obstaja še danes, vendar je bil zadnjič osvežen prav leta 1999. Imenuje se Impulse tracker. Prava legenda. Deloval je v sistemu DOS, zato je ob prehodu na Windows XP odšel v pozabo, dokler se ni nekaj skombiniralo in se stvar vklopilo tudi v XP-je. Vendar na to sem čakal predolgo in obupal z delom. Nekaj tednov nazaj pa sem ga zopet pognal in nastala je tale zadeva. V bistvu sem se spravil remixati komad, ki ga v originalu izvajajo Brother resistance z naslovom Mother earth. Sam keri cajti so to bli no, ker tole programiranje, ustvarjanje, delanje, skladanje muzike nam je totalno dogajalo. (Kroki, če bereš ne zmajuj z glavo!) Ja… najprej tale nova zadevica, nastala malce izven vaje, kasneje pa, če se mi bo dalo in bo volja, objavim še kako starejšo legendo.

Brother resistance - Mother earth (Joste rmx)¹

1. priporočam da najprej stisnete pavzo in pustite da se komad malce naloži, da vam ne bo prekinjalo [↩]

Zopet tale soočenja, ki na dolgočasni ponedeljek padejo v program. Tokrat se je dogajalo na nacionalki. Kar me je malce bodlo v oči je bila scena, ki je zagotovo marsikoga spomnila na straniščno desko, kandidati pa so bili posajeni po njej. Veliki monitor na katerem so vprašanja pogumno zastavljali krajani iz Zgoš (emmm?!), pa je izgledal kot kotliček, bodoči predsednik in bodoči poraženci volitev pa so govorili direktno v stranišče. S to sceno je čisto možno, da so genialni saboterji na RTV-ju hoteli opozoriti na kvaliteto debate in pomen besed, ki jih izrekajo kandidati, katerih večina se sploh ne zaveda, da ima predsednik v principu minimalno funkcijo. Opozorili so na način, da so vse besede direktno za v stranišče torej za v kanalizacijo, ali pač greznico, nisem seznanjem z odtoki na RTV-ju. Sicer je to malce kruta obsodba, ker v vseh primerih izjave niso slabe in so v nekaterih celo na mestu, je pa večina že tolikokrat slišana, da gre direktno skozi uho in se pozabi v trenutku, ko je bila slišana. Vedno iste finte, in vsi se zavedamo, da se kaj veliko navkljub poslušanem v predvolilnih bojih ne bo spremenilo. Še slabše, po tolikokrat slišanih enakih stvareh bomo na to postali preveč odporni in se za te probleme sploh ne bomo več zanimali. Ko slišim za Strojane, se najprej spomnem na oponašanje v Radiu Gaga, in sploh ne več, da so totalno nepošteno v teli bedni situaciji.

Ah ja… pač zopet je napočil začetek študijskega leta in to je stresno obdobje, zato se vtikam v stvari, v katere se morda v povprečnih dneh ne bi. Anyway… straniščna školjka ja. Poglejte si fotko, ki je naravnost fantastična! Najbrž zato, ker sem si oddajo ogledal na TV-ju ki je star skoraj toliko kot jaz. Dela pa! In sploh ne slabo, le fotogeničnosti mu manjka. Na koncu pa je voditelj Slavko Bobovnik - Bobči potegnil vodo.