Vang vieng

27 01 2007

Bom objavo o Vientianu napisal kasneje, ker sem trenutno spet tukaj in da ne pozabim kaj se je dogajalo v Vang viengu. … Kake 4 urna pot cez vedno bolj vzpenjajoco pokrajino in prekrasnimi razgledi me je pripeljala v dokaj turisticno, a precudovito mestece med gorami, cistimi rekami, jezerci in super panoramo Vang vieng. Ze v Vientianu sem si rezerviral nek guesthouse, ki se je izkazal za super izbiro, saj je bila polovica osebja iz nove zelandije in polovica iz Laosa. Zelo dobra atmosfera in komaj sem odvrgel nahrbtnik v sobo me je ze cakalo pivo na mizi. Noc ni bila tako kratka a vseeno sem uspel zbrati moci za naslednji dan, ko me je cakal tubing.

Tubing je nekaksen spust po reki v velikih zracnicah in to pocne ogromna mnozica ljudi in na reki so razni vodni bari z muziko in ogromnimi kolicinami alkohola ter z raznimi gugalnicami primernimi za skoke v vodo iz visine kakih 10 metrov. Nora zadeva in totalen zur. Spoznal sem Marka iz Nizozemske in tubing sva opravljala skupaj. Sicer je reka dokaj pocasna v susni dobi ampak po spitem pivu ali dveh, ki se jim na tubingu zal ne moras izogniti postane ekstra zabavno. Posebej tarzanske vrvi, ki te razmecejo po vodi, ko vanjo priletis s kakih 6-10 metrov so zelo zabavne in tudi gledanje drugih kako se lomijo je pravi uzitek. Sicer pride tudi do velikih plavic na kozi, ce pristanes napacno ampak tudi teu se brez izkusenj pac tezko izognes. Sedis v svojem velikem gumijastem plavajocem obrocu, med visokimi stenami, ki obdajajo reko odmeva Bob Marley, pijes pivo in uzivas v soncu. Kaj je lepsega? Sicer se zadeva dokaj zavlece zaradi dolgih postankov v boksih (obrecnih lokalih) in ko koncujes in se sonce spusti za gorske stene postane dokaj hladno, ceprav je reka dokaj tople temperature. Ves moker in premrazen se prebijes do konca, kjer te pricakajo pred tabo specene ogromne palacinke z banano in cokolado. Potem pa vroc tus in gremo v mesto.

V mestu pa TV bari vladajo sceno. Povsod se vrtijo Friendsi, ponekod tudi Simpsons in Family guy in to v neskoncnost. Zleknes se v udobne lezanju namenjene platforme z ogromno blazinami in kot zacaran, ker ze toliko casa nisi videl televizije strmis v ekrane. Ce ti kaksen del Friendsov ne ugaja lahko pogledas kateri del vrtijo v sosednjem ali kakem drugem lokalu. Za krajsanje casa pa je poleg obicajnega na voljo se posebni special meni. Da nastejem le nekatere poslastice: weed tea, happy shake, bag of weed, mushroom shake, space pizza, bag of mushrooms, opium tea, bag of opium in podobno. Sicer je vse to nekako ilegalno amapk zacuda na voljo v vseh lokalih. Z Markom sva se imela super in zuri se tukaj kar vrstijo. Prej omenjeni lokali se obicajno zaprejo okoli polnoci, vendar lokali ob reki se delujejo in strezejo razne dobrote. Ko se zapre lokal ob reki ob kaksne 2 zjutraj, pac preckas most na naslednji otok, ki je se bolj oddaljen od mesta in tam je zaadeva se ziva. Enostavno dobis lokalcke, kjer gori taborniski ogenj in se igra kitara ter ljudje pijani balinajo tudi do 6 zjutraj.

Naslednji dan (25.1.) sva si z Markom sposodila kolesa in se vozila po obrecnih delih, kjer sva prejsnji dan opravljala tubing. Spet zanimiv dan, ki se je koncal s kaksnimi 6 epizodami friendsov. Za dan za tem (26.1.) pa sem se odlocil, da ne bom pocel nicesar in bom samo polezaval po tv barih. Mislim da sem skoraj sigurno postavil osebni rekord v gledanju friendsov saj sem lezal kot krava na blazinah in pil banana shake kake 6 ur. To je nekako okoli 17 delov Friendsov. Zelo naporen dan hehe. Zvecer pa samo v guesthouse pod tus in zopet sva sla z Markom v akcijo.

Vang vieng je bil sicer naporen zaradi prevelike kolicine zuranja in meglenih noci ampak po drugi strani zelo relaksacijski zaradi gorske panorame in pocasnega toka dogajanja, ki je nasploh znacilen za cel Laos. Sedaj sem ze nazaj v Vientianu in si bom privoscil vsaj eno urno masazo da se mi vozlji nabrani med tubingom na hrbtu malce razvezejo.

Take it easy



intermezzo

26 01 2007

Jojo… sam toliko da povem da je internet v vang viengu nesramno drag in se bom potrudu napisat prejsnjo objavo do konca jutri ko se vrnem v Vientian. Jep.. bom pustu Luang prabang in Phonsavan za naslednjic, ko se vrnem v te kraje pa se Lonely planet sm zgubu tko da bi itak tezko najdu hehe. Se jutri dobimo z enimi domacini v Vientianu baje in naslednji dan grem se Matjazevega kolega pozdravit in kar slutim da bodo spet zanimive avanture. Potem pa bangkok in vsaj tedenski dopust na kakem otoku. Opis Vang vienga pa tut po vsej verjetnosti lahko pricakujete jutri… zur plac totalno.

peace



Pakse, Savannakhet in novo leto v Tha kheku

22 01 2007

Ce se prav spomnim sem z blogom koncal v Pakse. Mesteca so v juznem delu Laosa (ta del sem do sedaj obdelal) zelo podobna in zelo cloveku prijazna, prostorna, svetla in nadvse primerna za sprehajanje, posedanje in pitje laoskih kavic, ki so sicer meni osebno malce slabse kot vietnamske a se vedno s cokoladnim priokusom in dodanim kondenziranim mlekom. V Pakse sem prvic zares opazil kolonialno arhitekturo in pa duh, ki so ga za seboj pustili francozi, ko so si namisljali osvojiti regijo. Sicer tudi v Vietnamu in Kambodzi na vsakem vogalu vidis prodajalne francoskih bagetov a ne pridejo tako do izraza, kot v Laosu. Tudi veliko domacinov govori francosko in najvecji delez turistov je po mojih opazanjih iz dezele pod Eiffel-ovim stolpom. Ljudje so v nasprotju recimo s severnim Vietnamom tukaj zelo prijazni in skoraj vsak mimoidoci te pozdravi z nasmehom.

V Pakse sem vecinoma zares pocel samo zgoraj omenjeni sport: posedanje + kavice, ker sem prvi popoldan zaspal in se nisem uspel zorganizirati, da bi si ogledal planoto Boulevan. Za naslednji dan, 19.1. pa sem sklenil Pakse zapustiti in se odpraviti proti severu. Ze zgodaj zjutraj sem vstal, spakiral in zacel iskati prevozno sredstvo (ponavadi motor, ali tuk tuk) do 8 kilometrov oddaljene postaje. Za turiste so cene precej visje, kot za domacine, zato sem se uklonil sele po kakih 2 prehojenih kilomerih, ko sem koncno dobil sprejemljivo ceno. Avtobus sem ujel do minute natancno in se kot edini turist odpeljal proti Savannakhetu, kjer sem si zadal ogled paleontoloske razstave najdb ostankov dinozavrov v tej regiji, ki naj bi bila, tako kot danes, precej aktivna tudi v obdobju 100-200 miljonov let nazaj. Avtobus je bil po sredini in pod stoli napolnjen z belimi vrecami, po vsej verjetnosti riza ali kakega umetnega gnojila, prtljago potnikov pa so po vecini skladiscili na strehi. V Laosu se tako kot v Kambodzi in v Vietnamu ne ustavljas na raznih kvazi pocivaliscih ampak se avtobus ustavi za kake 3 minute, nanj udrejo prodajalci raznih na palice napicenih mesnih priboljskov in trdo kuhanih jajc in ko se prodaja zakljuci gremo dalje. S tem ustavljanja sicer ni konec, se zacetek ne. Ustavljas se na skoraj vsakih par minut, da poberejo ljudi po cestah, ki niso prisli na avtobusno postajo. Avtobus lahko tudi zapustis kjer hoces in to se dogaja non stop. 230 kilometrov do Savanakheta je trajalo vec kot 5 ur. Tam sem na hitro nasel tuk tuk, in vozniku nekako uspel razloziti kam hocem, saj za muzej dinozavrov seveda se ni nikoli slisal. Poznajo samo imena hotelov. Po hitrem kosilu fried rice-a s piscancem sem nasel muzej v se eni izmed nestetih kolonialnih zgradb in si ogledal najdbe. Nic posebej pretresljivega bi ocenil, saj sem precej ostankov videl ze po Evropi, je bil pa lep postanek. V muzeju sem srecal se nekega angleza srednjih let, ki je z velikim zanimanjem studiral vitrine, in ko sva se srecala pri vitrini v kateri je bil majhen meteorit mi je rekel: this stone is from outter space, man… think about that. Po ogledu sem si dobil tuk tuk za prevoz nazaj na postajo (vse avtobusne postaje so vsaj nekaj kilometrov izven mest) in poiskal avtobus za Tha khaek. Moral sem cakati samo pol ure in ze smo se odpeljali v nabito polnem avtobusu polnim studentov, ki se ob petkih vracajo nazaj v svoje vasice. Tukaj prevoz ni poln, ko zmanjka sedezev, da se razumemo, poln je takrat, ko zares ni vec prostora za se enega potnika, kar se redko zgodi. Po sredini avtobusa namestijo plasticne stolcke, da lahko ljudje sedijo se tam, ali pa sedijo po naslonjalih za roke in po prtljagi ali vrecah. Tako je bilo potnikov nekje okoli 100 bi ocenil v navadnem avtobusu. Voznja je bila zelo zabavna saj sem sedel z studentom elektrotehnike, ki je bil nadvse vesel, da se je lahko pogovaral z mano in vadil zaenkrat se dokaj slabo anglescino. Predstavil me je tudi nekaterim studentkam, ki so se sramezljivo hihitale in na case le izjavile kak stavek. Zopet sem bil edini nedomacin v avtobusu. Proti 8 uri zvecer sem le prispel v Tha khaek in sledila je zgoraj navedena zgodba, da sem prisel do zeljenega guesthouse-a.

Ok… ta zgodba se je zacela ze eno leto nazaj, ko sta JV azijo obiskala Milos in Matjaz. Milosa vecina bralcev tega bloga pozna, Matjaza pa obcasno zasledite v komentarjih. Tha khaek je Milos obiskal sam in tam spoznal mr. Sui-ja in mr. Chan-a. Ko sem mu oznanil, da bom naredil skoraj enak trip kot on, in ko je bil cas za odhod mi je Milos predal pismo za Suija in Chana. To pismo sem sedaj po skoraj 2 mesecih potovanja koncno predal na zeljeno destinacijo. Tako sem se tudi znasel v guesthouseu, kjer se vedno dela mr. Chan, Sui pa se je odlocil studirati in je sluzbo v hotelu zapustil. Toliko o okvirni zgodbi. Pojavil sem se v hotelu in si ogledal sobo, ki sem jo kasneje tudi sprejel, zatem pa povprasal o iskanih osebah in ugotovil da se ze 5 minut pogovarjam s Chanom. Bil je izredno presenecen in vesel, ko je izvedel, da imam zanj in njegovega prijatelja pismo od mr. Majlosa, ki se ga je Chan v trenutku spomnil. Za tem sem odsel malo po mestu, na vecerjo in na ogled in se utrujen od celodnevnega potovanja zgrudil v posteljo. Po parih minutah me je prebudilo trkanje po vratih, odprl sem in tam je stal Chan z nekim pamfletom o njegovi provinci v rokah in mi rekel naj pogledam, kaj si zelim ogledati in se mi se enkrat zahvalil za pismo. Domenila sva se, da me naslednji dan pelje na ogled 20 kilometrov oddaljenega Buddha cave-a (Tham pha pa). Zgodba te jame je v kratkem naslednja. Nekaj let nazaj je neki domacin iskal v votlinah netopirje, ki bi si jih zelel privosciti za kosilo, v tej votlini pa je presunjen odkril 229 kipcev sedecega bude. Nihce v resnici ne ve kako so tja prisli in koliko je zadeva stara. … Zaspal sem.

Zjutraj (20.1.) sem po obilnem zajtrku in kavi ob Mekongu sel na ogled templja v mestu in malce podebatiral z menihi, ki so mi tudi napovedali prihodnost, sicer vecino v Laoskem jeziku, tako da mi prihodnost zaenkrat se ni najbolj jasna. Ob kaki 11 uri dopoldne pa sva se s Channom dobila pri hotelu in se odpeljala proti votlini. Zelo kmalu sva zavila iz asfaltne ceste na prasno razrito pot in se vozila po na ogled izredno sproscujoci kraski pokrajini posejani z rizevimi polji in majhnimi bajercki, kjer so se napajali vodni bivoli. Po zanimivi voznji sva le prisla do nekakih stojnic, ki so se nahajale kakih 500 metrov pred votlino. Chann je ugotovil, da je nekaj narobe z zadnjim kolesom motorja in odsel to popraviti v najblizji zaselek, jaz pa sem odsel proti jami. Pred jamo so se pasle krave, in pot do nje je vodila preko vodnatega terena po lesenih mostickih. Letos so zgradili betonske stopnice, da je pot v jamo lazja, ni pa vec tako atraktivna, kot je bila, ko je vanjo vodila bambusova lestev. Pred jamo se je bilo seveda obvezno treba sezuti in fotografiranje ni bilo dovoljeno. Ko sem vstopil sem se znasel sredi vonja disecih palck, zvoka molitev, kraskega ambienta s kapniki posejane jame po stropu in z 229 sedecimi budami po skalah na tleh. Prevzel me je zanimiv obcutek in ko je iz jame zadonel gong, ki oznacuje konec posameznikove molitve je bila atmosfera popolna. Stal sem na sredini in nemo opazoval dogajanje kakih 10 minut in potem odsel nazaj proti stojnicam, kjer naj bi pocakal Channa.
Prisel je ves nasmejan po kakih 30 minutah in mi povedal, da je kolo popravil kar sam. Zatem sva se vsedla na nekaksno leseno dvignjeno platformo, ki jo imajo vse tamkajsnje stojnice. Chann je narocil pivo in papaja solato s cilijem. Ta solata je bila nekaj bolj pekocega kar sem do sedaj uzil. Zraven papaje in cilija je bila dodana se limeta in nekatere lokalne zacimbe in druga skleda z nabranimi listi nekega grmovja, ki gredo baje dobro zraven. Ni slaba zadeva moram priznati, saj gre eksra pekoca papaja zelo dobro skupaj s pivom. Po debati in nekaj popitih pivih sva se po isti poti vrnila do mesta. A ne do hotela… Chann me je peljal do njegove hise, kjer naj bi spoznal njegovo druzino. Noben ne govori aglesko, zato je bila komunikacija bolj na rocnem nivoju. Jaz sem se ves cas samo malo smejal in njegovim starsem poskusal dopovedati par stvari v anglescini, kar je prineslo do tega da sem bil zelo dobrodosel in zelo pomemben gost. To sem bil itak ze samo zaradi pisma. Chann je nato postregel z nekaksnimi stroki neke rastline, ki se jih zanimivo zveci in samo zame iz palme pred njegovo hiso sklatil 2 kokosa, iz katerih mi je nato pripravil kokosovo mleko. A to se ni bilo dovolj. Zatem je rekel da bova sedaj jedla in da je njegov oce danes pripravil bivola… ampak ne normalno meso. Razlaga je bila: this is buffalo inside. In izgledalo je kot na pol kuhan zelodec in ostala drobovina, kar naj bi bilo izredno cenjeno v teh krajih. Zraven sem dobil nekaksno mrzlo prilogo iz mislim da nekuhanih majhnih ribic, vmesanih v kupe zelisc. Bivoljemu mesu pa je bila dodana zopet neka ultra pekoca mesanica. Malce mi je bilo tezko sprva, ko sem poiskusil ampak zadeva ni bila slaba. Sicer tudi nekaj zelo dobra ne, ampak ze samo zaradi izkusnje je teknilo. Ko so me opazovali kako jem, so se vsi nasmihali in delovali zelo prijazno in prijateljsko in nekako tako, kot da so tudi oni prisli na svoj racun, saj tujcev v tej vasi ne vidijo prav pogosto. Za obedom sem si tudi ogledal fotografije, ki jih je mr. Majlos skupaj s pismom poslal prijateljema. Poslovila sva se in odsla proti domu mr. Sui-ja. Zadeva je taka, da sta chann in sui nekako ocitno imela neke lazje spore med tem letom in se nista videvala prav pogosto, kot sem razumel, saj je Sui zapustil delo v hotelu in naj bi bil tudi zaradi vojske bolj premozen, kot pa chann. Prisla sva do njegove hise in mu predala njegov delez posiljke, ki pa je tudi takoj vzbudila veselje na njegovem obrazu. Domenili smo se da se zvecer dobimo pred guesthousem in gremo ven popiti kaksno pivo, dve. Tako se je tudi zgodilo in v nekem lokalcku ob Mekongu sem prvic videl na kaksen nacin se tukaj pije pivo… beer Lao. Naroci se par steklenic in samo en kozarec, ki potem krozi od enega do drugega, tako da se stopnja pijanosti ohranja in da je frekvenca udelezencev vedno na podobnem nivoju, kar sicer sploh ni tako slaba ideja. Ko nekdo sprazne kozarec, se nalije nova doza in kozarec dobi naslednji v krogu. Pitje piva tukaj ni najbolj obicajna zadeva, ceprav je se mi dozdeva dokaj vsakdanja, ampak gre za nekaksen obred. To da z nekom pijes pivo tukaj pomeni prijateljstvo in priznanje drug drugega, da ga sprejmes medse. Ko je nekdo ze pijan lahko poprosi drugega, ce mu pomaga in spije samo pol kozarca, drugo polovico pa, ce se strinja pokonca vprasani. Zanimiva zadeva. Ta vecer se je kasneje zakljucil v nekem ala night clubu, z zivo muziko in obcasnimi karaokami v stilu laoskega popa, ki je po skoraj vseh nacelih glasbe katastrofalen ampak po dovoljsnji kolicini beerlao postane zmerno uziten. Vrnili smo se v guesthouse in zaspal sem tocno tako, kot sem padel v posteljo. …

… kaj se je dogajalo naslednji dan in zakaj je novo leto v naslovu objave bom razlozil jutri, ker zal zapirajo cyber cafe… se to… trenutno se sicer ze nahajam v laoski prestolnici Vientian, ki ga bom ze jutri zapustil z odhodom v Vang vieng in se cez nekaj dni zopet vrnil, saj od tu nadaljujem pot v Bangkok (Tajska).

No naslednji dan… (21.1.) zjutraj, oziroma dopoldne malo cez deseto uro sem se zbudil ekstremno povozen in mrzel tus me je le malce prebudil ampak ne dovolj za normalno funkcioniranje. Domenjen sem bil, da grem pred 11 uro na obisk k Channovim starsem in sorodnikom. Tudi zajtrka nisem utegnil pojesti in spiti jutranje kave, ker sem ze sedel na motorju in se peljal s Channom proti njegovemu domu. Tam me je pricakala cela druzina in v zraku je bilo cutiti, da se dogajajo neke pomembne stvari. Pred vstopom sem se sezul in se vsedel na tanko preprogo po tleh, tako da smo tvorili krog, na sredini katerega je bila nekaksna majhna mizica napolnjena z raznimi pomarancami, cokoladami, jajci in podobnimi zadevami. V glavi se mi je posteno vrtelo in zelodec ni funkcioniral tako kot bi moral. Moral sem nekako hliniti, da je vse v redu in da se pocutim super, saj so me vsi opazovali in se hoteli z mano pogovarjati in sploh sem bil center pozornosti. V roku petih minut pa zacetek ceremonije. Na ze prej omenjeno mizico so namestili majhne bele vrvice in prinesli skoraj neomejene kolicine piva ter led. Vsi smo prijeli za mizico, da je energija zacela kroziti in oce je napovedal nekaj v laoskem jeziku, ki je spominjalo na nekaksno obredno molitev. Prisel je se Sui in se prav tako vsedel v krog. Zatem pa so se zacele uporabljati linije srece (bele vrvice), ki so jih drug za drugim zaceli zavezovati na roke in med zavezovanjem zeleli sreco v prihodnosti in podobne pozitivne stvari. Zvedel sem da se je zacelo budisticno novo leto, ki traja tri dni. Meni je vrvico zavezala mama, Chann, Sui in pa zena Channovega brata ce sem prav razumel. Ko so ti vezali vrvice si v rokah drzal daritve v obliki jajc, cokoladic in napolnjenega kozarca piva, ki so ga po koncanih zeljah moral izprazniti. Torej ze takoj zutraj nova doza in gremo dalje. Chann me je prosil naj njegovi mami zazelim srece in ji zavezem vrvico kar sem tudi storil in ji pac zazelel srece in se zahvalil za gostoljubje. Vmes med zavezovanjem se tudi vsi dotikajo da energija krozi od enega do drugega. Mislim… cel voodoo ze navsezgodaj na zmackano jutro in precejsnje kolicine piva na prazen zelodec. Naposled je le napocil cas za obed. Polno skledic z juhami z bivoljim mesom, trdo kuhana jajca, pomarance in ogromno nekih zelisc. Juhe nisem mogel jesti saj so se mi roke tako tresle, da je bilo zlico nemogoce namanevrirati do ust. Pojedel sem le trdo kuhano jajce in par mandarin. Debata je lepo tekla in zelo dobro smo se razumeli, beerlao pa je se naprej vztrajno krozil. Po kaksne pol ure me je minila tudi slabost saj je nova doza etanola preprecila naporno razkrajanje aldehidov v kislino in organizmu zopet vrnila zadovoljivo energijo. Za tem pa smo se s Suijem in Channom pocasi odpravili dalje, da bi obiskali njunega prijatelja, ki zivi v neki okoli 15 kilometrov oddaljeni vasici.
……………………………………..
Ok… prisli smo do tega prijatelja in takoj je bilo spet pivo na mizi. Postregli so tudi z racjimi jajci, ki pa so bila malce drugacna od obicajnih, saj se je v njih zarodek ze dodobra razvil. Izgledalo je roko na srce dokaj ogabno, kot lahko vidite tudi na slikah, tako da nisem bil sposoben preizkusiti o cem se pravzaprav gre. Po kaksne pol ure pogovora me je Chann vprasal, ce bi jedel raco s rizem in nabrali smo nekaj denarja in channovo dekle je odslo po nakupih. Pricakoval sem da je odsla do kaksne kuhinje, kjer bo to ze pripravljeno, na presenecenje pa je prisla nazaj z zivo veliko raco, ki jo je drzala za noge in z velikimi vrecami zelenjave, rib in zacimb. Obetal se pravi laoski piknik. Tukaj se to ne dogaja kot pri nas, ko obicajno na piknik prineses ze pripravljene cevapcice, ampak hrana na prizorisce prispe se zelo ziva. Med pripravljanjem kosila sem se zleknil na travniku in za kaksno uro zadremal. Zbudil pa sem se ob vonju racje juhe in zvoku rib, ki so se pekle na zaru. Tudi zelenjava je bila ze narezana in samo se rezanci so se morali skuhati. Racja juha ni bila edina stvar, ki se je pripravila iz race ampak so zopet poskrbeli za dolocene delikatese, saj so racja prsa marinirali v viskiju in racji krvi. Tudi to je izgledalo dokaj divje in Sui me je posvaril, da tega ne je in da je zadeva mogoce prelokalna poslastica, da bi jo zauzil. Tako da se krvavega pripravka nisem niti dotaknil. Vse ostalo pa je bilo odlicno. Nabralo se je tudi nekaj ljudi, ki so videli piknik iz ceste in so poznali cloveka, ki tukaj zivi. Spet smo ogromno predebatirali in spili ogromno beerlao. Problem je bil v tem, da je vsak hotel piti z mano tako da sem dobil kar precejsnji odmerek in situacija je postala dokaj vesela. Ko se je zvecerilo pa smo se s channom in suiem odpravili nazaj proti hotelu in se poslovili. Sicer me je zjutraj Chann se pricakal da se se enkrat od mene poslovi.

Jap… Tha khek je bil res lepa izkusnja in spoznal sem veliko obicajev, ki se dogajajo v tej drzavi in tudi to da so eni bolj odprtih in prijaznih ljudi. Moram pa se zahvaliti Milosu, ker mi je z njegovim pismom odprl vrata do te dogodivscine. Naslednja postaja je bila prestolnica Laosa Vientiane.



Ban lung in Don det (Laos)

17 01 2007

Trenutno se nahajam v mestecu Pakse v juznem predelu Laosa. Poslovil sem se od Kambodze, ki je bila po mojih izkusnjah odlicna in zelo priporocljiva za obisk. Nazadnje ko sem se javil sem bil v Stung trengu iz katerega sem se odlocil za dvodnevni obisk Ban lunga, ki je glavno mesto province Ratanakiri na skrajnem severovzhodu drzave. Divja zadeva. Pot do tja je bila dokaj naporna, saj ni avtobusne povezave, tako da sem sel z taksijem, ki si ga delis z drugimi ljudmi. Slisi se bolje, kot pa v resnici je. V navaden avto ponavadi stlacijo 7 ljudi plus prtljaga, ki je je vecinoma kar veliko. Stiri urna pot po neasfaltirani cesti polni lukenj in raznih preprek se je izkazala za zelo zabavno in tudi okolica je bila fenomenalna. Totalna dzungla. Ko smo z dvema nemcema, ki sem jih spoznal v stung trengu prispeli v Ban lung okoli 11 ure zjutraj smo si privoscili zajtrk in se odlocili za najem motorjev, da bi si ogledali okoliske slapove in pa kratersko jezero. Odlocitev se je izkazala za pravilno, saj se je avantura zacela takoj, ko smo se usedli na motorje in se zaceli voziti po izjemno prasnih neasfaltiranih cestah Ban lunga. Prva postaja je bil slap, ki nam je nudil eno boljsih prh do sedaj. Stusirati se pod 10 meterskim slapom, sredi nicesar, kaj se hoces. Po kaki urici preziveti pri temu slapu (pozabil sem ime), smo se odpravili v drugo smer do drugih slapov. Zopet divja voznja polna smeha. Na slikah vidite kako zelo zapraseni smo bili od vsega prahu okoli. Naslednji slap je bil malce drugacen in je imel pod sabo majhno jezerce, idealno za par zamahov in za odpravo prahu nabranega med potjo. Tam se je dogajal tudi krst, za ne vem katero vero in nekdo ala duhovnik je stal sredi vode in sprejemal ljudi, ter jih nato potopil v vodo in sprejeti so bili v pac neko doloceno vero, kar je bil kar prijeten ogled. Po drugem slapu pa nas je cakalo se kratersko jezero, ki pa je zopet v tretjo smer in zopet nas je cakala kar lepa voznja. Ko smo koncno dospeli do jezera je bil trud absolutno poplacan. Skoraj popoln krog, ki tvori obalo iz dzungle, in temno obarvano jezero, nadvse idealno za osvezitev, ki smo se je z veseljem posluzili in uzivali v soncnem zahodu. Ko smo se vrnili v nas guesthouse (Tribal GS) nas je pricakala cela kamboska vojska. Kakih 15 ljudi z avtomatskimi puskami in take… kasneje smo izvedeli, da je na obisku vodja politicne stranke, ki zaseda drugo mesto v drzavi. V bistvu je v koaliciji z CPP (cambodian peoples party) tako, da je skoraj vse ista stranka. Opozicijska stranka ima dovoljenih samo 10% podpore in najbrz obstaja samo zato da lahko hlinijo demokracijo. Skratka super dan.

Takoj naslednji dan sem imel rezerviran taksi za povratek v Stung treng in sem upal, da bom direkt ujel prevoz naprej proti Laosu. Problemi so nastopili ze pri prvem prevozu, saj taksija sploh ni bilo in so me iz hotela samo odpeljali proti glavnem zbiraliscu taksijev mislec zdej se pa znajdi. In pac sem mal povprasal okoli, kdo bi sel proti Stung trengu in sm dokaj hitro nasel taksi za 7$ po osebi ampak naj bi sel sele okoli 12 ure, ker se caka ljudi, da se napolne. Do sedaj naj bi bil za ta taksi samo en clovek in jaz, kar je pomenilo, da se lahko zgodi da ta dan tudi ne gremo nikamor. Ker pa se mi je mudilo in nisem hotel ostati se en dan, sem rekel da placam se za eno osebo kar znese 14$ in presenetljio v 5 minutah smo se odpeljali. In pa tudi ta podatek, da je v avtomobilu do sedaj samo en clovek se je izkazal za napacnega saj nas je bilo 6. Ampak vse uredu… spet naporna voznja cez dzunglo v Stung treng, kjer pa sem imel sreco in sem ujel skupino, ki naj bi preckala mejo z Laosom ob 1 popoldne, tako da sem imel se cas za kosilo in kavico. 11$ me stal prevoz cez Mekong, nato z minibusem do meje, kjer smo zamenjali minibus za naprej po Laosu in nato prispeli do obrezja Mekonga, kjer pa smo se vsedli v mini colnicek in se odpeljali do otoka po imenu Det (Don Det). Ze takoj za mejo se je poznala razlika v gozdu, saj je na kamboski strani gozd vecinoma pozgan in dokaj posusen, na laoski strani pa nedotaknjen in bolj zelen. Tudi na meji so nas posteno obrali saj smo za kontrolo placali 1$ na kamboski in 2$ na laoski strani, samo da smo lahko dobili nazaj potne liste. Minibusi s katerimi smo se prevazali so bili tudi razred zase… totalno razmajani, prepokana vetrobranska stekla in podobno. Ko smo se koncno vsedli na colnicek pa so se zaceli sanjski pogledi na otocke sredi Mekonga in sonce je ravno zahajalo tako da je bila atmosfera popolna. Tudi izkrcanje na don detu je bilo zanimivo saj si takoj vedel, da si v principu sredi nicesar. Brez elektrike, brez televizije, brez skrbi. Vecerilo se je in najti prost bungalov ni bilo tako enostavno. Prehodil sem kar precej poti po obali otoka da sem prisel do nekih bungalovov, kjer me niso odslovili z besedo full. Dobil sem bungalovcek za 1.5$ na noc z svojo verandico s viseco mrezo nad obalo, znotraj pa ogromna postelja zascitena z mrezo proti komarjem. Takoj sem dobil zelo sproscujoc obcutek. Ko sem odvrgel nahrbtnik, sem sestradan odsel iskani spodoben obrok. Ponudba je izvrstna, pojavi pa se problem dolgega cakanja na hrano, saj sem za curry piscanca cakal skoraj eno uro, saj ti vse pripravijo sveze in lahko tudi opazujes dogajanje v majhnih kuhinjah. Je pa izredno poceni… za ogromno skledo curry piscanca in zelenjave sem placal 1$. Kaj kmalu po tem sem zasluzeno padel v posteljo in zacel z regeneracijo organizma.

Naslednji dan (15.1.) sem zopet zacel s klasicno omleto in poln energije zacel kovati plane. Premisljeval sem o izposoji kolesa ali pa o ogledu ogrozenih irawadi delfinov ob juznem predelu otoka. Vse do koder sem prisel pa je bila knjiznica, kjer sem si sposodil knjigo in se zleknil v viseco mrezo v mojem bungalovu, v kateri sem po parih minutah ze sladko spal. Nekako tako sta minila oba dneva na don detu. Polezavanje v viseci mrezi in obcudovanje razgleda z mojega balkoncka. Zvecer pa obvezno na sprehod po otoku in na beer Lao, ki ga strezejo v 650ml steklenicah. Spoznal sem tudi zelo zabavne ljudi, tako da dolgcasa ni bilo niti malo. Tezko tudi verjamem kako lahko dan, ko ne delas nicesar tako hitro mine. Ko si doma in imas cel dan cas za gledanje v strop, se ti dan ponavadi vlece. Tukaj pa je sonce vzslo, si pojedel zajtrk, se zleknil v mrezo in v naslednjem trenutku je sonce zacelo zahajati. Sicer to da otok nima elektrike ni povsem res… veliko je ze lokalckov, ki imajo generatorje in so prizgani nekje od 6 do 10 ure zvecer, tako da vsi lokalni otroci bolscijo v televizorje, kjer so le dostopni. Sicer je na otoku dostopen tudi internet in celo satelitska povezava ampak je zadeva zelo zelo draga saj si lahko predstavljate… a lahko uporabim internet? yes yes… in ti przge generator, pol racunalnik ko zacne elektrika dotekat in cez 5 minut mas 4 megabitno povezavo. Nisem se posluzeval teh stvari, ker je res izkusnja biti nekje brez elektrike in pac naredi celo dozivetje bolj romanticno. Da ne govorimo o zivalstvu okoli. Neki anglez s katerim sem se pogovarjal je na poti videl vsaj meter in pol dolgo kaco. Meni so zabe skakale cez noge. Pajkov kar mrgoli in raznih vesc. Zabe regljajo skoraj vso noc. Ribe se premetavajo po vodi, netopirji ti okoli glave krozijo. Vsi lokali majo vsaj 2 do 3 macke, da pobijajo misi in podgane… skratka zadeva je dogaj ziva, da ne omenjam vodnih bivolov, perutnine in delfinov, ki se naj bi potikali okoli. Predstavljajte si zvoke, ki jih tako okolje proizvaja. Ko se ponoci zleknes v viseco mrezo in poslusas vse okoli je naravnost ena boljsih zvocnih predstav, ki sem jih dozivel.

Danes (17.1.) zjutraj pa sem zapustil don det in imel jutranjo voznjo okoli otockov, samo jaz in domacin, ki je colnicek upravljal. Prispel sem do obrezja z majhno vasico od koder naj bi se odpeljal v Pakse. Ampak ne z avtobusom… z nekim ala pickup tovornjackom, ki ima zadaj 3 vzdolzne klopi na katere nabijejo tudi do 40, 50 ljudi in gremo. Prtljago pa valda na streho. Sicer je bila voznja neproblematicna in tudi ceste so presenetljivo na nivoju. Tako… par dni Laosa ti res da spet drugacen obcutek. Ce je za kambodzo pisalo This is thailand 20 years ago… bo za Laos verjetno res pisalo This is cambodia 20 years ago. In tudi primerjava z Vietnamom… V vietnamu trdo delajo da pridelajo riz, v Kambodzi riz samo gledajo kako raste, v Laosu pa njegovo rast poslusajo.

V Pakse bom najbrz ostal samo en dan… se moram pozanimati kaksne so povezave za naprej in kaj se da videti v okolici, ceprav sumim da ni kaj dosti in je to samo tranzitno mestece. Imajo pa vsaj banke in internet, tako da sem lahko dodal slike in novo objavo in da bom lahko prisel do gotovine, ki je zelo usahnila, saj od Phnom penha naprej ni bilo niti ene banke. Pa se to… nujno si moram kupiti natikace ali japanke al kakrsen koli je ze izraz, ker se v Laosu preden stopis v hiso moras sezuti. Mislim moras… tako pac je. Tudi ko gres v lokal se na vhodu sezujes, tudi tole objavo sem napisal bos itd… in res rabim bolj enostavne cevlje za to pocetje. …do naslednjic….



Stung treng in prejsnji dnevi

12 01 2007

pozdravljeni bodite iz severa kambodze. Trenutno se nahajam v guesthouse-u ob Mekongu v mestecu po imenu Stung treng in direkt zraven je poroka in so totalno poblazneli. Vsi kamboski hiti se bojo pocas odvrtel, plese se 100 na uro in cel zur. Da se vrnem proti Siem reapu kjer sem bil par dni nazaj.

Ja nazadnje sem nekako pisal iz phnom penha, ki sem ga po hitrem postopku zapustil in odsel proti severozahodu kambodze da obiscem Siem reap in obenem templje Angkorja, osmo cudo sveta. Siem reap je zelo turisticen in na voljo imas kar precej zahodnjaskih barov in obilico turistov iz vsega sveta. Temu primerna je tudi malce visja cena tako za nastanitev kot za hrano in ostale nujnosti. Nekako sem bil precej potrt po Sihanouk villu in sem si za lajsanje duse privoscil malce drazji hotel za 8 USD na noc, kar se je izkazalo za dokaj blagodejno. Za naslednji dan sem si zadal obisk templjev in si sposodil kolo, klasicno kolo. Templji se nahajajo priblizno 8 kilometrov izven Siem reapa tako da sem imel lepo jutranjo voznjo in tudi ko prides preko vstopnine se pot nadaljuje in nadaljuje saj je podrocje kjer se templji nahajajo zares ogromno. Podatek, ki je dokaj zanimiv: ko je imel London 50 tisoc ljudi, jih je imel Angkor miljon in to je bilo pred 1000 leti, da si malce predstavljate situacijo. Voznja s kolesom okoli prelepih templjev je bila izredna in zelo sproscujoca in nasploh cel dan se je izkazal za odlicno izpeljanega. Mogoce sem naredil napako, saj sem odsel proti templjem brez kakrsne koli izobrazbe o njih in brez zemljevida, brez lonely planeta tako da sem malce tipal v temi. Ampak je slo zlahka saj sem se lepo pridruzeval dolocenim vodicem, ki so vodili oglede in prisluhnil da sem ujel kak podatek ali dva. Se ena zanimivost so izredno strme stopnice, ki vodijo do Angkor wata, najznamenitejsega templja v kompleksu. Razlog za tako strmost je pa ta, da vsak, ki se vzpenja proti vrhu, se vzpenja s sklonjeno glavo saj mora paziti na svoje korake in se tako ob enem tudi priklanja bogovom. Ma sej.. ste najbrz videli slike in vidite kako stvar izgleda. Se splaca videt definitivno.

Zvecer sem se zopet dobil s Timom in Brookom in naznanila sta mi novico, da gresta kar nazaj v Sihanouk ville, kjer bosta kakih 14 dni malce pocivala od do sedaj 3 mesecnega potovanja. Moral sem se odlociti ali pojdem naprej v Laos ali pa grem z njima proti obali in premamilo me je in zopet sem se znasel v raju. Zopet klasicni zuri na plazici in polezavanje okoli in stvari, ki so se dogajale so bile zopet skoraj nepredstavljive. Mislim da sem prvic videl truplo lezati sredi ceste… definitivno pa sem prvic videl truplo z odtrgano nogo lezati sredi ceste in ljudi okoli ki so se smejali in normalno debatirali. Zanimiva izkusnja. Preucil sem tudi situacijo kar se tice seks turizma ki tudi tukaj totalno cveti, da ne govorimo o pedofiliji, ki je baje na visku. Mnogo vidis recimo 50,60 let starih turistov z deklicami ki zgledajo stare 13 let in noben ne ukrene popolnoma nic. Vse to se dogaja kar na plazi na oceh vseh. Ogromno je tudi zensk z otroci turistov, ki so se oglasili na pocitnikovanju in zapustili seme in s tem poskrbeli za druzbo samskih mater. Ogromno je tudi kraj, ki jih izpeljujejo otroci strai manj kot 10 let. Beracev kar mrgoli in najvec je takih, ki jim manjka vsaj en ud ali dva tako da imas cel dan moznost ogleda zapuscine bomb in granat, kar ni ravno najlepsa kombinacija s paradizem ki ga ustvarja okolje. Na drugi strani pa imas ze tolikokrat omenjeno okolico in pa vesele ljudi, nasmehe, ene izmed najboljsih zurov sploh, igre biljarda, dolge pogovore z neznanci, lepe punce, super muziko in vse tako slabe kot dobre stvari skupaj ustvarjajo nepozabljivo atmosfero, ki jo bo definitivno potrebno se kdaj doziveti in nekako se mi plani o tem ze vrtijo v glavi. Da se v sihanouk vilu ne bi popolnoma izgubil sem poskrbel tako da sem po hitrem postopku rezerviral karto proti Phnom penhu (ze cetrtic) in naslednji dan dalje proti Stung trengu, do koder naj bi po porocanju lonely planeta vodila ena najslabsih cest na svetu ce pozabis mozambik in kongo. In moram priznati, cesta je resno v slabem stanju in ko si izgubljen na taki cesti sreci divjega nicesar se resno pocutis izredno oddaljenega kar v resnici tudi si. Ko smo se z avtobusom ustavili sredi neke vasi so prodajali pecene velike crne pajke, podgane in podobne delikatese, ki ti tok sline v ustih dodobra odprejo. Dodobra izmucen sem prispel v Stung treng, ki je dokaj primeren kraj za enodnevno relaksacijo in se pridruzil dvema nemcema za jutrijsnji izlet v Ban lung, ki bo moja zadnja postaja pred Laosom. Preckanje meje zna bit tudi dokaj zabavno, saj moras kombinirati avtobuse, taksije in colnicke, da prispes do primerne lokacije sredi 4000 otokov Mekonga. Jep… zadeva postaja divja.

Odgovori

Matjaz ne me strasit s tuberkulozo jebemo… je blo danes precej pokasljujocih ljudi okoli mene. Drgac pa hvala za nasvete. Milos ni panike, sam sosedu povej da je przgan modem bol kt pa ugasnen. Ej andrej… ha ha ha :P



ressurection

11 01 2007

Bom zelo kratek… Kaj se je dogajal tele dni ne vem cist natancno ker so se dogodki spet kar sami od sebe dogajal. Bil sem v Siem reapu, si pogledal templje v Angkorju, kar je blo mega hudo kakor tut po slikah vidite ampak ne bom sedajle o tem prevec in bom probu jutri ko bom mel vec casa. Skratka zadeva se je tko razvila da sem spet v Phnom penhu… ze cetrtic. Vmes sem bil pa spet v Sihanouk villu, ker sta se tim in brooke odlocila da gresta kar nazaj za ksne 10 dni, da nardita pavzo in sem sel z njima za 3 noci in bilo je spet najbol. Nima veze deklica ampak celo dogajanje in zuri in oh in sploh in zelo na mestu, da smo se s timom in brookom poslovil na tak nacin. Sicer samo za kaksne 20 dni, saj se konec januarja zopet dobimo v Bangkoku na tajskem. Na plazi sem spoznal spet novega sopotnika in to bo najbrz naslednjih 10 dni Denzel iz avstralije. Jutri… torej 12.1. mam rezerviran avtobus v stung treng, ki je odskocisce za naskok Laosa, ki ga bom po dokaj hitrem postopku poskusil doziveti. Skratka vec o dogodkih v teh dneh bom jutri natvezil, ker se gre nekaj pojest. Zapuscanje sihanouk villa je pa vedno tok tezko in kr predstavljam si lahko da bo slo timu in brooku posteno na jok ko ga bosta po skoraj 14 dneh zapuscala. Se oglasim jutri ko bom imel vec casa…



Sihanouk ville

4 01 2007

This is Thailand 20 years ago… to je slogan, ki sem ga videl v nekem pamfletu in najbrz lepo opise tukajsnjo situacijo. Pescene plaze, lokalcki povsod, zvecer zuri skoraj kakrsne hoces od psy trance-a do dub in regi vibracij in preko raznih led zeppelinov in ostalih zanrov. Ena od zanimivih posebnosti je tudi ta da je spanje brezplacno in sicer na nacin, da recimo pojes kosilo, ki ga itak moras v lokalu, ki ima na podstresju postelje in si upravicen do nastanitve. Strezejo se happy shake-i, shake-i z dodatkom prepovedanih zeli, dobis recimo 10 jastogov za ceno 1 dolarja in ostale drugacnosti. …..

Evo… sem v Phnom penhu… spet. In mislim da sem prvic na potovanju sam, ker se je situacija pac tako obrnila, da sta tim in brooke odsla 2 dni pred mano, nina in samir, ki sta bila pa tudi v Sihanouk villu za novo leto pa sta ostala se 1 dan. Da pridemo do razlage situacije bo se malo trajalo. V prvem odstavku ste malo ze zvedeli kako priblizno izgleda Sihanouk ville. Zur 100 ur, in mislim da je bil cas, torej letos eden bolj idealnih za obisk tega obalnega naselja, saj se ze gradi letalisce, ki bo sprozilo pravi naval turizma in pa tudi vecina lokalckov na plazici se bo porusila zaradi ilegalne zgraditve in najbrz jih bo nadomestila betonska dzungla hotelov, kakrsnih smo vajeni po drugih pocitniskih lokacijah. Res skoda in mesto se mi iz egoisticne perspektive malce smili, ker bo dozivelo tako preobrazbo. Iz egoisticne pa zato, ker vec turizma pomeni za lokalno prebivalstvo vec denarja in vec moznosti.

Pocetje v sihanouk villu zgleda nekako takole: zbudis se okoli 11 dopoldne, saj ce te hrup ne vrze iz postelje te pa neznosna vrocina in z njo klic morja, ki zeli da se ohladis preden popijes jutranjo kavico s kondenziranim mlekom. Sicer tukaj ze povsod dobis sveze mleko ampak sem se tako navadil kondenziranega, da ga bom uporabljal tudi doma, ce se bo dalo. Po kavici in omleti, ki jih pojem abslotuno prevec, saj so klasicni zajtrk po vsej tej regiji, posebej za turiste (domacini si ponavadi pripravijo kak noodle soup) te caka polezavanje po plazi ali igra biljarda, kaj drugega tezko pocnes. Lahko si sicer sposodis motor in raziskujes nesteto samotnih plazic okoli ali gres na sprehod do mesta ampak po vsej verjetnosti se ti tega pocetja ne ljubi uresniciti, saj si najbrz kvalitetno utrujen od prejsnje noci. Ko se zacne veceriti in se zacne sonce pocasi spuscati v morje (ta del dneva je bil zame vsak dan najlepsi) se nekako spravis pokonci in se odvleces na sprehod po plazi in si izberes lokalcek v katerem bos imel kosilo oziroma vecerjo. Najbolj sem uzival v coconut curry zadevah pa naj bo s piscancem ali z zelenjavo. Super zadeva. Zraven valda obvezno riz. Po tem pa se pocasi plazica zacne polniti in muzika pride na plano in zopet se zacne zur.

Novo leto tukaj je bilo zame definitivno eno boljsih novih let… najbrz zaradi radikalne spremembe okolja, najbrz pa tudi zaradi izredno dobre vibre, ki so jo oddajali ljudje okoli in pa lokacija sama. Nasli smo si en lokalcek, ki je do 10 ure ponujal zastonj self service buffet in pa zastonj toceno pivo (tut jest nism mogu verjet ja) in tam smo zaceli silvestrovanje. Ko se je zadeva razvnela in so na pijaco postavili ceno pa smo odsli (izkoriscevalci totalni ) proti plazi. Tam so se non stop narocali mekong bucketi (ogromna zadeva viski, red bull, pa sprite po moje in recmo cirka liter tega te pride 2 USD) in razpolozenje se je boljsalo in boljsalo. Skratka klasicno novo leto le drugacna panorama in namesto bund in dolgih hlac, lepo t-shirti pa kopalke. Ok spomin mi malo pesa kaj vse se je dogajalo ampak moje dozivetje se je sele zacenjalo. Mogoce ni ravno najbolj primerno o tem pisati v javnosti ampak, ker blog pisem tudi zaradi sebe in ker je zgodba fenomenalna bo treba o tem govoriti.

Proti novoletnem jutru sem si pridobil neko deklico. Domacinko. Pac bili smo skupaj celo noc in pa tudi ze prejsnjo noc in zadeva se je zacela zapletati in kasneje po dokaj romanticnem scenariju, ki je vkljuceval pesek in morje dokoncno zapletla. Sicer je tako, da ljudem tukaj tezko takoj zaupas in mogoce sem storil napako ampak na sreco se ni izkazalo tako. Izkazalo se je da je punca prava super star in da je lastnica enega od teh lokalov in ima svoje stanovanje in svasta denarja za to situacijo in to ze pri 24 letih. Tako sem se iz nasega podstresnega prenocisca preselil k njej in koncno zopet spal na spodobni postelji. In stvar je sla dalje… Takoj zjutraj, ceprav mi je bilo slabo kot ze dolgo ne, sem dobil zajtrk v njenem lokalcku, kjer sem imel seveda vse zastonj… kar sem hotel, ceprav tega nisem izkoriscal. Delezen sem bil nesteto masaz, ce mi je postalo vroce mi je priklopila ventilator, ce se me je zacelo dotikati sonce me je pokrila z brisacko, ce se mi je na celu pojavila kapljica potu me je instantno obrisala. Ne morem verjet kako so punce tukaj, ko gre enkrat za nekaksno razmerje usluzne in vdane. Samo da se dobro pocutis in da ti kaj ne manjka. Velika razlika z evropskimi puncami, ki zelo kmalu postanejo dokaj gospodovalne in moski postane tisti ki jih pokriva z brisackami in priklaplja ventilatorje. (malce v sali receno) Sicer s tem ni nic narobe, ce se stvar pribliza razmerju 50:50, kar je nekako idealna mera. Skratka bil sem totalno razvajan. Tako sem prezivljal tudi naslednje dni in imela sva se super. Cez dan sem pocival v senci pri njenem baru in ko sem se zbudil, ko sem odprl oci me je takoj vprasala: a bos mogoce jastoge jedu? In valda sem ji odgovoru: pismo bom ne. In ze cela gora srednje velikih rakov + omakica iz limete in poprcka. Vse mi je valda ona olupila in pripravila. Peljala me je na bljiznje otoke, kjer smo malo snorklali pri obalah in zopet malce razvajali oci s precudovitimi razgledi, kristalno ciste smaragdne vode, super majhnega belega peska, palmice in oh in sploh sanje. In prav tako sem se tudi pocutil… da v bistvu se vedno spim spanec novoletne noci in da sem bom prav kmalu zbudil totalno zaliman z glavobolom in prebavnimi motnjami. Ampak to se ni in ni hotelo zgoditi. Pocutil sem se ze kar malo cudno ker sem bil delezen toliko ugodnosti, saj mi je Ra (ja… ime ji je bilo kot egipcanskem bogu sonca) recimo brez moje vednosti kupovala t-shirte, placevala vse prevoze, nudila prenocisce in mnogo mnogo prevec. Ampak, ko sem rekel da tega ne morem sprejeti, da je prevec, je bila uzaljena, ker ce se ti nekaj ponudi kot darilo to enostavno moras sprejeti. Spoznal sem tudi vse usluzbence njenega lokalcka in se tudi z njimi super razumel. Stvar je postajala vse bolj napeta in enostavno nisem vedel kaj naj naredim. Vedel sem da vsak dan vec ko bom ostal, tezje bo zapustiti tako njo kot tudi sihanouk ville. Ponujeno mi je bilo tudi da ostanem pri njej, da se z njo porocim (ja punce tukaj delujejo popolno drugace, ce se zaljubijo je stvar resena in ti najbrz ostanejo zveste do konca, ker je to pac v njihovi mentaliteti. super mentaliteta), da mi uredi lokal, ki bi ga vodil in to bo najbrz ena boljsih zivljenjskih priloznosti, ki sem jih zavrnil. En del mene je seveda hotel ostati, saj kdo bi hotel zapustiti raj, drugi del pa je vedel da je treba iti in si iz tega narediti samo enega lepsih zivljenjskih spominov. Tako sem ji pac povedal zalostno novico, da moram naprej. Zadnji vecer je pripravila eno boljsih vecerij kar sem jih bil kdaj delezen. Sicer kdor me dobro pozna, ve da znam biti gurman da se rece in da sem imel to sreco do sedaj preizkusiti ogromno dobre hrane ampak ta vecerja se mi bo kar se kulinaricnih uzitkov tice zagotovo do konca zivljenja vtisnila v spomin, tako kot nasploh celo dozivetje v sihanouk villu. Imeli smo rakovice v neki ekstra bozanski omakici, ribjo juho in pa ogromno riza + se nekatere dodatne omakice in pa obvezne limete. Jedli smo vsi skupaj, midva s sefico (smeh) in pa vsi usluzbenci za isto mizo in tudi to je bilo posebno dozivetje, saj je druzenje z domacini tudi eno od dozivetij po katero popotnik pride. Vecino se je jedlo kar z rokami in to se doda h kvaliteti prehranjevanja (ali pa sem jaz ze predolgo v teh krajih). Pokanje rakovicinega oklepa in kamboski jezik je ustvaril posebno vzdusje, ki pa ga je se polepsal zopet nebeski soncni zahod. Tako kot ze nestetokrat v situaciji z mojo deklico sem lahko samo pogledal v nebo in izjavil: thank you buda!

Vceraj ko sem prispel v Phnom penh, sam, sem resno imel cmok v grlu in se nisem pocutil ravno najbolje, saj sem zapustil eno lepsih avantur, ki bi lahko se dolgo trajala. Zagotovo se bom velikokrat spomnil na ta teden, ki sem ga prezivel ob kamboski obali in preprican sem da mi bo vcasih tudi zal. Da se mi bo dogajalo kaj takega si nisem znal predstavljati in se sedaj sem dodobra sokiran. Ampak kaj hoces… treba je iti dalje… caka me se veliko takih in drugacnih zgodbic, se veliko novih dozivetij, veliko novih krajev, novih ljudi in pripetljajev. Pac zivljenje na poti. Cez slabo uro me caka avtobus do Siem riepa, kjer se bom zopet dobil s timom in brookom in kjer si bomo ogledali osmo cudo sveta in v preteklosti tudi najvecje svetovno mesto Angkor wat. Long live the kingdom of Cambodia! …keep in touch… pa hitr se na evre navadte
Odgovor

jo jaka! Ja sej to k bi non stop sam rake pa tak jedu ampak situacija je taka. Za domacine je cena recimo 0.75 dolarja za 10 rakov kakrsne vidis na slikah. Za turiste ponavadi za tako kolicino postavjo ceno tut do 10 dolarjev, kar je za nas se vedno ugodno. Sej pac nizas ceno dokler se nekak ne priblizas dolarju. Jest sm mel to sreco da sem izvedel vse realne cene oziroma kolk placujejo domacini. Drgac pa vem ja… bi bla takale hrana tut nekej zate si tut bl gurman. pozdrav



mekong delta + phnom penh

29 12 2006

Ja, prestopili smo mejo vietnam/kambodza in smo ze v Phnom penhu. (v bistvu ze v Sahanoukvillu) … gremo na zacetek. Stezka smo se poslovili od Saigona in se zjutraj okoli 7.30 nadvse prekrokani vsedli na avtobus, ki naj bi nas popeljal do nekaterih predelov delte Mekonga. Na sreco je voznja trajala par ur tako da smo se se malo naspali. Dospeli smo do neke vasice, kjer smo se malo sprehodili med vaskimi hisicami in in se vkrcali na ladjico. Ko zagledas vso to vodo, ki jo reka Mekong prinasa v to podrocje si celo malo v dvomih da ni to slucajno neka morska laguna. Vode je enostavno ogromno… povsod. Ljudje se ti zazdijo na pol dvozivke. Naselja izgledajo nekako takole: predstavljajte si, da Benetke prizadane hud potres potem pa jih prestavimo v tropsko dzunglo. Toliko vode pomeni tudi odlicne pogoje za kmetijstvo in dve tretjini pridelanega riza v Vietnamu se pridela tukaj. Res mi je zal, da nihce od nas ni imel fotoaparata, saj smo jih v zadnjih petih dneh vsi trije ali razbili ali izgubili, ker to so res pogledi kakrsne sem si predstavljal in kakrsne ponavadi vidis po raznih slikah o Vietnamu. Med vodenimi ogledi smo si ogledali izdelovanje rizevega papirja in se nekatere od lokalnih obrti kot je na primer izdelovanje tkanin in podobno. Vecinoma pa smo se samo vozili z ladjico okoli, kar mi je ustrezalo, saj so bili pogledi neverjetni. Cilj nase poti, je bilo neko mestece, do katerega smo se po ladjici morali peljati se z avtobusom kakih 4 ure. Cesta naravnost obupna. Vso pot je avtobus metalo gor in dol, levo desno, tudi brati se ni dalo. Mestece v katerem naj bi prenocili je po nasih standardih izgledalo kot smetisce, ko pa si pac vedel da si v vietnamu pa je bil kraj za raziskovanje neturisticnega naselja.

Naslednji dan smo takoj zjutraj zahajali majhne colnicke (v vsakem 3 ljudje) in odveslali proti vodnim naseljem in plavajoci trznici, ki pa je niti nisem zaznal saj ni bila nic posebnega. Posebne pa so bile hisice na vodi in ljudje, ki tam zivijo. Veliko ljudi si naredi ograde in goji ribe in skratka vse njihovo zivljenje bazira na vodi. Sej pravim… dvozivke, pa ceprav v vsaj na pogled izredno umazanem Mekongu. Ustavili smo se v muslimanskem zaselku, kjer prebiva ljudstvo chan. Ko si ze skoraj en mesec v Vietnamu sicer nic posebnega ampak prijetno vzdusje. Zatem pa nas je pobrala ladja, ki nas je odpeljala do meje s Kambodzo. Kake 3 ure smo se vozili na strehi potem pa koncno meja, in cas za obrok (nekaksne omlete s kalcki + spicy sauce). Vrocina je bila nepopisna se posebej, ko si moral prenasati 20 kg tezak ruzak po zgocem soncu. Po vietnamski kontroli smo presedlali na drugo, vecjo, oziroma daljso in hitrejso ladjo, se cez nekaj minut zopet ustavili na kamboski kontroli in potem dalje po totalno divji pokrajini (videli smo recimo pajke velike kot dlani). Zopet kake 3 ure do prestopa na avtobus, ki je po podobno neustrezni cesti odpeljal do Phnom penha. Med to voznjo sem dozivel enega lepsih soncnih zahodov na potovanju, saj je sonce zahajalo v razmocene ravnine, polne drevesc, palmic in rizevih polj.

V Phnom penhu smo si nasli prenocisce za 2$ po osebi. Svoj wc, tus, ventilatorji in mreze proti komarjem. Takoj je sledil sprehod po nasi cetrti, ki je naravnost nabita z hrano. Povsod vse cvrci, bedrca se pecejo, podgane na zaru, kokosje glave, woki se okol mecejo, nudli se navijajo, celo nekaksni raznjici se pecejo. Super! Ljudi je ogromno… mogoce je celo bolj nabasano, kot v Saigonu, ceprav je Phnom penh uradno petkrat manjsi kar se prebivalstva tice. Promet je sicer hujsi v Saigonu, ceprav je tudi v kamboskem glavnem mestu preckanje ceste boj za prezivetje. Naredili smo plan, da bomo ostali samo se naslednji dan (29.12.) in si ogledali v muzej spremenjeni zapor rdecih kmerov, kjer so mucili ala kontra revolucionarje in se nad njimi neclovesko izzivljali, zatem pa 30.12. odsli v obalno mestece Sihanouk ville, kjer bomo preziveli novo leto in se zatem vrnili v Phnom penh za kak dan ali dva da naredimo se ogled polj smrti, kjer so se dogajali mnozicni poboji takatnemu rezimu nasprotujocih ljudi in pa brooke ima zeljo obiskati strelisce, kjer lahko sprobavas orozje, ki ga je v Kambodzi ostalo na tone in tone, kot je naprimer AK47 s katerim lahko pobijas kokosi, ali pa dobis bazooko in razstrelis kravo, skratka zabavno prezivljanje ponovoletnih dni (v sali receno).

Internet je tukaj (Sihanouk ville) dokaj drag, zato bom poacasi zakljucil. Kar se zapora tice si lahko pogledate na slikah in mogoce preberete kaj o njem na internetu, mislim da se rece Tuong sleng. Tim je v Phnom penhu obiskal se zobozdravnika za popravilo zoba in storitev je bila dokaj na evropskem nivoju. Cena 10$. Lokalne bolnice pa so po pricakovanjih seveda obupne. Ljudje lezijo povsod in cela apokalipsa.

Trenutno (30.12.) pa se nahajam direktno na plazi v Sihanoukvillu, do katerega je voznja z avtobusom trajala kakih 5 ur in uzivam v soncu, mikroskopsko velikem belem pesku in pripravah na novo leto. Dobili smo guesthouse za 2$ na noc in sicer na zelo pustolovski nacin. Vsak ima svojo sobico z neko kvazi posteljo, mrezo proti komarjem in ventilatorjem. Pogled na morje skozi lesene deske vkljucen. Bom dodal fotografije cimprej, do takrat pa vsem zelim lepo preziveto novoletno noc in cim manj neprijetnih posledic le te naslednji dan. Srecno novo leto vsem!



Saigon (Ho chi minh city)

26 12 2006

Koncno smo prispeli do zloglasnega Saigona. Najbrz vse kar ste kdajkoli slisali o tem mestu zares drzi. Tukaj se ti pa resno lahko strga, ce se prevec prepustis mestnem toku in po nekaj casa, vsaj mislim tako te tudi, ce se trudis, mesto samo od sebe odnese. Neuradno tukaj zivi okoli 8 miljonov ljudi a mislim da je stevilka se veliko vecja, saj ogromno ljudi zivi kar na ulici, brez prebivalisca, brez dovoljenja za delo, najbrz tudi brez kakrsnega koli dokazila, da zares obstajajo. Mestni promet je totalen kaos. Nihce ne uposteva znakov, semaforjev in tako kot v Hanoi-ju in po celem vietnamu tudi tukaj vladajo motorji, katerih gneca je na case nepregledna. Sicer se Saigon mocno razlikuje od Hanoi-ja predvsem po ljudeh, ki so tukaj bolj odprti in delujejo po drugacnem ritmu, vsaj iz mojih izkusenj. Zvecer po ulicah tekajo podgane, odtoki so polni scurkov, ljudje spijo po cestah, slab zrak, vrocina (mi imamo 32 stopinj). Kar se podgan tice smo tudi v nasem hotelu zapazili vsaj stiri plemenske velikanske podgane velike skoraj toliko kot pri nas macke. Tudi recimo prehranjevanje bi znalo biti izjemno nehigienicno, ampak to pac moras vzeti v zakup. Ne smes iskati enakih vrednot, kot jih imamo v evropi ampak moras pac iti po lokalnem ritmu. Nic te ne sme skrbeti glede raznih okuzb, bolezni, prebavnih motenj saj imas veliko boljse moznosti za zdravo preziveto izkusnjo ce nimas skrbi. Razen kar se tice punc tukaj pa ni takega heca in lahkomiselnosti saj te po skoraj vseh ulicah opozarjajo HIV znaki in take stvari saj najbrz tukaj spolno prenosljive bolezni kar skacejo okoli, kar je najbrz najvecji minus dozivetja, saj so punce tukaj definitivno najlepse kar se kategorizacije po drzavah tice. Najlepse postave, lasje, eleganca, stil, pogledi, ritmika, obrazi… resno se ti zmesa (mamo tudi v evropi lepe punce ni da ni… ampak ne na tak nacin in tako visok procent). In pa tudi dostopnost deklet posebej za zahodnjake je se bolj presenetljivo enostavna kot si pri nas sploh znamo predstavljati. Brez problema v vsakem lokalu dobis svojo deklico, ki te razvaja skoraj kakor koli si zazelis, samo da je se primerno javnosti, kar pa je skoraj vse. Ogromno vidis parov mladih vietnamk z starejsimi evropejci ali americani. Problem je v tem, da se skoraj vsaka od teh deklic kasneje izkaze za prostitutko, ampak tako pac tukaj je. Skoraj bi ocenil, da je seks turizem tukaj najbolj pogosta oblika turizma. Resno… na vsakem koraku, povsod, ceprav je prostitucija v Vietnamu ilegalna. Da me ne bo kdo slucanjo narobe razumel… kaksnih placljivih uslug se nisem posluzeval ampak mimo vsega tega znanja, raznih otipavanj, opolzkega besedicenja, nagovarjanja in takih zadev pac tukaj ne gre. Ne vem kako bi v slovenscini opisal ampak v anglescini bi rekel da je mesto enostavno sleezy (mogoce razuzdano). mislm… lunapark. Ogromno tudi vidis ljudi, ki lokalne deklice vzamejo kar s sabo na potovanje s tem, da jim pac vse placajo in potujejo skupaj. Dobivas zenitne ponudbe ala take me to europe in take zadeve. …

…Dobili smo si sobo v prvem nadstropju za 3.33 USD po osebi, kar je zelo sprejemljivo. Lokacijsko se nahajamo v predelu kjer se najvec dogaja in kjer je vse na voljo v razmaku parih minut. Na dan 24.12. torej na dan bozicnega vecera smo si za ogled zadali mogoce malo neprimerno tematiko in sicer muzej zapuscine vietnamsko ameriske in pa drzavljanske vietnamske vojne. Same grozote in za ljudi z slabim zelodcem mogoce kar malo prevec slikovit prikaz tukajsnje apokalipse saj so na ogled recimo fetusi spodletelih rojstev nastalih zaradi uporabe biokemicnega orozja in podobno. Kar pa se ostalih ogledov tice, pa je ze sama hoja po mestu in debatiranje z lokalnim prebivalstvom dovolj za zapolnitev pocetja. Zuri zvecer so fenomenalni… dobis recimo liter lokalnega piva za 4000 dongov (0,25 USD) (milos in matjaz kar se piva tice sta porazena : )) Vendar zaradi zgoraj omenjenih stvari je pametno cimbolj ohraniti trezno glavo saj vemo kam te pripelje toliksna dostopnost prelepih deklet. Na bozicni vecer smo imeli izredno dober zur, spoznali spet ogromno ljudi in bili zunaj do 6 zjutraj, kar pa je bila posledica zaprtega hotela do katerega smo prisli okoli 4 ure. Zaklenjeno, nikogar da bi nam odprl vrata. Tim in Brook sta spala kar na plocniku pred hotelom, jaz pa sem dostojanstveno odklonil in odsel po se vedno sto procentno budnem mestu. Nasel sem si nek vogal kjer so stregli eno najboljsih ledenih belih kav kar sem jih kdaj dobil. Potem sem se se malo sprehodil okoli, vmes dobival nesteto ponudb prostitutk, taksistov, prodajalcev marihuane in podobnih stvari potem pa odsel nazaj proti hotelu in se usedel zraven specih anglezev. Na sreco so bili v hotelu tocni in so odprli vrata ob 6 zjutraj. Naslednji vecer je bil problem isti samo da sva s timom prisla do hotela neprimerno bolj zgodaj in na sreco je bil brooke v sobi in se prebil mimo podgan in nekako po pol ure uspel zbuditi osebje, da sva s timom prisla noter. Danes se bo najbrz dogajalo podobno in upam da bomo uspeli priti v hotel.

Saigon je resnicno mesto katerega priporocam vsakomur saj je dejansko voznja cez nepredstavljivo in totalno odstekano dimenzijo. Enostavno noro! Recimo mas pralni stroj in mas pocasno pranje, kar je nekako evropski nacin, potem mas najbrz mal hitrejse pranje, potem pocasi pride centrifuga, potem pri ekstra napedenanih pralnih strojih mas se super centrifugo, naslednja stopnja je pa Saigon. Skoda je samo, da sem imel pokvarjen fotoaparat, ki ga grem sedaj iskati in upam, da jim ga je uspelo popravit. Sicer pa ne s tekstom, ne s fotografijami se obcutkov tukaj ne da opisati. Saigon je tudi zadnja nasa postojanka v Vietnamu, ki ga jutri zapuscamo. Zadnji ogled bo se delta reke Mekong, po kateri se bomo z ladjo odpeljali proti Kambodzi v Phnom penh, ki bo najbrz se bolj steroriziral nasa evropska nacela.



Nha trang? Mui ne!

22 12 2006

Iz hoi ana nas je do Nha tranga cakala 12 urna voznja z avtobusom, ki pa je bil na sreco le pol poln tako, da smo skoraj vsi imeli po 2 sedeza in se je dalo preziveti. Nha trang je, kolikor sem ga videl le veliko mesto s plazo. Sicer je plaza lepa in se razteza kar nekaj kilometrov ampak to je pa tudi vse. Okoli mesta je veliko stvari, ki se jih da videti z raznimi organiziranimi izleti ampak je vecino dneva dezevalo in se mi ni nekaj dalo prav okoli hodit in tudi mesto sem zelel cimprej zapustiti. Zvecer sem odsel v Sailing bar, ki naj bi bil najboljse zbiralisce mladine, in tam prezivel kako uro dve. Nahaja se na plazici, muzika je spodobna, same palmice in tak. Zaradi vremenskih pogojev in pac mestnega obcutka sem takoj rezerviral open bus ticket za naslednji dan za odhod proti Mui ne. 6 urna voznja, ki se je zacela ze ob 7.30 zjutraj.

20.12. … V avtobusu sem takoj zaspal in se zbudil presrecen, ko sem zunaj ozrl pokrajino obdano s soncem. Ne vem zakaj, ampak za hip sem dobil obcutek da sem v julijski grciji. Ta obcutek sem kaj kmalu izgubil, ko so se pojavljala razna rizeva polja in kokosove palme. V Mui ne smo takoj dobili prenocisca v bungalovih za 4$ na noc na osebo, kar je za dobljeno naravnost popolno. Direktno na plazi, obdani s palmami, visece mreze kjer z lahkoto brez kakrsnih koli skrbi prebiras knjige in ko ti postane vroce se vrzes v morje in dalje, bungalovi so opremljeni s tusem in z ventilatorji, ki so zadovoljiv nadomestek klime. Temperatura je bila tam okoli 30 stopinj in morje mogoce kako stopinjo pretoplo, ocenil bi kakih 25-27. Ta dan smo s timom in brookom sli samo na sprehod po mestu, ki zgleda nekako takole: kakih 10 kilometrov ceste, ki deli plazo s notranjostjo in ob cesti razne trgovinice, hotelcki, bungalovcki, restavracije in to je to. Mui ne naj bi bil raj za surfing, saj je morje precej valovito in ozracje precej vetrovno. Ogromno je kite surferjev in tudi lokali so surfersko obarvani. Taki pogoji baje nastanejo zaradi pogostih tajfunov na filipinih in pomislis: Nesreca enih je sreca drugih.

21.12. … Zopet je napocil dan za sposojo motorjev in zopet sva jih zajahala midva z brookom. Izlet naj bi potekal proti belim sipinam in do lotusovega jezera, ki se nahaja kakih 35 kilometrov od Mui ne-ja. Vrocina je bila nepopisna, zato je dodaten veter nastal zaradi premikanja motorja dobro del. Soncno sevanje pa je tudi zgodba zase v teh podrocjih, zato je kar pametno uporabljati visok faktor. Prva stvar, ki svo jo uzrla po kakih 2 kilometrih je bilo ribisko naselje, oziroma neskoncno ladjic v morju. (spominjalo me je na prizore iz filma Troja) Naslednji preblisk po nesteto videnih plazah pa so bili otroci, ki so naju ustavili pri rumenih sipinah. Ustavila sva se in se odpravila preveriti kako vse to izgleda, zraven pa so nama sledili otroci z nekaksnimi kvazi enostavnimi sanmi, ki se uporabljajo v teh krajih in zgleda da so dober zasluzek za lokalno otrocad. Skoda, da nisva imela kake plasticne vrece, saj bi bila prav tako uporabna za sankanje po sipinah, ki so naredile hojo po njih pravi pekel, saj bi lahko na pesku sigurno pripravil jajce do stopnje strditve beljaka. Sankanje je bil pravi uzitek in pomislil sem, da podobne stvari pocnete tudi doma, ce ze imate kaj snega, samo da jaz uporabljam sipine (smeh). Nadaljevala sva pot, ki je bila enkratna za motor, saj si le redko srecal koga drugega na cesti, ki je bila primerno siroka in se je vila ob obali polni raznih plazic pod palmami. Ko sva se asfalta navelicala sva zavila na makadamsko pot, ki naju je pripeljala do spet nestetote plaze, kjer sva si vzela nekaj casa za uzivanje v razgledu. Po tem pa je Brook opazil, da mu motor neprimerno veliko kuri in se odlocil obrniti, saj bi cena ekstremno narasla in bi tudi tvegal popolno izgubo bencina. Jaz sem se odlocil da pot proti belim sipinam nadaljujem sam in odlocitev je bila pravilna. Ko sem zagledal lotusovo jezero in nad njim sipine sem pri 30 stopinjah celzija dobil kurjo polt. Pred gozdickom, ki vodi do njih sem parkiral motor in se skozi odpravil proti belim gmotam peska. Ravno, ko sem zacel hoditi po pesku se je rahlo pooblacilo in naredilo se bolj ocem neverjetno atmosfero, saj je bila vsaka sipina posebej obarvana z sebi lastnim odtenkom. Ko sem prihodil v mocnem vetru do vrha, sem komaj dojemal kje sem, saj je bilo kot na drugem planetu in najbolje od vsega je bilo to, da sem bil tam cisto sam. Niti enega domacina ali turista na celih sipinah. Bile so moje. Pomislil sem, da se spet nasel nek koticek, kamor lahko s spominom v slabih trenutkih pobegnem. Na sipinah sem uzival kako slabo uro, tudi naredil nekaj fotografij, nekatere celo s samosprozilcem, kar se kasneje ni izkazalo za najboljse, saj se mi je fotoaparat ocitno zaradi peska zacel pokvarjati in se kasneje ta dan dokoncno udal. Ne dela niti zoom, niti fokus in upam, da ga bom u saigonu lahko popravil. … skratka do bungalovov iz sipin me je zopet cakala 35 kilometrov dolga pot, ki pa niti najmanj ni bila dolgocasna. Med potjo so me ustavili trije vietnamci, ki jim je pocila guma na motorju in me prosili za pomoc, ki je izgledala tako, da se peljal na enem motorju se 2 cloveka, tretji pa je poskusal z pomocjo mojega motorja odvleci njegovega do bliznjega naselja. Na sreco je ta agonija trajala le kakih 500 metrov, saj so se mimo pripeljali se nekateri lokalci in priskocili na pomoc, tako da sem brez problemov oddirjal proti mojem prenociscu.

22.12. … Danes sem splaniral tako, da bom pocel cim manj in se samo premetaval po valovih in visel po visecih mrezah, kar mi je kar dobro uspelo. Vse kar sem storil je to, da smo z timom in brookom odsli proti nekem surf baru (jibes), kjer imajo wireless internet in priklopili nas prenosni racunalnik, tako da sem lahko uredil spletno galerijo in napisal blog.

Jutri (23.12.) ob 1 popoldne odpotujemo proti Saigonu samo mi trije s timom in brookom, ki bomo od sedaj naprej najbrz skupaj celo pot do tajske, saj se zelo dobro razumemo in smo mogoce bolj kompatibilni kar se interesov tice, kot pa s samirjem in nino, ki bosta ostala v Mui ne-ju cez bozic in morda se kak dan. Mui ne je bil zopet izredno relaksacijski in samo pomislek, da se 3 dni pred bozicem kopam v morju in uzivam pod palmami v 30 stopinjah celzija daje poseben obcutek. Za boljse predstavljanje vsega tega si poglejte galerijo in vsem zelim lepo prezivete bozicne praznike, do novega leta pa se sigurno spet oglasim.