Treking do baznega tabora Everesta, 2. del

14 10 2010

Finale trekinga proti Everest base campu in proti 5554 metrov visokem vrhu Kala Pattar se je odvil v precej dramaticni maniri, ki si jo bova verjetno dobro zapomnila. Prvih 13 dni je opisanih ze v objavah “od Jirija do Namcheja“, ter o “dveh dneh v Namcheju“, ta objava pa je nadaljevanje prvega dela “Treking do baznega tabora Everesta, 1. del“.

Dan 14: Dughla – Lobuche
vzpon: 333 m, spust: 28m, hoja: 2 uri

Ze prejsnji vecer me je popadlo crvicenje v zelodcu, kar zna biti ob skromnih in precej zasedenih sanitarijah sila neugodna indikacija. Zjutraj sem skoraj popolnoma izgubil apetit in komaj pospravil paradiznikovo juho, nato sva s Tino se malce posedela v ze spraznjenem lodgu, da sem se odlocil ali je smiselno zagristi v pobocje do vasi Lobuche. Ker znaki niso niti malo spominjali na visinsko bolezen in ker niti najmanj nisva hotela se ene noci prebedeti (zaradi visine je bil vsaj pri meni spanec zelo okrnjen), sva se odlocila za nadaljevanje. Kmalu sem se na zraku in ob razmiganju spravil na zadovoljiv nivo in kmalu sva dospela na planjavo, kjer so mnogi spomeniki, molilne zastavice in mozici spominjali na umrle v Himalaji, predvsem tiste, ki so ostali na pobocjih Everesta. Ta dan je bil prvi bolj oblacen po Namcheju, zato je bila atmosfera za posedanje med  spomeniki nadvse primerna.

Nadaljevala sva po vse bolj mrtvi, skalnati, negostoljubni pokrajini, kjer so se najbolj zivi izgledali veliki balvani sredi obcasnih ravnic in uzivala v teh razgledih. Kmalu sva po precej poloznem pristopu ugledala Lobuche (4920 m), kjer sva planirala zadnje spanje pred napadom na ciljno tocko. Na ravnici med visokimi vrhovi stisnjena vasica, je bila precej napolnjena s pohodniki, a sobo sva prvo noc vseeno dokaj enostavno dobila. Glede na temnico v Dughli je bila to zelo svetla sobica in po skromnem kosilu (za moj apetit je bila tudi tokrat dovolj le juha), sva zleknejna v spalkah opazovala vasico ter naneseno moreno preko katere se je vil Khumbu ledenik, ki tece izpod Everesta. Skozi oblake se je vsake toliko prikazal Nuptse.

Moje zelodcno stanje se ni hotelo izboljsati, kar je kazalo na tukaj najbolj pogosto obliko bakterijske diareje (85% delez), ki se jo zdravi z enodnevno dozo antibiotikov, za katero sem se pred spanjem tudi odlocil. Na splosno je hoja na WC sredi noci tukaj precej pogosta, saj telo zaradi visine odvaja veliko vecje kolicine vode in obupno je, ko moras v ledenem mrazu (v sobi se je temperatura spustila pod 5 stopinj, zunaj je na rahlo naletaval sneg) iz spalne vrece, se obleci, ter v temi bloditi do cloveku nickaj prijaznih sanitarij. Tudi brez obiskov toalete je spanje oskrunjeno, saj hise niso grajene iz zvocno izoliranih materialov, stene so obicajno bolj papirnate narave in ko se v sosednji sobi kdo premakne na postelji se ustrasis kdo ti je ravnokar padel na spalko. Veliko ljudi svoje pohode, vsaj v Lobuchah, da dosezejo razgled na Everest ob soncnem vzhodu, zacenja svojo pot ze malo po polnoci in potem dalje celo noc. Skratka, ce ti ze visina ne pusti spati, se vedno najde kak drug razlog da bedis v mrazu in komaj cakas na prvi svit, da zacnes svojo pot.

Dan 15: Lobuche – Gorak Shep – Kala Pattar – Lobuche
vzpon: 872 m, spust: 872 m, hoja: 7 ur, max: 5554 m

Kljub antibiotski terapiji se mi apetit se ni povrnil, crvicenje se je nadaljevalo, in po premetavanju v spalni vreci sva s Tino ob 6 uri zjutraj cakala na svoj zajtrk. Komaj sem pospravil capati in ze sva stala zunaj na pomrznjenih tleh. Ker je bil najin lodge za ta dan do konca rezerviran in ker sva planirala povratek nazaj v Lobuche, sva morala tako malo cez sesto uro zjutraj iskati novo prenocisce. Vecino lodgev je bilo polnih, v zadnjem lodgu pa sva le nasla sobo, vrgla vanjo en ruzak s stvarmi, ki jih danes ne potrebujeva in se podala na grand finale trekinga. Pot se je nadaljevala podobno po suhi dolini, ki so jo obkrozali z jutranjim soncem osijani vrhovi, med katerimi sta izstopala Nuptse in Pumori, oba sedemtisocaka.

Pot pa se je kmalu strmo vzpela in hitro sva preckala mejo 5000 metrov, ter po vse bolj razgledni ledeniski moreni preko kamenja nadaljevala proti najvisji vasici na najini poti, Gorak Shep (5120 m). Prikazala se nama je ogromna ledeniska kaca ledenika Khumbu, teren je postajal vse bolj negostoljuben, spektakularen, zrak pa se je redcil in redcil in na trenutke sva komaj lovila sapo in se morala ustaviti. V Gorak Shepu sva imela planiran drugi zajtrk pred pohodom na 5554 metrov visoki vrh Kala Pattar, a sem sam komaj spet pospravil paradiznikovo juho, kar je bilo seveda energijsko precej tvegano za minule in prihajajoce napore. A sedaj sva bila tu in hotel sem do konca, itak se potem vracava nazaj v Lobuche, kjer si lahko odpocijem kolikor hocem.

Sonce se je pocasi prevesalo preko Nuptseja in ga zacenjalo svetliti iz prave strani, midva pa sva se podala po hribu iz majhnih temnih kamenckov, ki se je dvigal iz posusenega jezera ob Gorak Shepu. Tudi tukaj nama je kmalu zmanjkalo sape, meni pa je primanjkovalo tudi energije, saj je z eno juho pac nisem vnesel dovolj. Vseeno sva grizla po pobocju, se ustavljala na vsake toliko in kmalu ugledala temno piramido Everesta, ki se je zacela dvigati izza Nuptseja. Pogled je postajal vse bolj dramaticen, Nuptse je dobival tisto na fotografijah videno obliko plavuti morskega psa, zraka je zmanjkovalo, oblacki se se vedno niso prikazali, pred nama se je dvignila se konica Pumorija, zelodec me je bolel, v daljavi sva ugledala Everest base camp s parimi sotori, obcasno je mimo zabrencal kak helikopter, pod nama se je mucila tudi skupina Spancev (nekatere so Serpe dobesedno vlekle navzgor po hribu), odprl se nama je pogled na drugo stran, kjer sta iz mrtve pokrajine izstopala dva mala svetlo zelena jezercka, do vrha je bilo le se nekaj metrov.

Osvojila sva ga, 5554 metrov visoki Kala Pattar, se skoraj zapletla v molilne zastavice na vrhu in se usedla v kamnit fotelj in gledala v enega najlepsih himalajskih razgledov, ki jih lahko osvojis brez tehnicno zahtevnih pristopov. Zmagoslavje! Pred nama je v optimalnem vremenu stal 8850 metrov visoki Everest. Sopohodnike na vrhu sva prosila za skupno fotko, naredila se nekaj svojih posnetkov ter se pocasi podala navzdol ter naredila prostor za spansko skupino, ki se je blizala.

Z spustom pa ni prislo samo zmagovito olajsanje, temvec se je zacel pri obeh pojavljati tudi vse hujsi glavobol, ki je bil posledica visine, mrzlega vetra, sonca in pri meni pomanjkanja energije in spanca ter delovanja antibiotikov, kar se je kmalu sprevrglo v agonijo, ki je svoj vrhunec dosegla nazaj v Gorak Shepu, kjer sem se zopet komaj posilil s paradiznikovo juho ter zacel nagovarjati k spustu, saj sem na trenutke od glavobola komaj sedel. Vecino verjetno naredi psiha, saj celo pot poslusas o nevarnosti visine, zato sem se z razumom uprl in se malce spravil k sebi, kmalu pa sva zacela svoj spust nazaj v Lobuche.

Hodila sva se pocasneje, vmes sem se potrudil in pozobal par suhih sliv, in dalje malo gor malo dol po moreni. Ce je bila pot navzgor, kljub malce neugodnem fizicnem stanju cisti uzitek, je bila pot navzdol, vsaj zame, cena, ki jo je potrebno placati za enkratno Himalajsko izkusnjo. Vseeno sva Lobuche dosegla po vse skupaj 7 urah hoje, kar je 1 uro hitreje od predvidenega tempa, tam pa sem samo padel v spalko in upal, da se bo kombinacija glavobola in slabosti polegla. Pa se ni in ni hotela, vse pa je hrup v napolnjenem lodgu se bolj potenciral. Se kake 4 ure sem preganjal to slabost, naposled pa jo je le odgnala kokosja juha z nudli in me koncno zazibala v potreben spanec.

Dan 16: Lobuche – Debuche
spust: 1212 m, vzpon: 154 m, hoja 5 ur

Zopet sva se prebudila v soncno jutro, skozi okno gledala mogocne stene Nuptseja in kar polezavala v postelji, da je vecina pohodnikov ze odsla ter se je stanje v lodgu malo umirilo. Ostalo je le se nekaj zaradi visinske bolezni obolelih trekerjev, ki so v svoji zelenosti in slabosti posedali ob termoski vroce vode ter obcasno zalostno zavzdihovali. Nekateri so se zaradi znakov podali nazaj v nizje vasice. Meni se je malo povrnil apetit in sem zmazal kruh s sirom, po katerm sva spakirala svoje stvari in se tudi midva podala nazaj proti Namcheju. Morda je na tej tocki vredno omeniti se eskaliranje cen, ki se dogajajo proti vsaki visji vasici in proti Lobucham zacnejo presegati tudi evropska merila. Recimo termoska vroce vode v kateri naredis svoj caj stane okoli 2 eur, ce zelis poleg tega se sladkor stane se dodatne pol eura. Juha iz vercke te ponovno stane okoli 2,5 eur, kuhan krompir z zelenjavo se pribliza 4 eur. Cokolada recimo Mars stane 4 eur, malo pivo, sicer redko vidis koga, ki bi ga pil, pa stane tudi preko 6 eur. Poceni pa so prenocisca, ki obicajno ne presegajo 2 eur za dvoposteljno sobo.

Do Dughle sva se vracala po isti poti in jo kmalu dosegla ter naprej ubrala drugo pot proti vasici Dingboche, ki sva jo na poti navzgor obsla. Popoldne se je spustila megla v kateri sva dosegla svoj danasnji cilj, Debuche (3800 m), kjer sva si nasla majhen lodge v katerem sva bila povsem sama, kljub temu da naju je med potjo neki domacin nagovarjal, da je v Debuchah vse zasedeno in da nama bo on uredil prenocisce (te stvari se dogajajo kar pogosto) ter v miru povecerjala in odsla v spalke in ze potihem planirala kaj bova pocela ob povratku v Kathmandu.

Dan 17: Debuche – Namche
spust: 837 m, vzpon: 546 m, hoja 4 ure

Najprej naju je cakal vzpon nazaj v samostansko vasico Tengboche, ki sva jo samo pasirala ter zacela svoj spust nazaj proti Namcheju. Tukaj se je utrujenost zacela poznati tudi Tini in s tezavo sva se vlekla po poti. Ustavila sva se na caju, hotela pa sva cimprej nazaj v Namche, da bova lazje dobila sobo in se cim bolje spocila. V Namche sva tako prispela ze ob 1 popoldne, in slucajno dobila isto sobo kot na poti navzgor. Sledil je prvi tus po osmih dneh in prva kava sploh na celem potovaju. S tem se je ze zacelo proslavljanje uspeha, ceprav sva morala naslednji dan opraviti se dolgo pot proti Lukli iz katere bova poletela nazaj v prestolnico. V Namcheju sva kupila letalske karte, ki stanejo 88 eur po osebi.

Dan 18: Namche – Lukla
spust: 1207 m, vzpon: 663 m, hoja: 6 ur

Zjutraj sva bila na zajtrku ze povsem brez volje za hojo in komaj sva napakirala svoje nahrbtnike ter se podala na zadnji grajnd proti letaliskem mestu. Iz Namcheja sva se hitro spustila do reke, kjer sva v druzbi transportnega goveda preckala nekaj mostov, pot pa se je iz minute v minuto bolj vlekla in prvic na poti so naju zacele boleti noge in cutila sva vse misice, ki so preteklih 18 dni skoraj vsakodnevno garale. Vmes sva celo razmisljala, da bi se ustavila in proti Lukli (2840 m) nadaljevala naslednji dan, ampak misli niso postale dejstvo. Na koncu naju je ujel se dez v katerem sva premocena dospela na najino ciljno destinacijo ter se podala v lov za prosto sobo.

Ker je bilo v Lukli ze dva dni slabo vreme, so bila letala ze dva dni prizemljena, kar pomeni da se je dalo vas zapustiti le s helikopterjem, ki pa stane 370 USD na osebo, pod pogojem da je zapolnjenih vseh 6 mest. Lukla je bila polna ljudi, ki so cakali na izboljsanje vremena, veliko mimoidocih pa naju je sprasevalo, ce bi si hotela deliti helikopter. Najina letalska karta je bila za 13.oktobra, torej cez dva dni, saj sva hotela v Lukli se malo uzivati in gledati divje pristanke na se bolj divji letaliski stezi. Le ta je nagnjena v dvanajststopinjski klanec in dolga le kakih 400 metrov, kar omogoca pristanek in vzlet le dveh tipov letal ter helikopterjev, konca pa se s 700 metrskim prepadom. Po tem, ko sva le nasla zadovoljivo sobico, sva si v eni od kavarnic v zmagoslavje privoscila vroco cokolado ter jabolcno oziroma sirovo torto, ki je sedla bolj kot kdaj koli prej. Po skoraj 20 dnevih sila podobne prehrane je bila ta kavarnica pravi balzam.

Dan 19: Lukla

Zbudilo naju je hromenje letal, ki so le dobila zeleno luc zaradi lepsega vremena, po zajtrku pa sva odsla prosti letaliscu ter si med vecinoma lokalnimi gledalci, ki slonijo ob letaliski ograji nasla najboljsi prostor, direktno nad stezo, si narocila pivo, uzivala v soncu ter v pristankih ter vzletih glasnih propelerskih letal, ki so se vrstila kot po tekocem traku in prinasala ter odnasala pohodnike. Vecino dneva sva lenarila in uzivala, potrdila letalsko karto ter pricakovala polet naslednji dan.

Dan 20: Lukla – Kathmandu

Okoli osme ure zjutraj sva odsla proti letaliscu in se zagozdila v dolgih vrstah ljudi, ki so cakali na check-in. Po placilu drzavne takse, pregledu nahrbnikov, ki je trajal cca. 3 sekunde, potem pa so bili odvrzeni na velik kup prtljage v kotu dvorane, sva se znasla v cakalnici in cakala na prihod najinega letala. Cakala sva kako uro in pol, vmes je prislo in odslo ze nekaj letal in helikopterjev, naposled pa je le prispela tudi najina dvojna vidra (twin otter, tip letala). Iz opazovanja prejsnji dan sva vedela, da letalo, ki pristane, odleti naprej cez manj kot 5 minut, saj je na letaliscu prostora le za 4 letala oz. helikopterje. Vse se je torej odvilo sila hitro in med oglusujocim zvokom motorjev v letalu s prostorom za 14 potnikov sva ze strmela v za pisto zelo strm klanec, ki se je koncal s prepadom. Casa za razmislek ni bilo in ze smo drveli po klancu iz katerega smo se odlepili po nekaj sekundah, pod nama pa so se zacele prikazovati vasice, ki sva jih prehodila v prvem tednu najine poti. Obcasno smo leteli le dobrih 100 metrov od tal, v zadju opazovali visoke zasnezene Himalajske vrsace ter po pol ure prispeli v Kathmandujsko dolino, kjer smo malo zaokrozili in pristali v Kathmanduju.

Statistika

V 20 dneh sva nabrala 72 ur ciste hoje, naredila cca. 12.500 metrov vzpona (cca. 8x na Triglav, 28x na Josta, 34x na Smarno goro / ceprav se tezko primerja zaradi prav tako precejsnjih horizontalnih premikov), 11.300 metrov spusta, naredila pa sva tudi precej horizontalnih kilometrov, ki pa jih se nisva uspela izracunati, prav tako pa se nisva uspela najti tehtnice za vpogled v izgubljene kilograme.

Sedaj sledi razvajanje v Kathmanduju in najverjetneje obisk Pokhare, ki se nahaja pod Anapurno.

Vec fotografij najdete v GALERIJI.


Dejanja

Informacije o objavi



4 odzivov v “Treking do baznega tabora Everesta, 2. del”

14 10 2010
jan susolc (15:03) :

Noro vidm da uživata na polno kdaj bosta spet v katmanduju… jez sm v soboto tm tko da se lohk kej vidmo če se ujamemo… sem na mejlu

14 10 2010
Jost (15:26) :

Jo jan susolc! A da bos res kr v Nepal prletu, lepa : ) Ja lahko do sobote ostaneva v Kathmanduju, nardiva jutr se ksn day trip izven mesta pa itak morva se vizo podaljsat k nama cez par dni potece… Dej sporoc mi kdaj prletis pa to, itak bos verjetno pristal tuki v Thamelu v ksnem hotelcku tko da gremo na ksno pivo v soboto. V nedeljo pa pol midva piciva naprej proti Pokhari… Anyway, vidmo!

15 10 2010
Milos (16:17) :

The best!

16 10 2010
susolc jan (06:49) :

yo jez sm tuki kje se dobemo sm v hotelu tradition… zvecher bomo kao ziher v tom and jerryju prletta na enga

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !