Vojna v Gruziji

9 08 2008

Vse je potekalo mirno in pozno dopoldne sva iz Bakuja dospela v Tbilisi, tam pa sva v najinem guesthousu izvedela novico, da se je zadeva kvalitetno zakomplicirala in da so v Juzni Osetiji izbruhnili hudi nemiri. Od takrat naprej se je samo se stopnjevalo in na televizijskih ekranih sva spremljala nove in nove novice siritve problemov. Sicer v Tbilisiju ni bilo cutiti, da bi se kar koli dogajalo, morda je bilo le prizganih nekaj TV-jev. Vseeno pocutje ni bilo roznato in zacela sva se sprasevati o zapustitvi Gruzije, ceprav imava polet iz glavnega mesta cez 2 dni.

Sledilo je vrtenje telefonov in klicanje ambasad, letalskega prevoznika, domacih in tako naprej. Novice so se spreminjale iz minute v minuto in nihce ni tocno vedel kaj se pravzaprav dogaja. Kmalu sva izvedela, da vojaski posegi niso omejeni le na Osetijo, ampak so se razsirili tudi izven nje, predvsem v mesto Gori, kjer sva bila kake 3 tedne nazaj. Kmalu je popuscala tudi flegmaticnost domacinov in nekaj ostalih turistov je spakiralo nahrbtnike in odslo proti Armeniji. Midva sva prav tako razmisljala o tem, vendar po novicah iz Poljske ambasade, da naj ne zapuscamo mesta zvecer ali ponoci, sva tam ostala.

Kar nekaj popotnikov se nas je nabralo in posedali smo na vrtu guesthousa v precej mirni in razposajeni debati, ki je kmalu zasla od vojne tematike proti bolj prijetnim temam. Kakih novih novic ni vec bilo in nihce ni zagotovo vedel ali se lahko kaj dogodi tudi Tbilisiju. Naslednji dan pa so zacele prihajati vedno hujse novice, da so Rusi bombardirali Poti in tamkajsnje pristanisce in Gori, kjer je prislo tudi do civilnih zrtev. Po obisku internet kafeja sva ugotovila, da je vecina poletov iz Tbilisija odpovedana in razloga za cakanje v Gruziji torej ni bilo vec. Pametno je bilo odditi in to smo po dokaj hitrem postopku tudi storili. Vsedli smo se vtaksi in se brez vecjih problemov znasli na gruzijsko-armenski meji, do katere vodi cesta juzno od Tbilisija. Severno ni priporoclivo hoditi.

Precej nenavadno je bilo spremljati otvoritev Olimpijskih iger na eni televiziji in vedno bolj negativne novice iz Gruzije na drugi. Tudi naslednji dan so domacini dobivali javljanja vsake pol ure, vmes pa so si lahko privoscili ogled rokometne tekme, ki tako ali tako ni nikogar zanimala. Midva sva imela celo tako sreco, da so nama Austrian airlines odobrile letalsko karto iz Yerevana brez doplacila zaradi hudih okoliscin. Iz Armenije letiva ze jutri zgodaj zjutraj in ko prideva domov bova najbrz takoj sedla pred TV in zacela spremljati kaj se dogaja v Gruziji, drzavi ki nama bo zaradi njenih ljudi, naravnih lepot in na splosno vsega se dolgo ostala v spominu. Upam, da se vojno stanje cim prej konca.

Kakih fotk iz teh dveh dni zal nimam, ostale pa so v galeriji.



Nepozabno potovanje od Xinaliqa do Laze

7 08 2008

Ocitno sva nevede najboljse pustila za konec in tezko je razumljivo opisati zgodbo, ki se je tu dogodila. Ze zgodaj zjutraj sva zapustila Baku in si pred odhodom se priskrbela vozovnico za vlak do Tbilisija, ki naju bo proti izhodiscu odpeljal danes zvecer. Zlahka sva nasla avtobus proti mestecu Quba, do katerega je vodila mucna 5 urna voznja in vsaj pol poti je bilo makadamske, tako da naju je zopet posteno premetalo po poti. V Qubo sva dospela malce pozno in prevozi do zeljene gorske vasice, ki je tudi najvisja vas Azerbaijana, Xinaliq, so bili omejeni na taksije, zato sva zacela z barantanjem. Prva cena za uro in pol voznje v gorski svet je bila 100 monatov (cca 85 eur), kar je bilo ocitno prevec. Da sva ceno zbila na 40 monatov (cca 35 eur) je trajalo skoraj eno uro. Se pred tem pa naju je zaslisal policist, pregledal potne liste in naju spraseval kaj delava tu.

Taksi je bil torej priskrbljen, zato sva se pred voznjo se vsedla v bliznji lokal, narocila caj in nekaj za pod zob. Voznik naju je vztrajno cakal in kmalu smo se odpeljali. Pot je postajala vse bolj dramaticna in po kratkem vzponu je zacela spominjati na tisto gruzijsko do Mestie, le da je bila tu podlaga malce bolj dodelana. Spet globoki prepadi direktno ob vozilu in visoke stene na drugi strani. Vmes smo se nekajkrat ustavili, da smo v miru spocili oci na precudoviti, s soncem obsijani pokrajini, katere lepota se je stopnjevala za vsakim ovinkom. Na enem postanku pa naju je s Tino zadel sok. Kakih 15 metrov stran je umirjeno in mogocno mimo prijadral ogromen ptic, velikan. Usta so se nama odprla in skoraj bi jih uspela zapreti ko je mimo prijadral drugi. Izvedela sva, da so to jastrebi in preko kril merijo kar 3 metre! Ogromno jih je bilo, saj gnezdijo v bliznjih stenah, pogledi pa so bili naravnost magicni.

Zal smo opazovalnico mnogo prehitro zapustili in cez kakih 15 minut se je pred nami izrisala nadvse slikovita vasica Xinaliq (izgovori se hnalik), ki kraljuje na visini preko 2000 metrov. S kamnitimi hisicami posejana vasica stoji na vrhu malega hribcka med visokimi kavkaskimi vrhovi in ze prvi pogled te zacara in napolni z ogromno dozo energije, ko pa se znajdes med njenimi ulicicami polnimi nasmejanih otrok in pozabljenega pristnega zivljenjskega stila, si ujet nekje popolnoma odmaknjen in vse skrbi, ki bi se utegnile kje skrivati, so instantno izbrisane iz zavesti. Vasica spominja na tibetanske naselbine, saj te k podobnosti takoj pripeljejo ravne strehe, barvitost in zvok, ki je mene takoj odpeljal.

Hitro sva dobila prenocisce pri izredno prijazni druzini in samo da sva sezula cevlje, ze je bil na mizi caj. Sobe so bile opremljene s pisanimi preprogami in rjuhami po stenah, pohistvo je bilo precej staro in pretezno domace izdelave, postelje in robovi sobe so bili prepolni blazin, na stropu je zevala luknja, ki je sobo pomagala osvetljevati eni zarnici in vzdrzevala dobro prezracenost. Ambient in atmosfera sta te enostavno posrkala in odplavala sva dalec stran.

Kmalu sva zapustila hiso in odsla na sprehod po vasici, kjer je neprestano odmeval pozdrav “Salam”, kmalu pa sva se znasla na hribu nad vasjo, kjer sva bila delezna nebeskega razgleda na Xinaliq. Med potjo je Tina skoraj stopila na kaco, ki se je potem zatekla v bliznje grmovje, kjer sva jo se kakih 5 minut opazovala, potem pa se je odplazila stran. Zopet je bila neka gadu podobna strupenjaca in kasneje nama je najin gostitelj po imenu Rahman povedal, da naju ob piku ne bi cakalo nic dobrega, saj je bolnisnica predalec stran in bi bila v zivljenjski nevarnosti.

Pri Rahmanu sta prenocevala tudi dva nemca Joy in Helge in ob vecerji smo prisli na idejo, da naslednji dan oddidemo do vasice po imenu Laza, ki je oddaljena 24 kilometrov in je iz Xinaliqa dostopna le pes ali s konjem, cestne povezave vmes ni, pot pa se vije po goratem kavkaskem svetu. Za to odpravo nujno potrebujes vodica in pa v nasem primeru tudi konja, ki bi nesel vso prtljago, saj je iz Laze mogoce potem priti nazaj do Qube in do Bakuja. Vse to pa seveda stane in cena je bila ogromnih 200 monatov (cca 180 eur) za vse skupaj. Zopet se je zacelo barantanje in cena se ni in ni hotela spustiti. Vse naj bi organiziral neki vascan, po kaki uri in pol pa je prisel se njegov oce, ki je enostavno rekel da stane vse to pac 200 monatov in mi se lahko le odlocimo ali gremo ali ne gremo. Nadaljna pregovarjanja pa so pripeljala do tega, da se je ponudil sam Rahman, torej nas gostitelj, da nas odvede za 160 monatov in da do 8 zjutraj lahko priskrbi 2 konja. Sklenili smo kupcijo in kmalu zaspali na po tleh razporejenih blazinah. Naslednji dan nas je torej cakala dogodivscina.

Vstali smo ob 7 uri zjutraj in na mizo dobili kruh in sir ter vedno prisotni caj. Kmalu sta se pred hiso pojavila konja in zacelo se je pakiranje ter navezovanje stvari na konjica, ki je najbrz tako kot mi, se malce sanjal. Zunaj je bilo se vse megleno. Ko je bilo vse pripravljeno smo se podali na pot, najprej obiskali se trgovino kjer smo si priskrbeli nekaj tekocine in zaceli popotovanje preko siroke zelene doline. Ze po kaki slabi uri smo zaslisali lajez, ki se nam iz daljave ni zdel nic posebnega, a Rahman, ki je jahal konja, nas je posvaril naj se drzimo skupaj. Prvo srecanje s psi, ki pazijo ovce je slo mimo brez vecjih problemov. Nadaljevali smo in po kakih 2 urah srecali se Rahmanovega prijatelja na konju, ki se nam je pridruzil, saj na visokih planinah, ki so med naso potjo, pase ovce. Tako se je karavana povecala in megla se je zacela dvigovati in ze pocasi razkrivati okoliske vrsace, ki so nas kmalu v vsej svoji s soncem obsijani mogocnosti zaceli spremljati na poti. Malo se je vleklo, saj je imel nemec Helge malce prepocasen tempo in je zato zajahal konja. Ko pa se je ze ponudila priloznost, saj smo sedaj imeli 3 konje, sem sprejel izziv in ga zajahal tudi jaz.

Sprva precej nesigurno sem se namestil na neosedlanega vranca in poprijel za uzdo. Vse skupaj je potekalo brez problemov in v jahanju sem zacel uzivati, se posebej zaradi celotne zgodbe, ki se je dogajala. V osrcju Kavkaza, v odrocnih gorskih predelih prvic v zivljenju jezdim konja in premagujem velikanske pasnike in uzivam v neverjetnih razgledih na visini malce pod 3000 metrih. “Hudo!” sem si sam pri sebi ponavljal.

Kmalu pa sem se malce oddaljil od skupine in konja nisem in nisem mogel ustaviti, saj je svojeglavo rinil naprej po poti in zacela sva se dvigati proti nekem pasniku. V daljavi zadaj so mi ostali clani odprave zaceli nekaj mahati in poskusal sem ustaviti konja. Kmalu sem izvedel zakaj mi mahajo, saj sem zaslisal besen lajez in nad mano so se pojavili krvolocni psi, ki skrbijo za odganjanje tujcev in volkov, ki jih v teh predelih ne manjka. Precej sem se ustrasil, se posebej ker nisem vedel kako bo na “posasti” reagiral konj, zato sem kar v premikanju skocil iz konja in stekel proc od varovanega pasnika. Na sreco so do mene pritekli se lastnik konja in ostali clani in v vecji skupini smo zaceli previdno preckati ravnico. Skupaj nam je dokaj zlahka uspelo.

Tudi Tina je do tega trenutka ze sedela na konju in jezdila mimo psov, jaz pa sem pot nadaljeval pes. Z obema Nemcoma smo se malce prevec obotavljali in ostali dalec zadaj. V trenutku pa je padla gosta megla in zabrisala pot pred nami. Videlo se ni cisto nic in skoraj tipali smo, da smo uspeli slediti neki poti za katero seveda nismo bili prepricani da je prava. Zaceli smo klicati ostale in glasovi so odmevali od sten, a dolgo ni bilo odgovora. Na sreco pa je pred prekurjenjem glasilk preko vrhov le priletel Tinin glas in smo se vsaj priblizno uspeli usmeriti.

Prisopihali smo do najvisjega dela nase poti, do prelaza, kjer smo se zopet zdruzili v eno ekipo in malce posedeli. Na vrhu je izginila tudi megla in zopet je sonce razkrilo tudi preko 4000 metrov visoka skalovja. Tu smo srecali se enega domacina, ki se je skupaj z ostalima dvema z nasmeskom nastavljal fotoaparatom.

Nismo se dolgo mudili in pot nadaljevali. Zaceli smo se spuscati in zopet nas je zajela gosta megla, v nekem trenutku pa zopet lajez. Kar naenkrat je nastala panika in okoli nas se je nabralo kakih 8 ogromnih psov, ki so bolj spominjali na volkove in zaceli so nas napadati. Tudi vodic je bil malce prestrasen in zacelo se je odganjanje s palicami, psom pa se je slina kar cedila iz gobcov in na siroko so kazali ostre zobe in zavedal si se, da tu nisi zazeljen in da bi te najraje raztrgali. Vedel si, da so povsod okoli, a jih zaradi goste megle nisi bil sposoben videti. Vsi smo bili posteno prestraseni in drzali smo se v strnjeni skupini. Tokratna vojna z nevarnimi psi je trajala kakih 15 minut.

Po kratki hoji dalje smo prispeli do majhnih provizoricnih hisic, kjer preko poletja zivi moz, ki se je pridruzil nasi ekspediciji. Pozdravila so nas se dekleta, najbrz njegova zena in kaka prijateljica, v glavnem “sotorcku” pa sta bila se dva otroka. Eden se cisto dojencek, drugi pa star malo manj kot dve leti. V gosti megli se je zacelo kuhanje caja, mi pa smo sezuli cevlje in vstopili v z modrim polivinilom prekrita bivalisca. Znotraj so bile ob straneh pisane preproge, na sredi je bila mizica, okoli pa blazine ter tepih po tleh na katerega smo se posedli. Bivalisce je vsebovalo se majhno pecko, znotraj pa so susili se neka zelisca. Kmalu je bil caj kuhan in kar nisem mogel verjeti kje se nahajamo. Popolnoma odrocni na visoki planini s pastirji, ki tu zivijo v ekstremno skromnih pogojih pijemo caj in skusamo cimbolj zajeti ter dojeti dogajanje. Mislim, da je bil to, vsaj zame, vrhunec potovanja.

Po caju so nam za na pot podarili se nekaj kruha in sira, mi smo pot nadaljevali, mozakar, ki smo ga spoznali na poti, pa je ostal doma. Spuscali smo se proti Lazi in kmalu se je tudi stanje megle malce izboljsalo. Hodili smo mimo ogromnih krav in preko malih recic, kmalu pa se je pred nami v daljavi izrisala vasica Laza. Se preden smo se uspeli vasici priblizati, zopet lajez in okoli nas vsaj 5 psov, ki so nas zopet zeleli raztrgati. Tokrat smo imeli se enega konja in enega cloveka manj, zato je bila situacija se malce bolj delikatna. Posebej za nemca Helga, ki je ostal zadaj in sam iz oci v oci strmel v 3 zverine. Na sreco pa so tukajsnji pastirji hitro reagirali in pomirili krvoloke se pravocasno in nadaljevali smo, spremljal pa nas je glasen lajez.

Nas vodic Rahman je postajal ze posteno nemiren, saj se mu je zacelo muditi, ker je zelel se v istem dnevu priti nazaj v Xinaliq. Na konju bo brzkone uspel precej hitro, a vseeno je bila ura ze 5 popoldne in casa je zacelo zmanjkovati. Zaceli smo hiteti in v hitenju je padel tovorni konj in prtljaga se je raztresla po pobocju. Cela akcija da smo vse skupaj spravili nazaj na konja in nadaljevali. Kmalu pa smo po precudoviti dolini dosegli prve hisice Laze in se tam poslovili z vodicem. Pot smo torej nadaljevali z velikimi nahrbtniki se kak kilometer in dospeli v glavni del vasi, ki vsebuje vsega le 25 his, Laza pa ima le slabih 200 prebivalcev. Za pot, ki je na najvisji tocki dosegla 3200 metrov nadmorske visine in merila kakih 24 kilometrov smo potrebovali kakih 10 ur.V Lazi smo dobili prenocisce pri nekem prijaznem cloveku, ki je premogel celo topel tus, katerega smo tekom poti ze vsi odpisali, na mizi pa so se pojavile dobrote. Ovcje meso, sarme, solate, siri, jajca, kruh, pivo in obvezna vodka. Glava druzine je zacel z zdravljicami in vsi vemo kam take stvari vodijo.

To popotovanje je bilo zagotovo eden izmed vrhuncev celotnega potovanja. Poti pa zaradi nevarnih psov in megle, ki se prehitro pojavi in popolnoma zakrije pot, ni pametno zacenjati brez lokalnega vodica. Celotno avanturo si bova tako jaz kot Tina najbrz zapomnila za celo zivljenje, na najino veliko zalost pa bodo te pozabljeni kraji kmalu delezni kompletne renovacije, saj je neko avstrijsko podjetje kupilo precej zemlje in v blizini postavlja smucarski center, kar bo pripeljalo do izgradnje novih asfaltiranih cest in verjetno velikih hotelskih kompleksov do leta 2012. Pot iz Xinaliqa do Laze pa bo na sreco ostala neprevozna, saj so gore za gradnjo ceste na sreco neprimerne.

Tako, najino potovanje po Transkavkaziji gre proti koncu. Trenutno sva v Bakuju in cakava vlak, ki naju bo cez par ur odpeljal ptoti Tbilisiju iz katerega bova 11. avgusta zjutraj poletela proti domu.

Ostale fotke za to objavo se nahajajo v galeriji v mapi “from Xinaliq to Laza”.



Qobustan – blatni vulkani

6 08 2008

Dokaj pozno sva vstala in jaz sem odsel do poceni a izborne pekarnice v mestu, Tina pa je oprala par majic, zatem pa sva si v hostlu skuhala caj ter zacela kovati plan kako priti do od Bakuja kakih 60 kilometrov oddaljenega Qobustana od koder se bova potem odpravila na ogled blatnih vulkanov.

Prva naloga je bila najti postajalisce za avtobus stevilka 105, ki sva ga po pogovoru z nekaterimi mimoidocimi nasla ter se vsedla na avtobus. Pot je peljala mimo plaz in v daljavi si lahko videl naftne ploscadi. Zelo kmalu pa sva na svoji levi ujela se pogled na naftno polje polno vrtin, ki je bilo uporabljeno tudi v enem od James Bondov. Polja vrtin so bila boljsa in bolj neprijazna na pogled na severu polotoka.

Po dosegu Qobustana sva barantala za taksi in ga za kakih 10 kilometrov po prasni cestici preko nicesar dobila za 6 monatov (cca 5 eur) in kasneje sva v hostlu izvedela da sva postavila rekord, saj je najcenejsi prevoz turistov do vulkanov do sedaj znasal 13 monatov kar pomeni da sva ceno vec kot prepolovila. Preden sva sla do taksistov nama je nek domacin prisepnil, da cena ne bi smela znasati vec kot 5 monatov, turisti pa tu placujejo tudi po 20 in se vec monatov.

Prispeli smo do vulkanckov, ki so nama takoj razigrali srce s svojimi mehurcki in zvoki ter pljuskanjem blata vse naokrog. Vse skupaj pa se nahaja na malem platoju od koder se razgled razteza do Kaspijskega morja, ki tvori lep kontrast s suho razpokano zemljo in praznino v okolici vulkanckov. Voznik nama je se razlozil, da najvecjega od njih (ta izgleda kot malo jezerce) uporabljajo tudi za napovedovanje potresov. Po energicnem tekanju od vukancka do vulkancka sva nasmejana odsla in kasneje taksistu zaradi dobre volje in prijaznosti odstela 8 monatov, kar je se vedno globoko v rekordni coni.

Nazaj v Baku sva prispela v vecernem casu, odsla v lokalno restavracijo kjer strezejo shaurmo, to je kebabu podobna zadeva, ki poleg mesa vsebuje se zanimivo gosto omako in kisle kumarice. Do postelje sva zaradi obiska internet kafeja prisla dokaj pozno, kar pa je bilo nehvalezno zaradi vstajanja naslednje jutro, ki je bilo nastavljeno na 6.30 zjutraj, ko sva se, takrat se nevede, odpravila na vrhunec najinega potovanja  in neverjetno pustolovscino v osrcje kavkaskih vrsacov, a o tem v naslednji objavi.

Eden izmed vulkanckov

Ostale fotke so v galeriji v mapi Qobustan, Azerbaijan.



Baku in tripanje po njegovi bizarni okolici

3 08 2008

Ta objava je sestavljena iz dveh locenih poglavij, saj gre za dokaj obsirno dogajanje v tem fascinantnem mestu in njegovi bizarni okolici. 

Voznja z vlakom in prvi dan v Bakuju (1.8. 2008)

Pri prejsnji objavi sem ostal pri vstopu na vlak v Tbilisiju, ki je bil namenjen v glavno mesto Azerbaijana. Gre sicer za vlak, ki povezuje Baku in Moskvo in njegova celotna pot traja okoli 60 ur, od glavnega mesta Gruzije, kjer sva vstopila midva, pa malce bolj privlacnih 14 ur, ki se obicajno se malce razvlecejo zaradi kompliciranja na mejnem prehodu. Kupeji so bili precej standardni s stirimi posteljami in delila sva ga s se dvema gruzijskima mladoletnicama, ki sta nama preko celotne poti podarjali kruh s sirom in klobasicami. Kot pricakovano se je na meji vse skupaj ustavilo in v nepopisni vrocini smo cakali 3 ure. Pot je tekel po celem vlaku, ljudje so se slacili in kmalu je bila vecina brez majic in si z brisackami brisala premoceno telo. Pregledovali so vso prtljago, strasili z detektorji kovin, azerbaijanci pa so celo odvzemali vodice Lonely planet, saj je na naslovnici omenjena tudi Armenija s katero je Azerbaijan v vojni. Na sreco so jih po pregledu vrnili. Vsaj tako sva slisala od Avstralca in Francozinje, ki sva jih spoznala na vlaku, pri naju s Tino pa dobro skritega vodica niso nasli.

Po meji je slo vse gladko in preko noci smo sladko zaspali ter se v Bakuju zbudili ob kaki 10.uri zjutraj. Z Mattom in Ano smo odsli do hostla, ki smo ga po popotovanju preko metroja, bojevanja s taksisti, bankomatov, povprasevanja domacinov in zemljevida v vodicu kmalu nasli v starem delu mesta. Tam smo iz postelje vrgli zadolzenega za sprejemanje, ki je pokasljeval se pol ure in razlozil, da je odsel spati ob 9. zjutraj zatorej ni najbolje spocit.

Zaceli so se ogledi mesta, ki nas je presenetil z najboljso urejenostjo do sedaj v tej regiji (zapazil si celo kose za smeti), prelepim starim mestom z mosejami za velikim obzidjem, zahodnjasko obarvanimi ulicami in promenado ob obali Kaspijskega morja. Sicer z malo bojaznijo vrocinskega udara je bilo sprehajanje v veselje in s Tino sva se kmalu znasla na stolpu v starem delu kjer sva uzivala v razgledu.

Po nadalnjem sprehajanju sva naletela na nekega zakotnega brivca, ki me je navdal z zeljo da odpravim posledice premnogih dni neuporabe brivnika. Na ulici naju je pozdravil mozakar in naju odpeljal preko temnega hodnika v majhno sobico ob strani, kjer je stal stol in brivski pribor, majhno omizje s kavcom ter televizija, ki je med hrescanjem oddajala lokalno glasbo. Posedel me je in pomenili smo se o zeljah. Zacel je z britvico in z veliko preciznostjo zacel protokol britja, ki je vseboval vse od izjemno pekoce vode za po britju do pudra. Ko je bilo britje koncano mi je predlagal, da naj se znebim predolge priceske in da je on pravi mojster v strizenju ter da bo veliko bolje, ce mu prepustim v obdelavo se frizuro. Bolj zaradi sale, kot zaradi resne zelje sem pritrdil in se prepustil v usodo. V roke mi je podal nek katalog s frizurami, ki so bile na nivoju 3 urnega friziranja v profesionalnih salonih v Parizu. Predlagal mi je celo eno, ki je bila daljsa od mojih trenutnih las! Da, huda ura me je cakala.

Vzel je skarje in zacel suvereno rezati, skoraj vsako stran glave v eni potezi. Malce je pomeril, nastavil kot in stisnil. Lasje so padali in vedno tezje je bilo hliniti zadovoljstvo, ampak vseeno je bilo sila zabavno saj itak vemo, da lasje kmalu zrastejo nazaj. Po strizenju sem bil delezen se uporabe zeleja in izredno natancnega obdelovanja z glavnikom, katerega rezultat je bila frizura iz nocne more, ki vsebuje polizanega angleskega fantka, ki ga strize najslabsi frizer v mestu. Ker so stvari tukaj ocitno v obratnem redu, mi je po koncanju strizenja se umil glavo v polozaju z glavo naprej in ne z glavo nazaj, kot smo vajeni od domacih frizerjev. Za namecek pa mi je se izjemno zasolil ceno, ki je po akciji ni vec mogoce spreminjati, zato sem za slabo uro zabave odstel kakih 12 eur. Izkusnja in pol, po prihodu za prvi vogal pa sem si takoj razmrsil se preostale lase.

Zvecer smo se v hostlu zopet dobili z Mattom in Ano ter si privoscili obilico lokalne hrane v izjemno licni restavraciji, kjer je natakar poznal celo Zahovica in nogometni klub Maribor. Po gostiji smo si kupili pivo in se zasedeli v majhnem parku ob promenadi ob morju.

Hlinjenje zadovoljstva v avanturi pri lokalnem frizerju.

Vec fotk je v galeriji v mapi ‘Baku (mesto), Azerbaijan’.

Celodnevni trip po bizarni pokrajini v okolici Bakuja (2.8. 2008)

Za drugi dan smo sklenili, da si v zasedbi Tina, Matt, Ana, jaz in nemec Bernd, ki smo ga spoznali v hostlu delimo taksi in se podamo v raziskovanje skrivnosti teritorija okrog Bakuja. Glede na to, da nas je bilo pet, je bilo pricakovati, da bo cena na osebo dokaj sprejemljiva in po barantanju s taksistom smo se v majhnem razpadajocem taksiju odpeljali za 10 eur po osebi, na voljo pa smo imeli skoraj cel dan. Na meniju je bilo slano jezero o katerem nismo vedeli nic in smo ga pac izbrali ker je med potjo do ‘gorece gore’, plaze in otoka Artyom, ki se nahaja cisto na koncu polotoka Aberson, na katerem kraljuje Baku. Pogledi na 1,7 miljonsko mesto so bili spektakularni, saj se razteza v neskoncnost po majhnih puscavskih hribcih v okolici. Dvigovali smo se v klanec na vrhu katerega pa se nam je odprl povsem nepricakovan in sokanten pogled. Jezero je bilo zivo rdece barve. Vsem so se odprla usta in zasvetile oci, ko smo uzrli nepricakovano obarvano slano jezero, ki je valovalo ob izjemno mocnem vetru, ki tukaj skoraj neprestano piha. Takoj smo stekli k obali in se nismo in nismo mogli nacuditi barvnim skrajnostim in neobicajnosti. Ob obali so stali kupi soli, mi pa smo se bojevali z vetrom, ki nas je dobesedno premikal. Spektakularno!

Naprej smo se odpeljali proti ognjeni gori, za katero je moral za pot povprasevati tudi taksist in naposled smo se le ustavili ob neki hisi za katero je stal majhen hribcek iz katerega so se vili plameni. Tu namrec uhaja zemeljski plin, ki se je ze dolgo tega vzgal in zato gori v neskoncnost. Sicer nic pretresljivega a vseeno zelo neobicajen pogled na plamene, ki uhajajo iz lukenj v gori. Najbrz to kdaj izkoristijo tudi domacini in pristavijo poleg kakega jagenjcka.

Pot se je nadaljevala in kmalu nas je zadel naslednji pogled. Na stotine naftnih vrtnin, ki so sestavljale bizarno puscavsko pokrajino polno smeti in s svojim vrtenjem hipnoticno prikazovale nezivljenjske razmere. Iz naftnih polj so se vili naftovodi in majhna crna jezerca nafte so obcasno prekinjala mehanizacijsko monotonost. Da, taka je tukaj pot na plazo.

Nepricakovano pa se je po prihodu na eno izmed plaz na severnem delu polotoka izkazalo, da je situacija prav mikavna. Klasicni deznicki, pesek, stolpi za resevalce, majhni lokali kjer strezejo caj, mivka in nevarno valovito Kaspijsko morje. Kopanje so nam resevalci prepovedali saj je bilo prevec vetrovno in valovito in bi te tokovi bojda z lahkoto odnesli v pogubo. Vseeno pa smo oblekli kopalke in zakorakali v modrino, vendar le kakih 15 metrov od obale, tako da je voda segala le do kolen. Tudi v taki globini smo se kvalitetno osvezili in premetali na valovih ter se poteseni vsedli na porcijo caja v sencni lokal kjer smo malce pokramljali.

Po oddihu smo zbudili soferja, ki je nacel nadaljno voznjo proti otoku Artyom, kjer smo pricakovali bizarne poglede na rjavece naftne vrtine ter zapuscene ladje. Pot se je zopet vila mimo naftnih polj in prispeli smo v voljo jemajoce sovjetsko mestece Pirallahi, od koder smo pot nadaljevali proti severu otoka, ki je s polotokom Aberson povezan z mostom. Na skrajnem severnem delu pa so nas pricakali zeljeni prizori umazanije in rjavecega zelezja. Sicer smo si nekateri zeleli se bolj srh vzbujajocih pogledov a vseeno je silhueta zadusila marsikatere sanje. Bojda te lahko ob vstopu na ta podrocja zaslisijo policisti, saj imajo tujca s kamero hitro za vohuna. Malo smo se sprehodili preko naftnih jezerckov in mimo nekaterih se delujocih naftnih vrtin, aktivirali nase fotoaparate ter z zadovoljstvom zaradi celodnevnega fantasticnega tripa odsli nazaj proti taksiju, kjer smo ze vzpostavili sistem menjavanja sedisc, saj je bilo precej naporno sedeti zadaj s se tremi ljudmi. Vedno je bila ena punca v narocju, fantje pa smo se po vsakem postanku menjavali na prednjem sedezu.

Po prihodu v Baku smo zopet zavili v neko restavracijo, ki se je izkazala za zelo mondeno in na nase zadovoljstvo z zelo zadovoljivimi cenami. Po vecerji smo se zasedeli se v bliznjem lokalu v enem glavnih mestnih parkov, kjer smo malce debatirali ob azerbaidzanskem caju, pri katerem pa je potrebno paziti kaj vse ti prinesejo na mizo, saj ob narocilu caja dobis se razne araside in cokolade, ki pa cenovno nanesejo se 6x vec kot sam caj. Potrebno jih je zavrniti se preden ti jih postavijo na mizo in s tem pridajo k racunu.

Po caju smo se poslovili in s Tino sva odsla do internet kafeja, ki so tukaj odprti 24 ur na dan. Naslednji dan, torej danes, sva sama odsla do izredno simpaticnih blatnih vulkanckov blizu Qobustana in se peljala tudi mimo naftnih polj, ki so jih uporabili za nekaj prizorov v James Bondu, a o tem kaj vec v naslednjih objavah. Jutri se podajava proti mestecu Quba in dalje v gorski svet Azerbaijana v katerem nama je preostalo le se slabih 5 dni.

Vetrovne razmere na spektakularnem slanem rdecem jezeru.

Material za nocno moro ob konici otoka Artyom.

Vec fotk najdete v galeriji v mapi ‘Baku (trip), Azerbaijan’.



Tbilisi, drugic

2 08 2008

Po nekako ne ravno najbolj navdusujoci Armeniji sva s precej dobro speljano prevozno akcijo zopet prispela v glavno mesto Gruzije, kjer sva se takoj pocutila bolj domace in Tbilisi nama je ocitno od prejsnjega obiska mocno prirasel k srcu in ce sem v prvi objavi trdil, da v tem mestu zagotovo ne bi zivel, bi si po novem obisku upal to trditev zavrniti in dopustil tudi to moznost.

Mesto je po premaganju zacetne izgubljenosti in neorientiranosti fantasticno in zares vsebuje nek zanimiv sarm, ki ga po odstranitvi vseh pretiranih skrbi kmalu zacutis. Z metrojem prides izjemno enostavno na vse pomembnejse lokacije (Metro vozovnica stane 0,15 eur) in z veseljem sva se zopet sprehodila po starem delu mesta, pojedla kak khachapuri in zopet prebivala v enakem homestayu pri preko 70 let stari Dodo, ki je lastnica najbrz najvecjega zalogaja koristnih popotovalnih informacij v angleskem jeziku. Morda sicer tokrat ni bilo vec popolno sprosceno ozracje med stanovalci hise kjer sva prenocevala in debate o Abkhaziji niso bile redkost. A zaenkrat ni se nobenih sledu o kakrsnihkoli resnejsih premikih.

Preden sva pot nadaljevala proti Azerbaijanu, sva imela se kar nekaj casa, saj nocni vlak Tbilisi zapusti okoli 5. ure popoldne. En dan poprej sva si odsla rezervirati karto in za posteljo v drugem razredu in kake 16 ur voznje odstela slabih 20 eur. Za naslednji dan pa sva se odlocila, da obisceva znamenite kopeli in izkusiva gruzijsko masazo, ki naj bi bila nekaj posebnega. Ze samo ime Tbilisi pomeni nekaj v zvezi s toploto, in sicer s toploto vode, ki vre na povrsje. Znamenite banje se nahajajo v enem najstarejsih delov mesta in so lahko opazne zaradi njihove posebne vesoljske oblike.

Takoj po vstopu v kopeli se ves svet spremeni in pricakajo te luksuzni podzemni prostori opremljeni z usnjenimi kavci, majhnimi mizicami in stenami iz modrega mozaika. Za eno uro privatne sobe sva odstela slabih 20 eur in se vsak po 5 eur za masazo. V privatni sobi so zopet kavci, televizija, ventilator, lastni wc in vse na dokaj visokem nivoju ter kar je najbolj pomembno lasten mali bazencek s termalno vodo, ki jo zaradi vsebujocega zvepla kaj kmalu dobis v nosnice saj je na zalost dokaj neprijetnega vonja, ki pa se ga scasoma navadis. Oblekla sva kopalke, ceprav je najbrz v navadi bolj gola varianta a tega sistema pac ne poznava. Ze sam prehod v sobo z bazenckom te prizadane z vrocinskim udarom, sama voda pa je skoraj da primerna za kuhanje. Vstop v bazencek je dokaj tezaven, ker je enostavno prevec vroce, ko pa si enkrat potopljen pa kakih 10 minut ni vec problemov, potem pa te kmalu zacne zopet najedati vrocina. Ze vsa sparjena sva cakala na maserje, ki pa jih ni in ni bilo, zato sva uporabila prirocen telefon v sobanah ter poklicala.

Najprej je prisla zenska, katere namen je bil masiranje Tine. Vse skupaj je bilo precej prijetno na pogled in v principu gre za drgnenje po celem telesu in s tem odstranitev cim vecjega dela umazanije, ki se ti nabere na kozi. Vmes te namili s posebno peno, ki jo pripravlja na prav poseben nacin, ki ga ni prav enostavno opisati. Vse skupaj je izgledalo super in prav veselil sem se trenutka ko bom na vrsti.

Zenska je odsla in poklicala moskega, ki bo masiral mene. In res potrka in vstopi starejsi gruzijec, prav nic elegantno in nickaj obicajni masazi podobno se zacne slaciti in oblece kopalke, meni pa ukaze naj jih snamem. Nisem si drznil ugovarjati in stal sem razgaljen pred strah vzbujajocim gruzijcem katerega prva poteza je bila silovit udarec po mojem hrbtu. Raztegoval mi je roke in me pretepal ter prav brez obcutka drgnil z grobo cunjo ter iz mene spravljal umazanijo. Ko sem se vsaj malo sprostil pa je zadeva seveda zafunkcionirala in zeljeni ucinki gruzijske masaze so prihajali na plan. Tudi meni je naredil posebno peno in me namilil ter morda se nekajkrat kresnil, da je odmevalo po sobanah. Ze ves prekurjen od vrocine in obdelovanja pa sem se znasel se pod mrzlim tusem kjer pa je udarila katarza in ves postopek je bil koncan. S Tino sva se malce pomigala v bazencku, si privoscila se kak mrzel tus in z nasmeskom ter izjemno gladko kozo zapustila kopeli. Super izkusnja, ki jo bova po naslednji vrnitvi v Tbilisi brzkone ponovila. Odsla sva se na khachapuri in se pocasi odpravljala proti vlaku za Azerbaijan, na poti do katerega sva spoznala se Matt-a iz Avstralije in Ano Lucille iz Francije, ki sta se prav tako odpravljala v Baku.

Gruzijska masaza

Ostale fotke iz drugega obiska Tbilisija so v galeriji v mapi “Tbilisi 2, Georgia”.



Sevan – “naj” armenske pocitnice

30 07 2008

Yerevan sva zapustila s taksistom Mamikonom, ki nama je bil dodeljen s strani gostiteljice v najinem homestayu. Za dokaj zabeljeno ceno 10.000 dramov (cca 20 eur), sva bila delezna voznje do cerkvice oziroma samostana Geghrard in ene najstarejsih anticnih stavb v Armeniji iz 1. stoletja Garni, preden naju je zategnil do najine zeljene destinacije jezera Sevan kakih 40 kilometrov severno od prestolnice.

Cerkvica Geghrard  je bila dokaj zanimiva in v svojem kanjonskem okolju doprinesla k prijetni estetski zapolnitvi. Tudi notranjost, ki je razdeljena na stari del, ki je izklesan v zivo steno in sestoji iz kompleksa mnogih majhnih jamskih kapelic, ter novega dela, ki je bil zgrajen preko starega, je dajala lep obcutek hladu in odmevov petja in korakov, ki so se odbijali od sten, ki so minimalno migetale zaradi odbleskov malega stevila prizganih svec. Zal me je ta dan malce izdala peristaltika in sem bil delezen zacetka potovalne diareje, ki je v teh krajih sila neprijetna zaradi dostopnosti in kvalitete sanitarij, ki so naravnost katastrofalne.

Po tej cerkvici smo se zapeljali se do Garnija, ki je Akroplola Armenije in, sicer v obliki rekonstrukcije, opominja da se je tudi v teh krajih v antiki ze mnogo dogajalo. Tudi lokacija je fascinantna saj ponuja poglede na mnoge kanjone in recice v razgibanem armenijskem nizkem Kavkazu. Sofer nama je po ogledu se ustavil pri nekem nasadu marelic in ne po nakljucju. Armenske marelice namrec veljajo za najboljse na svetu in ceprav nisem ravno ljubitelj jih moram kar pohvaliti. Ce pa na mojo sadno izvedenost ne date kaj prida, pa jih je z nasmeskom pohvalila tudi Tina.

Po nic kaj naporni voznji sva dospela v Sevan, ki se nahaja verjeli ali ne na 1900 metrih nadmorske visine in povrsinsko meri 940 kvadratnih kilometrov, kjer sva si ze dan poprej rezervirala prenocisce v kompleksu po imenu Albatross, ki se je izkazal s podobnostjo prikolicarskih naselij iz ameriskih filmov, saj so “hiske” zgrajene iz ostankov tovornih kontejnerjev, kakrsne utegnete zaslediti v luki Koper. Sicer direktno na obali jezera Sevan, ki naju je pozdravil z odtenki sinje modre in zelenkaste turkizne nianse. Zunanjost hisk resda ni delovala kaj prida, a notranjost je bila boljsa od pricakovanega, saj sva za zabeljenih 25.000  dramov (50 eur) na noc dobila velik dnevni prostor z sedezno garnituro in hladilnikom, veliko sobo z dvema posteljama kjer sva imela garderobo, spalnico ter tus in wc. Morda ste uganili, da utegne ta kvazi zgradba prenocevati vec kot 2 osebi, a je na voljo v samo te dimenziji. Odlocila sva se, da bova prenocila trikrat. To je ustrezalo tudi mojim motnjam prebavnega trakta, ki so se do tega trenutka ze dodobra razvnele in zacele obcasno motiti normalno delovanje organizma. Za namecek pa me je popadla se bolecina v predelu se ne predrte dlesni nad osmim zobom desno spodaj. In tako sva zacela vecinoma lenariti.

Tu ocitno letujejo le armenski turisti, saj kake druge nacionalnosti nisva zasledila. Tudi z jezikom je bil, kot obicajno, dokaj problem. Kmalu sva ugotovila, da so najina prenocisca ena boljsih na tem obmocju sploh in da sva se dobro odlocila, saj so ostali “resorti” izgledali se bolj klavrno. Skoraj nikjer nobene sence, ali vsaj kake klopi zunaj, da bi lahko v miru malce lenaril v eksterierju. In tudi vozni park na parkiriscu najinega spalnega naselja je nakazoval, da sva v sami armenski eliti. Parkirane so bili najnovejsi Mercedesi in BMWji, celo Porsche Cayenne in se nekaj zajetnih terencev. To je torej to. Sem hodi na dopust armenska elita, za nas pa je slabse od kampa Dragocajna ob Savi. Posebna delikatesa in neprecenljiv dodatek pa so bili se roji zajetnih bojda strupenih pajkov, ki so ob znocitvi prevzeli teren in lezli povsod. Vse, na sreco zunanje, stene so jih bile polne. Tudi znotraj se je kdaj pa kdaj znasel kak zajeten kosmatinec, ki je koncal na podplatu natikacev.

Ce ze nastevamo bolj negativne stvari je bilo tudi jezero komaj na higienskem minimumu, ce je sploh bilo in vidis lahko celo kako mrtvo ribo, ki priplava naokoli. Voda je bila kalna in obcasno malce muljasta in obcutek ni bil ravno najbolj sproscujoc. Se posebej pod vodo z odprtimi usti. A domacini neizmerno uzivajo v celodnevni peki ogromnih sasljikov in nabijanju Armenia top 10 glasbene lestvice.

Tudi mesto Sevan spominja bolj na eno bolj zanemarjenih sovietskih mest, kot pa na pocitnisko sredisce s kavarnicami in umirjenim tempom. Skratka, Sevan se ni destinacija za tedensko uzivanje, je pa morda dobra tocka za spocitje oci na vodi v prej opisanem barvnem spektru.

Vceraj pa sva iz Sevana pot nadaljevala proti s hribi obdanemu Dilijanu, kjer sva se malce sprehajala po okoliskih gmajnah in iskala kake primerne pohodne poti, ki pa jih nisva odkrila, zato sva lomastila kar po vcasih komaj prehodnem rastju. Tudi tak skok v zelenje je dobro del in status mojega metabolizma morda prihaja v bolj svetle case, saj sem se posluzil tudi malce mocnejsih medikamentov, katerih rezultat je viden ze danes, saj armenskih luksuznih sanitarij se nisem obiskal. Trenutno pa se nahajava v Vanadzorju, kjer sva cakanje na avtobus za Tbilisi izkoristila za obisk internet cafeja. V Tbilisiju bova prenocila, zatem pa se z vlakom podala v novo drzavo, Azerbaijan.

Na blog zaradi obupnega sistema ne morem prilimati nobene fotke, sem pa uspel vse spraviti v galerijo, kjer so zaenkrat se razvrscene v napacnem vrstnem redu (Dilijan, Sevan, Yerevan).



Yerevan

28 07 2008

Kot omenjeno v prejsnji objavi sva do glavnega mesta Armenije trpela v 20 urni (oziroma 23 urni, ce stejemo se voznjo do Mestie iz Ushgulija) voznji in prispela v na 35 stopinj celzija (obcutek je bil, kot da je 50) ogreto 1,1 milijonsko mesto na 1000 metrih nadmorske visine od koder sva neprespana zacela resevati uganko, kako najlazje prideva do ugodnega prenocisca. Prva tocka je bila voznja v center, za katero sva si z neko gruzijko delila taxi in prisla do nekega hostla, ki je dajal vtis evropskih standardov. Seveda ni bilo prostora.

Prijazna receptorka pa je klicala okoli, ce bi naju kdo vzel k sebi domov in naposled je nasla Emmo, ki zivi le kakih 500 metrov od hostla, razdalja pa je skoraj ekvivalentna njenim letom. Cena: 7000 dramov (cca 3500 ex SIT) na osebo na noc. Stanovanje pa je bilo enostavno kraljevsko. Dobila sva ogromno sobo, ogromno posteljo, klimo, itd itd. Najbrz si zamisljate, da sva po precej dolgi voznji samo padla in zaspala, a temu ni bilo tako, saj sva izpod tusa ze ogledovala centralni Yerevan, ki pa je bil eno veliko presencenje.

Celotno mesto izgleda, kot da bi se ponovno rodilo in gradnja poteka na skoraj vsakem vogalu. Ulice, ma ne ulice, siroke avenije se svetijo v novih stavbah, ki sele dobivajo svoje koncne podobe. V spodnjih etazah se pojavljajo trgovine kova Armani, D&G, Victorias secret kar pa se tudi dobro odraza na prebivalcih. Vsi so spedenani v najnovejse modne zapovedi, dekleta okitena z nakitom in make-upom, moskega brez ovratnika skoraj ne vidis. S Tino sva se obcasno pocutila kot najslabse oblecen par v mestu. Internacionalne restavracije prevladujejo nad lokalno hrano in lahko si privoscis vse od italijanske do mehiske hrane. Zvecer kar ne mores verjeti svojim ocem, saj na ulico pride na tisoce domacinov, ki poseda po lokalih, se sprehaja, debatira in nadaljuje v klube. Izgleda, kot bi bilo celo mesto na dopustu. Malce karikirano, Yerevan se je podal na lov za Dubajem. Zaradi tega tudi ne preseneca, da velja za najdrazje mesto v regiji, kjer za pivo lahko odstejes tudi po 4 ali 5 eur. Ampak ce pazis kje jes in spis, pa je se vedno cenejsi kot Ljubljana.

Po ogledu in fasciniranju sva koncno prisla do spanca in se naslednji dan zbudila v enaki poziciji kot sva zaspala. Cakal naju je nadaljni sightseeing. Prva postaja je bil spomenik genocidu turkov nad armenci v letih prve svetovne vojne, kjer so turki pobili vec kot 1,2 milijona armencev in tega se do danes ne priznavajo. Dokaj ganljiv spomenik z vecnim ognjem in glasbo, ki se tiho slisi preko vsega podrocja spomenika. Poleg spomenika je se nasad drevesckov, katere so posadili vecinoma politiki, ki so sprejeli genocid kot resnicen in ga priznali. Med njmi ni bilo zaslediti Slovenije. Je pa malce spotakljiva situacija, saj se odnosi s Turcijo hitro zamajejo z vsako drzavo, ki prizna genocid. Pod spomenikom pa je se muzej, z strasnimi zgodbami in fotografijami, katerih namen je skrivanje nicesar. Grozljivka.

Po tem dobre volje jemajocem ogledu sva malce posedela v parku in po vnesenih dovoljsnjih kolicinah tekocin sva pot nadaljevala do spomenika, ki so ga zaceli postavljati ob 50 letnici pridruzitve Armenije v Sovjetsko zvezo. Zaradi razpada SZ so z gradnjo spomenika malce pocivali, nekaj casa pa ga zopet gradijo in bo kmalu dokoncan. Gre za ogromno stopnisce z vrtovi, ki se dviga nad centralnim delom mesta in nudi super razgled preko celotnega Yerevana. Do vrha je kombinacija ogromno stopnic in 35 stopinj celzija terjala svoj davek in to je bil zadnji nacrtovan ogled dneva. Se kosilo in malce window shoppinga in ze je bil vecer.

Sprehodila sva se se do meste hise (pomoje nekaj v tem smislu), kjer je velika fontana okoli katere se je nabralo kakih tisoc ljudi, ki so spremljali vodno predstavo. Curki vode so plesali na glasbeno spremljavo, na vecje panele vode pa je bila obcasno projecirana kaka animacija. Skratka, Yerevan dogaja. Midva pa sva naslednji dan ze odbrzela dalje proti jezeru Sevan. Ce naju je Yerevan pozitivno presenetil, naju je Sevan negativno. Vec pa v naslednji objavi.

Fotk za Yerevan na zalost nisem uspel objaviti, ker je masinerija tukaj v razsulu. Se bom potrudil, da jih objavim v kratkem. Jutri (28.7.) ze zapuscava Sevan in nadaljujeva proti Dilijanu, ki naj bi veljal za armensko Svico.



Svaneti – nevarne ceste in pozabljene vasi (2. del)

25 07 2008

Da nadaljujem… Odpeljali smo se v nasi marshrutki in po kake pol ure dospeli do vojaske kontrole, kjer skrbijo za nadzor zaradi blizine Abkhazije (vsaj tako je rekel voznik). Problemov ni bilo in zapornice so nam dvignili in odpeljali smo se dalje. Cesta je zacenjala biti vse bolj naluknjana in asfalt je pocasi izginjal. Pojavljali so se tudi klasicni gruzijski tuneli brez luci in z makadamsko podlago, kakrsnih sva bila vajena ze iz Kazbegija. Na levi strani se je pojavilo ogromno umetno jezero, ki skrbi za pridobivaje elektrike. Vanj vodi deroca reka, kateri smo sledili celotno pot.

Po nekaj casa asfalta ni bilo niti malo vec in marshrutka se je vse bolj stiskala k pobocju, saj se je cesta ozala na zunanji strani pa se je prepad nad deroco reko zacel visati in visati in dosegal tudi do 50 metrov. Seveda je bilo vse skupaj popolnoma nezavarovano in obcasno smo peljali tako blizu roba, da si skozi okno videl brezno in ga zacutil direktno pod nogami in ze mislil, da ti bo zmanjkalo podlage. Velikokrat me je kar stisnilo, saj je izgledalo totalno divje. Druga nevarnost pa so tudi padajoce skale, katere neprestano cistijo z buldozerji.

Nekajkrat smo se ustavili. Tudi pri izvirih gazirane vode, ki je vsaj malo odgnla vrocino. Voznik pa nama je vztrajno razlagal kaj vse se dogaja in kako pridelujejo med, da je orehov tu do kolen in podobne stvari. Vse je moral v ruscini kakih petkrat ponoviti in smo se razumeli. Med 6 urno voznjo je pokadil 2 skatlici cigaret, povedal pa nama je da dnevno vplini kar 4 skatlice. Na splosno ljudje tu ogromno kadijo. Dokaj po urniku pa smo prispeli v Mestio, glavno mesto pokrajine Svaneti z 2500 prebivalci na 1400 metrih nadmorske visine.

Takoj je nastopil problem, saj nas je voznik odlozil pred neko hiso in misljeno je bilo, da bova tam prenocila. Hotela sva najprej sama vsaj malo prehoditi mestece in preveriti situacijo ter najbrz poiskati kaj na svojo pest. To se jim ni dalo dopovedati, zato sva po 10 minutah pregovarjanja malo pomahala z rokami in odsla. Itak pa v mestecu ni niti enega hotela in tukaj je tudi ruski jezik ze problem. Imajo pa hiso s turisticnimi informacijami, predvsem za pohodnike in hribolazce, kjer so na sreco govorili anglesko. Tam sva povedala svoje plane, da bi rada ze danes odsla proti Ushguliju, najvisji stalno naseljeni evropski vasi, ki je kakih 45 kilometrov stran. Razlozila nama je, da za to pot potrebujes 4 ure in dzip ter izkusenega voznika, saj je cesta izjemno slaba. Vse skupaj pa stane 200 larijev (cca 100 eur). In ce bi sla takrat, torej popolde bi morala prenocisce placati se vozniku, kar zopet povisa racun. Tako sva pristala tam kjer naju je sprva odlozil voznik in se domenila za enodnevni izlet v Ushguli za naslednji dan.

Kljub kompliciranju ob prispetju so naju v hisi kjer bova spala lepo sprejeli in kmalu je bila miza napoljnjena. Krepka juha, siri, kruh, solate, muckalice, klasika. Cena za spanje, zajtrk, vecerjo je bila 30 larijev (cca 15 eur) na osebo. Topel tus je dobro del in po vecernem sprehodu cez Mestio sva odsla spat, zjutraj pa naju je zopet cakalo zgodnje vstajanje in odhod ob 7 uri.

Kot domenjeno naju je cakal dzip ter paket voznik plus kvazi vodic in odpeljali smo se. Jutranji cas je tu naravnost fantasticen, saj vrhovi kot so Ushba in Shkhara, oba preko 5000 metrov (ce sem v objavi o Kazbegiju slucajno vrh Kazbek oznacil za najvisji gruzijski vrh se popravljam, Skhara je najvisja, drugi je Ushba, tretji pa Kazbek, vsi so med 5000 in 5100 metri), se niso v oblakih in kraljujejo nad vasicami posejanimi z misticnimi stolpi starimi slabo tisocletje, ki so sluzili v obrambne namene, saj so se ob problemih vanje ljudje zatekali. Cesta pa je bila se hujsa kot zgoraj opisana in zopet je obcasno pohitrilo srcni utrip. Vozili smo se v legendarni Ladi Nivi, ki je bila glede na stanje takih cest ze dolgo vajena. Sofer nama je ustavljal kadar sva hotela, da sva naredila kako fotko in za odmor od premetavanja po sedezih. Za pot smo potrebovali kake 3 ure in pred nami se je izrisal Ushguli, pozabljena vas na 2100 metrih nadmorske visine, kjer so na gosto posejani stolpi, srednjevesko zivljenje (ce odmislimo elektriko in 2 satelitska kroznika), barvitost z rozami posejanih travnikov ter mogocna Shkhara z 5060 metri takoj opravicili pot do tega pod Unescom zascitenega zaklada.

Tukaj je v igro stopil najin 21 letni vodic z malim angleskim slovarckom in se zacel truditi z anglescino, ki je vsebovala kakih 50 besed, kot so naprimer beautiful, photo, tower, river, hot, cold, go, what is in podobne. Najprej smo odsli do osamelega stolpa nad vasjo in zaceli po lestvi plezati vanj. Po nekaj plezalnih vajah smo se znasli na vrhu in skozi majhne line opazovali okolico. V stolpu so gnezdili tudi sokolji ali morda orlji mladici. Na poti iz stolpov pa sem se ob plezanju vsedel na nekaj kar je spomijalo na iztrebke in si zaznamoval svetle hlace in tako cel dan izgledal bolj avtenticen, ze skoraj domacin. Sprehajanje po vasici naju je poneslo v srednji vek in komaj sva si lahko predstavljala, da tukaj uspejo ljudje ziveti, se posebej v zimskih razmerah. Najblizje mesto, torej Zugdidi (Mestia je prav tako odvisna od Zugdidija), je torej 9 ur voznje stran, kar pomeni da dobivajo zaloge, kot da bi jih Ljubljana dobivala iz Berlina. Malce karikirano, a vseeno primerljivo.

Odsli smo se na pobocje nad vasico, kjer so bili pogledi iz mavricno obarvanih travnikov naravnost fenomenalni. Vzusje so naredili tudi beli metulji, ki so se zbirali ob luzah in letali v ogromnih stevilih, tako da si bil vcasih obdan v oblaku belih metuljev. Ogledali smo si se muzej z predmeti iz teh krajev, ki pa je bil, roko na srce, precej dolgocasen. Bil pa je v enem izmed stolpov, tako da smo se povzpeli na vrh se enega. V vasici sva srecala se dva ceha, ki sta iz Mestie 5 dni hodila proti Ushguliju. Prosila sta naju, ce jima lahko pomagava s prevozom, saj je iz Ushgulija skoraj nemogoce kar tako dobiti voznika. Domenili smo se in pot nazaj je bila precej natrpana, saj smo na zadnji klopi Lade sedeli stirje.

Ko smo vozili kako uro smo se ustavili in vodic je na plano privlekel khachapuri (sirova pita) in Svanetijsko vodko (cha cha). Kot omenjeno v prejsnji objavi je nesprejemljivo, ce zavrnes zdravljico, tako da si lahko predstavljate kam je vse skupaj vodilo. Se eno nepisano pravilo, ki tu velja je, da steklenico vodke, ko jo odpres, tudi izpraznis. Bila je 1,5 litrska in sploh si ne upam predstavljati kaj bi se dogodilo, ce v Ushguliju ne bi pobrali se dveh cehov. Toliko vodke na 6 oseb je kar zalogaj, na 4 pa utegne biti problem. Seveda je pil tudi voznik in pot eno izmed najnevarnejsih cest nadaljeval v rahlo toksiciranem stanju. Seveda kaj pretiranega tu ne mores storiti, lahko le zavrnes voznjo in ostanes pozabljen sredi divjine. Te ceste in vodka ustvarjajo ogromno malih spomenickov ob cesti, kjer so ljudje zgrmeli v prepad. V njih pa so kozarcki, in da se poklonis tu umrlemu izpijes merico iz tega kozarcka. Bizarno, a resnicno.

Nasmejani smo srecno prispeli nazaj v Mestio. Ko sva prisla nazaj v najino prenocisce pa naju je nasel voznik marshrutke in nama povedal, da odidemo cez pol ure, ceprav smo bili domenjeni, da bomo odsli naslednje jutro. Uredil nama je celo prevoz direktno do Tbilisija, tako da sva ponudbo seveda sprejela. Na hitro sva se nekaj pojedla, se stusirala in poslovila ter se odpeljala s se stirimi gruzijci ob kake 9 uri zvecer. Kar malo sokantno je bilo premisljevanje o 6 urni voznji nazaj proti Zugdidiju po morilski cesti in to ponoci. Ves da se vozis ob 50 metrskem prepadu, a nic ne vidis. Misel na to in silovito premetavanje po luknjah nama ni pustilo spati. Po kakih 4 urah voznje smo se ustavili, voznik nama je placal caj in malce smo podebatirali. V ruscini seveda. V Zugdidi smo srecno prispeli ob kake 2 zjutraj, tam pa nas je ze cakala marshrutka za Tbilisi. Samo presedli smo in dalje. Prostora je bilo malo in zopet nas je premetavalo, saj so tudi glavne ceste v obupnem stanju. Za se lepsi spanec pa je voznik te marshrutke nabijal gruzijske in internacionalne pop dance komade devetdesetih ekstremno naglas. Seveda REM faze nisva dosegla. Ob 8.30 zjutraj smo koncno dospeli v Tbilisi, kjer pa nama je voznik pokazal kje stoji marshrutka do Yerevana, glavnega mesta Armenije. Ta je odsla ob 9 uri, tako da sva imela cas le za wc in dalje. Tudi tu ni bilo pogojev za spanje, saj je sicer zelo luksuzna marshrutka imela zelo malo prostora za noge in obupne amortizerje, tako da smo tudi do Yerevana vecino casa skakali gor in dol. Celotno potovanje je na koncu zneslo celih 20 ur! Muke! Ampak vseeno nama je uspelo in v Yerevanu sva nasla ekstra super stanovanje, kjer prebivava pri neki najbrz 150 let stari mami za samo 7000 dramov (15 eur) po osebi, kar je za Armenijsko prestolnico izredno poceni, saj gre za najdrazje mesto v regiji.

Pot v Svaneti je bila izredno naporna in morda kar malce tvegana, kljub vsemu pa jo toplo priporocam vsakemu obiskovalcu Gruzije saj gre za pravo dozivetje in res fascinante pravljicne vasice s pogledi na slikovito in magicno pokrajino. S tem sva potovanje po Gruziji zakljucila in zacenjava novo drzavo, Armenijo (v potnem listu ze imava nove vize juhuuu!). Gruzija pa je po dozivetem obvezna bekpekerska destinacija, ki te popelje in zapelje. O Yerevanu, ki naju je izredno pozitivno presenetil, bom napisal kaj vec v prihodnjih dneh, jutri (26.7.) pa odhajava ze proti jezeru Sevan, kjer si bova vzela 3 dni pocitka in lenarjenja.

Cesta proti Ushguliju in najina Lada Niva.

Carobna pokrajina Svaneti. V ozadju gora Ushba (5000m+)

Zdravljice ob cesti, ki jih je nesprejemljivo zavrniti.

Vec fotk pa kot ze vsem znano, v galeriji.



Svaneti – nevarne ceste in pozabljene vasi (1. del)

24 07 2008

Pot od Crnega morja naju je ponesla proti novi avanturi in sklenila sva, da kljub pomanjkanju casa obisceva najbrz najlepse predele Gruzije, ki so ekstra tezko dostopni in pozrejo precej casa in tudi denarja. Odpravila sva se v pokrajino Svaneti. Prvo postaja, kjer sva presedlala na novo marshrutko (mikro bus), je bil Kutaisi, ki je ze izgledal naporni in samo stati tam je bilo precej mucno, saj so te obletavali beraci in poiskati pravo nadaljevanje je bila cela akcija. Uspela sva in nadaljevala proti Sugdidiju, ki je zadnje mesto pred Abkhazijo in je zatorej pribezalisce ogromnega stevila beguncev, ki so iz te avtonomne pokrajine prebezali.

Tukaj sva morala prespati, saj prevoza Mestio, glavno mesto pokrajine Svaneti, tisti dan ni bilo vec. Dobila sva posteljo v ogromni hisi, kjer so naju pozdravili s pravo gruzijsko gostoljubnostjo. Odpravila sva se na kosilo in ugotovila, da mesto ni ravno njbolj sproscujoce, saj so okoli vozila vozila organizacije za pomoc beguncem in stanovanjski bloki so bili v fazi popolnega razpadanja. Po kosilu sva se odpravila kar v najino hiso in ze skoraj zaspala, ko je potrkalo na vratih. “Bi mejbi ksno pivo in ribe”, je vprasal mladi moz, in po spogledanju sva pritrdila. Vsedla sva se v dnevno sobo in miza se je zacela zelo pocasi a vztrajno polniti. Po koncanem procesu je nabor vseboval 4 vrste rib v razlicnih razlicicah, omakicah in oblikah, kruh, velike kozarce za pivo in obvezne male za vodko. K nama sta se vsedla dva moza, eden 22 let, drugi 30, oba policista in zaceli smo z zradvicami. V Gruziji je zdravico skrajno nevljudno zavrniti in se tega mehanizma torej ni pametno posluzevati. Kot obicajno se je po parih zdravicah debata razvnela v cudovit vecer, v katerem sta nama gostitelja razkazovala vrt, nabirala sadje iz dreves, nalivala piva in nazdravljala z vodko. Se eno pravilo, ki se ga splaca omeniti je, da s pivom ne smes nazdravljati. S pivom nazdravljas samo sovrazniku. Za naslednji dan sva imela domenjen prevoz ze ob rani 7 uri zjutraj, zato smo zakljucili malo cez 1 uro zjutraj in odsli spati. Super vecer, pol debat, smeha in lokalnega pridiha.

Vstajanje ob 6 zjutraj nikoli ni bilo prijetno in tudi tokrat je bila sila naporno, a na potovanju ponavadi uspe in tudi tokrat je. Poslovila sva se od Gia (21 letni gruzijec), katerega sva morala oba poljubiti, ker je tu tak obicaj (jep, skrajno prijetno jutranje opravilo, a vseeno pac del njihove kulture in zatorej nic hudega) in odsla sva na postajo. Ob 7 naj bi se odpeljala marshrutka, a seveda tu ni slo brez problemov. Najini nahrbniki so ze bili napakirani na strehi, a stole v notranjosti so nama med tem zasedli, tako da je bil ta prevoz za naju izgubljen. Naslednji naj bi odsel ob 8 zjutraj, a cakala sva do 9.30 ure, ko je prisel se cel koncoj cehov in odsli smo. Ves cakalni cas se je za naju zavzemal voznik najine marshrutke in nama razlagal trenutno situacijo ter tako malce blazil cakanje. Prejela sva sprednje stole in odpejali smo se na 6 urno odisejo po eni najnevarnejsih evropskih, ce ne celo svetovnih cest.

…nadaljevanje prihodnjic, ker je ura ze 10 zvecer in je na najini trenutni lokaciji Yerevanu v Armeniji prav prijetna atmosfera in bi jo bilo skoda zamuditi… fotke za Svaneti pa so ze v galeriji!



Gori – Stalinovo mesto in pot proti Crnem morju

20 07 2008

V Gori sva prispela v vecernih urah, na sreco pa sva priblizno ze vedela kje bova spala in se napotila proti hotelu Intourist, ki naju je pricakal v napol podrtem stanju, a s prijaznimi upravitelji. Omet je odpadal, vodna napeljava je komaj da funkcionirala, pa se to z samo ledeno vodo, elektricna vticnica v sobi ni funkcionirala, kljucavnica je bila le za okras, wc je bil brez deske in podobne delikatese. Uspela pa sva prvic oprati perilo in mislim, da sva celo prvic na poti imela privatno sobo.

Gori je spomenik enemu in edinemu cloveku, ki je najbrz se danes dobro znan vsem prebivalcem evrazije in okolice, Josef Stalin. V mestu je Stalinova avenija, Stalinov trg s Stalinovim kipom, Stalinov muzej in pa seveda Stalinova rojstna hisa, preko katere je postavljen mavzolej. Tudi ljudje ti ze v drugem stavku zacnejo omenjati Stalina. Skratka Josef gor, Josef dol.

Prva stvar, ki sva si jo v okolici Gorija zelela ogledati so jame v kraju po imenu Uplistsikhe, ki so bojda prva naselbina v Kavkazu sploh in datirajo v konec bronaste dobe 1000 let pred nasim stetjem. Do tja je potreben taksi in dobila sva ga za 20 larijev (8,5 eur), s tem da te pelje tja, te pocaka, da si zadevo pregledas in te na koncu pelje se nazaj. Predlagal nama je, takticno seveda, da naju pelje se v Sionu, ki je tudi dokaj slavno mesto in vsebuje pomemben samostan in ker imava s Tino prevec casa in denarja sva si sla za ekstra 10 larijev pogledat tudi to. Zal je bil samostan zaprt, zato smo obrnili.

Jame v Uplistsikheju pa so bile seveda odprte in sila fascinantne. Glede na to, da je bila to prva naselbina v Kavkazu, sva malo spremljala izbiro lokacije, ki je idealna. Ob reku, ekstra dobro zavarovana v skalah in lahko branljiva, okoli pa dobra zemlja za vrtickarje. Kompleks je dokaj velik in vsebuje vse od lekarn do glavnih templjev, kjer je tekla kri zrtvovanih zivali, do cerkve, ki je bila namesto glavnega templja postavljena v 10 stoletju nasega stetja in na klasicen surov nacin oznacila, da bo od sedaj naprej tu nova vera – krscanstvo. Okoli pa so tekali ogromni kuscarji in vrocina je spodbujala zrak k valovanju kar je naredilo se lepso kuliso.

Po jamah je sledil ogled Stalinovega muzeja, v katerem sva na ogled dobila kopico slik in faktov ter predmete, ki jih je bodisi Stalin uporabljal bodisi jih dobival za darila. Sila zanimivo, problem pa je bil v tem, da je, tako kot po celotni Gruziji, vse napisano ali v gruzijskem ali v ruskem jeziku. Gruzijskih crk itak nobeden ne zna prebrati, ruska cirilica pa je lazje razvozljiva, vendar tudi, ko besedo preberes itak ne ves kaj pomeni. Vseeno pa zanimiv ogled. Pred muzejem stoji Stalinova rojstna hisa, ki je ekstremno majhna in vagon v katerem se je prevazal preko Rusije in v Francijo ob koncu druge svetovne vojne. Ne v hiso, ne v vagon nisva mogla.

Za zvecer sva bila zopet domenjena z Markom, ki sva ga itak srecala pri jamah, saj tudi on rad sledi Lonely planetu, ki pa je v Gruziji prava biblija, saj brez znanja vsaj ruskega jezika ne prides nikamor. Pojedine tukaj so ogromne in tudi tokrat ni bilo varianta, da bi pojedli vse. So pa dokaj standardne. Meso na zaru, solate, khachapuri (skutino sirova pita, ful huda zadeva, ki je na voljo povsod), kruh in rahlo spicy omakica. Obedu pa v Gruziji pritice preglasna glasba, ki nabija do onemoglosti, tako da ti utegne malce pokvariti obed. Par piv in postelja.

Od Marka sva izvedela, da mu je bilo dovoljeno vstopiti tudi v vagon in rojstno hiso Stalina, tako da sva sla naslednje jutro s kartami proti muzeju in zahtevala, da nama pokazejo se omenjeni atrakciji. Uspelo je in vstopila sva v malo Stalinovo izbo, kjer se je rodil mali Slalincek, potem pa obiskala se njegov vagon, v kateremu sem se celo smel vsesti na Stalinov stol, na katerem je med dolgimi prevozi najbrz puhal svojo pipo in razmisljal o strategijah. Hud obcutek!

Zatem je bilo Gorija dovolj,  naslednja destinacija pa je bila obala Crnega morja, oziroma mestece Kobuleti, ki se nahaja kakih 20 kilometrov od morske prestolnice Gruzije, Batumi. O Kobuletiju ni v Lonely planetu nic napisanega, sta nama pa latvijca svetovala, da je bolj chill out in mnogo ceneje. Zataknilo se je ze na avtobusni postaji v Goriju, kjer sva ugotovila, da ta dan ne bo nobenega avtobusa. Napisi so samo v gruzijscini in noben te ne razume, tako da ti preostane samo, da vsakega petega cloveka vprasas z premikanjem roke in ponavljanjem zeljene lokacije. Batumi, Batumi (ja, Batumi je velik, tako, da ce bova ze kam prisla bova vsaj sem in iz BAtumija v Kobuleti)! Na sreco pa naju je zastekal neki prijazni moz in naju posadil ob glavno cesto, sam pa lovil marshrutke in avtobuse, ki so vozili mimo. V roku pol ure je koncno pripeljal avtobus, ki se je peljal preko Batumija v Istanbul. Vstopila sva v preznojen, sicer zelo spodoben avtobus, poln turkov. Imel je klimo in se 3 proste sedeze, tako da aleluja. Placala pa sva tudi vec kot prevec, saj je stewardesa hotela 20 dolarjev po osebi za 300 km pot. Ja, drugega ni bilo, kot da ji placava, saj smo se ob zaracunanju ze kako uro vozili. Vmes smo se veliko ustavljali in na enem pit stopu sem celo prisel do filanih paprik, ki so mi olajsale naporno potovanje, Tina pa si je privoscila Khachapuri. Med voznjo sva se razlozila, da greva v Kobuleti, ce grejo slucajno mimo in res so sli, tako da sva se po 6 urah voznje znasla na zeljeni lokaciji in se preden sva zacela z iskanjem prenocisca, skocila v prijetno Crno morje, katerega plaze so dalec od Tajskega standarda.

Prenocisce sva po napotkih latvijcev nasla pri neki stari gospe, ki nama na noc racuna 7 larijev po osebi, kar znese 3 eur. Ni ravno Hilton, tudi Kranjska Creina ne, ce dobro pomislim je ena slabsih lukenj z obupnimi posteljami, a lepa priloznost da malce prihraniva.

Danes sva odsla na daytrip v Batumi in po divji voznji (voznik je prihiteval celo resilca na nujni poti!!!) prisla na Gruzijsko riviero, ki tako kot ostala mesta propada in je ostal nekje v casu pred razpadom Sovietske zveze. Plaze so obupne, sva pa s Tino zagrabila zanimivo priloznost. Odsla sva drsat. Jep… v Batumiju imajo le kakih 100 metrov od plaze drsalisce, ki je odprto celo leto in za 2 eur sposodijo drsalke in lahko pol ure uzivas na ledu. Cisto nepricakovana disciplina pri 30 stopinjah, a kaj je na potovanju lepsega od nepricakovanega. Drsalisce je bila skoraj prazno, le en par in mali decek so se ucili profesionalnega drsanja, midva pa sva po zacetnih korakih prido nabirala kroge. Mislim, da se nikoli nisem drsal v kratkih hlacah, zagotovo pa po drsanju nikoli nisem skocil v morje. Ta kombinacija je tu mogoca. Po kopanju pa sem se znasel v temle Batumijskem cyber cafeju, od koder pisem tole objavo.

Za naslednjo pot, greva zopet v neznano in morda malce riskantno regijo Svaneti, ki ima na eni strani Abkhazijo in na drugi Juzno Osetijo. Svaneti je tako odrocen, da v vsej svoji zgodovini ni bil osvojen od nobenega vladarja. V tej regiji je tudi najvisje lezeca stalno naseljena evropska vas Ushguli, ki bo najina konca destinacija. Pot do tja traja vsaj en dan, pot nazaj prav tako, interneta najbrz ne bo, tako da se zopet oglasim cez kakih 5 dni, pred pobegom v Armenijo. 

gori1

Prva naselbina v Kavkazu

gori2

Gruzijski obed – meso z zara, khachapuri, solata in kruh.

gori3

V Stalinovem stolu

batumi1

Na drsalkah ob obali Crnega morja.

Ostale fotke za Gori, Kobuleti in Batumi so v galeriji.