ziv dolgcas

Slučajno me je zaradi lepega vremena pot ponesla v ljubljanski Tivoli, kjer sem ugledal razstavljene fotke živali. Namenil sem se učiti za prihajajoči kolokvij pod kako drevo, med veverice, a sem najprej malce preletel fotografije. Gre za razstavo z naslovom Živi in v njej najdete 92 vrhunskih posnetkov živalstva s kratkimi zanimivostmi o upodobljencu. Med fotografskimi deli, na katerih piše, da gre za original, zato naprošajo, da se jih ne dotika, pa se najdejo tudi dejstva v besedah in številkah, ki opozarjajo na okoljsko problematiko včasih, danes in jutri. Tudi, če vas to ne zanima, so fotke vredne ogleda in z veseljem bi se ponoči prikradel na Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju in zaplenil kako za na steno. Poleg ogleda pa se še malce naužijete svežega zraka in morda, tako kot jaz, končate v bližnjem Joe Penasu na mehiški košti. Selekcija se je na ogled postavila 23.marca, mudi pa se vam ne, saj bo okolju kljubovala do 30. maja. Bojda je skozi dala že Francijo in Švico, sedaj pa se je ustavila tudi pri nas.

Ravno sem priletel iz kina kjer sem si pogledal dokumentarec o produkciji naše hrane Unser taglich brot oziroma po slovensko Naš vsakdanji kruh. Vse. Od usmrtitev govedi, do debikiranja¹, do škropljenja paprik, do kopanja soli. Meni je sicer večina sistemov v obratih znana, saj sem študent agronomije in sem v času študija dal skozi že marsikatero klavnico. Ti prijemi so mi zaradi študija torej nekaj dokaj vsakdanjega pa čeprav vse skupaj izpade dokaj nasilno in preveč masovno. Pri obdelavi živih bitij pa že meji na hudo moralno spornost.

Je torej moralno, da nabašemo na 10.000 piščancev v eno skladišču podobno luknjo, jih obstreljujemo s svetlobo, da jim zmešamo bioritmiko in jih vse nakopičene izkoriščamo do nezavesti. Tisti, ki so namenjeni za meso, pa končajo na tekočem traku, obešeni za noge, kjer jih omrtviči električni šok, da nemoteno zdrsijo mimo ostrega rezila, ki jim prereže vrat. Da o kravah, prašičih in ostalih mesodajalcih ne izgubljamo besed.

Ob vsem tem pa ti obrati izgledajo popolnoma neestetsko. Skoraj, kot bi jih nekdo želel narediti ogabne. Nikjer nobenih barv, sama kovina in klanje. Delo v takih pogojih je ena sama klavnica. Kri teče v potokih, sortirajo se sveža, ob dotiku migetajoča se čreva, kravice se žagajo na pol kot mizar žaga lesovino, kože se slačijo in povsod sama trupla. Noben horor film ne prikaže tako detaljne surovosti.

Po drugi strani pa pač skoraj da ni opcije napedenati hranil na lepši način. Hrana je že sedaj draga in sprememba masovnega principa na tekoči trak je dokaj nesmotrna. Taki so trendi hranjenja in vsi smo se očitno pač s temu sprijaznili. Mene osebno to kaj preveč ne moti. Morda tudi zato, ker sem na faksu preučil nekaj teh variant in ob prebližnjem srečanju in ekonomski upravičenosti, ti sistemi smrti postanejo malce bolj sprejemljivi.

So pa po končanem dokumetarcu pri izhodu iz kina Dvor razdeljevali pamflete z reklamnimi sporočili o bio prehrani. Morda je vsiljevanje tega na tak način, še bolj bolano dejanje. Letaka nisem vzel.

Na delčku iz filma je prikazan dream job vsakega vegeterjanca. Ogled mlajšim od 18 let odsvetujem.

1. gre za rezanje kljunov pri piščancih, da se ko odrastejo ne pokljuvajo med sabo [↩]

Odtrgal sem si noht na nogi in to posnel na video. Gre za prelesten performans grdega ter dokumentarno podučevanje. Zdi se mi, da je ves postopek odpadanja nohta minil precej hitro, saj je trajalo samo kak mesec od poškodbe, ko sem z veliko silo pri divjem zabijanju na koš, noht narinil preko kože, tako da je odstopil od tkiva. Potem je sledil postopek, ki ga strokovno imenujem “stadij mavrice”, saj me je vsak dan pozdravil malce drugačen odtenek.

Če vas zanima, oziroma bo kdo imel podobne probleme, naj povem, da zadeva ni tako divja kakor izgleda. Noht do odstranjevanja lepo miruje in ne dela prevelikih preglavic, en dan pa ga pač kam zapneš ali potegneš z nogavico in skoro popolnoma popusti. Potem sledi veselica, ki je prikazana na pričujočem videu. Napasite si oči na teh prečudovitih in nadvse pravljičnih pogledih na odpadajočo roževino.

Je to moški ali ženska? V aktualni reklami za čokoladne pripravke se v podlagi suče melodija Amande Lear, ki zapoje s sumljivo nizkim glasom. Komadič je sicer fantastičen, saj te zapelje z ravno pravo mero disko perverzije, da si nekateri zaželijo pregrehe, ki jo jim poflešira reklama. Pogledal sem si tri spote Amande in nagibam se k odločitvi da tole dekletce v svojem EMŠU nosi številko 500, kar označuje moški spol. Že samo ime Amanda, se da razstaviti na “A man doh!”¹, poleg vsega pa je tudi videz že malce na meji, čeprav jo nevajeno oko kaj kmalu vrže v koš populacije brez falusa. Na Tajskem sem si imel čast ogledati nemalo transvestitov oziroma lady boyev in vem, da včasih, vsaj na tajskem, moški preobražen v žensko izgleda bolje, kakor vsaka bejba. Samo gledaš in se sliniš… dokler ne spregovori v nizkem tonu in končno opaziš rahle nihljaje adamovega jabolka. Najprej reklamca, češka verzija… potem pa cel Amandin insert.

1. to sem izvedel pri Friendsih [↩]

Moje bivanje v Ljubljani je že spodbudilo produktivnost in večjo aktivnost, ki je bila bolj na stand by. Sicer je princip izkoriščanja možnosti čim manj delati čisto sprejemljiv, ampak ponudila se mi je super priložnost, ki je ni bilo zamuditi. Slučajno sem prebrskal dela na študentu in videl, da firma Poslovni mediji potrebuje nekoga z izkušnjami na področju internetne in multimedijske informatike, zaželjeno je celo bilo, da bloga oziroma se aktivno udejstvuje dela na forumih. To bi bilo nekaj zame.

In znašel sem se pri Egoistu, novem in prvem spletnem magazinu, ki cilja predvsem na moško publiko, ki si želi veliko internetne zabave, lepih razgaljenih punc, tako slovenskih amaterk, kot tujih že dobro znanih, potem dobrih avtomobilov, seksi gadgetov, odšekanih potovanj, analiz prihajajočih filmov, seciranja najnovejših tehnoloških presežkov in še pa še. Vse to pa je zavito v novo interaktivno flash obliko, ki jo sicer težko odneseš na branje v toaletne prostore¹, jo pa lahko spletno čitaš, kot da bi imel časopis, ki bi poleg teksta in slik, predvajal tudi video, audio in ponujal instantne povezave na sorodne informacije. Sam delam na rubrikah Vroče, Tehnofrik in Egotrip, na pomoč pri lovljenju rokov izdaje, ki se vrši na vsakih 14 dni, pa priskočim tudi pri drugih sklopih Egoista. Anyway lahko si prečekirate na temu linku in upam da vam bo kul.

Sam sem bil na začetku sicer malce skeptičen, ker nisem ravno flash navdušenec in imam raje bolj konvencionalne mediji, sčasoma pa mi je potegnila tudi ta oblika “tiska”. Egoist je kul tudi zaradi super ekipe, super atmosfere dela in kreativnih modelov, ki na njem delamo. Skratka, zdej delam že en mesec in imam mega šiht. Zavidajte ; )

Valda moram pa prilimati še en skrinshot, da se objava zabeli.

1. a kdo hodi z laptopom na wc? [↩]

Ko sem zapazil tele reklame, so mi v spomin prišle enake zgode in problemi, ki smo jih morali preživljati ko smo skejtali. Po eni strani gre res za hudo ločevanje in nerazumevanje skejtanja, kot športa. Po drugi strani pa je mogoče že res, da se tja pa sem oškrbne kak robnik in da mora kak mimoidoči odskočiti v stran, da ga ne zadane mož, ki je ravno posukal 360 double flipa, ampak če bi razumeli filing, bi se te nevšečnosti hitro pozabile. Saj tudi pri tenisu kdaj kdo dobi žogico v glavo, če pa je igral Ivaniševič, pa celo lopar.

Se je veliko dogajalo, ko smo fural v Kranju, da je prišlo do verbalnih sporov in da so prišli celo možje v uniformah, ki so nas z jeznimi pogledi poslali domov. Včasih je bilo z lastnikom kake trgovine pred katero smo obračali že blizu fizičnih obračunov, pa čeprav smo bili stari komaj kakih 15 let. To problematiko zelo lepo zajamejo Nike-ove reklame, ki so me pripravile, da o mojih sicer že dolgo pozabljenih bojih, potarnam na blogu. Poštekite že enkrat in probite razumet, da gre tukaj samo za šport. Aja… pa Nike mi za tole objavo žal ni plačal niti evra.¹

1. nekej mi blogos ni indeksiru… če sta slučajno ble dve enaki objavi se opravičujem [↩]

O tem projektu sem že pisal, tokrat pa film objavljam. Film je nastal pod taktirko Jakoba Drmota in opominja na probleme v Afriki, katere sicer pozna skoraj vsak, nihče pa se z njmi kaj prida ne ubada. Gre za nekako krožno akcijo, saj je namen filma kroženje po spletu in odpiranje mnogih kompleksnih vprašanj, ki si jih premalokrat postavimo. Kaj več bo ob obljubljenem odprtju bloga povedal avtor, zaenkrat pa si lahko film ogledate na mojem spletišču in preberete avtorjevo poslanico, ki spremlja množično e pošto, ob kateri sem prejel youtube naslov. Če smem omeniti v filmu igram tudi jaz, sem pa tudi avtor glasbe, ki film spremlja.

Avtorjeva poslanica:

“Pred kratkim sem posnel kratki film z naslovom AFRICA UNITE, ki govori o
problemih ki se dogajajo v Afriki. Film nima namena reševati teh problemov, ker
sem osebno mnenja, da smo še vedno (na žalost) globoko v predstopnji, da bi
jih sploh začeli reševati. Skuša pa opozarjati na te probleme, skuša doseči, da
bi se o njih več razmišljalo, govorilo…
Filmi so narejeni za to, da jih ljudje vidijo… Če vam je film všeč, potem ga
pošljite naprej še svojim prijateljem, znancem… Najbolj pa je pomebno, da njim
tudi nekaj malega napišete o filmu, da bo film potoval in krožil naprej.
Vsem ki so sodelovali pri filmu in vsem, ki bodo namenili svojih dragocenih pet
minut in poslali mail z linkom naprej se iskreno zahvaljujem!”

V teh prazničnih dneh ima človek veliko časa. Jaz sem posnel film. Tradicionalno smo se s starši na familiarno božično druženje podali na naš vikend na Goričkem, kjer pa sem v brezdelju in ob pogledu na zasnežene gozdove aktiviral moj fotoaparat¹ in se podal potikati po goščavi. Ideja je nastala kar vmes in glavni slogan filma se izpiše na koncu. Sicer bi bilo mogoče dovolj samo posneti utrinke snežnih samotnih fascinacij, ampak je v kontekstu vse zapakirati v neko obliko. Kot darilce.

Film nasprotuje lovu na živali, kot športni panogi in kot zbirateljskem hobiju trofej, kar je še vedno kar preveč popularno. Ne apelira na izkoriščanje živali za prehranske namene ali v namene oblačenja, čeprav je krzno in vse kar paše zraven tudi kar pereč in težko spregledljiv problem. Verjamem, da za nekatere obstaja nek zanimiv adrenalinski občutek, ko loviš in naposled pokončaš divjo žival, ampak samo kot zabava je to početje nesprejemljivo. Enak adrenalin bi lahko dosegli, če bi vzeli fotoaparat in bi živali lovili za dobre fotografije, ki bi potem, enako kot trofeje, krasile vaše stene.

Pri enem kadru mi je pomagala moja sestra Lina, ostalo pa sem posnel lastnoročno in zadevo obdelal v movie makerju, ki ima v primerjavi z premierom precej pomankljivosti, vendar je uporabniku morda malce bolj prijazen in zadostuje za prezentacijo na takem enostavnem nivoju. Glasba uporabljena v filmu je deep dub komadič “Ganja beats - Herb is good” s plate “Paradise and tranquility“. Posnetki losa so sneti iz nekega domačega videa na Youtubu. Sam sem se sicer trudil, da bi v objektiv ujel kako srno ali jelena, vendar, ko jih iščeš jih ne boš dobil. Dan poprej sem jih uvidel skakajoče v snegu. V tistih predelih jih je veliko. Puška, pa boste nekateri seveda ugotovili, da je samo zračna in torej ne ravno pravi stroj za ubijanje. Porabljen čas za izdelavo filma… 3 dni. Je pa to moj prvi projekt kratkega filma, ki je v bistvu bolj krajšanje časa in izlet v zimsko idilo.

1. Sony DSC W50 [↩]

Se peljem včeraj s taksijem in, kot ponavadi, hiperaktiven taksist, južnjak, kot se je sam opisal, začne razkladati na tone stvari. Debata je tekla že v prvi vožnji, kako je v otroštvu v glavo dobil v sneženo kepo skrit kamen, ki mu je za celo življenje kozmetično predelal spodnji mešiček na ušesu. Med drugo vožnjo, ko sem skočil na turbinsko relacijo Kranj-Ljubljana¹ in še nazaj, pa se je napletalo dalje. Kako so punce, ki jih je vozil iz Lipe, po njegovih besedah, po igricah v troje in celo v štiroje, smrdele po alkoholu, drogah in močefitu; kako je prevažal eno izmed deklic, ki je pred Lipo tudi tragično preminula; kako je vozil prostitutke na delo in kako je njegov sin vice olimpijski prvak v košarki za gluhe.

Ta debata, sicer za ščepec manj eksotična, pa je malce bolj pritegnila mojo pozornost v smislu objavljanja na blog. Koliko vas sploh ve, da obstaja košarkarska reprezentanca gluhih Slovenije? Jaz sem predvideval, a se s to mislijo kaj dosti nisem ukvarjal. Koliko vas dalje ve, da je ta ekipa aktualni evropski prvak? In koliko vas za sto-procentno število točk ve, da je ta ekipa dosegla tudi drugo mesto na olimpijskih igrah? Čeprav so to dejstva, ki bi jih morali poznati, jih pozna malokdo. Tega nisem zasledil na televiziji, čeprav je najbrž bilo, nisem zasledil v časopisih, čeprav je morda v kakem celo bilo. Na letališče Brnik jih je prišel čakat en (1) fotoreporter! Medijska katastrofa.

Debata se je dotaknila tudi nagrad države. Slovenci so za prvo mesto na evropskem prvenstvu dobili vsak po 70 000 tolarjev. Grki, ki pa so bili drugouvrščeni, pa vsak po miljon.

Po slišanem sem sklenil tole napisati še na moj blog, kajti ti dosežki si zagotovo zaslužijo vsaj malo pozornosti, čeprav moram priznati, kakih paraolimpijskih iger nikoli ne spremljam in se za to ne zanimam.

1. moral sem domov in nazaj v malce več kot eni uri, kajti potreboval sem neke študijske dokumente [↩]

Da malce zreklamiram prihajajoči večer črne celine v Rdeči ostrigi, kjer se bo dogajalo marsikaj lokacijsko in problemsko povezanega s tem kontinentom. Naslednji sestavek je copy/paste opis iz Ostrigine strani:

“”Cel večer je posvečen prebivalcem Afrike, njihovi kulturi in glasbi, še posebej pa družbenim problemom in perečim vprašanjem, katera se ne rešujejo. Za začetek se bomo malce podučili o trenutnem položaju (politični in socialni) v Afriki. Skozi kratko predavanje nam bo to in še svoja stališča predstavil Matjaž Tavčar, ki piše diplomsko nalogo s tematiko Darfurja in širše Afrike. Potem si bomo premierno ogledali kratek film z naslovom AFRICA UNITE (režija: Jakob Drmota), kateri ima namen opozoriti in vzpodbuditi zanimanje za probleme v Afriki in reševanje le teh. Sledil bo pogovor z režiserjem. Da pa pri reševanju Afriške krize ne bi samo moralizirali, filozofirali, iskali rešitev in pozornost za probleme samo na eni strani, si bomo skozi ušesa spustili še prijetne zvoke afriške glasbe in tudi na ta način spoznali afriški utrip. Za to bodo poskrbeli izbrani DJ-i.
Za tiste, ki pa bi si radi pogledali še eno problematično zgodbo iz Afrike, pa bomo v backstage-u pripravili ogled odličnega filma Darwinova nočna mora.“”

Naj še dodam, da sem za Jakobov film, v katerem tudi igram (kako smo snemali si lahko pogledate tule), glasbo sproduciral jaz in je nekako poštena kulisa za zajebano tematiko filma. Po filmu in predavanjih pa bom za kako urico poprijel za mešalko in odvrtel set afriške glasbe, dokler me ne zamenja specialist za to področje.