Canaima in najvisji slap na svetu

7 08 2009

Pozno smo se odpravili iz Meride, poslovila sva se se od Marca, najinega vodica do termalnih vrelcev in od Tonija, The Los Llanos mana, nakupila zalogo lokalne glasbe in prepozno smo se s Helgetom znasli na avtobusnem terminalu (vecina mest ima avtobusne terminale izven mestnih sredisc). Za naso lokacijo, Maracay (od koder nadaljujemo potem v Ciudad Bolivar) ni bilo nobenega avtobusa vec prostega. Z nekaj tekanja gor in dol po terminalu in z nekaj moledovanja smo prisli do resitve. Neki sedeci moz v agenciji je naposled uklonil in dejal da nam bo poizkusil uredeiti sedeze na ze odhajajocem avtobusu. Tako smo mu placali nekaj vec, on pa je po mojih videnjih enega potnika spravil dol z avtobusa, mu placal nekaj nasega deleza, drug sedez pa se je sprostil tako, da je drugi potnik sedel na stopnicah. Ni nujno da je bilo tako, ampak po videnjih in kalkulacijah se mi dozdeva da je ubral tako metodo in v zep pospravil visek placanega denarja. Podkupnina, kaj pa drugega, in ze smo sli. No ta avtobus ni sel v Maracay ampak v Caracas, tako da so nas po 10 urah na neki crpalki odlozili, da smo presedli v drug avtobus. Ta nas je odpeljal do Valencie, tam pa smo nasli avtobus za Ciudad Bolivar, ki nas je vozil od 9 zjutraj do 10 zvecer. Skratka, na avtobusih smo bili kakih 26 ur.

V Ciudad Bolivarju smo nasli res super posado po imenu Don Carlos, kolonialno opremljena, odprt atrij, leseno starinsko pohistvo, ogromno prostora, rastlinje, super atmosfera. Po aklimatizaciji in prespani noci pa smo se podali na ogled mesta. Barvite ulice, vsaka hisa je druge barve in vse v ravno prav naklonjen klanec, mirno, ena najlepsih Plaz Bolivar (v vseh Venezuelskih mestih je glavni trg poimenovan Plaza Bolivar) in siroka reka Orinoko ob kateri je mesto postavljeno in preko katere je se dve leti nazaj tukaj potekal edini most cez celotno skoraj 3000 km dolgo reko. Dve leti nazaj so zgradili se enega v Ciudad Gvajani. Kaj prida vec kot sprehajati tukaj se ni dalo, zato je ogled mesta v enem dnevu cez glavo.

P8015005_thumb.jpg

Ciudad Bolivar pa nam je sluzil predvsem za odskocno tocko v Canaimo, do katere se lahko pride le z letalom, odrocna vasica ob bojda (in kasneje tudi potrjeno) prelepi laguni z ogromno slapovi, med katerimi se nahaja tudi najvisji na svetu Salto Angel (Angelov slap), ki se imenuje po njegovem “odkritelju” Jimmi Angel-u. Slap se nahaja v tako globoki dzungli, da so ga roke civiliziranega sveta zares odkrile in zmerile njegovih 807 metrov neposrednega padca vode sele leta 1949!

Ze smo cakali na malem letaliscu in se posedli v kvazi cakalnici. Tukaj letala ne letijo po urniku ampak ko so na voljo, tako nismo vedeli kdaj bomo sploh odsli. Kmalu pa je po nas prisel neki osebek in gremo. Obicajen transport so 5-sedezne Cesne in tudi mi smo se popeljali s takim transportom. Pilot nam je nalozil prtljago in kmalu smo se znasli v zraku. Bilo je precej hrupno in okna niso vec najbolje tesnila, zato je bilo precej vetrovno. Vecino stvari v letalu je bilo dodobra razmajanih, ampak zadeva je kvalitetno nabirala visino in kmalu smo se znasli nad dzungelskim svetom polnim recic in vodnih lagun, ceprav je bilo tezko skozi goste oblake svoj pogled stegniti do tal. Leteli smo slabo uro in pol in po beznem preletu cudovite lagune ob kateri lezi Canaima pristali na mini letaliscu, kjer so nas ze prestregli organizatorji nasega izleta.

Mi smo imeli precej nestandarden izlet v Canaimo, standarden namrec znasa 3 dni in 2 noci s polnim programom, mi pa smo se izpogajali za se 2 dni vec v svoji reziji. Prvi dan smo se nastanili v dolocenem guest housu in hitro izkoristili prosti cas za obisk plaze ob laguni. In kaksna laguna to je. Mikro majhen bel pesek se razteza ob kvalitetno velikem delu recne lagune z temno rdeco, ob globjih delih celo crno vodo, na eni strani lagune bucijo mocni slapovi, ki polnijo to kotanjo obdano s palmami in dzungelskim ratstjem, posebnost pa so se palme, ki rastejo kar v vodi. Na celotni plazi nas je bilo vsega 6 ljudi in plavanje je sprva malce nesigurno saj ne vidis tal, si sredi dzungle, kaj ves kaj vse mrgoli v vodi, ampak resnica je, da je zivalstva v teh vodah bore malo. Gozd je tukaj tako star, da se mocno razkraja v vodo pri cemer nastaja veliko tanina in bojda malo za bujno zivljenje potrebnih mineralov, kar pomeni, skoraj mrtvo vodo. Bojda gre tukaj za enega najstarejsih zemeljskih predelov.

P8045308_thumb.jpg

Po kosilu smo se podali na prvo organizirano ekskurzijo, se posedli v coln in si poblizje pogledali mogocne lagunske slapove, ter se kasneje po krajsem sprehodu skozi dzunglo prebili se do naslednjih slapov. Salto el Sapo, katerega posebnost je, da se lahko sprehodis po polici pod njim. Fotoaparate smo pospravili v plasticne vrecke, oblekli kopalke in sli na enega najbolj silovitih tusev. Voda enostavno dere. Na drugi strani slapu smo se nauzili pogledov na okolisko dzunglo in nekaj savane ter se odpravili se nad omenjeni slap, kjer smo izvedeli da je bil nas pogled scena za snemanje filma Jurski park. Enke in dvojke! Jep, brahiozavri in triceratopsi z tekajocimi velociraptorji dejansko sedejo v celo sceno. Bolj prazgodovinsko sceno bi pa ze res tezko nasel. Posebnos pokrajine tukaj so se mizasto uravnane vzpetine poimenovane tepui, ki so ostanki najtrsih kamenin, ki so kljubovale sicersnjem posedanju ostalega sveta. Tako je svet, ki je tukaj nastal res nekaj posebnega. In te vzpetine, tepui, so svoje ravne vrhove ostro locile z visokimi stenami, kar je omogocilo na njih nastanek cisto novega sveta. Tako na njih najdemo rastlinske vrste in zivalstvo, ki ne obstaja nikjer drugje na svetu. Vsak ta tepui je konzervirana zgodovinska flora in fauna in nic cudnega ne bi bilo, ce bi na kakem, zgubljenem globoko v pragozdu, se vedno ziveli dinozavri.

P8025276_thumb.jpg

S Tino sva zacela  dva dni prej jemati atimalarike Malaron in plan nasega izleta, da gremo naslednji dan do najvisjega slapu na svetu, se je zvecer totalno postavil na glavo. Najprej sem jaz zacutil hudo slabost in zacelo mi je iti na bruhanje, vendar sem nekako vzdrzal. Ko sem se ulegel v posteljo pa je slo samo se na slabse. Bil sem delezen tudi vse hujse diareje, a v bruhanju me je sredi noci prehitela Tina, ki jo je prav tako popolno povilo. Tako je potekala noc, z rednimi obiski, na sreco latnih toaletnih prostorov v sobi in vedela sva, da do slapa ne bova uspela, vsaj naslednji dan ne. Zjutraj se je situacija samo se slabsala, sicer bruhala nisva vec, oba pa sva bila kvalitetno oslabljena in sam se postal se vrocicen. Tako sva oblezala. Trpela se naslednji cel dan, prebrala vsa navodila zdravil, ki sva jih imela, se jih skoraj naucila na pamet, zavracala obisk zdravnika, ki so nama ga predlagali, saj bi tam utegnila dobiti se kaj hujsega in cakala na boljse ure. Oba z vrocino, nisva vec vedela ali so to samo stranski ucinki antimalarikov ali pa je morda kaj drugega. S hrano se nisva zastrupila, ker sva jedla to kar so vsi ostali in zbolel ni nihce drug, da bi kaj zbolela bi bilo tudi malo verjetno da bi bila edina in to kar oba, tako da sva enostavno cakala kaj bo in ce se stanje ne umiri planirala obisk zdravnika naslednji dan. V tako odmaknjeni lokaciji je najbrz tudi zdravstvo na precej bornem nivoju in za kaj kvalitetnega bi morala leteli v mesto. No na sreco sem proti veceru se uspel prebiti do male trgovinice, kjer so celo imeli instant juho iz vrecke. Zmaga! V kuhinji sva prosila ce nama jo skuhajo in to je bil edini obrok dneva situacija pa je po tem zacela iti na bolje. Antimalarike pa sva pospravila na najtemnejsi konec nahrbnika z enim in edinim ciljem, prodaja naprej v Sloveniji, ker po takem dnevu jih jemala definitivno ne bova vec.

P8045297_thumb.jpg

Se dan kasneje sva se domenila da odideva z novo skupino do Angel fallsov, nekako je uspelo in po lezanju na plazi in sprehajanjem po majhni vasici in po gozdnih postah naokoli sva nabrala moci za odhod. Bil je to zadnji mozen dan in na sreco sva se domenila da ostanemo se 2 ekstra dni, drugace do Angel fallsov ne bi uspela.

Spet smo se posedli v coln in se odpeljali navzgor po reki. Itak je to turisticna atrakcija stevilka 1, zato ni cudno da skoraj vsi turisti, ki pridejo v Venezuelo pridejo v Canaimo, pa ceprav je potrebno priti z malim avionom in ceprav je v srediscu pozabljene in goste dzungle. Turistov resnicno kar mrgoli in colncki tako, kot na katerem sva bila midva kar mrgolijo. Je pa res, da v svoji reziji do slapa skoraj da ne mores, razen mogoce ce res globoko sezes v zep. Ze tour 3 dni in 2 noci te stane cca. 1600 bolivarjev, kar je po Venezuelskem tecaju (1600:2,9) 551 eur na osebo! (551 fakin eur!!!), po najin tecaju, midva sva menjala na crnem trgu 1 eur za 8 bolivarjev, torej 1600:8 je 200 eur na osebo, kar je se vedno ogromno, ampak niti blizu ceni po realnem tecaju.

Enivej, s colnom smo sekali brzice, uzivali v razgledu na tepuije, na slapove, ki kar lijejo iz njih in so enostavno ogromni, na crno reko, na neprehodno dzunglo, ki nas je obkrozala. Vozili smo se kake 4 ure po toku navzgor in naposled le ugledali svetovno cudno, Angelov slap. Zadeva je mastodontska! Tako je visok, da voda preden pride to tal ze napol izhlapi, kar ustvarja siroko meglico, ki naj bi se jo cutilo tudi eno miljo stran. Skupaj je slap visok 979 metrov, 807 metrov pa je direktnega padca vode.

P8055446_thumb.jpg

Na boljso razgledno tocko smo se podali pes skozi gosto dzunglo in v vlaznem in vrocem pohodu svicali kako uro in mastodonta uzrli v celotni lepoti. Zal je osoncen le ob jutranjih urah, tako da smo v njem uzivali le v sencni svetlobi, ampak tudi tako je pogled na njegovo visokost izjemen. Kolikor ti ze turisticne agencije z svojimi plani in direktivami in z preogromnimi skupinami ljudi priskutijo celo dozivetje, ne morejo pa ti priskutiti tega pogleda. Uzitek. Za tem smo se se sprehodili do spodnjega bazencka pod slapom, kjer smo se lahko se okopali in biti v vodi s pogledom na najvisji slap navzgor in cutiti tok, ki ga voda ustvarja je dozivetje, ki ga kljub masi ljudi, ki pocne enako ohranis na samotnem lepem delcku svoje zavesti.

Ja, soocenje s slapom se tukaj konca, odsli smo nazaj, s colnom preckali reko in se nastanili v base campu, ogromnem base campu, z kakimi 50 visecimi mrezami v katerih smo po vecerji prenocili. Spanec sredi dzungle je bil mega. Vse prerano zgodaj zjutraj (ob 7 uri) pa smo se ze zaceli pobirati nazaj proti Canaimi. Prezgodaj zato, ker bi bilo res lepo se uzivati v slapu, ki se ga vidi iz nasega base campa in ne prezgodaj zato ker je tezko vstati. Problem jutra pa je, da jeslap vecinoma v oblakih in se ga bore malo vidi. Vodici so bili neomajni in nam niso pustili cakati da se razjasni, da bi uzivali se v osonceni megalomanski lepoti in so nas nagnali nazaj na colne. Zdi se mi, da ne razumejo najbolje kaj tukajsnji turisti, ali popotniki, ali karkoli ze zelijo. Zdi se mi, da mislijo, da nam je bolj pomembno da imamo 3 dnevne obroke, klasicen wc, vse udobje, kot pa da dejansko lahko uzivama v naravni lepoto katero smo prisli pogledati. Non stop se hiti in taka izkusnja je pol manj toliko atraktivna, kot bi morala biti. Je pa res, da je tukaj tudi veliko turistov, ki jim je prav tako udobje na prvem mestu in sele na drugem mestu sama izkusnja z lokacijo.

Po zopet 3 urni poti nazaj s colnom v Canaimo, sva se zopet sestala s Helgetom (ki je slap obiskal 2 dni prej, midva pa zaradi bolezni nisva uspela) in pripravili smo se na odhod na letalisce na katerem smo kasneje cakali kake 2 ure in pol. Ja a ne bi bilo bolje ce bi te 2 uri preziveli ob slapu, ali vsaj ce ze ne na plazi v senci u izy! Skratka organizacijski kolaps in turizem je tukaj precej spremenil ljudi. Se 60 let nazaj popolnoma neodkrito pleme v srediscu nicesar se je spremenilo v zahodnjasko v denar usmerjeno srenji, ki se oblaci bolje kot mi, funkcionira na elektriko, kuha zahodnjasko hrano in svojo potrebo opravlja na zahodnjaskih ociscenih wcjih. Zanimivo pa je, da se se vedno tretirajo kot plemensko pozabljeno skupnost z globokimi tradicionalnimi in kulturnimi vrednotami. Ni to vec to.

Eno pa je, narava in lokacija je lepa za znoret in obisk se ti kljub zasluzkarski naravnanosti definitivno poplaca z pobegom v prazgodovino. V cas, ko so se ziveli triceratopsi, brahiozavri, ko so okoli letali pterozavri in v laguni strasili ihtiozavri.

Polet nazaj z letalom pa je temu dodal se piko na i. Brez oblacka in pogledi so bili taki, da si je sploh tezko predstavljati da je Zemlja lahko tako lepa. Pilot sicer ni bil podobnega mnenja, saj je 2 minute po vzletu poprijel za casopis, ki ga je bral do 3 minut pred pristankom.

P8065542_thumb.jpg

P8065566_thumb.jpg

Evo nazaj v Ciudad Bolivarju, kjer sva se poslovila s Helgetom in se odlocila da ne greva na planirano delto Orinoka, saj imava vodenih ogledov dovolj. Opravljava se na sever Venezuele, kjer bova poizkusala najti samoten otocek, ter spoznati kopno, ki naj bi ga kot prvega ugledal Kristof Kolumb, ko je odkril Ameriko.

Vec fotk (sicer neurejenih, ker zaradi veliko potrebnega casa za selekcijo in zaradi slabo kalibriranih monitorjev ne morem ravno delati najboljse selekcije) iz Ciudad Bolivarja in Canaime je v GALERIJI.


Dejanja

Informacije o objavi



2 odzivov v “Canaima in najvisji slap na svetu”

13 08 2009
ana (11:27) :

hey:)
no upam, da uzivata se te zadnje dni mene pa ze mal psihira k ne odgovorita kdaj tocn naj vaju prideva iskat:)
sm tini tud poslala (tvojga maila jost se kr nisem uspela najdt). no vidva uzivita,sam pls cim prej sporocta kdaj tocn prideva po vaju.
pazta nase pa ne jest malarona:)
pozdrav iz krute resnicnosti
ana

14 08 2009
nish (17:58) :

Skoraj kilometrski slap…in tiste palme sredi morja…impresivno
/tisto vajino”poležavanje” v postelji pa spominja na slike umirajočih…kar mal grozljivo. /
Upam, da sta zdaj oba zdrava.

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !