ziv dolgcas

V teh prazničnih dneh ima človek veliko časa. Jaz sem posnel film. Tradicionalno smo se s starši na familiarno božično druženje podali na naš vikend na Goričkem, kjer pa sem v brezdelju in ob pogledu na zasnežene gozdove aktiviral moj fotoaparat¹ in se podal potikati po goščavi. Ideja je nastala kar vmes in glavni slogan filma se izpiše na koncu. Sicer bi bilo mogoče dovolj samo posneti utrinke snežnih samotnih fascinacij, ampak je v kontekstu vse zapakirati v neko obliko. Kot darilce.

Film nasprotuje lovu na živali, kot športni panogi in kot zbirateljskem hobiju trofej, kar je še vedno kar preveč popularno. Ne apelira na izkoriščanje živali za prehranske namene ali v namene oblačenja, čeprav je krzno in vse kar paše zraven tudi kar pereč in težko spregledljiv problem. Verjamem, da za nekatere obstaja nek zanimiv adrenalinski občutek, ko loviš in naposled pokončaš divjo žival, ampak samo kot zabava je to početje nesprejemljivo. Enak adrenalin bi lahko dosegli, če bi vzeli fotoaparat in bi živali lovili za dobre fotografije, ki bi potem, enako kot trofeje, krasile vaše stene.

Pri enem kadru mi je pomagala moja sestra Lina, ostalo pa sem posnel lastnoročno in zadevo obdelal v movie makerju, ki ima v primerjavi z premierom precej pomankljivosti, vendar je uporabniku morda malce bolj prijazen in zadostuje za prezentacijo na takem enostavnem nivoju. Glasba uporabljena v filmu je deep dub komadič “Ganja beats - Herb is good” s plate “Paradise and tranquility“. Posnetki losa so sneti iz nekega domačega videa na Youtubu. Sam sem se sicer trudil, da bi v objektiv ujel kako srno ali jelena, vendar, ko jih iščeš jih ne boš dobil. Dan poprej sem jih uvidel skakajoče v snegu. V tistih predelih jih je veliko. Puška, pa boste nekateri seveda ugotovili, da je samo zračna in torej ne ravno pravi stroj za ubijanje. Porabljen čas za izdelavo filma… 3 dni. Je pa to moj prvi projekt kratkega filma, ki je v bistvu bolj krajšanje časa in izlet v zimsko idilo.

1. Sony DSC W50 [↩]

V nekem stanovanju zid krasijo nastajajoče kolaž izrezljanke, ki sestavljajo dekor stene ob oknu. Zadevo moraš pobližje pogledati in oko kaj kmalu zapazi znane obraze, ki morebiti ponazarjajo tudi kvazi politično usmerjenost stanovalcev. Najbrž se bo na steni pojavil še kak znan motiv, ko se dokupi novo časopisje.

Sedim na kosilu v eni izmed ljubljanskih štarij, ki podpirajo študentske bone, in ki je nadvse blizu kliničnega centra. Tako blizu, da vanjo zahajajo tudi reševalci. Tisti, ki vozijo rešilce in tisti, ki so zelo izurjeni za pomoč direktno na terenu, torej poznavalci prve pomoči. Tokrat se jih je pri sosednji mizi nabralo kakih sedem uniformiranih, ki so si privoščili malico.

Ravno ko so prvi že dobili hrano, pa izza kota priteče natakar in jih poprosi za pomoč. Neko ubogo revše si je bojda preklalo roko in krvavi. Sicer ne vem, kako je taka poškodba mogoča med jedjo, a očitno je, tako da sem od sedaj tudi sam bolj previden med hranjenjem. Natakar jih torej poprosi, naj nekdo od njih pomaga in jo zapelje v klinični center, ki je, kot že omenjeno, nedaleč stran. Že lastni refleks bi te spodbodel in z znanjem, ki ga posedujejo reševalci bi pomagal v trenutku. Oni pa so najprej kar malce pogledovali v mizo, nato pa izjavili: “Pokličite na centralo, mi smo na malici.”.

Natakar kar ni mogel verjeti in je še enkrat razložil situacijo, a zopet brez pomoči. Kako je poškodovanka kasneje prišla do pomoči mi ni znano. Obnašanje reševalcev pa si zasluži črno piko, katera je prišla v obliki mične kelnarce, ki je začela besneti nad njimi. Tudi meni je tako ignorantsko vedenje nesprejemljivo, saj pomoč do poškodovanega ne bi smela biti samo biznis in politika. V času malice pa že ne bom delal. Tudi jaz ne bi, ampak v primeru te službe pa jebemti da moraš priskočiti na pomoč. Ko je uslužbenka gostilne končno nehala z moralnimi opazkami in odšla, so se začeli pogovarjati med sabo in se sami sebi opravičevati, ter si dajat potuho v smislu: “Pa saj si ni roke odrezala, v tem primeru bi pa že pomagali”. Ja shit no ljudje…

Za kazen pa so v gostilni našli zanimiv način. Reševalci namreč jejo na študentske bone. Ne vem če so študentje, ali pa imajo samo domenjeno in priskrbljene bone, ker so pač redne stranke. Rekli so jim, da naj pokažejo študentsko izkaznico ali indeks, katerega seveda noben ni imel in vse so morali plačati v gotovini, saj jim bonov brez potrdila niso vzeli. Reševalci pa taki…

Po kar precej časa sem naredil nov komad, če izvzamemo moja dela za film Africa unite¹. Naslov novega komada je Dubai delight, kar morda zveni malce fensi šmensi, ampak vseeno lepo opiše kaj približno se bo dogajalo. Dubai vsebuje besedico dub, kar je približno stil v katerega skladba spada, ne vsebuje pa arabskega melosa. Deligiht pa je zraven za lepši zven naslova. Zakaj je v angleščini? Ker smo pač ameriško oprani in komadiče raje naslavljamo kar v internacionalnem jeziku. Nazaj k stilu. Ni čisti dub, ampak bi lahko k stilski orientaciji pripeli še veliko prepon, kot so electro, trip hop, psy, down tempo in podobno.

Zgodba komadiča se je začela že davno nazaj, kakega leta 2000, ko sem naredil osnutek, vendar je čakal na obdelavo. Po kakih dveh letih jo je le dočakal, a se mi je kmalu zatem sesul disk, back-upa še ni bilo, in veliko narejenih zadev je odšlo v večno pozabo. V back-upu je bil samo začetni modelček, ki sem ga ustvaril. S tem pa sem se začel malce igrati in nastal je prvi del skladbe, ki je zopet počival. Pri nastajanju drugega dela komada, pa me je začelo malce odnašati in me poneslo v bolj elektro dub vode, v katerih se Dubai delight tudi zaključi.

Narejen je v programu, ki se imenuje Impulse tracker, katerega zadnja verzija je bila posodobljena leta 1998, kar pomeni v tej hitro razvijajoči se multimedijski industriji prastaro zadevo. A še vedno funkcionira in nas nostalgike spominja na dobo Dosa, čeprav se z uporabo modernejših semplov povsem odmakne od takratnega sounda. Veliko sem se igral s sample-om, ki tvori melodijo in ga odmeval sem ter tja, v stereo tehniki in dodajal akordne simulacije, ki zadevo naredijo, vsaj v drugem delu, malce bolj trippy. To podkrepi še zelo enostavna, a močna bas linija, ki ne preneha preko celega komada. Nekje na polovici se zamenja celo ritem, kar doseže še malce bolj poglobljeno spremljanje in lažje drsenje v trip, čisto na koncu pa se vrnemo v izvorni ritem. Dolžina komada je 5:44.

Joste - Dubai Delight

Za moj prejšnji objavljen komadič, narejen v drum’n'bass stilu klikni tule.

1. kmalu bom film objavil tudi na blogu [↩]

Se peljem včeraj s taksijem in, kot ponavadi, hiperaktiven taksist, južnjak, kot se je sam opisal, začne razkladati na tone stvari. Debata je tekla že v prvi vožnji, kako je v otroštvu v glavo dobil v sneženo kepo skrit kamen, ki mu je za celo življenje kozmetično predelal spodnji mešiček na ušesu. Med drugo vožnjo, ko sem skočil na turbinsko relacijo Kranj-Ljubljana¹ in še nazaj, pa se je napletalo dalje. Kako so punce, ki jih je vozil iz Lipe, po njegovih besedah, po igricah v troje in celo v štiroje, smrdele po alkoholu, drogah in močefitu; kako je prevažal eno izmed deklic, ki je pred Lipo tudi tragično preminula; kako je vozil prostitutke na delo in kako je njegov sin vice olimpijski prvak v košarki za gluhe.

Ta debata, sicer za ščepec manj eksotična, pa je malce bolj pritegnila mojo pozornost v smislu objavljanja na blog. Koliko vas sploh ve, da obstaja košarkarska reprezentanca gluhih Slovenije? Jaz sem predvideval, a se s to mislijo kaj dosti nisem ukvarjal. Koliko vas dalje ve, da je ta ekipa aktualni evropski prvak? In koliko vas za sto-procentno število točk ve, da je ta ekipa dosegla tudi drugo mesto na olimpijskih igrah? Čeprav so to dejstva, ki bi jih morali poznati, jih pozna malokdo. Tega nisem zasledil na televiziji, čeprav je najbrž bilo, nisem zasledil v časopisih, čeprav je morda v kakem celo bilo. Na letališče Brnik jih je prišel čakat en (1) fotoreporter! Medijska katastrofa.

Debata se je dotaknila tudi nagrad države. Slovenci so za prvo mesto na evropskem prvenstvu dobili vsak po 70 000 tolarjev. Grki, ki pa so bili drugouvrščeni, pa vsak po miljon.

Po slišanem sem sklenil tole napisati še na moj blog, kajti ti dosežki si zagotovo zaslužijo vsaj malo pozornosti, čeprav moram priznati, kakih paraolimpijskih iger nikoli ne spremljam in se za to ne zanimam.

1. moral sem domov in nazaj v malce več kot eni uri, kajti potreboval sem neke študijske dokumente [↩]

Da malce zreklamiram prihajajoči večer črne celine v Rdeči ostrigi, kjer se bo dogajalo marsikaj lokacijsko in problemsko povezanega s tem kontinentom. Naslednji sestavek je copy/paste opis iz Ostrigine strani:

“”Cel večer je posvečen prebivalcem Afrike, njihovi kulturi in glasbi, še posebej pa družbenim problemom in perečim vprašanjem, katera se ne rešujejo. Za začetek se bomo malce podučili o trenutnem položaju (politični in socialni) v Afriki. Skozi kratko predavanje nam bo to in še svoja stališča predstavil Matjaž Tavčar, ki piše diplomsko nalogo s tematiko Darfurja in širše Afrike. Potem si bomo premierno ogledali kratek film z naslovom AFRICA UNITE (režija: Jakob Drmota), kateri ima namen opozoriti in vzpodbuditi zanimanje za probleme v Afriki in reševanje le teh. Sledil bo pogovor z režiserjem. Da pa pri reševanju Afriške krize ne bi samo moralizirali, filozofirali, iskali rešitev in pozornost za probleme samo na eni strani, si bomo skozi ušesa spustili še prijetne zvoke afriške glasbe in tudi na ta način spoznali afriški utrip. Za to bodo poskrbeli izbrani DJ-i.
Za tiste, ki pa bi si radi pogledali še eno problematično zgodbo iz Afrike, pa bomo v backstage-u pripravili ogled odličnega filma Darwinova nočna mora.“”

Naj še dodam, da sem za Jakobov film, v katerem tudi igram (kako smo snemali si lahko pogledate tule), glasbo sproduciral jaz in je nekako poštena kulisa za zajebano tematiko filma. Po filmu in predavanjih pa bom za kako urico poprijel za mešalko in odvrtel set afriške glasbe, dokler me ne zamenja specialist za to področje.

Po nekaj časa smo zopet vijačili na Metelkovi, natančneje v klubu Channel Zero. Z Frikowise-om sva imela nadvse težaško delo, saj nama je bila zaupana naloga ogrevanja¹. Četudi nisva skupaj vrtela že nekaj mesecev, sploh pa ne na gramofone, ki so v Ostrigi na čakalni listi za popravilo že od poletja, sva po najinih ocenah nalogo opravila suvereno in razmigala “Kanal Nič”. Zopet me je malce pograbilo, da bi si nakupil par novih plat in to se bo najbrž tudi zgodilo. S Frikotom pa bova imela zopet malce pavze, saj piči na ekspedicijo v Indijo za dober mesec, za tem pa se spet obeta kak session.

Na Big up unity večeru prejšnji petek (30.11.) so vrteli še: Terrah, dr. Bancho, Jah Faya sound in Total distrakšn.

Pofotkala naju je Maruša, na njenem blogu pa najdete še nekaj fotk iz opisanega večera.

1. warm up… vrtela sva prva in to [↩]

Je že res, da se človek skoraj vsega navadi, ampak tole je pa že težka metalurgija. Že zaradi samega principa. Še vedno se nisem dokopal do povezave na splet in to v centru Ljubljane. Spomin na prvi klic, ki bi me vodil k naročilu, je že povsem zbledel, saj se je dogodil zadnji teden septembra, sedaj pa je že december, torej več kot dva meseca kasneje. Tale scenarij, ki se dogaja je popolni bullet-in-the-head triler. Za vse tiste, ki se bodo s temi stvarmi še ubadali naj povem kakšne postaje, ki bi bile kos celo Odiseju samemu, mi pestrijo tole popotovanje.

Najprej klic na T2, kjer sem se domenil za naročilo in oddal preverbo, če je povezava sploh mogoča. Človek pričakuje, da v centru prestolnice to ne bi smel biti niti najmanjši problem. Zmota! Po enem tednu čakanja je bil rezultat preverbe negativen. Gremo klicat na Siol. Zopet preverba za razvezan dostop, čakanje dodatnega tedna in novi šok, ni možno. Kaj mi preostane? Ja nerazvezan dostop, kjer ti vpičijo še 89 eur stroškov priklopnine. Po vnovični preverbi za to opcijo sem končno prejel pozitiven rezultat. Po novih desetih dnevih. Poveselil sem se. Preoranjeno seveda, kajti zadeva svojega konca še zdaleč ni ugledala. Naslednja podaljšava vsega skupaj je bilo dvakratno preslišanje telefona, ko so me klicali iz Siola za priklop mašinerije. Klicaril sem nazaj, bil na čakanju tudi po 10 minut skupaj, se na pamet naučil žilorezno Siolovo melodijo ob telefonskem čakanju in naposled končno uvidel luč in se domenil za prihod tehnika. Seveda se je zakopliciralo tudi na tem koraku. Na določen datum, so mi na fakulteti nabili prelesten trojček laboratorijskih vaj in luč spletne avtoceste se je zopet potemnila. Novi datum za prihod telekomove konjenice je danes končno napočil in vstal sem z nasmeškom na obrazu, ki pa je seveda do sedaj že pošteno zbledel. Tokrat mi jo je zagodla napeljava v stanovanju, kjer se kabli mrtvo končajo nepriklopljeni nikamor. Visijo v zraku in se nasmihajo govoreč: “Le poišči centralno hišno napeljavo in nas priklopi hi hi hi”. Telekomov tehnik je ob iskanju tega dragulja obupal in mi obrnil hrbet. Zaupal pa mi je, da je rešitev problema v klicanju nepremičninskega agenta, ki je prodal to stanovanje. Ta me je zopet preusmeril na ljudi, ki so fizično adaptirali stanovanje, kjer sem dobil šefa podjetja. Šef se seveda ni dolgo pustil motiti in me je ping-pongovsko odbil na dotičnega inštalaterja, ta pa me je podal nazaj na Siol oziroma Telekom.

Zopet kličem Siol in plešem ob njihovi nadvse briljantni melodiji v slušalki in končno dobim priložnost za spoved, pa je zopet niso sprejeli in me odbili na pomoč pri telefonskih priključkih. Tudi tem sem po hipnozi z on-hold melodijo uspel malce potarnati, a vseeno končal z novo telefonsko številko heavy-duty inštalaterjev, ki skrbijo za ta konec Ljubljane. Kličem njih in se že razveselim bolj poslušljivih duš, kajti ta številka je bila brez uvodne melodije, a odgovora na drugi strani ni bilo. Telefon je zvonil v prazno. A ne za dolgo. Po parih minutah sem končno zaslišal glas na drugi strani, ki me je zopet podal v nadaljno besnenje po številčnici. Iz centrale inštalaterjev sem prispel do modela, ki skrbi za dotično okrožje. Po prijetnem kramljanju o okraševanju božične jelke in o novoletnih planih sem za Miklavža prejel še eno telefonsko številko, katera me je vodila do električarja, ki bo znal zadevo priklopiti in s tem razigrati moje srce. Problem pa je zopet čakanje, saj pravi, da se mu je zaradi Ljubljanske božične okrasitve obrabil fazenbrifer in zatorej čaka na gospoda z dolgo brado in rdečo obleko, da prijaha z jelenčki in mu prinese novega. Čakalna doba se takotorej zopet postavlja na kake dva tedna in vest me že skoraj sili k donaciji Kiberpipi.

Možnost pa je, da dobim kakega drugega električarja, ki bo uspel priti prej. To je lepa možnost. Sicer pa internet na srečo doma v Kranju imam in mi tale Ljubljanska manjka začuda ne postavlja tako enormne prepreke, je pa strašno pohvalno za naše ponudnike teh storitev, da se obrnejo tako rapidno. S svetlobno hirostjo. Še hitreje! Povsod sama oglaševanja za internet, potem pa naletiš na tako štalovje, da te vse kar mine.

Če se torej malce dotaknemo naslova, bi Odiseju morali na pot proti rodni Itaki postaviti otok v obliki Slovenije in nalogo sklenitve naročniškega razmerja in priklop telefonskih in internetnih storitev. Če je že prijadral mimo Siren, Scile in Karibde, ukanil mogočnega Kiklopa, bi ga naročilo teh storitev zagotovo pokopalo. A Grki so bili pač ljubitelji specialnih efektov in so raje dodajali neke bajne pošasti in lepe bejbe z nebeškimi glasovi, kot pa da bi dodali nekaj tako enostavnega in bralcu dolgočasnega. A to bi ga zagotovo ustavilo in Pozejdon bi bil srečen.

Zanimiv ogled mi je prekrižal pot in pojavil sem se na Radiu Študent, kjer je kolega vodil DJ grafite in imel oddajo o trši strani glasbene hardcore alternative. Kot večina ve, se RŠ nahaja v Rožni dolini v sedmem štuku bloka številka 14. Pičiš v lift, ki je namenjen prevozu samo v prostore radia in ko se zgoraj odprejo vrata te pozdravi vonj po takih in drugačnih zeliščih, na stenah pa lepljenka plakatov, obvestil, opozorilc in nevmesnih brezveznosti. Krokz je začel z oddajo, turisti pa smo se odstranili v “kadilnico”, kjer smo v udobju miljonkrat prežurane sobe poslušali norenje industrije iz zvočnikov in brali Vox populi zbirko rekov in svetovnih modrosti. Tudi kako pivce je med tem našlo svoj bridki konec.

Poslušati RŠ je sedaj še bolj zanimivo, saj si lahko predstavljam, kako zadeva zgleda in v kakšnem ambientu je špiker, ki zjutraj trikrat prekolne da je moral tako zgodaj vstati in priti v te prostore. Ali pa ko si dopoldne kak špikerski par polepša dan z odprtjem steklenice vina in potem lažje odblebeta bedarije, ki mu ležijo na duši. V taki atmosferi je raven intelekta kaj kmalu na zelo zadovoljivem nivoju in to se na RŠ-u tudi pozna.

fotka iz 2003… Slikal nisem na žalost nič. Po eni strani se mi ni dalo, po drugi strani pa je mogoče mal neprimerno zdej kar neke “poslovne prostore” objavlat na spletu. Mislim halo?!