Svaneti – nevarne ceste in pozabljene vasi (1. del)

24 07 2008

Pot od Crnega morja naju je ponesla proti novi avanturi in sklenila sva, da kljub pomanjkanju casa obisceva najbrz najlepse predele Gruzije, ki so ekstra tezko dostopni in pozrejo precej casa in tudi denarja. Odpravila sva se v pokrajino Svaneti. Prvo postaja, kjer sva presedlala na novo marshrutko (mikro bus), je bil Kutaisi, ki je ze izgledal naporni in samo stati tam je bilo precej mucno, saj so te obletavali beraci in poiskati pravo nadaljevanje je bila cela akcija. Uspela sva in nadaljevala proti Sugdidiju, ki je zadnje mesto pred Abkhazijo in je zatorej pribezalisce ogromnega stevila beguncev, ki so iz te avtonomne pokrajine prebezali.

Tukaj sva morala prespati, saj prevoza Mestio, glavno mesto pokrajine Svaneti, tisti dan ni bilo vec. Dobila sva posteljo v ogromni hisi, kjer so naju pozdravili s pravo gruzijsko gostoljubnostjo. Odpravila sva se na kosilo in ugotovila, da mesto ni ravno njbolj sproscujoce, saj so okoli vozila vozila organizacije za pomoc beguncem in stanovanjski bloki so bili v fazi popolnega razpadanja. Po kosilu sva se odpravila kar v najino hiso in ze skoraj zaspala, ko je potrkalo na vratih. “Bi mejbi ksno pivo in ribe”, je vprasal mladi moz, in po spogledanju sva pritrdila. Vsedla sva se v dnevno sobo in miza se je zacela zelo pocasi a vztrajno polniti. Po koncanem procesu je nabor vseboval 4 vrste rib v razlicnih razlicicah, omakicah in oblikah, kruh, velike kozarce za pivo in obvezne male za vodko. K nama sta se vsedla dva moza, eden 22 let, drugi 30, oba policista in zaceli smo z zradvicami. V Gruziji je zdravico skrajno nevljudno zavrniti in se tega mehanizma torej ni pametno posluzevati. Kot obicajno se je po parih zdravicah debata razvnela v cudovit vecer, v katerem sta nama gostitelja razkazovala vrt, nabirala sadje iz dreves, nalivala piva in nazdravljala z vodko. Se eno pravilo, ki se ga splaca omeniti je, da s pivom ne smes nazdravljati. S pivom nazdravljas samo sovrazniku. Za naslednji dan sva imela domenjen prevoz ze ob rani 7 uri zjutraj, zato smo zakljucili malo cez 1 uro zjutraj in odsli spati. Super vecer, pol debat, smeha in lokalnega pridiha.

Vstajanje ob 6 zjutraj nikoli ni bilo prijetno in tudi tokrat je bila sila naporno, a na potovanju ponavadi uspe in tudi tokrat je. Poslovila sva se od Gia (21 letni gruzijec), katerega sva morala oba poljubiti, ker je tu tak obicaj (jep, skrajno prijetno jutranje opravilo, a vseeno pac del njihove kulture in zatorej nic hudega) in odsla sva na postajo. Ob 7 naj bi se odpeljala marshrutka, a seveda tu ni slo brez problemov. Najini nahrbniki so ze bili napakirani na strehi, a stole v notranjosti so nama med tem zasedli, tako da je bil ta prevoz za naju izgubljen. Naslednji naj bi odsel ob 8 zjutraj, a cakala sva do 9.30 ure, ko je prisel se cel koncoj cehov in odsli smo. Ves cakalni cas se je za naju zavzemal voznik najine marshrutke in nama razlagal trenutno situacijo ter tako malce blazil cakanje. Prejela sva sprednje stole in odpejali smo se na 6 urno odisejo po eni najnevarnejsih evropskih, ce ne celo svetovnih cest.

…nadaljevanje prihodnjic, ker je ura ze 10 zvecer in je na najini trenutni lokaciji Yerevanu v Armeniji prav prijetna atmosfera in bi jo bilo skoda zamuditi… fotke za Svaneti pa so ze v galeriji!


Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !