Ulica frikov in rezanje vratov

22 10 2010

Po trekingu sva v Kathmanduju vecino casa lenarila, se prestopala po turisticni cetrti Thamel, obcasno zavila v kaksen drug mesta in ob vecerih posedala na samotni strehi najinega hotela kjer sva uzivala v nocni panorami najinega delcka mesta.

Nasla sva tudi lep park imenovan “Garden of dreams”, kjer sva po placilu majhne vstopnine bila delezna blazin za izlezavanje na anglesko pokoseni travici v licno oblikovanih vrtovih.

V juznem delu mesta pa sva po treh dneh pocivanja nasla ulico imenovano tudi “Freak street”, ki je bivsi turisticni predel, oziroma predel kjer so se v 60ih in 70ih letih zaceli ustavljati popotniki s smerjo vzhod, vecinoma hipiji, ki so v Aziji iskali bolj barvito zivljenje, podobno varianto je zastopala Indijska Goa. In te hipiji so potem posedali na glavnem trgu, vecinoma kadili takrat legalno marihuano ter se posvecali budisticni in hindujski duhovnosti. Na tej ulici se vedno najdes nekaj teh pravih hipijev, sicer malo bol v letih in se vedno se iz kake zakotne kafane slisi krike Janice Joplin. V tem predelu se je v “dobrih starih casih” dalo dobiti sobo tudi za 3 rupije (cca. 3 cente eura) in se vedno so cene vsaj polovicne ali se nizje v primerjavi z danasnjim centrom turizma, ki ga predstavlja Thamel. Sem sva potem tudi zavila na obcasno kosilo/vecerjo.

Na ulici Jochne (originalno ime) sva nasla tudi slascicarno po imenu Snowman, omenjam pa jo predvsem zaradi tega, ker sva tam nasla verjetno najboljse torte na svetu. V precej zanikrnem dvonadstropnem temnem lokalu se za razmajane in zarjavete stolcke borijo predvsem lokalci in pa tudi turisti, borijo pa se predvsem za v nickaj uglednem izlozbenem oknu razstavljene jabolcne pite, cokoladne torte, sirove torte in za razne vroce cokolade variante. V kolikor bi posiljali svoje produkte tudi v Evropo, bi bil najbrz kar stalen odjemalec.

Ko sva se naposled Kathmanduja le navelicala in se zelela pobrati se kak drug konec drzave, pa nama jo je “zagodel” najvecji drzavni praznik Dashain, ki sicer traja nekih 12 dni in ravno za dan, ko sva planirala odhod proti Pokhari se je Kathmandu na pol ustavil, tako da sva morala svoj odhod se malo odloziti.

Med prazniki pa se seveda marsikaj dogaja in na ravno pravi dan sva se usedla v avtobus v obupnem stanju, sam sem sedel pri vozniku, ki me je obcasno pretepal z dolgo prestavno rocico, Tina se je drenjala nekaj centimerov stran, in se odpeljala v Dakshinkhali. Tam je namrec tempelj posvecen krvolocni boginji Kali in da le ta ne bi povzrocala preveliko gorja, ji ob njeni kamniti podobi redno koljejo razne domace zivali. Po vecini kokosi in koze, obcasno pa v svojih zadnjih izmukljajih tam bridki konec stori kak bivol.

Na najbolj krvolocen praznik se je v Dakshinkhaliju tako vila dolga vrsta vernikov, ki so v rokah drzali kokosi in peteline ali pa za vrvico na zadnji sprehod vlekli svoje koze. Tisti, ki pa si zivali niso mogli privosciti pa so ob templju razbili kak kokos ali odvrgli kaksno pest riza. V nadvse onesnazeni reki, ki tece poleg templja so tako obcasno oprali s krvjo razmocene tepihe, ki so tisti del reke obarvali rdece. Glavni klavec pa je v templju po divjem udarjanju na zvonec, z dolgim nozem prerezal sleherni zivalski vrat, ki se je pojavil v njegovem dvometrskem radiju. V kolikor ne bi dezevalo, bi se kot je v navadi, potem praznicna druscina zbirala po okoliskih dzunglah in uzivala v svezih mesninah, ki bi cvrcale na desetinah zarov.

Pot nazaj grede je bila zopet precej zahtevna saj v avtobus stlacijo vsaj trikratno stevilo standardno dolocenih potnikov. Nazaj v Kathmanduju pa sva le docakala tudi najin prevoz v Pokharo, ki je zopet obetal mukotrpno sedem do osem urno voznjo.

Vec fotografij najdete v GALERIJI v albumih “Kathmandu 2nd time” in “Dakshinkhali”.


Dejanja

Informacije o objavi



2 odzivov v “Ulica frikov in rezanje vratov”

23 10 2010
dahvor (04:02) :

…na zdej pa ne morem, k’r t’ko iz Pokhare v Kathmadu preskocit…jaz samo in vedno v Anapurni-na freek stretu stanujem…koliko stane soba, se ne spomnim, malo…glih v tem Hotelcicu, sem srecal Francoze, Mlade, ki so kleli, ko so se iz pohoda, kot vidva se vrnila…so uplivali na odlocitev, da sem se takrat za zahodni Nepal odlocu in potem, na vzhod, v Siliguri…tiste Polne Lune, na zelezniski postaji, polnih vlakov, podrtih mostov, tudi ne bom nikoli pozabil, sploh ne vem zakaj, dva angleska mladenici in jaz se srecamo, tm k treba na postaji pasporte stemplat nic nismo imeli, iz Dagerliga se vrnili, se na postaji srecali in zvedli da treba ene 18 ur vlak cakat…kasna panika, dokler nismo, se vdali in samo da je Luna zasijala se je enkratna zurka zacela, se zdaj je razloziti ne znam si, se polne vlake smo ignorirali, dokler udobnega nismo docakali…smo ga, toda na cilj v Varanasi smo totalno izcrpani prisli…toliko se je seveda na vlaku, takoj dogajanje nadaljevalo…nic ni bilo treba se spoznavat u vagonu, ker je zgledalo kot, da se vsi od vekomaj poznamo.

23 10 2010
dahvor (04:09) :

…sem obakrat pozabu omenit, da so mi Vajine fotke zelo vsec, toliko jih bulim, da mora bit ze res…tako naravne se mi zdijo, kr ze domace.
…dejva se enga za na pot, potem pa Usodi na prot…poje zdej najboljsi str slovenski rocker glih zdej…odlicno gre se muska zraven gledanja slik.

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !