Bandipur in zadnji pogled na Himalajo

16 11 2010

V Pokhari se je začel povratek proti domu, vmes pa naju je čakal še postanek v vasici Bandipur nekje na pol poti do Kathmanduja. Kot že ničkolikokrat na tem potovanju se je vse skupaj začelo zelo zgodaj, avtobusi proti Kathmanduju zapustijo Pokharo ob 6.30 uri zjutraj, tako sva si že pred 6 uro zjutraj poiskala taksi in se odpeljala do avtobusne postaje, kjer je lastnik lokalčka na postaji takoj zadevo vzel v svoje roke in že sva pila jutranji čaj in vnovič opazovala kako se prva sončna svetloba počasi zarisuje na Himalajske vršace.

Sledila je naporna 4 urna vožnja in še sreča je bila, da sva se zbudila ravno pravi moment in opazila, da smo prispeli v prašno vasico ob glavni cesti, kjer sva nameravala izstopiti. Bandipur je namreč kakih 10 kilometrov oddaljen od te ceste in do tja sva potrebovala nov prevoz. Po klasičnem pregovarjanju z vozniki džipov, ki so naju na vsak način hoteli peljati za precej denarja sva se vkrcala na džip, ki služi javnemu prevozu in stane nekaj centov. Vkrcala pa se nisva na klopi namenjene sedenju – te so bile že nabito polne – ampak kar na streho, k vreči krompirja in še nekaterim zalogam namenjenih v Bandipur. Na strehi so bili poleg naju še trije lokalni mladinci.

Vožnja po ovinkasti cesti se je hitro začela in kar težko je bilo loviti ravnotežje in se oklepati kovinskih drogov na vrhu strehe. V Nepalu je možnost, da umreš kot udeleženec prometa kar 20x večja (nepreverjen podatek), kot v večini Evropskih držav. Med vožnjo so se odpirali pogledi na osončene terase, majhne zaselke in gorske špice v ozadju. Po kakih 20 minutah smo že dospeli v Bandipur. Ta naju je takoj pozitivno presenetil z v Nepalu neobičajno urejenostjo, prijaznostjo, mirom, super hotelčki in arhitekturno lepoto. Sprehodila sve se gor in dol po vasici v iskanju prenočišča, nastanila pa sva se v Bandipur guest housu, ki se je v svoji rustikalnosti kar drobil preko opek in ponujal nekakšen srednjeveški značaj, izjemno prijazna sobica pa je ponujala še čudovit razgled na okoliške gričke in porasle terase.

Sledil je zajtrk na sredini vasi (Bandipur ima vse skupaj samo eno ulico), zatem pa nekaj izletov po okolici. Najprej sva napadla bližnji hrib, kjer sva na vrhu uživala v razgledu na vasico, ter v senci iglavcev počivala na velikih skalah in prebirala knjige. Himalaja je bila žal že v gostih oblakih, ki vsakodnevno migrirajo iz dna doline proti višjim vrhovom.

Obiskala sva še velik izravnan plato na koncu vasi, kjer se je pred izgradnjo glavne ceste dogajala ogromna tržnica, saj je bil Bandipur nekdaj na sredini trgovske poti iz Tibeta v Indijo. Tu so se tako srečevali trgovci in ponujali svoje dobrine. Med sprehodom po okolici pa sva naletela še na eno malce bolj neugodno zanimivost. Po okoliških grmovjih se namreč napletajo ogromne mreže, ki gostijo prav tako ogromne pajke. Doma sem se pozanimal o vrsti teh stvorov. Gre za Golden orb pajke, ki so znani kot pajki, ki izdelujejo največje in najmočnejše mreže na svetu. Kakšne mreže so bile tudi 6 in več metrov velike, pajki pa lahko prekrijejo celotno dlan odraslega človeka. In ti so viseli dobesedno na vsakem koraku.

V Bandipurju sva si zvečer privoščila še večerjo pod najinim hotelčkom, ki je zaradi ozke ulice, arhitekture s stebri spominjajoč na grške in fasado spominjajoč na kakšno beneško vilo ponujal izjemno prijetno atmosfero ob majhnih mizicah s svečami. Zjutraj sva prav tako pred sončnim vzhodom odbrzela na prej omenjen plato, saj se iz njega čudovito vidi na ogromen del Himalajske verige. Tako sva občudovala vršace od Dhaulagirija, vseh Annapurn, Machhapuchhare, Manasluja in Langtang Lirunga. Pod njimi je valovalo morje oblakov, vrhovi so se barvali v gradiente od temno modre proti živo oranžni, midva pa sva še zadnjič iz tal zrla v Himalajske lepote.

Pot iz Bandipurja proti Kathmanduju pa zopet ni ravno najenostavnejša. Zjutraj sva morala čim prej nazaj do mesta na križišču z glavno cesto, kjer sva potem kaki 2 uri posedala v razsulu in čakala da bo prišel kak avtobus. Seveda avtobusi tu mimo pridejo nabito polni in ni nama preostalo nič drugega, kot da sva se drenjala v majhnem prostorčku pri šoferju, kjer je sedelo še 5 lokalcev. Vedoč, da bo takih 6 ur vožnje, sva se kar malo smilila sama sebi. Ampak, nebo se je odprlo, avtobus je po kakih 2 urah ustavil in najini sopotniki so zapustili svoja sedišče. Tako sva ostala sama pri šoferju, zleknjena in nadaljno vožnjo samo uživala. Ob prispetju v Kathmandu pa sva šla nazaj v najin prejšnji hotelček, kjer naju je tudi čakala ostala prtljaga, saj sva za Pokharo s seboj vzela samo en nahrbtnik.

Naslednja dva dni v Kathmanduju so sledili nakupi in poslavljanje od Nepala. Zanimivo je, kako sva si na začetku potovanja z začudenjem mislila, zakaj toliko ljudi prihaja nazaj v to deželo, še posebej znani po tem smo Slovenci. Pač prideš enkrat za daljši čas in greš naslednjič kam drugam. Sedaj na koncu pa sva to početje malo lažje razumela. Čeprav je Nepal precej surov, naporen za potovanje, ponuja precej stresnih situacij, vseeno pusti globok pečat vključno z željo, da to deželo obiščeš ponovno in ponovno in ponovno. Himalaje zlahka ne pozabiš kar tako, vleče te nazaj, te kliče in pojavi se želja ob ponovnem snidenju. Kaj šele če si nek alpinist, ki imaš s temi kraji še toliko bolj poglobljeno izkušnjo.

Iz Kathmanduja naju je čakalo nabito polno letalo proti New Delhiju. Kathmandu je v teh mesecih zasičen s turisti, ponudbe letalskih linij pa niti ni toliko, zato so vsa letala polna in svoj let je priporočeno osebno potrditi pri tvoji družbi nekaj dni pred odhodom, saj se v nasprotnem primeru kaj rado zgodi, da ostaneš brez sedeža, čeprav imaš karto kupljeno. Polet nazaj je bila zopet super izkušnja, sedela sva na desni strani in lahko sva občudovala celotno verigo nepalske Himalaje. Iz letala šele ugotoviš, kako zares visoke so te gore, saj ne letiš nad njimi, ampak z njimi. Uvidela sva tudi nagjlobjo dolino med Anapurno in Dhaulagirijem, ki bojda pada kar 4000 metrov na obe strani.

Na letališču New Delhi pa se je začela nova zanimivost. Ker sva do sem letela z letalom druge družbe, ki ni povezana z najinim nadaljnim letom proti Evropi, seveda nisva imela kart za vkrcanje na letalo in brez teh boarding passov ne moreš v tranzitni prostor. Ker pa je bil že večer in nisva vedela kaj bi sploh počela zunaj letališča sva hotela na letališču počakati, ampak v tranzitnem prostoru, kjer običajno vse skupaj hitro mine. Letališko osebje nama je sporočilo, da dobiva karte čez kake 4 ure, kar je približno toliko časa kot ga potrebuješ, da zapustiš letališče in se potem ponovno vrneš preko vseh kontrol. Ok, posedla sva se na tla hodnika, kjer je bilo ogromno ljudi v enaki situaciji. V tem prostoru je sicer bil nek štant z sendviči in vodo, a le te lahko plačaš samo v indijskih rupijah, ki pa jih izven Indije ne moreš dobiti, tako so vsi popolnoma brez denarja. Imaš dostop do WCja, kadilnice, potem pa se zadeva neha. In vedno, ko je napočil čas, da dobiva najine karte, se je seveda zadeva pomaknila naprej. Ob 2 zjutraj, torej po 8 urah čakanja, je končno prišel nek predstavnik za Turkish airlines, ki nama je pobral potne liste. Tam tako ostaneš brez denarja, brez potnega lista, ki si ga dal kar nekomu in brez nekega potrdila, kdo si, kam greš itd… In ta oseba gre potem fizično do okenca za check-in, čekira tvojo prtljago in ti prinese tvoje karte. Na te sva tako čakala celih 10 ur. Tako se tam stalno dogaja vsaj 100 osebam, ki čakajo in čakajo, osebje pa jim ves čas laže, da bodo dobili karto čez 1 uro, čeprav dobro vejo, da se to ne more zgoditi, ker se okence za čekiranje ne odpre prej kot 3 ure pred tvojim poletom. Zatem pa via, New Delhi – Istanbul in v Munchen… trip 1A!

Sicer sem doma nekaj fotografij že obdelal, sem vseeno objavil neobdelan material, da je v skladu s ostalimi objavami…

Več fotografij najdete v GALERIJI.


Dejanja

Informacije o objavi



7 odzivov v “Bandipur in zadnji pogled na Himalajo”

16 11 2010
M (19:14) :

wau, čisto slučajno sem sedaj naletela na ta zapis in me je vrnil v čas pred točno! enim letom, ko sem zapuščala nepal in se soočila z indijo. res je, nepal je čudovit, himalaja pa te povsem zasvoji :) takoj bi šla nazaj, ponovno in ponovno in ponovno :)

22 11 2010
Milos (18:44) :

Jp, trip 1A!

23 11 2010
Blazine (21:58) :

Jaz sem do sedaj le poslušal zgodbice, si pa želim iti tja.

1 10 2011
Marko (17:43) :

Samo res ,..da bi imel kaj več denarja, bi še dol. Kako je z ljudmi dol ? ,… so kaj prijazni itd. ?

30 10 2011
Marko (09:55) :

Izgleda, da ta blog ni več dosti gledan,.. ke škoda.

31 10 2011
joste joste (11:52) :

Ja, gre bolj za potovalni blog, žal pa že “dalj” časa ne potujem, zato je blog v mirovanju… pišem in pa še bolj fotografiram pa na novem blogu: jostgantar.com/blog

Kar se pa ljudi tiče, pa imaš vse sorte, večinoma pa so zelo prijazni miroljubni in pripravljeni priskočit na pomoč… moraš pa se najprej tudi ti do njih vesti podobno seveda.

10 10 2016
h3x0r89 (12:48) :

Res cool post !

Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !