Svaneti – nevarne ceste in pozabljene vasi (2. del)

25 07 2008

Da nadaljujem… Odpeljali smo se v nasi marshrutki in po kake pol ure dospeli do vojaske kontrole, kjer skrbijo za nadzor zaradi blizine Abkhazije (vsaj tako je rekel voznik). Problemov ni bilo in zapornice so nam dvignili in odpeljali smo se dalje. Cesta je zacenjala biti vse bolj naluknjana in asfalt je pocasi izginjal. Pojavljali so se tudi klasicni gruzijski tuneli brez luci in z makadamsko podlago, kakrsnih sva bila vajena ze iz Kazbegija. Na levi strani se je pojavilo ogromno umetno jezero, ki skrbi za pridobivaje elektrike. Vanj vodi deroca reka, kateri smo sledili celotno pot.

Po nekaj casa asfalta ni bilo niti malo vec in marshrutka se je vse bolj stiskala k pobocju, saj se je cesta ozala na zunanji strani pa se je prepad nad deroco reko zacel visati in visati in dosegal tudi do 50 metrov. Seveda je bilo vse skupaj popolnoma nezavarovano in obcasno smo peljali tako blizu roba, da si skozi okno videl brezno in ga zacutil direktno pod nogami in ze mislil, da ti bo zmanjkalo podlage. Velikokrat me je kar stisnilo, saj je izgledalo totalno divje. Druga nevarnost pa so tudi padajoce skale, katere neprestano cistijo z buldozerji.

Nekajkrat smo se ustavili. Tudi pri izvirih gazirane vode, ki je vsaj malo odgnla vrocino. Voznik pa nama je vztrajno razlagal kaj vse se dogaja in kako pridelujejo med, da je orehov tu do kolen in podobne stvari. Vse je moral v ruscini kakih petkrat ponoviti in smo se razumeli. Med 6 urno voznjo je pokadil 2 skatlici cigaret, povedal pa nama je da dnevno vplini kar 4 skatlice. Na splosno ljudje tu ogromno kadijo. Dokaj po urniku pa smo prispeli v Mestio, glavno mesto pokrajine Svaneti z 2500 prebivalci na 1400 metrih nadmorske visine.

Takoj je nastopil problem, saj nas je voznik odlozil pred neko hiso in misljeno je bilo, da bova tam prenocila. Hotela sva najprej sama vsaj malo prehoditi mestece in preveriti situacijo ter najbrz poiskati kaj na svojo pest. To se jim ni dalo dopovedati, zato sva po 10 minutah pregovarjanja malo pomahala z rokami in odsla. Itak pa v mestecu ni niti enega hotela in tukaj je tudi ruski jezik ze problem. Imajo pa hiso s turisticnimi informacijami, predvsem za pohodnike in hribolazce, kjer so na sreco govorili anglesko. Tam sva povedala svoje plane, da bi rada ze danes odsla proti Ushguliju, najvisji stalno naseljeni evropski vasi, ki je kakih 45 kilometrov stran. Razlozila nama je, da za to pot potrebujes 4 ure in dzip ter izkusenega voznika, saj je cesta izjemno slaba. Vse skupaj pa stane 200 larijev (cca 100 eur). In ce bi sla takrat, torej popolde bi morala prenocisce placati se vozniku, kar zopet povisa racun. Tako sva pristala tam kjer naju je sprva odlozil voznik in se domenila za enodnevni izlet v Ushguli za naslednji dan.

Kljub kompliciranju ob prispetju so naju v hisi kjer bova spala lepo sprejeli in kmalu je bila miza napoljnjena. Krepka juha, siri, kruh, solate, muckalice, klasika. Cena za spanje, zajtrk, vecerjo je bila 30 larijev (cca 15 eur) na osebo. Topel tus je dobro del in po vecernem sprehodu cez Mestio sva odsla spat, zjutraj pa naju je zopet cakalo zgodnje vstajanje in odhod ob 7 uri.

Kot domenjeno naju je cakal dzip ter paket voznik plus kvazi vodic in odpeljali smo se. Jutranji cas je tu naravnost fantasticen, saj vrhovi kot so Ushba in Shkhara, oba preko 5000 metrov (ce sem v objavi o Kazbegiju slucajno vrh Kazbek oznacil za najvisji gruzijski vrh se popravljam, Skhara je najvisja, drugi je Ushba, tretji pa Kazbek, vsi so med 5000 in 5100 metri), se niso v oblakih in kraljujejo nad vasicami posejanimi z misticnimi stolpi starimi slabo tisocletje, ki so sluzili v obrambne namene, saj so se ob problemih vanje ljudje zatekali. Cesta pa je bila se hujsa kot zgoraj opisana in zopet je obcasno pohitrilo srcni utrip. Vozili smo se v legendarni Ladi Nivi, ki je bila glede na stanje takih cest ze dolgo vajena. Sofer nama je ustavljal kadar sva hotela, da sva naredila kako fotko in za odmor od premetavanja po sedezih. Za pot smo potrebovali kake 3 ure in pred nami se je izrisal Ushguli, pozabljena vas na 2100 metrih nadmorske visine, kjer so na gosto posejani stolpi, srednjevesko zivljenje (ce odmislimo elektriko in 2 satelitska kroznika), barvitost z rozami posejanih travnikov ter mogocna Shkhara z 5060 metri takoj opravicili pot do tega pod Unescom zascitenega zaklada.

Tukaj je v igro stopil najin 21 letni vodic z malim angleskim slovarckom in se zacel truditi z anglescino, ki je vsebovala kakih 50 besed, kot so naprimer beautiful, photo, tower, river, hot, cold, go, what is in podobne. Najprej smo odsli do osamelega stolpa nad vasjo in zaceli po lestvi plezati vanj. Po nekaj plezalnih vajah smo se znasli na vrhu in skozi majhne line opazovali okolico. V stolpu so gnezdili tudi sokolji ali morda orlji mladici. Na poti iz stolpov pa sem se ob plezanju vsedel na nekaj kar je spomijalo na iztrebke in si zaznamoval svetle hlace in tako cel dan izgledal bolj avtenticen, ze skoraj domacin. Sprehajanje po vasici naju je poneslo v srednji vek in komaj sva si lahko predstavljala, da tukaj uspejo ljudje ziveti, se posebej v zimskih razmerah. Najblizje mesto, torej Zugdidi (Mestia je prav tako odvisna od Zugdidija), je torej 9 ur voznje stran, kar pomeni da dobivajo zaloge, kot da bi jih Ljubljana dobivala iz Berlina. Malce karikirano, a vseeno primerljivo.

Odsli smo se na pobocje nad vasico, kjer so bili pogledi iz mavricno obarvanih travnikov naravnost fenomenalni. Vzusje so naredili tudi beli metulji, ki so se zbirali ob luzah in letali v ogromnih stevilih, tako da si bil vcasih obdan v oblaku belih metuljev. Ogledali smo si se muzej z predmeti iz teh krajev, ki pa je bil, roko na srce, precej dolgocasen. Bil pa je v enem izmed stolpov, tako da smo se povzpeli na vrh se enega. V vasici sva srecala se dva ceha, ki sta iz Mestie 5 dni hodila proti Ushguliju. Prosila sta naju, ce jima lahko pomagava s prevozom, saj je iz Ushgulija skoraj nemogoce kar tako dobiti voznika. Domenili smo se in pot nazaj je bila precej natrpana, saj smo na zadnji klopi Lade sedeli stirje.

Ko smo vozili kako uro smo se ustavili in vodic je na plano privlekel khachapuri (sirova pita) in Svanetijsko vodko (cha cha). Kot omenjeno v prejsnji objavi je nesprejemljivo, ce zavrnes zdravljico, tako da si lahko predstavljate kam je vse skupaj vodilo. Se eno nepisano pravilo, ki tu velja je, da steklenico vodke, ko jo odpres, tudi izpraznis. Bila je 1,5 litrska in sploh si ne upam predstavljati kaj bi se dogodilo, ce v Ushguliju ne bi pobrali se dveh cehov. Toliko vodke na 6 oseb je kar zalogaj, na 4 pa utegne biti problem. Seveda je pil tudi voznik in pot eno izmed najnevarnejsih cest nadaljeval v rahlo toksiciranem stanju. Seveda kaj pretiranega tu ne mores storiti, lahko le zavrnes voznjo in ostanes pozabljen sredi divjine. Te ceste in vodka ustvarjajo ogromno malih spomenickov ob cesti, kjer so ljudje zgrmeli v prepad. V njih pa so kozarcki, in da se poklonis tu umrlemu izpijes merico iz tega kozarcka. Bizarno, a resnicno.

Nasmejani smo srecno prispeli nazaj v Mestio. Ko sva prisla nazaj v najino prenocisce pa naju je nasel voznik marshrutke in nama povedal, da odidemo cez pol ure, ceprav smo bili domenjeni, da bomo odsli naslednje jutro. Uredil nama je celo prevoz direktno do Tbilisija, tako da sva ponudbo seveda sprejela. Na hitro sva se nekaj pojedla, se stusirala in poslovila ter se odpeljala s se stirimi gruzijci ob kake 9 uri zvecer. Kar malo sokantno je bilo premisljevanje o 6 urni voznji nazaj proti Zugdidiju po morilski cesti in to ponoci. Ves da se vozis ob 50 metrskem prepadu, a nic ne vidis. Misel na to in silovito premetavanje po luknjah nama ni pustilo spati. Po kakih 4 urah voznje smo se ustavili, voznik nama je placal caj in malce smo podebatirali. V ruscini seveda. V Zugdidi smo srecno prispeli ob kake 2 zjutraj, tam pa nas je ze cakala marshrutka za Tbilisi. Samo presedli smo in dalje. Prostora je bilo malo in zopet nas je premetavalo, saj so tudi glavne ceste v obupnem stanju. Za se lepsi spanec pa je voznik te marshrutke nabijal gruzijske in internacionalne pop dance komade devetdesetih ekstremno naglas. Seveda REM faze nisva dosegla. Ob 8.30 zjutraj smo koncno dospeli v Tbilisi, kjer pa nama je voznik pokazal kje stoji marshrutka do Yerevana, glavnega mesta Armenije. Ta je odsla ob 9 uri, tako da sva imela cas le za wc in dalje. Tudi tu ni bilo pogojev za spanje, saj je sicer zelo luksuzna marshrutka imela zelo malo prostora za noge in obupne amortizerje, tako da smo tudi do Yerevana vecino casa skakali gor in dol. Celotno potovanje je na koncu zneslo celih 20 ur! Muke! Ampak vseeno nama je uspelo in v Yerevanu sva nasla ekstra super stanovanje, kjer prebivava pri neki najbrz 150 let stari mami za samo 7000 dramov (15 eur) po osebi, kar je za Armenijsko prestolnico izredno poceni, saj gre za najdrazje mesto v regiji.

Pot v Svaneti je bila izredno naporna in morda kar malce tvegana, kljub vsemu pa jo toplo priporocam vsakemu obiskovalcu Gruzije saj gre za pravo dozivetje in res fascinante pravljicne vasice s pogledi na slikovito in magicno pokrajino. S tem sva potovanje po Gruziji zakljucila in zacenjava novo drzavo, Armenijo (v potnem listu ze imava nove vize juhuuu!). Gruzija pa je po dozivetem obvezna bekpekerska destinacija, ki te popelje in zapelje. O Yerevanu, ki naju je izredno pozitivno presenetil, bom napisal kaj vec v prihodnjih dneh, jutri (26.7.) pa odhajava ze proti jezeru Sevan, kjer si bova vzela 3 dni pocitka in lenarjenja.

Cesta proti Ushguliju in najina Lada Niva.

Carobna pokrajina Svaneti. V ozadju gora Ushba (5000m+)

Zdravljice ob cesti, ki jih je nesprejemljivo zavrniti.

Vec fotk pa kot ze vsem znano, v galeriji.


Dejanja

Informacije o objavi



4 odzivov v “Svaneti – nevarne ceste in pozabljene vasi (2. del)”

25 07 2008
meeya meeya (19:48) :

Oooo, Gruzija! Ja, poznam te ceste in njihove voznike marshrutk … adrenalinsko, ni kaj! Srečno še naprej! :-)

26 07 2008
ana (14:24) :

Hey:)
ok t vasica je ena lepših stvari, kr sm jih vidla:) res noro noro dobr, da vamaje ratal pridt do tja. neglede na 20 urno vožnjo predvidevam, da se je splačalo.
Js odštevam dneve do konca moje službe:)))) (sam še 1 teden) in pa do mojega roj, dneva :( (sm že neki bolehna in sedim v pisarni totalno prehlajena leta me že dajejo;)
drugače pa zamujata fenomenalne in vsako leto drugačne blejske dneve, razburljivo do konca (no po skoraj 22 letih vedno istih lučk že malo manj;)
ampak letos so imeli še lasar šov proeciran na grajsko steno, tok daje blo vsaj mal bl zanimiv (ampak še vedno nič pretresljivega).
prov vsakič mi polepšata dolgočasne ure v pisarni z vajinimi dogodivščinami in fotkami (k so btw res ql) tok da jošt res tnx za skrbno vodenje tega bloga.)
sicer pa na zahodu nič novega, mene bolj zanima dogajanje na vzhodu, da sliošimo kakšna je armenija:)))))) se že veselim
srečno pot, naj vaju palček čuva;)
uživita
ana

27 07 2008
Jakob (15:13) :

Ha, jest sm šele pr Katrzbegiju, sej veš kako so tele stvari pr men… u izi:) Pool party smo prežvel, komej (vsaj zase to pravm:)… drgač ga pa tudi jaz ustvarjam na puno in pišem skor tolk velik kot vidva… Dons sestanek z dramaturginjo, umes bo še Mixxxle upadu s kšno noro idejo in resno upam, da bomo mel prenos Besnenja 2008 on line:) Ma, kva vama težim s stvarmi iz tega konca sveta, k sta pa vidva tm še v času hladne vojne:)
Uživejta… pa massive bless
Jakob

28 07 2008
joste joste (12:26) :

@meeya: Ja dost hudo ja, ceprov nameravajo drugo leto cesto do Mestie na novo zgraditi, tako da utegne biti ta adrenalinska voznja kmalu preteklost.

@ana: Ushguli je dost potrgu, ceprov poleg hoje okoli ne mors tam poceti nic. Pogledi so res nori in celotna kulisa te kar odnese, po drugi strani pa se na kavo ne mors ; ) Naju veseli da ti lahko krajsava cas v pisarni.

@jakob: Ja dej ce se ti bo dal mi mal porocej kaksna je kej situacija z vibe departmenton na mail, ce se kej dogaja. Besnenje on-line to pa bo ja lol! Ne ze takoj sprve pokvariti ugleda kruja : )Enivej, uspesne priprave na pasijon (ceprov mas ti najbrz ze pred pasjonom cel pasjon) Na vezi!

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !