Treking do baznega tabora Everesta, 1.del

13 10 2010

Dvajsetdnevna hoja po Himalaji je za nama, po poletu iz Lukle pa se ze navajava na smog, hrup, obsirne jedilnike, kratke hlace in dostopnost toplega tusa v Kathmanduju. Prvih 10 dni sem opisal ze v objavi od Jirija do Namche bazaarja in v objavi o dveh dneh v Namcheju, klasicna treking pot do Everest base campa pa se je dogodila nekako takole…

Dan 10: Namche – Tengboche
vzpon: 834 m, spust: 405 m, hoja: 4 ure

Najin odhod iz Namcheja je pospremilo izjemno lepo jutro, ki je resno nakazalo konec monsuna in hitro so naju med hojo po siroki poti zaceli spremljati razgledi na Everest, Lhotse in Ama Dablam, ki so bili blizje za vsakim ovinkom. Poleg vrsacev pa so se med potjo vrstile tudi razne terasice za premor ob caju. Zopet sva se morala, kot v prejsnjih dneh ze tolikokrat, spustiti do reke, kar ti obcasno kar malo zbije moralo saj izgubis prej prigarano visino, preckas most in zopet zagrizes v strmo pot navzgor. Tokrat se je spust do reke zgodil zadnjic, po njem pa vecinoma samo se navzgor, najprej po utrujajoci poti do vasice po imenu Tengboche (3870 m), ki slovi po velikem budisticnem samostanu. Samostan ima v lasti vecino lodgev, pekarnico in celo cyber cafe (trenutno nedelujoc) in si tako lepo reze svoj kos pogace, ki jo prinasa tukajsnja treking industrija.

Po zaradi redkega zraka napornem vzponu sva v mirnem lodgu takoj razprostrla svoje spalke in za par ur padla v komo, se zbudila da sva nadomestila izgubljene ogljikove hidrate in po nekajminutnem vecernem sprehodu padla nazaj v horizontalo. Na trekingu ko pade noc ni kaj veliko za poceti, obicajno pa za to tudi ni potrebe, saj se ti zaradi utrujenosti kaj vec kot obracati liste v knjigi tudi ne ljubi. Ce sva bila kdaj pokonci, oziroma izven sobe po 8 uri zvecer je bilo to ze ekstremno ponocevanje.

Dan 11: Tengboche (aklimatizacijski dan)

V Tengbocheju sva si privoscila se en dan pocitka v namen dobre aklimatizacije v sled zmanjsanja moznosti za pojav visinske bolezni. Tako sva po zajtrku hitro obdelala vse kar ima vasica za ponuditi, se naslajala ob osoncenem Everestu v daljavi in se znasla v rododendronovem gozdicku, kjer sva preganjala danfe (golob-fazan-gosrki petelin mix), se izmikala tisocerim planikam na poti in ob branju knjig komaj cakala na naslednji dan, da se podava naprej. V lodgu sva med drugim srecala se dva Italijana z lokalnim vodicem, ki je tekoce govoril italijansko in je obvladal celo znacilno glasno telefoniranje po mobitelu in govoricenje v nedogled. Vecina trekerjev ima vsaj nosaca oziroma vodica, vcasih tudi oboje, in prav ti obicajno precej hitijo v visino, kar drasticno poveca moznost za nastanek simptomov visinske bolezni. In tudi ta je naslednje jutro glasno razglasal da se bodo v dveh dneh povzeli ze skoraj na 5000 metrov, kar je po vseh merilih prevec. In ceprav sva ga ugovorila, da je tak vzpon morda prehud za neaklimatizirana Italijana, se je samo izgovoril, da to pa je samo 5 ur hoda. Nesrecnika sva potem po treh dneh srecala, ko sta se vracala navzdol, najbolj verjetno zaradi visinske bolezni in tako svojega cilja zaradi prehitrih vodicev, ki vec zamolcijo kot povedo, nista uvidela. Se bolj so visinski bolezni podvrzeni clani vecjih skupin, ki zaradi natempiranih prehitrih vzponov in zanikanja glavobolov, pretirane urujenosti, slabosti in podobnih znakov, ne pocakajo oziroma se ne aklimatizirajo dovolj. Potem pa pojejo helikopterji po zraku in resujejo resne nepoucene primerke. Zaradi visinske bolezni v Himalaji se vedno vsako leto umre nekaj pohodnikov, vecinoma clanov vecjih skupin, stevilo pa se zaradi velikih opozoril ter bolnisnic ob poti sicer drasticno zmanjsuje.

Dan 12: Tengboche – Pheriche
vzpon: 647 m, spust: 259 m, hoja: 4 ure

Samostansko vasico sva v vnovicnem soncnem dnevu zapustila preko rododendronovega gozdicka, se malce spustila do vnovicnega mostu, kjer pa so se prav tako nabrale trume ostalih pohodnikov. Vedno bolj sva se blizala najinemu cilju, vec ljudi z enakim ciljem nama je prislo na pot in sanje o praznih lodgih so postajale povsem nerealne. Tudi pri kosilu se je dobro malce razgledati kje je najmanj sedecih pohodnikov, saj kuhanje razlicnih jedi za recimo skupino desetih ljudi na dveh stedilnikih traja tudi uro in vec. Kmalu sva presegla drevesno mejo in se nekje na 4000 metrih do povratka poslovila od dreves in se zacela navajati na oguljene travnate povrsine, pasnike kjer so se pasli ogromni kosmati jaki in s cvetlicami napolnjene visokogorske planjave. Pozdravil naju je tudi mrzel veter, zaradi katerega majice s kratkimi rokavi niso bile vec zadosti in prej preznojena hoja je postala vsaj iz tega aspekta bolj prijazna in suha.

Po kakih stirih urah sva ze dosegla najin cilj, Pheriche (4240m), ki je bil nova spalna tocka, nad katero se zaradi aklimatizacije ni pametno dvigniti in spati visje. V tej vasici je najbolj pomembna bolnisnica specializirana za visinsko bolezen na tej poti, vsak dan ob treh popoldne pa lahko sodelujes na zastonjskem predavanju o visinski bolezni, katerega sva se tudi udelezila in bila delezna kar nekaj zanimivih podatkov o delu zdravnic v tej izpostavi, ki ima obicajno kar polne roke dela. V najinem lodgu sva spoznala se Japonca, ki se je vracal iz baznega tabora Everesta, kjer je bival en mesec in sodeloval pri sicer neuspeli japonski odpravi na vrh najvisje gore sveta. Tudi ta debata je bila sila zanimiva, iz nje pa sva potegnila precej detajlov zivljenja odprav v baznem taboru. V lodgu sem napolnil se baterije fotoaparata in cena za to pocetje znasa kar 3 eur na uro. Elektrika je le solarna pa se te je obicajno dovolj le za “normalno” funkcioniranje hise.

Dan 13: Pheriche – Dughla (+side trip)
vzpon: 608 m, spust: 269 m, hoja 5 ur

Pot iz Pherich se je vila po spektakularni siroki, suhi, z mrzlim vetrom napolnjeni dolini, obdani s sesttisocaki, med katerimi sta izstopala Ama Dablam in Cholatse. Da je bil ucinek prazne a po drugi strani sila slikovite doline se boljsi, je poskrbelo dejstvo, da sva bila pri pohodu ceznjo cisto sama. To pa se je spremenilo v Dughli (4620m), kjer se je kar trlo pohodnikov. Polovico vasi so nekaj let nazaj odnesle poplave in tako sta na tej visini ostala samo se dva lodga, polna do konca. Se sreca, da sva bila tako zgodnja, da sva se dobila eno izmed zadnjih sob. Ker pa sva bila ze okoli 11 ure v Dughli, sva imela cas se za izlet po okolici.

Na zemljevidu sva videla, da mora biti v blizini ogromno jezero in proti njemu sva se podala po manjhni potki, ki je rezala strmno pobocje. Kmalu se je pred nama izrisala ogromno zelenkasta povrsina, nad katero so se dvigale strme severne stene dveh sesttisocakov, v ozadju pa je pogled zapiral Ama Dablam. Tudi tukaj ni bilo nikogar, saj to jezero ni na poti, po kateri hodijo skupine oziroma jezero sploh ni omenjeno v nobenem od dveh vodiceh, ki jih imava. Po pobocjih po katerih sva hodila pa se je za namecek za svoj koscek zemlje spopadalo se na tisoce planik in encijanov. Puhasti oblacki, ki so polnili panoramo, pa so pogled zaokrozili v enega lepsih naravnih horizontov, kar jih lahko takole na precej enostaven nacin zapazis.

Dan 14: Dughla – Lobuche
vzpon: 333 m, spust: 28m, hoja: 2 uri

Ze prejsnji vecer me je popadlo crvicenje v zelodcu…

…nadaljevanje jutri.


Dejanja

Informacije o objavi



En odziv v “Treking do baznega tabora Everesta, 1.del”

21 11 2010
Jakob (11:41) :

Toi led :))) pa Yugoslavian Everest expedition…. Hudo.

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !