ziv dolgcas

Moda vsaj zacetka najine Gruzije so daytripi iz Tbilisija, saj so do sedaj obiskane lokacije najlazje dostopne preko te metode in ce bi ostala pri vsaki eno noc, bi izgubljala dragoceni cas.

Danes sva se torej po predlogu dveh latvijcev z njima in vodicem podala do Davit gareje od katere nisva imela niti najmanjsega pojma kaj pricakovati. Po krajsem spancu v avtu pa sem se prebudil v spektakularno pokrajino, ki jo v vodicih primerjajo z lunarno. Morda malce pretiravajo, ampak filing je bil definitivno na mestu. Po prevazanju preko travnatih hribckov, kjer je bilo drevo prava redkost smo se ustavili pri samostanu od koder pa je nevkreber vodila pes pot, po kateri sva se v tevice neprimerno obuta spopadla z moznostjo pohojenja kake kace strupenjace, ki jih bojda v teh predelih kar mrgoli. Na sreco nisva uzrla nobene, sva pa si podrobno ogledala kake 40 cm velika kuscarja, kateradva sta prejela tudi castno mesto v fotogaleriji.

Pot je poleg fantasticnih pogledov, ki so bojda vsebovali tudi teritorij Azerbaijana, saj je Davit gareja povsem na meji med Gruzijo in prej omenjeno drzavo, ponujala tudi vpogled v starodavno zivljenje menihov, ki so si svoja domovanja in sakralne objekte vklesali v zivo steno in te luknje se danes krasijo freske, gravure in podobno. To cudo so odkrili sele pred 50 leti, datirano pa je v 6. stoletje nasega stetja. Na sreco je pihal veter, drugace bi puscavska vrocina pot podaljsala in situacijo zagrenila.

Po vrnitvi iz pecin, nam je voznik svetoval, da namecemo se kak cekin in odpeljal nas bo v neznano proti SV Gruzije, kar smo pritrdili. Na sreco sta latvijca obvladala ruscino in je debata tekla nemoteno. Vodic/voznik ni premogel niti ene angleske besede. Voznja, ki smo je bili tekom poti delezni vsake toliko kvalitetno napenjala zile na vratu, saj ni manjkalo vratolomnega prehitevanja v skarjice, prehitevanj vozila, ki je ze prehitevalo in podobnih prvin nore voznje avtomobila katerega pogon ni bil bencin temvec plin, ki je bojda bolj ekonomicen, vendar na daljsi rok nehvalezno vpliva na motor.

Ob poti smo se ustavili za gruzijsko kosilo, ki je vsebovalo odlicen bel kruh zanimive tanke in podolgovate oblike malce sladkobnega okusa, omakico iz paradiznika, koriandra, cesna, cilija in skrivnoste substance, glavnina obeda pa je bil sasljik, oziroma zajeten kos mesa iz zara. Poplaknili smo z gruzijskim vinom katerega po teh pokrajini (Kakheti) hvalijo ze od vsega zacetka in je bojda poznan dalec naokoli. Tina ima z gruzijskim mesnim naborom malce problemov saj je za vegeterianco dokaj borno poskrbljeno, a jo je solata z prej omenjenim kruhom in omakico kvalitetno nasitila.

Naslednja postaja je bilo mestece Sighnaghi, kjer smo si zopet ogledali neko veliko cerkev in ogled nadaljevali v starem delu mesteca, ki pa poizkusa postati gruzijski st. moritz in je delezen intenzivne infrastrukturne prenove, ki bo bojda zadovoljila turiste. Ogled Sighnaghija ni bil nic posebnega, zato sva v senci cas prezivela ob lizanju sladoleda.

Plani… po preucitvi situacije, sva odlocila, da vojne v prihodnjih dneh ne bo, saj ni ne duha ne sluha o kakrsnihkoli konfliktih in napeti situaciji in tudi ostali popotniki, ki jih srecavava ne govorijo o kaksnih zadrzkih ob obisku Kazbegija, gorske pokrajine na severu ob meji z Rusijo ter samo nekaj kilometrov stran od sporne Juzne Osetije, zato se bova jutri najbrz podala tja za kak dan ali dva. Vec torej v nadaljevanju…

Takole izgleda glavni samostan in jame z “lunarnim ozadjem”

Vec fotk pa valda v galeriji.