Venezuelska mocvirja Los Llanos

30 07 2009

Tezko je v petih dneh ustvariti toliko lepih spominov. Vse se je zacelo v popoldanskih urah, ko sva se s Tino pojavila pred agencijo Jammin, kjer naju je cakal najin vodic Marco in kjer smo se pripravili na prvo misijo, pohod na 3200m nadmorske visine, v hribe nad Merido, kjer se nahaja naravni bazen napolnjen z vroco termalno vodo. Pet minut preden smo odsli in sva odsla se v trgovino po najnujnejse, so mi izpred oci ukradli ocala. Neprijetno, glede na to, da odhajamo na pet dnevno pot, kjer ne bo nobene variante kupiti novih. Hitro sva odsla proti trgovinam, kjer bi si lahko kupil nova in namesto ocal (imeli so le cenena ocala brez zascite, ki se bolj skodijo ocem, kot ce jih sploh nimas) sva srecala nemca po imenu Helge. Ja, isti Helge s katetrim smo se srecali v Azerbaijanu, v vasici Xinaliq. Neverjetno, slisali se nismo celo leto, zatem pa se ujamemo sredi Venezuele. Ze dan prej ga je Tina opazila na ulici, vendar se nama je zdelo prevec neverjetno da bi bil to lahko on. Povedala sva mu za plane in odsla nazaj do jeepa, ki naju je cakal, za nama pa je prisel tudi Helge in domenili smo se, da bo sel tudi on z nami do Los Llanosa, tako da bo odsel naslednji dan in se dobimo na meeting pointu pod gorami, kjer naju itak pobere drugi vodic za pot do Los Llanosa.

Z jeepom smo se zapeljali visoko v gore, najbrz na kakih 3000m, zatem pa smo pes odsli na slabo uro dolg sprehod po gori in dospeli do mesta, primernega za kampiranje. Tam je ze bilo nekaj domacinov, ki so prav tako prisli kampirat. Postavili smo sotore in Marco nama je skuhal kurjo juho, ki je totalno sedla zaradi mraza in po krajsem pocitku smo v temi odsli do termalnega bazencka. Marco naju je zapustil tam in domenjeni smo bili da pride po naju cez 2 uri. Zunaj je bilo peklensko mraz in tezko se je bilo sleci do golega. Oba tresoca pa sva se potopila v bazencek. Toplota! Izvir tople vode bazen segreje na optimalnih 38 stopinj in uzivanje v samoti na 3200m se je lahko zacelo. Pogled iz bazencka je bil neverjeten, na miljone zvezd nad nama, pogled dalec v dolino, spodaj v Meridi je divjala nevihta, bila je tisina, le pljuskanje vode se je slisalo, za piko na i pa sva ravno ujela meteorski dez Leonide, tako da sva lahko iz bazencka opazovala na desetine utrinkov, ki so nama se dodatno popestrili ze tako neverjetno izkusnjo. Celi dve uri sva uzivala v bazenu, potem pa naju je, okoli 11 zvecer prisel iskat Marco, naju pustil da se zopet preobleceva, kar je bilo spet na meji prezivetja, saj je mraz podkrepil se mrzel veter, zatem pa smo se vrnili do sotorov. Tam smo se malo opazovali utrinke, debatirali o Venezueli ter se zabubili v vsak svoj sotor. Ampak spanec ni bil prevec enostavna naloga. Zeblo naju je do kosti! Tako sva se tresla skoraj celo noc, vmes zaspala za kake pol ure, nato zopet tresla, zopet zaspala, se zbudila in tako celo noc. Marco je rekel da je bilo 7 stopinj, vendar bi utegnilo zaradi vetra biti se bolj mrzlo.

P7264499_thumb.jpg

Zgodaj zjutraj naju je po odprtju zadrge pricakal soncen dan, pogled na najvisje Venezuelske gore, Pico Bolivar in Pico Humboldt, pojedli smo zajtrk in odsli nazaj proti cesti. Zopet dobro uro hoje, dobili pa smo se na kavi z voznikom jeepa proti Los Llanosu. V jeepu je ze bil Helge in pa stirje anglezi s katerimi si bomo delili trip.

Cakala nas je dolga pot preko gor proti mestu Barinas, do katerega smo se vozili kake 4 ure, v Barinasu pa smo pobrali se stiri Francoze, ki bodo prav tako delezni enakega treka. Zasedba je bila torej polna, 11 ljudi, kar se mi je takrat zdelo ogromno in nisem bil ravno navdusen, da si bomo s tolikimi ljudmi delili pot in itak bi na potovanju vse najraje imel cisto zase, ampak zadeva se niti ni izkazala slabo. Voznja naprej od Barinasa je potekala po nizini in dospeli smo v mocvirja Los Llanos. Ravnina, ptice, krave, zanimiva drevesa in sorazmeroma odlicna cesta je hitela mimo nas. Ko smo se zaceli blizati nasemu taboru pri Toniju Martinu je cez cesto tekel mali kajman (kajman je tukajsnji krokodil, za razliko od krokodilov pa so njegova prva hrana ribe, prva hrana krokodilov pa je meso). Zivalstvo je na splosno postajalo vse bolj na gosto posejano in do Tonijevega ranca sva s Tino na bregovih mocvirja nastela 10 kajmanov.

Ob izstopu iz jeepa pa nas je udarila nepredstavljiva vlazna vrocina, vsem je zacelo liti iz cela in majice so postajale mokre, vzdihljali o vrocini pa vse glasnejsi. Dobili smo hisko, v kateri je v krogu viselo 12 visecih mrez in to je bila nasa soba. Vsak se je zaboril za svojo viseco mrezo in postavil svoj ruzak spodaj. Neznosna vrocina in spanec je v mislih postajal misija nemogoce. Po vecerji, ki je bila enkratna, so delavci na rancu prinesli zaboj ledenega piva, ki je vsaj malo preganjal vrocino in misel na roje komarjev, ki so nas zaceli najedati.

Malo bolj smo se spoznali s celo skupino, odigrali partijo enke, spili cel zaboj piva, naceli novega. Ob poti na WC pa me je na tleh presenetil ogromen zuzek. Najevcji kar sem jih, in najbrz kar jih bom kdaj videl. Zival, kot dlan velika, je premikala prsni kos za dihanje, migala z svojimi nogami, ter strasila v vsej svoji debelosti ter velikanskosti. Poklicali smo Tonija, da bi nam obrazlozil kaksna zival to je, model pa je potegnil svojo maceto in jo razkosal na pol, ces da je to strupenjaca in lahko povzroci marsikatero preglavico v primeu da bi kdo stopil nanj.

Toni Martin je ornitolog in biolog, studiral je v Bostonu, vse svoje ostalo zivljenje pa je zivel v Canaimi ter v Los Llanosu. Zivali so nekaj kar obvlada, prakticno in teoreticno. Venezuelski Steve Irwin skratka.

Prva aktivnost dan kasneje je bil safari na colnu. Zelo kmalu po izplutju v mocvirje so nam nad glavami zacele skakati iguane, ptic je bilo nesteto in to toliko razlicnih vrst da si je tezko predstavljat. Caplje, sokoli, storklje, ibisi, ma svasta. Toni je vodil coln spredaj in nam z maceto utiral pot preko mocvirksega rastlinja. V drevju nad nami smo opazili kaco, ne spomnem se katera je ze bila, vem pa da njen ugriz povzroca gangreno. Opazovali smo lahko ogromno zelv, v vecji reki pa smo naleteli celo na sladkovodne delfine, ki so se vsake toliko casa pojavili v blizini nasih colnov. Toni je vsake toliko skocil v s piranjami polno vodo in pozkusal ujeti kako velikansko zelvo, vendar neuspesno. Prvi safari, wow!

P7274649_thumb.jpg

Po kosilu je sledil kratek pocitek, za tem pa drugi safari z jeepom. Nekateri smo se usedli na streho, drugi znotraj jeepa in odpeljali smo se po mocvirskih nizinah. Zopet smo opazovali kajmane, ptice, v drevesu opazili specega mravljincarja, po prodrtju globoko v planjave ranca v lasti enega od sosedov pa smo naleteli na skupine kapibar. Teh, najvecjih glodalcev na svetu, je enostavno mrgolelo. V skupinah kakih deset so tekali preko blatne ceste v vodo ter preko travnatih mocvirnatih planjav.

P7274722_thumb.jpg

Snake! Se je zadrla ena izmed na strehi sedecih turistk in Toni je zasijal. Rapido, it is an Anaconda, se je zadrl in skocil iz avtomobila. Tudi ostali smo opazili plazeco se gmoto, pripadajoco najvecji kaci na svetu. Toni je pristopil previdno, jo hipnotiziral z svojimi gibi ter napadel. Z roko jo je prijel za glavo, ter jo z drugo zacel obvladovati. Animal planet v zivo! Tudi ostali smo se priblizali ter zaceli raziskovati anakondo, veliko kake 4 metre. Vsi smo se jo dotaknili ter jo Toniju pomagali krotiti. Izlocala pa je obupen smrad, obrambna scena, ki je na mojih rokah smrdel se nekaj ur dokler si nisem uspel vsega skupaj posteno namiliti. Stik s prvo anakondo je bi fantasticen, nisem si predstavljal da ima tako mocne misice, ki se krcijo po celem telesu in ko si sam proti taki kaci je misicna masa najbrz kar nepremagljiva in nimas pogojev. Okej, Toni zna, nakljucni analfabet pa konca utopljen v mocvirju z zdrobljenimi kostmi.

Soncen zahod, ki se je prikazal preko mocvirja je bil sanjski. Mocvirja, ptice, odsevi obakov, tekajoce kapibare, kic! Vecer, ki je sledil je bil podoben prejsnjem, le da je bila temperatura zaradi obcasnih nalivov malce bolj prijetna, ceprav se vedno za crknt vroce in vlazno. Vsi smo bili navduseni nad prvim dnevom v mocvirju.

Naslednji dan smo po zajtrku in mocnem nalivu, tukaj je dezevna doba, zato skoraj vsak dan dezuje, kako uro potem preneha, popoldne zopet kaj pade in neha, osedlali konje in obotavljajoce sedli na njih. Sam sem jahal le v Azerbaijanu pa se to v bolj pocasnem tempu. Tukaj pa so bili konji pravi in po kratki Tonijevi razlagi smo odsli v vsej svoji nesigurnosti. Ne znam si predtavljat kaj bi se dogodilo ce bi konj pobezljal ali pa bi naletel na anakondo ob preckanju mocvirja, skratka, ne razmisljaj le uzivaj varianta. Kmalu sem se sprostil in bilo je kul. Konj me je kolikor toliko ubogal in proti koncu sem ga celo spravil v galop, sicer ne ravno full power ampak toliko da je bil res hud filing in toliko da mi je skoraj odpadla rit.

Z konji smo dospeli do rokava mocvirja, kjer je pol skupine ze namakalo trnke in lovilo delikateso in morilca mocvirij. Piranhe! Zamenjali smo se in poprijeli za trnke na katere smo nataknili surovo meso in iz vode je ze vleklo. Piranhe so tako agresivne in tukaj v taki gostoti da je prijelo po eni minuti in ze si izvlekel rdeckasto ribo, ki te je z svojimi ostrimi zobmi gledala iz visjega mesta na prehranjevalni verigi. Tudi Tina je hitro ujela prvo, vse skupaj pa sva vsak ujela 3, torej 6. Ne bi si zelel zaplavati v teh mocvirjih, nalovili smo jih celo vedro, kakih 25 ali 30. Moram pa se pohvaliti, da sem ujel najvecjo!

P7284878_thumb.jpg

Zopet klasika, kosilo, malce pocitka, kako pivo in odhod na naslednji safari. Toni je prisel z novicami da so njegovi delavci blizu nasega prebivalica opazili veliko anakondo. Zopet Rapido! Rapido! Vamos! in odpeljali smo se ter se ustavili le kakih 600 metrov naprej. Toni je stekel v mocvirje in ugledal posast. Preko zice, ki je namenjena kravam smo stopili v mocvirje, nekateri celo niso hoteli, ker je voda segala nad gleznje in obcutek biti v vodi in opazovati ogromno kacjo maso je bil to po kar sem prisel v Venezuelo. Adrenalin, nesigurnost, najvecja kaca na svetu, kljub spostovanju do kace in adrenalinu pa se mi je na usta narisal nasmesek. Vidis ogomno kaco pred sabo, svobodno, mocnejso od sebe, po drugi strani pa se se sprasujes, je morda v blizini se kaksna, ki je ne vidim in bom morda stopil nanjo. V dolzino je merila 6,5 metra. Zopet je Toni nakazal njegove sposobnosti in kaco smo kmalu ukrotili s skupnimi mocmi. V rokah drzati tako surovo misicno gmoto je neverjetno. Na splosno rokovati z zverjo direktno iz njenega naravnega okolja tisti pravi obcutek divjine, zajebi zivalske vrtove in kace, ki ti jih silijo okoli vratu. To je to! Toni je napenjal misice in dopustil pogumnim, da smo se slikali z kaco, Helge, ki je pravi dedec in tudi primerne kilaze in sirine pa je z kaco rokoval celo v svoji lastni reziji. Ostali smo bili se morda malo presibki in bi nas anakonda uspela premagati in lahko bi se zapletlo. Zadeva je mocna in divja.

P7284894_thumb.jpg

Napolnjeni z adrenalinom smo se usedli na streho jeepa in nazdravili z rumom. Zmaga! Los Llanos kot mora biti. Vendar nismo se koncali, podali smo se na lov za kajmani. Dolgo smo se vozili po mocvirjih in jih opazovali, vendar so kajmani izredno nevarni in ce je bila voda pregloboka je kajmana uloviti pretezko. Toni je bil tokrat previdnejsi in se ni hotel spuscati v take ekstremne podvige, med voznjo nazaj pa je zapazil mladica. Ni varjante da bi ga videl sam, on pa ga je videl kakih 100 metrov stran, vecerilo se je in bil je zelo majhen. Ampak, njegovo oko je navajeno takih stvari.

Kajmana je ujel z bliskovitim napadom z roko ter ga prinesel iz vode na opazovanje in razlago o njih. Sam sem ga prvi prijel v roke in drzati zivega kajmana direktno iz mocvirja je mega. Cudovita zival! Tudi vecina ostalih je rokovala z njim, zatem pa smo ga izpustili in poteseni odsli nazav v nas tabor, kjer smo zakurili ogenj in priceli se zadnjo fiesto. Pred fiesto, pa nas je pricakala vecerja in uganite kaj je bilo na meniju. Ja piranhe, ki smo jih nalovili dopoldne.

Ti trije dnevi s Tonijem se mi bodo globoko zarisali v spomin, bilo je res magicno in dozivljanje divjine tukaj je nekaj kar si do sedaj nisem znal predstavljati. Za to je potrebno oditi v tako dezelo, kot je Venezuela, v takih dezelah res dobis nekaj, kar bos v spominu nosil celo zivljenje in poslavljanje z Tonijem in z rancom na katerem smo prebivali mi je v grlu pustilo velik cmok. Pozabi na neugodje vrocine, komarjev, skrivljenega hrbta po spanju v viseci mrezi, na blatna in prepotena oblacila, na neobrito brado, vse to te ne zanima, v ospredje pride samo lep obcutek da si res dozivel nekaj, kar te napolni z neverjetno energijo. Toni je res car, in tudi debate z njim o Venezueli, o divjini, o tezkem prezivetju, o tezkem zivljenju zaradi politicnih razmer, o Chavezu, o Tonijevi druzini, so bile ucna ura, ki jo lahko nudi le vrhunski profesor.

P7284921_thumb.jpg

Trenutno sva nazaj v Meridi in se z Helgetom odpravljava proti Ciudad Bolivarju od koder letiva v Canaimo (drugace se v Canaimo ne da, no obstaja pot s colnom, ki traja 7 dni), tam pa zacenjamo novo pustolovcino v odkrivanju najvisjega slapu na svetu in dzungelskega sveta okoli, Salto Angel (Angelov slap).

Nekaj vec neverjetnih foto spominov je v galeriji. (2 albuma “Hot springs, …” in “Los Llanos, Venezuela).


Dejanja

Informacije o objavi



6 odzivov v “Venezuelska mocvirja Los Llanos”

30 07 2009
Miloš (22:47) :

MEEEEEGAAAAA! Ravno dobro nekak prišel z morja in se začel soočati z diplomskim safrom, ko sem zagledal link in se spomnil na tale trip… seveda v šusu pogoltnil vse zgodbe in fotke ter se pomenljivo nasmehnil sam sebi!
Sem se pa takoj spomnil na brazilski Pantanal, kjer smo doživljali zelo zelo podoben trip, edina razlika je ta, da nismo našli anakonde in da hrošča v taboru nisem videl, me pa je nekaj pičilo in mi povzročilo trenuten vročinski val in skorajšnjo izgubo zavesti… tko da ja, po pameti in glejta pod noge… hehe…
Thx za gušte… čakam na nove, ki še pridejo, ne dvomim! Bodita mega!

31 07 2009
nish (00:03) :

A 5 dni je že naokoli?;)
Res se imata luštno.
/kajman pa zgleda precej neškodljiv v primerjavi z anakondo)

…uživajta še naprej.

1 08 2009
joste joste (21:27) :

@milos: Tale trekic je bil res mega, se spomnem da ste piranje lovil po Braziliji, pa da ste zravn se v vodi do kolen stal, tukej mi nekak ni blo do tega, jih je prevec prijemalo, tko da tvegana scena ; ) Zdej sm u Ciudad Bolivarju in tukej je samo se 500 km do Brazilije, tko da bi bla opcija skoct se tja, ampak je itak sama dzungla in nic tko da bi bla vec ali manj samo voznja. Piciva do Angel fallsov, pol bomo pa vidl. Thanks za pozdrave in pozdrav nazaj!

@nish: Prehitro je minilo, ceprav je dogodkov toliko, da jih komaj stlacis v telih 5 dni…

2 08 2009
ana (10:51) :

hey hey:)
ne vem ce je to mozno, ampak clovek ki se ji lih vrnu iz rajskega otoka, kjer je samo uzival in jedel fenomenalno svezo morko hrano, vama res zavida za tile dozivetje:))))
res res res zakon in vrjamem da je bila izkusnja, ki bo ob mrzlih ziskih dneh razveseljevala se vnuke:)
fotke so tud fenomealne tok da sama uzivancija. jean je tuki ze zgubu zivce, ker je blo vecinoma casa samo oblacno in vlazno (kr ni se hotl zlit) in je bla res res gadna svetloba za fotkat. tok da je bil kr mal zalostn zarad tega. ampak sj ga poznata, je pa tud en velik perfekcionist in ni vsak kader dovolj dobr:))))
no midva sva ze v phnom penhu, jutri mava se obvezni shoping pol pa 16ur aviona pa ene 6-7ur letalisc. ful fino:(
ampak mava glave polne raznih vtisov tok da nama ne bo dolgcas. kabodza je bla res fenomenalna, amak rabs pomoje res minimalno 1 mesec, da mal popraskas pod povrsino in izves i odkrijes presenetljive stvari.
tok da, jost pazi, da ti tina ne pobegne s krotilcem anakond-ceprov si se ti tud izkazal:)
aja pa tina, a si jedla kurjo zupco?
uglavnem uzivita
ana&jean

10 08 2009
joste joste (17:45) :

@ana: Zavist ni lepa vrlina in je tudi nepotrebna, ker so tukaj tudi pomanjkljivosti, v Los Llanosu jih je bilo sicer malo, sicer pa je Venezuela ful zahtevna za potovat, vecino ljudi ne mara veliko turistov, ful se mors prevazat naokoli, hrana je precej precej slabsa kot v kambodzi… ce se samo spomnem kamboskih rakovic, jao kok hudo! Enivej… upam da sta srecno prispela domov, glede dogovora o prevozu pa sporocita cimprej da se domenimo in naj jean tako splanira da ne bo ksna kamikaza varianta ker bo kar dolga pot. Lp obema!

8 07 2010
n (07:48) :

ravno sem se tudi sam vrnil iz los llanos in sem po vajinem navdusenju nad tonyem tudi sam na vsak nacin hotel iti z njim. sploh nisem hotel slisati ostalih ponudb, ki so bile cenovne celo ugodnejse in prav tako priporocene od popotnikov, ki sem jih srecal v meridi/na poti.
ze ko smo se dogovarjali s tonyem je rekel, da je on the king of los llanos in ima ful izkusenj, ostali pa da imajo voznika in vodica v eni osebi.
tako smo se na koncu res odlocili zanj (treba je bilo prepricati tudi ostale ljudi v potencialni grupi).
pot se je zacela z nekaj urno zamudo, ker se jim je pokvaril avto, ampak tony nas je celo voznjo zabaval z zgodbicami o zivalih, politiki, itd. vis napaljeni naj bi sli takoj po vecerji ze na prvi nocni safari, ampak je bil tony preutrujen, tako da smo sli kar spat.

naslednji dan smo se sli na safari s colnom. videli iguane, ptice in delfine. zelve matamata na zalost nismo videli. potem nas je ujel se dez, tako da smo se premoceni vrnili v kemp. hrana, siesta in popoldne lovljenje piranh. ujeli smo jih kar veliko in jih za vecerjo tudi pojedli.
zvecer naj bi sli na nocni safari, ampak se ga je tony ob igranju domin malo napil in se mu ni dalo. ko smo ga prepricali, smo sli in ujeli nekaj ptic+kaymana. ampak je bil vseen tecen :/
drugi dan malo dezja, ampak kljub temu smo sli s konji naokrog-po vodi do kolen. blo kr ql. popoldne pa zopet voznja z jeepom naokrog v iskanju anteaterja in anakond, ampak nic od tega nismo videli. imel sem obcutek kot da mu krnekak ne gre… moram rect, da smo bli kar razocarani…
cetrti dan smo se ustavili na raftingu, ki je bil malodane highlight tripa :~/ :)

skratka, nismo dobili obcutka, da se je tony res trudil, ampak kot da smo mu bili malo odvec. verjetno ne bi skodilo, ce bi bila skupina tudi malo vecja, ker navsezadnje je on showman in mu to verjetno sede (+pritisk). mogoce res ima veliko izkusenj, ampak v nasih oceh je bil samo bleda senca kinga oziroma tega kar si opisal v blogu.
naslednjic sprobam se koga drugega. hocem namrec videti anakondo! :)

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !