ziv dolgcas

Tole sem zapazil na naši obali med Portorožem in Piranom, kamor sem se bil včeraj podal na ponedeljski “follow the sun” trip. Med šetkanjem po klasičnih obalnih spotih sva s sopotnico opazila prepoved uporabe šampona pod javnimi tuši, najbrž v sled prekomernega penjenja po naši rivieri, še posebej če šampon slučajno 2x naneseš in posledično povzročiš celo štalo. Poleg tega agresivnega posega v osebno higieno pa je stal oglas. Bolj inteligenti najbrž že veste, kaj je oglaševal.

Zopet je dogajalo in v hitrem tempu razmetavalo, tokrat v Škofjeloškem klubu Pri Rdeči ostrigi. Vrteli smo Erma, Mixxle in pa moja malenkost, ki smo glasbeno vztrajali do kake 6 ure zjutraj. Še sedaj me boli hrbet od večurnega sklanjanja nad aparaturami in komaj čakam masažo, ki upam, da mi ne uide. Prilagam fotke moje akcije, ki jih je naredil sedaj že foto veljak Samo, ki se je sicer v prostem času potrudil in parkrat pritisnil na sprožilec. V tej priložnosti se mu zahvaljujem.

Neizmerno uživam v radostih pridobivanja internetne povezave v mojem stanovanju, ki se vleče in vleče in vleče (to ponovi še vsaj 315x) in je že zdavnaj doseglo razsežnosti vsaj kake španske telenovele, če ne celo Santa Barbare, ki je težila kako desetletje. Tokratni providerji so Ljubljanski kabel, oziroma Telemach, ki se sicer trudi še najbolj in je komunikacija veliko bolje na nivoju, kot pri T2-ju, da Siola ne omenjamo, ker nimajo pojma. Začetek odiseje je opisan v teh dveh objavah: prva in druga.

Sedaj so štale še s kablom za kabelsko, ki je za nekatere električarje dostojno priklopljen, za internetno sekcijo pa pač ne in zopet se vrti telefon in zopet zvonijo najprej elektro inštalaterji Ljubljanskega kabla, ki kabel “priklopijo” pa vendarle ni povezave do centrale. Pred parimi minutami je bil tu še matični elektro izvedenec, ki je napeljeval vse skupaj po stanovanju in pričakovano povedal, da so kabel pozabili priklopiti fantje iz Ljubljanskega kabla, in da on tu ne more nič pomagati. Hja saj vemo kako zadeve grejo in nadaljujejo se v prekrasno neskončnost. Na srečo pa mi je na pomoč priskočila nevidna sila internetnega božanstva, ki mi je poklonila brezžični signal iz spletnih nebes, tako da sedaj v stanovanju lovim vsaj to. Časi so pa tudi taki, da internet potrebujem, saj sem začel delati v Egoistu, in informacijska avtocesta je zame nepogrešljiva. Če je ni, trpi delo. O e-magazinu Egoist spregovorim kakšno besedo kasneje, najbrž pa ga boste vsi kmalu spoznali.

Situacija sicer napreduje in očitno sem končno prišel na prioritetno listo, saj je skrb za moj konekšn sedaj pri Telemachu prva in dečki pedenajo kolikor hitro se da. V kakšne napovedi pa se več ne spuščam. Prevečkrat sem napovedal kdaj bo in vedno sem bil v zmoti. Maraton pa traja že od oktobra in kmalu bo minilo 4 mesece odkar sem začel z naročili.

Casting za nov film o slavnem Bondu se je dogajal v mestecu Bregenz blizu avstrijsko-švicarske meje. Podali smo se na organizirano pot pod okriljem avdicije.com, ki je priskrbela prevoz in potrebne informacije o avdiciji. Sam sem se odločil za sodelovanje bolj zaradi zanimivosti, saj nimaš vsak dan možnosti videti kako poteka avdicija na tako visokem nivoju. Potrebovali so namreč 1500 statistov za sedenje v gledališču in par ljudi za nekaj ostalih majhnih vlog. Zbralo se je na tisoče ljudi.

Delo naj bi potekalo v začetku maja in izgledalo nekako takole: od 10 zvečer do 5 zjutraj sediš v gledališču, ki izgleda super, saj je oder postavljen na kolih na vodi in nudi prekrasen pogled na jezero. Delalo naj bi se kakih 10 dni in plačilo za nočno sedenje naj bi znašalo 60 eur na dan. Potni stroški in nočitve si mora statist plačati sam, zato je vprašanje koliko se sodelovanje slovencem, ki smo dokaj oddaljeni sploh splača.

Avdicija je potekala že v petek, mi pa smo v soboto že ob osmih zjutraj naleteli na neskončno vrsto pretežno gala oblečenih ljudi. Gala obleka je bila pogoj, saj se gre za prizore v operi, kjer se spodobi, da so ljudje lepo oblečeni. Seveda sem o dogodku posnel in zmontiral kratko reportažo, ki si jo lahko spodaj ogledate, dodal pa sem še nekaj zanimivejših fotk ljudi, ki so stali v vrsti.

video:

in pa fotke:

Ne gre brez EPP-ja, ko organizira Jakob aka the next next Martin Scorsese. Na Izbruhovem ekstra kulturnem bazenu v Kranju bo zopet boben in bas pokalica in absolutno ste vabljeni vsi pristaši dobre podzemeljske fešte, ki se po besedah organizatorja zagotovo obeta. Upam samo, da ne bo ponovno srala feršterkerija, ker potem bo zadeva spet pustila bolj klavrn pečat. Tako je, ko te vsi po vrsti jebejo in ti nič ne dajo, zraven pa so veseli, ker v Kranju laufa Četrtkanje. Mislm totalna katastrofa od katastrofe. No, saj situacijo poznamo, vsaj Kranjčani z okolico, in ne bi preveč dlakocepil. Nalimam še letak za petkovo drumlo in ni za kej, ker sem vas obvestil. Aha…lay-out bloga je spremenjen, ker je prejšnji šteknil in sem bil primoran začasno poseći v nastavitve videza.

Neugodna poškodba, pa čeprav nič resnega, se mi je pripetila ob igranju košarke, pri kateri sem v divjem naletu po 360 zabijanju nazaj z obema rokama, nerodno pristal in razgibal podnohtje na palcu desne noge. Ob zabijanju je seveda počila tabla in poklical me je celo manager Chicago Bullsov, katererga parmiljonsko ponudbo sem zaradi študijskih obveznosti moral odkloniti.

Noht je ob udarcu sila žalostno popustil sili in se v trenutku vdal. Kmalu je spremenil barvo in se zavil v črnino, kot bi mi s tem hotel povedati, da se klavrno poslavlja, nasledil pa ga bo drugi, mlajši in vitalnejši. Prva dva dni je bolelo kot pes in komaj sem se šepajoč privlekel do fakultete. Zelo kmalu pa je bolečina ob gibanju popustila. Ostaja le še čuden občutek nepritrjenosti nohta in obupni domišljijski vložki pri katerih noht zapnem v nitko nogavice in ga odtrgam iz nohtišča. Mislim, da kaj takega v praksi nočem izkusiti. Dejstvo pa je, da bo noht odpadel. Baje bo trajalo celo par mesecev, medtem pa bo pod odmrlo roževino rastel nov noht, ki bo naposled zmagovalno izpodrinil nesrečnika. Upam, da vam bom takrat lahko postregel s kakšno sočno foto atrakcijo, do takrat pa samo trenutno stanje, pri katerem gre, kot omenjeno, samo za igro barv.

Ko sem zapazil tele reklame, so mi v spomin prišle enake zgode in problemi, ki smo jih morali preživljati ko smo skejtali. Po eni strani gre res za hudo ločevanje in nerazumevanje skejtanja, kot športa. Po drugi strani pa je mogoče že res, da se tja pa sem oškrbne kak robnik in da mora kak mimoidoči odskočiti v stran, da ga ne zadane mož, ki je ravno posukal 360 double flipa, ampak če bi razumeli filing, bi se te nevšečnosti hitro pozabile. Saj tudi pri tenisu kdaj kdo dobi žogico v glavo, če pa je igral Ivaniševič, pa celo lopar.

Se je veliko dogajalo, ko smo fural v Kranju, da je prišlo do verbalnih sporov in da so prišli celo možje v uniformah, ki so nas z jeznimi pogledi poslali domov. Včasih je bilo z lastnikom kake trgovine pred katero smo obračali že blizu fizičnih obračunov, pa čeprav smo bili stari komaj kakih 15 let. To problematiko zelo lepo zajamejo Nike-ove reklame, ki so me pripravile, da o mojih sicer že dolgo pozabljenih bojih, potarnam na blogu. Poštekite že enkrat in probite razumet, da gre tukaj samo za šport. Aja… pa Nike mi za tole objavo žal ni plačal niti evra.¹

1. nekej mi blogos ni indeksiru… če sta slučajno ble dve enaki objavi se opravičujem [↩]

Če pa to ni že skoraj kriminal, da je internet na točkah, kjer je njegova dostopnost samoumevna, nedostopen. Recimo na železniški postaji v Ljubljani, kjer šepa še mnogo drugega. Že tretjič zapored, ko sem komaj prisopihal do postaje, kjer sem lovil mednarodni vlak, so me le kake 3 minute pred odhodom razveselili z obvestilom o zamudi. Danes celo o 70 minutni! Ja sedemdeset. Ob taki ogromni zamudi se resno zamisliš, da tukaj nekaj ne štima. Enostavno jim ne laufa. Tudi turisti, ali pa naprimer ljudje, ki morajo biti on-time recimo v Zurichu, lahko na železniški transport suvereno pozabijo. Zame, ki potujem samo do Kranja se pač že nekaj najde. Ali plačam ekstra za zasoljene cene za avtobusni prevoz¹, ali pa pač počakam na naslednji vlak, kateri tudi do Kranja ob sobotah vozijo na intervalih, ki bi ustrezali v grozljivke.

No in potem se lahko začne čakanje v katerem bi lahko marsikaj opravil. Iz nahrbtnika potegnem prenosnik in s skoraj gotovostjo pričakujem lahko povezavo na splet. Vročo točko Slovenskih železnic z dobrim signalom sicer najdem, a potem te preseneti okence v browserju, katero te prav veselo povabi k blagajni, kjer lahko kupiš kupon za dostop do interneta. Le kaj si morajo o tem misliti tujci, ki potujejo s prenosnikom. Saj se že najde kak nezaklenjen signal, ampak da pa te funkcije ne ponujajo na taki tranzitni javni lokaciji in ob takih zamudah pa res ni na nivoju. Za ceno dostopa se žal nisem pozanimal, sem pa naredil screenshot prukupnega okenca. Smešno mi je tudi to, da je storitev tako obupno poceni, po drugi strani pa ogromno nudi in bi na takih točkah morala biti brezplačna. Kdo bo poslal pismo Jankoviču?

1. cene avtobusov so spet druga tema [↩]

O tem projektu sem že pisal, tokrat pa film objavljam. Film je nastal pod taktirko Jakoba Drmota in opominja na probleme v Afriki, katere sicer pozna skoraj vsak, nihče pa se z njmi kaj prida ne ubada. Gre za nekako krožno akcijo, saj je namen filma kroženje po spletu in odpiranje mnogih kompleksnih vprašanj, ki si jih premalokrat postavimo. Kaj več bo ob obljubljenem odprtju bloga povedal avtor, zaenkrat pa si lahko film ogledate na mojem spletišču in preberete avtorjevo poslanico, ki spremlja množično e pošto, ob kateri sem prejel youtube naslov. Če smem omeniti v filmu igram tudi jaz, sem pa tudi avtor glasbe, ki film spremlja.

Avtorjeva poslanica:

“Pred kratkim sem posnel kratki film z naslovom AFRICA UNITE, ki govori o
problemih ki se dogajajo v Afriki. Film nima namena reševati teh problemov, ker
sem osebno mnenja, da smo še vedno (na žalost) globoko v predstopnji, da bi
jih sploh začeli reševati. Skuša pa opozarjati na te probleme, skuša doseči, da
bi se o njih več razmišljalo, govorilo…
Filmi so narejeni za to, da jih ljudje vidijo… Če vam je film všeč, potem ga
pošljite naprej še svojim prijateljem, znancem… Najbolj pa je pomebno, da njim
tudi nekaj malega napišete o filmu, da bo film potoval in krožil naprej.
Vsem ki so sodelovali pri filmu in vsem, ki bodo namenili svojih dragocenih pet
minut in poslali mail z linkom naprej se iskreno zahvaljujem!”