Po poti sedmerih jezer

26 06 2008

Morda malce nepričakovano, a vseeno sva se ob 9 zjutraj s Tino znašla pri slapu Savica, od koder sva jo kanila mahniti do koče pri sedmerih jezerih. Kot bližnji veste, je moja kondicijska pripravljenost bolj ničelna in lotiti se take poti, tega zavedajoč, je kar malo lahkomiselno. Pa vendarle sem dan pred pohodom nakupil nove pohodne čevlje in se navdal s samozavestjo, ki je po polurnem vzponu kmalu zbledela. Komarča je začenjala grizti in terjati kaplice potu ter vse globje vzdihljaje, dokler naposled le ni zmagala in vrnila sva se v dolino. Zadnjemu delu stavka seveda ni tako in v dolino se kljub peklu nisva vrnila, temveč sem, vsaj jaz, še bolj zagrizel v navpičnico, ki se takoj vzpne za dobrih 600 metrov nadmorske višine, brez kakršnega koli položnejšega ogrevanja.

Bilo je hudo, skorajda nečloveško, vendar take pač gore so in take jih je potrebno premagati. Po kančku vrtoglavice ob pogledu iz odsekane stene na vrhu premagane Komarče, se je v gozdičku pred nama pokazalo prvo Triglavsko jezero – Črno jezero.

sedmera1

Čeprav je bila temperatura tudi na višini 1200 metrov blizu 30 stopinj, je zakon Triglavskega narodnega parka še vedno prepovedoval kopanje v jezerih, zatorej sem na skok v skušnjavo poizkusil pozabiti z nekajkratnimi pljuski hladne vode v obraz. Po kratkem vnosu energije sva pot nadaljevala naprej po gozdnati poti in čakale sta naju še kake 2 uri hoje do koče pri jezerih, ki pa je v željenem času le nisva dosegla, kajti markacija naju je po napačni presoji usmerila na stran pota in izgubila sva se, čeprav se tega takrat še nisva zavedala. Hodila sva in hodila, pot, za katero sva mislila da je pot, je kmalu začela postajati bolj zaraščena in nje odseki so vmes kar izginili. Tako sva hodila slabo uro, dokler naju naposled le ni ustavil konec poti in neprehodno šavje. Tam sva raztegnila 20 let star zemljevid in premišljevala, da morda res ni tako normalno, da že slabo uro nisva uvidela nobene markacije. Obrnila sva se. Po poti nazaj sva si celo postavljala človečke iz kamnja in si tako označevala pot po kateri sva hodila za vsak slučaj, vendar sva po dodatni uri našla razcep, kjer sva jo ubrala narobe. Na razcepu sva malce sedla, saj so meni, neizkušenemu gorniku, že pošteno pojenjale moči, pot pa je bila še sorazmeroma dolga, a po njenem končanju sva le uvidela zastavljeni cilj na 1670 metrih nadmorske višine. Dvojno jezero ob koči pri Triglavskih sedmerih jezerih.

sedmera2

sedmera3

Čeprav ni v skladu z zakoni, sva v to ledeno jezero vsaj malo namočila utrujene in navkljub novim pohodnim čevljem neožuljene noge, kar je prineslo tisto zaželjeno katarzo ob končanju poti. Po le nekaj minutah sva s Tino prišla na idejo, ki sva jo opustila že v dolini, da bi prenočila v koči, saj je naravna silhueta okolice prelepa in bi jo bilo škoda zapustiti po hitrem postopku, zato sva odprla denarnici in kazalo je dokaj slabo. Moje stanje je bilo pičel euro in 40 centov, na srečo pa je med računi sopotnica le našla ekstra dvajsetaka in tako je najim budget znašal 48,60 eur.

Prenočišče v koči na skupnih ležiščih stane dobrih 8 eur in z dodano ekološko in turistično takso nanese dobrih 10 eur po osebi. Dobila pa sva celo svojo sobo prav na vrhu koče s pogledom na jezero in na zgornji sliki je to najvišje okno pod špico strehe. Privoščila sva si še topel obrok in obhodila še jezero Močilec na drugi strani koče,

sedmera4

kasneje pa zaspala na obali Dvojnega jezera dokler naju proti koči niso spodile kapljice iz okoliških nevihtnih oblakov, ki pa so na srečo prizanesli trenutni lokaciji. Zgodaj sva zaspala.

Že ponoči sva poslušala glasove in prihode ljudi v najino sobo, ki bi naj bila le najina, zbudila pa sva se obkrožena s še kakimi šestimi osebki malo čez 7 uro zjutraj, ter po hitrih higienskih pit-stopih na terasi pojedla vsak svojo porcijo žgancev s toplim mlekom. Moji so bili zabeljeni, Tinini pač ne. Če so nezabeljeni žganci sploh žganci, si odgovorite sami. Po krajšem premisleku sva sklenila pot nadaljevati proti jezeru v obliki ledvice, za katerega sva mislila, da je le kakih 15 minut oddaljen. Hodila sva in upala, da se bo naslednja vodna kotanja prikazala za naslednjo razgledno točko, a ni se hotela. Hodila sva preko še preostalega snega in do Velikega jezera, imenovanega tudi Jezera v ledvicah, ki se nahaja na najvišji točki najine poti 1830 metrov, prišla po 45 minutah. Na tem predelu sva srečala celo svizca, ki je švignil mimo, enega pa sem zapazil samo jaz, ko je skakljal po kake 100 metrov oddaljenih skalah.

sedmera6

sedmera5

sedmera7 Od četrtega jezera je pot zahtevala povratek, saj je naslednje jezero preveč oddaljeno in bi zahtevalo še hujši gorski podvig. Nazaj do koče sva zopet hodila 45 minut in med potjo sem skoraj stopil na zvijajočega gada, ki se je smukal po poti. Pri koči pa sva se odločila, da nazaj ne greva po isti poti, temveč da se usmeriva na Komno in spust opraviva od tam, kar pa je pomenilo malce daljšo pot. Do Komne je od koče pri Triglavskih jezerih kake 2 uri in pol, pot pa se vije mimo treh planin in sonce ti krepko segreje zadnji del vratu, iz čela pa ti lije hladilna tekočina, ki ti zastira pogled na čudovite okoliše. Do Komne je mene zopet skoraj pobralo in upehan sem uzrl Bohinjsko jezero v dolini. Do tja pa je bilo potrebno opraviti še uro in pol spusta. Zagrizla sva v serpentine in pot opravila še kake 10 minut prej. In se vrnila na izhodišče pri slapu Savica, kjer sva kolikor hitro se je le dalo sezula čevlje, obula japanke in se odpeljala do obale Bohinjskega jezera, ki naju je sprejelo ter opralo pot s širokim in ozkim o-jem. Prvi dan sva tako torej hodila dobrih 5 ur, drugi dan pa še uro več, torej 6, in pri mojih kondicijskih trendih sem kar ponosen, da mi je uspelo. Potrebno pa bo v kratkem še iti v hribe, saj z dekletom čez slaba dva tedna odpotujeva v Gruzijo, Armenijo ter Azerbaijan, kjer bova naskočila kak Kavkaški vrh. Tudi objavo sem temu primerno malce podaljšal, da zopet povadim za objavljanje s potovanja.

………….

Žal s seboj nisem imel fotoaparata in sem za pričujoče fotke koristil kar mobilni telefon, zatorej je kvaliteta slabša.

Slika1: Črno jezero

Slika2: Dvojno jezero

Slika3: Koča pri Sedmerih jezerih

Slika4: Močilec za kočo

Slika5: Pot do velikega jezera

Slika6: Veliko jezero

Slika7: Ostanki snega


Dejanja

Informacije o objavi



12 odzivov v “Po poti sedmerih jezer”

26 06 2008
Jure Jure (19:12) :

Lepa objava. Škoda, da nista šla še do naslednje koče. Razgled tam je fantasitičen. Kar se tiče Komne, pa je po mojem ovinek boljši, saj je razgled neprimerljiv gleda na pot mimo Črnega jezera.

26 06 2008
Matej (19:41) :

Pot poznam, in res je škoda da nista nadaljevala do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer so še zadnji oz prvi 3je jezeri. Podobno turo sem opravil sam pred leti, vendar smo se nato vračali preko Hribarc na Pl. Dedno Polje in Kočo na Pl. pri Jezeru. Od tam pa proti Kosijevem domu na Vogarju in spust v Staro Fužino.

26 06 2008
joste joste (19:49) :

@jure: Očitno bo res potrebno še do ostalih treh jezer skočit.
@matej: Morda naslednjič nadaljujem ekspedicijo v tisto smer, a avto sva imela pri Savici in sva hotela končati na istem mestu. Pojavi se tudi vprašanje kondicije : )

26 06 2008
Matej (20:19) :

Hja kondicijo pa treba met. Tista tura me je “koštala” 13h. V stari Fužini pa sreča da je stric k nas je vodu, sreču znanca da ga je “potegnu” do avta pr Savic, saj ne verjamem da bi bil še zmožn hodit 1h al pa več okol jezera :)

26 06 2008
marin (20:19) :

Ko sem bil star približno 14 let smo šli z družino na sedmera jezera. Poln navdušenja in energije sem se (pre)hitro pognal proti jezeru. Ker so bile okoliški kamni prespolzki, sem lepo v polni opremi zletel noter :) Se spomnem da je blo tako mrzlo, da sem imel občutek kot da me kdo prebada z iglami:)

26 06 2008
Matej (20:20) :

PS
Slike so pa naravnost fantastične. …..stari spomini…..

26 06 2008
and (22:36) :

prec bi šu zravn :P

26 06 2008
virtualeditionofme (22:50) :

za moje pojme je to ena najlepših tur (prav varianta Komarča – Črno jezero – koča pri Sedmerih – Komna) in upam si trditi, da ne le zaradi tega, ker je bila to pred leti moja prva prava in uspešna gorska tura :)

vsekakor pa je pametno, da malo povadiš kondicijo na kakšnih bližjih vrhovih, kjer je možen hiter povratek … bere se namreč, kot da sta bila precej utrujena in če ne bi zbrala za kočo …? (btw če ne izrabiš prekomerno svojih moči, tudi prepovedanega namakanja nog v zaščitenem jezeru ne potrebuješ)
Sedmera so na splošno zelo privlačna (tako kot npr. Triglav) in ljudje se nepripravljeni podajajo gor – slišala sem že za ‘modele’, ki so se od pretiranega napora zgrudili na vratih koče ipd. (da ne govorim o srečanju skrajno neprimerno oblečenih turistov), kar vsekakor ni pametno za te posameznike in hkrati meče slabo luč na gorništvo

glede na slabo kondicijo, ki jo navajaš, vama želim veliko sreče in predvsem pameti na divjem gorskem vzhodu … pa upam, da potem sledi kakšen fajn ‘potopost’ :)

p.s.
še ena zanimivost: ob enem mojih vzponov čez Komarčo sem srečala gospodično v poznih 20-ih, ki si je Komarčo očitno vzela za trim stezo – namreč, tekla je gor

27 06 2008
Ico (18:30) :

Kako je z krušenjem kamenja na Komarči, glede na to da je 2003 bil požar in nekateri pravijo da je nujna/priporočljiva čelada?

Z ljubljeno greva jutri gor in preveriva, če je vse res. :)
Drugače pa lep opis poti.

24 07 2009
arty (13:44) :

Ja js grem tudi gor ta vikend. A je čelada res tak obvezna??? Jaz bom najverjetneje vzel kar kolesarsko, ker za en izlet ne bom kupval nove čelade.

bb arty

30 09 2011
marta (21:02) :

sedmera naravnost čudovito še sebom vrnila gor k tem lepotam ćez komarčo ne rabiš čelado samo če greš prvič veliko poguma ! ker je pot res kar strma1

7 05 2017
ema (19:17) :

Super, hvala :)
P.s. Bila, videla, že pred leti, ampak taki zapisi te spomnijo na te lepote in tvoja literarna žilica je poskrbela, da sem prebrala od a do ž. :D

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !