Nepozabno potovanje od Xinaliqa do Laze

7 08 2008

Ocitno sva nevede najboljse pustila za konec in tezko je razumljivo opisati zgodbo, ki se je tu dogodila. Ze zgodaj zjutraj sva zapustila Baku in si pred odhodom se priskrbela vozovnico za vlak do Tbilisija, ki naju bo proti izhodiscu odpeljal danes zvecer. Zlahka sva nasla avtobus proti mestecu Quba, do katerega je vodila mucna 5 urna voznja in vsaj pol poti je bilo makadamske, tako da naju je zopet posteno premetalo po poti. V Qubo sva dospela malce pozno in prevozi do zeljene gorske vasice, ki je tudi najvisja vas Azerbaijana, Xinaliq, so bili omejeni na taksije, zato sva zacela z barantanjem. Prva cena za uro in pol voznje v gorski svet je bila 100 monatov (cca 85 eur), kar je bilo ocitno prevec. Da sva ceno zbila na 40 monatov (cca 35 eur) je trajalo skoraj eno uro. Se pred tem pa naju je zaslisal policist, pregledal potne liste in naju spraseval kaj delava tu.

Taksi je bil torej priskrbljen, zato sva se pred voznjo se vsedla v bliznji lokal, narocila caj in nekaj za pod zob. Voznik naju je vztrajno cakal in kmalu smo se odpeljali. Pot je postajala vse bolj dramaticna in po kratkem vzponu je zacela spominjati na tisto gruzijsko do Mestie, le da je bila tu podlaga malce bolj dodelana. Spet globoki prepadi direktno ob vozilu in visoke stene na drugi strani. Vmes smo se nekajkrat ustavili, da smo v miru spocili oci na precudoviti, s soncem obsijani pokrajini, katere lepota se je stopnjevala za vsakim ovinkom. Na enem postanku pa naju je s Tino zadel sok. Kakih 15 metrov stran je umirjeno in mogocno mimo prijadral ogromen ptic, velikan. Usta so se nama odprla in skoraj bi jih uspela zapreti ko je mimo prijadral drugi. Izvedela sva, da so to jastrebi in preko kril merijo kar 3 metre! Ogromno jih je bilo, saj gnezdijo v bliznjih stenah, pogledi pa so bili naravnost magicni.

Zal smo opazovalnico mnogo prehitro zapustili in cez kakih 15 minut se je pred nami izrisala nadvse slikovita vasica Xinaliq (izgovori se hnalik), ki kraljuje na visini preko 2000 metrov. S kamnitimi hisicami posejana vasica stoji na vrhu malega hribcka med visokimi kavkaskimi vrhovi in ze prvi pogled te zacara in napolni z ogromno dozo energije, ko pa se znajdes med njenimi ulicicami polnimi nasmejanih otrok in pozabljenega pristnega zivljenjskega stila, si ujet nekje popolnoma odmaknjen in vse skrbi, ki bi se utegnile kje skrivati, so instantno izbrisane iz zavesti. Vasica spominja na tibetanske naselbine, saj te k podobnosti takoj pripeljejo ravne strehe, barvitost in zvok, ki je mene takoj odpeljal.

Hitro sva dobila prenocisce pri izredno prijazni druzini in samo da sva sezula cevlje, ze je bil na mizi caj. Sobe so bile opremljene s pisanimi preprogami in rjuhami po stenah, pohistvo je bilo precej staro in pretezno domace izdelave, postelje in robovi sobe so bili prepolni blazin, na stropu je zevala luknja, ki je sobo pomagala osvetljevati eni zarnici in vzdrzevala dobro prezracenost. Ambient in atmosfera sta te enostavno posrkala in odplavala sva dalec stran.

Kmalu sva zapustila hiso in odsla na sprehod po vasici, kjer je neprestano odmeval pozdrav “Salam”, kmalu pa sva se znasla na hribu nad vasjo, kjer sva bila delezna nebeskega razgleda na Xinaliq. Med potjo je Tina skoraj stopila na kaco, ki se je potem zatekla v bliznje grmovje, kjer sva jo se kakih 5 minut opazovala, potem pa se je odplazila stran. Zopet je bila neka gadu podobna strupenjaca in kasneje nama je najin gostitelj po imenu Rahman povedal, da naju ob piku ne bi cakalo nic dobrega, saj je bolnisnica predalec stran in bi bila v zivljenjski nevarnosti.

Pri Rahmanu sta prenocevala tudi dva nemca Joy in Helge in ob vecerji smo prisli na idejo, da naslednji dan oddidemo do vasice po imenu Laza, ki je oddaljena 24 kilometrov in je iz Xinaliqa dostopna le pes ali s konjem, cestne povezave vmes ni, pot pa se vije po goratem kavkaskem svetu. Za to odpravo nujno potrebujes vodica in pa v nasem primeru tudi konja, ki bi nesel vso prtljago, saj je iz Laze mogoce potem priti nazaj do Qube in do Bakuja. Vse to pa seveda stane in cena je bila ogromnih 200 monatov (cca 180 eur) za vse skupaj. Zopet se je zacelo barantanje in cena se ni in ni hotela spustiti. Vse naj bi organiziral neki vascan, po kaki uri in pol pa je prisel se njegov oce, ki je enostavno rekel da stane vse to pac 200 monatov in mi se lahko le odlocimo ali gremo ali ne gremo. Nadaljna pregovarjanja pa so pripeljala do tega, da se je ponudil sam Rahman, torej nas gostitelj, da nas odvede za 160 monatov in da do 8 zjutraj lahko priskrbi 2 konja. Sklenili smo kupcijo in kmalu zaspali na po tleh razporejenih blazinah. Naslednji dan nas je torej cakala dogodivscina.

Vstali smo ob 7 uri zjutraj in na mizo dobili kruh in sir ter vedno prisotni caj. Kmalu sta se pred hiso pojavila konja in zacelo se je pakiranje ter navezovanje stvari na konjica, ki je najbrz tako kot mi, se malce sanjal. Zunaj je bilo se vse megleno. Ko je bilo vse pripravljeno smo se podali na pot, najprej obiskali se trgovino kjer smo si priskrbeli nekaj tekocine in zaceli popotovanje preko siroke zelene doline. Ze po kaki slabi uri smo zaslisali lajez, ki se nam iz daljave ni zdel nic posebnega, a Rahman, ki je jahal konja, nas je posvaril naj se drzimo skupaj. Prvo srecanje s psi, ki pazijo ovce je slo mimo brez vecjih problemov. Nadaljevali smo in po kakih 2 urah srecali se Rahmanovega prijatelja na konju, ki se nam je pridruzil, saj na visokih planinah, ki so med naso potjo, pase ovce. Tako se je karavana povecala in megla se je zacela dvigovati in ze pocasi razkrivati okoliske vrsace, ki so nas kmalu v vsej svoji s soncem obsijani mogocnosti zaceli spremljati na poti. Malo se je vleklo, saj je imel nemec Helge malce prepocasen tempo in je zato zajahal konja. Ko pa se je ze ponudila priloznost, saj smo sedaj imeli 3 konje, sem sprejel izziv in ga zajahal tudi jaz.

Sprva precej nesigurno sem se namestil na neosedlanega vranca in poprijel za uzdo. Vse skupaj je potekalo brez problemov in v jahanju sem zacel uzivati, se posebej zaradi celotne zgodbe, ki se je dogajala. V osrcju Kavkaza, v odrocnih gorskih predelih prvic v zivljenju jezdim konja in premagujem velikanske pasnike in uzivam v neverjetnih razgledih na visini malce pod 3000 metrih. “Hudo!” sem si sam pri sebi ponavljal.

Kmalu pa sem se malce oddaljil od skupine in konja nisem in nisem mogel ustaviti, saj je svojeglavo rinil naprej po poti in zacela sva se dvigati proti nekem pasniku. V daljavi zadaj so mi ostali clani odprave zaceli nekaj mahati in poskusal sem ustaviti konja. Kmalu sem izvedel zakaj mi mahajo, saj sem zaslisal besen lajez in nad mano so se pojavili krvolocni psi, ki skrbijo za odganjanje tujcev in volkov, ki jih v teh predelih ne manjka. Precej sem se ustrasil, se posebej ker nisem vedel kako bo na “posasti” reagiral konj, zato sem kar v premikanju skocil iz konja in stekel proc od varovanega pasnika. Na sreco so do mene pritekli se lastnik konja in ostali clani in v vecji skupini smo zaceli previdno preckati ravnico. Skupaj nam je dokaj zlahka uspelo.

Tudi Tina je do tega trenutka ze sedela na konju in jezdila mimo psov, jaz pa sem pot nadaljeval pes. Z obema Nemcoma smo se malce prevec obotavljali in ostali dalec zadaj. V trenutku pa je padla gosta megla in zabrisala pot pred nami. Videlo se ni cisto nic in skoraj tipali smo, da smo uspeli slediti neki poti za katero seveda nismo bili prepricani da je prava. Zaceli smo klicati ostale in glasovi so odmevali od sten, a dolgo ni bilo odgovora. Na sreco pa je pred prekurjenjem glasilk preko vrhov le priletel Tinin glas in smo se vsaj priblizno uspeli usmeriti.

Prisopihali smo do najvisjega dela nase poti, do prelaza, kjer smo se zopet zdruzili v eno ekipo in malce posedeli. Na vrhu je izginila tudi megla in zopet je sonce razkrilo tudi preko 4000 metrov visoka skalovja. Tu smo srecali se enega domacina, ki se je skupaj z ostalima dvema z nasmeskom nastavljal fotoaparatom.

Nismo se dolgo mudili in pot nadaljevali. Zaceli smo se spuscati in zopet nas je zajela gosta megla, v nekem trenutku pa zopet lajez. Kar naenkrat je nastala panika in okoli nas se je nabralo kakih 8 ogromnih psov, ki so bolj spominjali na volkove in zaceli so nas napadati. Tudi vodic je bil malce prestrasen in zacelo se je odganjanje s palicami, psom pa se je slina kar cedila iz gobcov in na siroko so kazali ostre zobe in zavedal si se, da tu nisi zazeljen in da bi te najraje raztrgali. Vedel si, da so povsod okoli, a jih zaradi goste megle nisi bil sposoben videti. Vsi smo bili posteno prestraseni in drzali smo se v strnjeni skupini. Tokratna vojna z nevarnimi psi je trajala kakih 15 minut.

Po kratki hoji dalje smo prispeli do majhnih provizoricnih hisic, kjer preko poletja zivi moz, ki se je pridruzil nasi ekspediciji. Pozdravila so nas se dekleta, najbrz njegova zena in kaka prijateljica, v glavnem “sotorcku” pa sta bila se dva otroka. Eden se cisto dojencek, drugi pa star malo manj kot dve leti. V gosti megli se je zacelo kuhanje caja, mi pa smo sezuli cevlje in vstopili v z modrim polivinilom prekrita bivalisca. Znotraj so bile ob straneh pisane preproge, na sredi je bila mizica, okoli pa blazine ter tepih po tleh na katerega smo se posedli. Bivalisce je vsebovalo se majhno pecko, znotraj pa so susili se neka zelisca. Kmalu je bil caj kuhan in kar nisem mogel verjeti kje se nahajamo. Popolnoma odrocni na visoki planini s pastirji, ki tu zivijo v ekstremno skromnih pogojih pijemo caj in skusamo cimbolj zajeti ter dojeti dogajanje. Mislim, da je bil to, vsaj zame, vrhunec potovanja.

Po caju so nam za na pot podarili se nekaj kruha in sira, mi smo pot nadaljevali, mozakar, ki smo ga spoznali na poti, pa je ostal doma. Spuscali smo se proti Lazi in kmalu se je tudi stanje megle malce izboljsalo. Hodili smo mimo ogromnih krav in preko malih recic, kmalu pa se je pred nami v daljavi izrisala vasica Laza. Se preden smo se uspeli vasici priblizati, zopet lajez in okoli nas vsaj 5 psov, ki so nas zopet zeleli raztrgati. Tokrat smo imeli se enega konja in enega cloveka manj, zato je bila situacija se malce bolj delikatna. Posebej za nemca Helga, ki je ostal zadaj in sam iz oci v oci strmel v 3 zverine. Na sreco pa so tukajsnji pastirji hitro reagirali in pomirili krvoloke se pravocasno in nadaljevali smo, spremljal pa nas je glasen lajez.

Nas vodic Rahman je postajal ze posteno nemiren, saj se mu je zacelo muditi, ker je zelel se v istem dnevu priti nazaj v Xinaliq. Na konju bo brzkone uspel precej hitro, a vseeno je bila ura ze 5 popoldne in casa je zacelo zmanjkovati. Zaceli smo hiteti in v hitenju je padel tovorni konj in prtljaga se je raztresla po pobocju. Cela akcija da smo vse skupaj spravili nazaj na konja in nadaljevali. Kmalu pa smo po precudoviti dolini dosegli prve hisice Laze in se tam poslovili z vodicem. Pot smo torej nadaljevali z velikimi nahrbtniki se kak kilometer in dospeli v glavni del vasi, ki vsebuje vsega le 25 his, Laza pa ima le slabih 200 prebivalcev. Za pot, ki je na najvisji tocki dosegla 3200 metrov nadmorske visine in merila kakih 24 kilometrov smo potrebovali kakih 10 ur.V Lazi smo dobili prenocisce pri nekem prijaznem cloveku, ki je premogel celo topel tus, katerega smo tekom poti ze vsi odpisali, na mizi pa so se pojavile dobrote. Ovcje meso, sarme, solate, siri, jajca, kruh, pivo in obvezna vodka. Glava druzine je zacel z zdravljicami in vsi vemo kam take stvari vodijo.

To popotovanje je bilo zagotovo eden izmed vrhuncev celotnega potovanja. Poti pa zaradi nevarnih psov in megle, ki se prehitro pojavi in popolnoma zakrije pot, ni pametno zacenjati brez lokalnega vodica. Celotno avanturo si bova tako jaz kot Tina najbrz zapomnila za celo zivljenje, na najino veliko zalost pa bodo te pozabljeni kraji kmalu delezni kompletne renovacije, saj je neko avstrijsko podjetje kupilo precej zemlje in v blizini postavlja smucarski center, kar bo pripeljalo do izgradnje novih asfaltiranih cest in verjetno velikih hotelskih kompleksov do leta 2012. Pot iz Xinaliqa do Laze pa bo na sreco ostala neprevozna, saj so gore za gradnjo ceste na sreco neprimerne.

Tako, najino potovanje po Transkavkaziji gre proti koncu. Trenutno sva v Bakuju in cakava vlak, ki naju bo cez par ur odpeljal ptoti Tbilisiju iz katerega bova 11. avgusta zjutraj poletela proti domu.

Ostale fotke za to objavo se nahajajo v galeriji v mapi “from Xinaliq to Laza”.


Dejanja

Informacije o objavi



3 odzivov v “Nepozabno potovanje od Xinaliqa do Laze”

7 08 2008
erzo (13:26) :

wau ja tole je pa noro stari :/

8 08 2008
linchy (01:33) :

ja, res, samo WOW in ENVY:D

9 08 2008
domovoj (12:17) :

Hm, v Gruziji je vojna in splošna mobilizacija. :(

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !