Treking: Jiri – Namche Bazaar

1 10 2010

Po 7-dnevni hoji sva prispela v Namche bazaar, ki je na visini 3440 metrov iz katere tudi pisem tole objavo, in kjer sva nasla tudi prvo povezavo do interneta po enem tednu. Pot do sem je bila prepredena s cudovitimi pogledi na spodnje hribovje Himalaje, dozivela pa sva tudi nekaj tistega pristnega Nepala. A pojdimo lepo od zacetka.

Po naporni 8-urni voznji z avtobusom sva prispela v Jiri, skoraj do konca ceste, od tu naprej pa naju v osrcje najvisjih vrhov Himalaje vodi pes pot. Jiri je malo, simpaticno mestece na visini 2100 metrov, kjer sva bila delezna prvega lodga na najini poti. Enostavna lesena sobica z dvojno posteljo, skupni balkon za posedanje in majhna restavracija, kjer sva v roke dobila prvi meni s tipicno ponudbo v teh koncih ki se je bom lotil postopoma tekom objave. Zvecer sva si privoscila se caj z mlekom, ki tukaj nadomesca kavo, v pristni majhni pol dom pol cajnici, kjer so naju sprva malo postrani gledali, ker je namenjena bolj domacinom. V kotu je gorel ogenj, nad njim se je v kamnitem kuhalnem prostoru grelo nekaj posodja, vsakih 10 minut je za kake 2 minute prisla elektrika in ob tem trenutku se je lastnica vedno zahvalila bogu, v zahvalo pa spodbudila se svoje otroke. Ko je elektrike znova zmanjkalo so prostor osvetljevale svece. Prvi kontakt z ruralnimi nizkimi hribi, preko katerih naju je cakal vsaj teden dni hoda. Po zajtrku sva se ob 8h zjutraj odpravila na pot. Zanimiv obcutek se je pojavil tistih nekaj prvih korakov, saj sva oba vedela, da naju caka veliko popotovanje v nama neznane teritorije. Najbolje, da si vse skupaj vzamemo kar po posameznih dnevih, pri vsakem pa dodajam se kolicino vzpona ter spusta in cas ciste hoje brez postankov.

Dan 1: Jiri – Deurali
vzpon: 1400m, spust 660m, hoja 7ur 43min

Sprva sva do Shivalaye sledila blatni, popolnoma razriti cesti, ki je sicer se prevozna tudi z avtobusom, vendar za razdaljo, ki jo pes prehodis v 3-4 urah, avtobus porabi 2 uri. Pozdravila so naju terasasto urejena pobocja, na katerih so rasle razlicne kulture, pred Shivalayo pa sva preizkusila tudi prvi viseci most, ki jih je v tej z ozkimi dolinami polni pokrajini kar precej. Po 4 urah hoje sva si privoscila kosilo. Krompir z zelenjavo. Na jedilniku imas na voljo riz, krompir ali pa rezance, bodisi z zelenjavo bodisi z jajcem. Najde se se kaksna juha, obicajno iz vrecke, potem pa se ponudba zakljuci. Vse jedi se pripravljajo od zacetka, obicajno celo z nabiranjem zelenjave na vrtu, zato je cakanje na obed lahko precej dolgotrajna zadeva. Posebej ce je potrebno pred kuhanjem se zakuriti ogenj. Obicajno sva s Tino oba narocala isto jed, tako da je imel kuhar manj dela, manj pa je bilo tudi cakanja.

Iz Shivalaye naju je cakalo strmo pobocje, kjer naju je kmalu dohitel prvi monsunski dez, ki sva se mu nekaj casa se upirala, a naposled le obupala in v Deurali, majhen zaselek na 2705 metrih prispela v mraku, povsem premocena. Temperature se kljub skoraj tropskemu pasu na tej visini zvecer lahko kvalitetno spustijo, tudi pod 10 stopinj, zato sva se morala cim prej ogreti, kar pa v kuhinjici z ognjiscem, kjer sva spoznala tudi nemski par, ni bil vecji problem.

2. dan: Deurali – Sete
vzpon: 1075m, spust: 1218m, hoja: 8 ur

Iz Deuralija sva se zacela spuscati v naslednjo dolino, in zanimivo je bilo opazovati, kako s spuscanjem narasca stevilo zivali, predvsem mrcesa, metuljev, kobilic in podobno. Na spustu proti vasici Kinja sva tudi prvic srecala nosace, ki tovorijo hrano, pijaco, kerozin, zivali, oblacila, skratka osnovne potrebscine. Njihov tovor dosega tudi 100 kilogramov (!), nosijo pa ga do Namcheja, za pot pa obicajno porabijo kakih 10 dni. Pot jim lije iz obraza, misice na nogah so se jim preobrazile v skoraj kamene, pocivajo tako, da si svoj kos s tovorom poveznejo na debelo palico, ki jo ves cas nosijo s seboj. Hodijo v “allstarkam” podobih obuvalih, nekateri celo v natikacih, nosijo strgane srajce, okoli tovora si velikokrat pripnejo radio ter si tako lajsajo mucno prenasanje tovora. Naramnice tovora so navadne vrvi, dodatno oporo jim daje pas ki je poveznjen cez glavo, z rokami drzijo dodatno vrv za raznotezje tovora. Svojo pot zacenjajo ob prvem svitu, koncajo jo ob mraku. Po priblizno 10 dnevih hoje do Namcheja, odbrzijo nazaj v Jiri v 4 dneh in cikel se ponovi. Po nekaterih podatkih naj bi na kilogram prenesenega tovora prejeli okoli 3 eur, je pa to nepreverjen podatek in po videnem, se mi zdi da prejmejo precej manj. Ta cikel je dobro imeti v mislih, ko si v Namcheju narocil plocevinko piva… Ampak, nismo se tam.

Spustila sva se na 1480m in se zacela zopet vzpenjati. Ja, pot gre tukaj ves cas gor in dol, saj preckas mnogotere doline. Po vojaskem checkpointu, kjer so vojaki navduseno nabijali kerom, sva v Kinji koncno obesila svoja oblacila ter jih v susenje nastavila soncu. Sledil pa je zopet vzpon, ta vzpon pa se ne bo koncal pred 3530m visokim prelazom. Planirala sva prespati v vasici po imenu Chimbu, a ker tam ni bilo nobenega prenocisca, sva bila primorana pot nadaljevati, ceprav se je ze mracilo, bila pa je tudi huda megla. In res se je, se preden sva dosegla naslednjo vas, popolnoma znocilo, naglavna svetilka pa je bila skoraj brez ucinka, saj je njen zarek po kakih 2 metrih pojedla gosta megla. Tako sva tavala v temi, brez obcutka ali sva na pravi poti, ali sva zasla. Vseeno pa sva uspela in dosegla vasico Sete (2550m) in nasla skromno prenocisce.

V sobi sva na tleh zagledala 500 rupij, kar je dober znak da sob ne pospravljajo, in res so bile prepredene s pajcevinami ter kvalitetno zasvinjane. Zanimiva je bila tudi elektricna napeljava, saj so bile luci povezane tako, da je bilo eno stikalo za dve sobi. Tako, da ce je hotel imeti sosed prizgano luc, je gorela tudi v tvoji sobi. Seveda v primeru, da je bila elektrika. Presenetila pa naju je majhna zidana hiska na kateri je pisalo “hot shower”.

Ja, topel tus, to se potrebuje po dveh dneh znojenja, in prvi sem se vanj odpravil jaz. Gospodarica je prizgala sveco, ki je blago osvetljevala dober kvadraten meter velik prostor z crno cevjo po kateri je pritekla voda. Vode se seveda na da regulirati in topel tus je kmalu postal vrel tus. Vseeno mi je nadvse prijalo, dokler nisem na roki zacutil nekaj odvecne teze v obliki se zvijajocega neznanega telesa. V soju svece poizkusam prepoznati kaj naj bi to bilo in kmalu me je zadelo. Pijavka. Stresel sem roko in zival se me je ze prijemala, a sem se je v se nekaterih panicnih stresljajih le uspel znebiti. Pogledam na tla, ne vidim je vec. Pogledam proti sveci, tam se ogabno zvija se ena. Bil je to trenutek, ko si lahko zacel kleti tiste najbolj socne kletvice. Povsem razgaljen, v le s sveco osvetljeni zidani zanemarjeni cumnati, okupirani z ogromnimi pijavkami. Namesto prijetnega tusa sem se znasel v osmem potniku.

Zacel sem se oblaciti, ne vedoc koliko pijavk mi je zlezlo naprimer v spodnje hlace, ampak kaj mi preostane. Naposled sem se le izvil na prostost. Tina, ki je cakala na zeljeno prho, je po pregledovanju tusa in zasleditvi dveh pijavk raje opustila mamljive namere, po temeljitem pregledu mojega telesa pa sem na sreco ugotovil, da sem jo odnesel brez dodatnih vsiljivcev.

Dan 3: Sete – Junbesi
vzpon: 1200m, spust: 1100m, hoja: 7 ur 15 min

Iz Seteja, naju je cakalo 1000 metrov vzpona proti najini doslej navisji tocki, 3530 metrov visokemu prelazu Lamjura Bhanjyang. Ce vcerajsnja dogodivscina pod tusem se ni bila dovolj, je Tina na poti kmalu potarnala o pekocem obcutku na nogi in po odstranitvi cevlja je zagledala novega parazita, ki je ravno smuknil skozi sicer debele nogavice ter se prisesal na krvolocno gostijo. S pomocjo vzigalnika sva pijavko najprej dodobra opekla, da je malo popustila svoj ugriz, potem pa jo je Tina le uspela odtrgati z noge. Letosnji monsun se je zacel 3 tedne pozneje kot ponavadi, in v monsunskem obdobju v tukajsnjih dzunglah kar mrgoli pijavk in podobnih nevsecnosti. Lahko se ti spustijo iz drevesnih vej ter vstopijo preko zgornjega dela, lahko pa se ti preko cevlja priplazijo pod hlace in, kot smo se lahko prepricali, penetrirajo tudi debelejse pohodne nogavice.

Malo pred prelazom sva se v ljubki mali hiski ustavila ter si zazelela juhe z rezanci, ki se je skuhala na ognjiscu, ki je poleg kuhanja skrbelo tudi za toploto v prostoru. Tukaj sva spoznala se Avstralca, ki se je zaradi tezav z visinsko boleznijo nad Namchejem ze vracal proti Jiriju, ter starejsi nemski par, ki je po 22 letih spet na trekingu v Nepalu. Ko pa so odsli pa sva z lastnikom lodga podebatirala o Sloveniji in Nepalu, ter z odprtim, zmeckanim, malce zastarelim atlasom, uzivala v urici geografije.

Po odhodu sva se v meglenem pragozdu pomikala naprej proti prelazu, okolica pa je spominjala na izgubljeni svet iz pradavnine. Kmalu pa sva zagledala stupo, ki je oznacevala prelaz, se malce naprej pa gomilo kamenja z molilnimi zastavicami, kjer se je najin vzpon prevesal v spust v naslednjo dolino. Najvisji del poti do Lukle, oziroma Namcheja je bil tako osvojen.

Po dolgem spustu sva prisla v zelo prijetno vasico Junbesi, kjer pa sva bila delezna solidnega tusa, lepe sobice in ogrevane jedilnice, kjer sva si ob gaspercku susila nekaj minut nazaj oprane obleke.

4.dan: Junbesi – Nunthala
vzpon: 900m, spust: 1300m, hoja: 7ur 15 min

Iz Junbesija (2680m) sva se v soncu zacela vzpenjati mimo stup, molilnih zastavic in preko pokrajine, ki je morda malce spominjala na pokljusko z iglastimi gozdovi ter s pasniki goveda. Na novem prelazu naju bo bojda cakal prvi pogled na mount Everest, ki pa ga je zal zakrila debela plast monsunskih oblakov, tako da bova morala na ta pogled se nekaj casa pocakati. Privoscila sva si caj z mlekom ter nadaljevala s spustom proti vasici Ringmo, ki slovi po sadovnjakih jablan, ki tukaj rastejo na 2700 metrih nadmorske visine. Ringmo slovi tudi po v vsem Nepalu zelo cenjeni jabolcni piti, ki sva si jo tudi privoscila, in vsa hvala okoli tanke plasti hrustljavo ocvrtega testa napolnjenega s sveze nabranimi jabolki je dejansko opravicena.

Dvignila sva se na nov 3071m visok prelaz Traksindhu La in se zacela spuscati proti novemu cilju, vasici po imenu Nunthala (2220m), do katere sva si na ruzaku v soncu posusila vlazne obleke. V Nunthali sva srecala 5 Kanadcanov, 3 dekleta in 2 moska, ki sicer potujejo loceno in so se slucajno srecali. Kanadcana imata za treking v Nepalu planirane kar 3 mesece, v Nunthali pa sem si zopet uspel privosciti super topel tus.

Dan 5: Nunthala – Bupsa
vzpon: 1129m, spust: 841m, hoja: 5 ur

Najina kondicija se je zacuda vecala iz dneva v dan in ceprav sva zadnja zapustila prenocisce ob 8 uri zjutraj, sva prehitela vse, ki so odsli pred nama. Mocan zajtrk tibetanskega ocvrtega kruha z jajci na oko nama je dal toliko moci, da nisva potrebovala niti kosila in se po hitrem postopku priblizevala Bupsi (2360m). Pred Bupso sva preckala tudi kar 109 metrov dolgi viseci most cez vrtoglavo sotesko, ki jo je izdolbla ena izmed mnogoterih rek in recic.

Na celotni poti je ogromno potockov in tudi do preko 50 pa tudi 100 metrskih slapov, tako da z vodo ni nobenega problema. Vseeno pa si vodo vedno razkuziva s klorovimi tabetami, kar je priporocena praksa. Sicer bi jo lahko vsakic sproti kupoval po lodgih, vendar tako okolje kvalitetno onesnazis z nepotrebnimi plastenkami.

V Bupsi sva bila tako ze okoli 2 ure popoldne in cakalo naju je popoldne uzivanja v soncu, Tina pa si je privoscila tudi tus. Tusi tukaj niso taki, kot si jih predstavljamo doma. Imamo vec variant, ali vodo zgreje ognjisce preko cevi, lahko jo najprej zgrejejo na ognjiscu ter potem natocijo v rezervoar povezan s tusem, lahko pa ti segrejejo samo velik lavor vode s katerim se umijes. Vedno moras pred uporabo tusa le to napovedati, da ti gospodar pripravi toplo vodo, ki pa jo seveda tudi placas. Obicajno je cena tusa 100 nepalskih rupij (1eur), prav toliko pa stane tudi soba za dva.

Imela sva cel lodge zase, za naju pa je skrbela mlada gospodarica, ki nama je kuhala razne juhice, caje in krompir z zelenjavo.

Dan 6: Bupsa – Cheplung
vzpon: 1129m, spust: 809m, hoja 7 ur

V Bupsi sva vstala ze pred 6 uro zjutraj, saj sva se kvalitetno odpocila in se podala proti Lukli (2840m). Lukla je gorsko letalisce do katerega se obicajno pohodniki pripeljejo z letalom, ter tako spustijo ta del poti, ki sva ga prehodila midva, s tem pa zamudijo tisti pristni, z masovnim turizmom se ne tako pokvarjeni del Nepala. Na poti sva se umikala karavanam mul, ki tako kot nosaci nosijo velike kolicine tovora, prispela pa sva tudi na nov prelaz, kjer sva lahko prvic malce bolje uzrla s snegom pokrite sesttisocake. Globoko v dolini sva lahko opazovala zaradi krede belkasto reko Dudh Kosi, ki tece iz ledenika pri jezerih Gokyo na 5000m, kamor se tudi podajava.

Med potjo pa sva si premislila, da bova odsla v Luklo, saj bova tja tako ali tako odsla nazaj grede, ko bova z letalom poletela proti Kathmanduju. Luklo sva sicer zagledala, kar nama je dalo malce katarzicen obcutek, saj se prvi del trekinga iz Jirija konca prav v Lukli in to je bil ze eden izmed najinih vecjih ciljev na poti. Po Lukli se pot tudi ne spusca vec in nama tako preostane le se vzpenjaje v visine tiste prave Himalaje.

Nadaljevala sva v vasico Cheplung (2700m), kjer sva nasla zelu urejen lodge, ki pa je imel bolj slabo elektricno napeljavo ter sva bila vecinoma casa v temi.

Dan 7: Cheplung – Namche bazaar
vzpon: 1300m, spust 510m, hoja: 5 ur 37 min

V Cheplungu je tudi krizisce, kjer se pot iz Lukle zdruzi s potjo iz Jirija in razlika je vec kot ocitna. Veliko vec prenocisc, terasic za posedanje, turisticno naravnana atmosfera. Kot sva se od Jirija navadila pozdravljati ljudi z namaste in vedno prejela prijazen odzdrav, tukaj lahko prejmes cuden pogled in odgovor v anglescini “Good morning”, ce odgovor sploh prejmes. Ampak ja, tudi na Bledu ni ravno obicajno da te pozdravljajo Japonci. Na poti iz Jirija do Lukle oziroma Cheplunga sva v sestih dneh srecala vsega 10 turistov, ki so sli v najino smer, od tu naprej pa sva jih v enem dnevu srecala vsaj 40.

Pokrajina pa seveda ostaja se vedno nic manj kot spektakularna. Veliki slapovi, slikovite vasice, vedno vec pogledov na visoke vrsace. Pred Namchejem sva vstopila tudi v Sagarmatha naravni park (Sagarmatha je nepalsko ime za Everest) in placala 10 dolarjev za dovoljenje, katerega sva morala samo do Namcheja dvakrat pokazati vojaski kontroli.

Po strmem vzponu od reke Dudh Kosi sva se priblizevala Namcheju (3440m) in ga po naporni hoji ugledala skozi gost iglasti gozd. Zopet katarza in zopet dosezen eden izmed vecjih ciljev na najini poti. Namche je po enem tednu v malih vasicah kot velemesto in tukaj sva si nasla super sobo po pregovarjanju o ponudbah, a o tem napisem vec v naslednji objavi. Ce mi uspe, bom Namche opisal jutri, saj bova tukaj ostala 2 dni zaradi aklimatizacije, saj se pot naprej zacne strmo vzpenjati in v tednu dni, ce bo vse po sreci, bova dosegla visino 5000m, ter ugledala nekaj najvisjih vrhov sveta vkljucno z Everestom. V danasnji noci sva imela oba kar nekaj preglavic z dihanjem, saj ti zaradi redkega kisika na case kar pobere sapo. Upam, da bo proces aklimatizacije uspesen, ce ne jutri, pa v najslabsem primeru opisem nadaljevanje proti baznem taboru Everesta ter proti jezerom Gokyo cez kake 18 dni, ko se vracava v Kathmandu.

Vec fotografij lahko najdete v GALERIJI.


Dejanja

Informacije o objavi



6 odzivov v “Treking: Jiri – Namche Bazaar”

1 10 2010
erzo (11:26) :

u matrna, good stuff! supr spisano, keep on grindin’! zdej pa prihaja črni kal-portorož hahah

1 10 2010
matjazz (17:48) :

Jouuu! Super je spet brati vajine dogodivščine! Way to go!
Mam pa eno čisto tehnično vprašanje… Kako ti uspe vse fotke zlovdat dol, izbrat in pomanjšat za na splet…?

2 10 2010
Jost (05:02) :

@Andrej: Portoroz-Crni Kal je ze mimo, sedaj bo slo vse skupaj precej pocasneje zaradi nujne aklimatizacije (cca. 300 visincev na dan)… mogoce bo se par tezjih tur, ampak mislm da ne vec tok. Te pa zrak ze na 3500 zeza u nulo… dons sva vidla mt.Everest!

@matjazz: Ja obstajajo triki : ) najprej si na vsakem racunalniku zloadam Easy graphic converter (se bols ce mas kr na USBju)… link: http://www.etrusoft.com/graphic-converter/graphic-converter.exe

Pol pa sam zmecem notr vse fotke, nastavim velikost, in direktorij na desktopu in zadeva precej hitro batch resiza… Pol pa na hitro v windows image viewerju te tamale fotke preletim, nardim selekcijo pa obrnem ta pokoncne… Vse skupaj obicajno vzame cca. 30 min… pa se offline lahko delas, tko da se zmens za manj dnarja v cyber cafeju : )

13 10 2010
» Treking do baznega tabora Everesta, 1.del Ziv dolgcas (14:57) :

[...] kratke hlace in dostopnost toplega tusa v Kathmanduju. Prvih 10 dni sem opisal ze v objavi od Jirija do Namche bazaarja in v objavi o dveh dneh v Namcheju, klasicna treking pot do Everest base campa pa se je dogodila [...]

14 10 2010
» Treking do baznega tabora Everesta, 2. del Ziv dolgcas (09:03) :

[...] maniri, ki si jo bova verjetno dobro zapomnila. Prvih 13 dni je opisanih ze v objavah “od Jirija do Namcheja“, ter o “dveh dneh v Namcheju“, ta objava pa je nadaljevanje prvega dela [...]

19 11 2010
Jakob (10:57) :

Med Chimbu in Sete, je pa zgledal že kr gadno…. jebote… Še dobr da tud dva slepa Slovenca eno vas s toplim tušem in pijavkami najdeta:)))

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !