Kazbegi – gorska magija med Osetijo in Cecenijo

17 07 2008

Kot omenjeno v prejsnji objavi sva Tbilisi zapustila in se podala na pot globoko v Kavkaz. Prvi plan je bil iti z marshrutko, vendar sva na metroju srecala nizozemca Marka, ki nama je predlagal “taksi”, kjer si trije lahko lepo porazdelimo stroske, ki so znasali kakih 10 eur na osebo za 180 kilometrsko pot. Vozilo v katerega smo se vsedli je biu totalno razsut predpotopni golf za katerega skoraj ni bilo verjeti, da bo sposoben doseci cilj. Sprva smo se ustavili in nakupili 2 rezervni kolesi, kar je nakazovalo na burno pot. Naprej so sledili problemi z vzigom, ko pa smo le speljali se je cela kabina zadimila in iz motorja se je kadilo celo pot, tako, da je bila situacija sila neprijetna.

Nasa pot je vodila po vojaski cesti cez Kavkaz, ki pelje po cudovitih dolinah in mimo fascinantne pokrajine obkrozene z revscino ljudi ter na nekaterih predelih le kilometer stran od sporne Juzne Osetije. Ob poti so stali stari tuneli, ki naj bi jih gradili vojni ujetniki, ki jih je zajel Stalin. Sofer je bil pravi model, sicer ni znal niti ene angleske besedice a tudi meni se je, poleg Tine, ruski jezik pocasi ze zacel razpletati. Predlagal nam je da nas za ekstra 5 larijev (2 eur) na osebo pelje do zaprte ruske meje in po parih munutah smo ponudbo sprejeli. Tamkajsnja situacija je sila zapletena in voznja preko teh krajev je na case kar malce nelagodna. Tudi sofer je kdaj pa kdaj omenjal cecenske teroriste, ces da se nahajajo preko hribov mimo katerih smo se vozili. Preden smo dospeli do zaprte meje smo se peljali se mimo mesta kjer je v sotesko pod obupno cesto pred kakimi 10 leti zgrmel osetijski avtobus poln ljudi in prezivelih ni bilo. Meja je popolnoma opustosena in na zadnji tocki nam sofer ni pustil da oddidemo iz avta, saj je rekel da je lahko nevarno in da smo najbrz opazovani. Tudi fotografirati ni pustil, a nama z Markom je vseeno uspelo 1x pritisniti na sprozilec. Kakih 500 metrov od meje pa smo si lahko ogledali carinske objekte in ostale tehnikalije, ki jih meja potrebuje. Zanimivo je bilo takole stati na tocki, kjer je par kilometrov v eno stran zloglasna Cecenija, na drugo stran zopet vsak dan bolj napeta Juzna Osetija, ter celotna trenutna situacija med Rusijo in Gruzijo je dajala poseben obcutek delcka nevarnosti, adrenalina in gorske silhuete na relaciji Kazbegi – Vladikavkaz, ki je prvo mesto na ruski strani. Vrnili smo se do Kazbegija.

Naslednja akcija je bila z nastanitvijo saj smo se znasli v neki hisi, kjer se je zacelo mucno pregovarjanje v ruscini, in ker se nismo mogli dogovoriti, da bi radi pogledali se ostale moznosti smo se tam nastanili. Pohistvo in detalji so spominjali na preteklost vsaj 50 let nazaj, a prostore katere smo imeli so bili za tako ceno kraljevski. Placali smo dobrih 10 eur po osebi, vkljucen pa je bil tudi zajtrk in vecerja. Zaradi nas je celotna familija spala natlacena v eno sobici, mi pa smo imeli dve komfortni sobi.

Sledil je sprehod po Kazbegiju na katerem smo naleteli na nadvse carobni pogled. Zaradi preteklega dezja so reke narasle in krave so s pasnika morale preko. Na robu struge so se zbrali domacini in opazovali dogajanje mimo pa so korakale krave, ki so nevarnost uspesno prestale. Vse pa je bilo vkljuceno v silhueto bozanske doline in preko 4000 metrov visokih vrsacov Kavkaza z zasnezeno goro Kazbek, ki se dviga preko 5000 metrov. Vpogled v zivljenje domacinov in neponovljiva izkusnja.

Za naslednji dan sva se z nizozemcom dogovorila, da pojdemo do ledenika Ortsveri, ki se vije po pobocju Kazbeka. Nase izhodice je bilo na 1750 metrih, nas cilj pa malo nad 3000 metri, torej nas je cakal kar kvaliteten vzpon. Zbudili smo se ob solidni 9 uri zjutraj in do 10 ze bili na poti. Prva postaja je bila cerkvica svete trojice, ki stoji nad Kazbegijem in dodaja k carobnosti panorame. Vzpon do cerkvice je bil zelo strm in porabili smo dobro uro. Naprej pa po pasnikih proti gori Kazbek. Pri cerkvici smo naleteli se na dva poljaka tako da je ekspedicija dobila se 2 nova clana. Pot se je vlekla in vlekla preko strug ledeniskih recic in po dodatnih 4 urah hoje smo uzrli bozanski pogled na ledenik pred z oblaki pokrito goro Kazbek. Sicer zelo utrujeni smo sklenili, da bi radi dosegli ledenik in pot nadaljevali, Mark pa je omagal in se obrnil nazaj v dolino. Po dodatni uri hoje nam je nacrte prekrizala presiroka reka zaradi nedavnih nalivov in preckanje je bilo prenevarno zato smo obrnili. Bili smo tudi ze zelo pozni, saj bi pot do ledenika utegnila trajati tudi do 2 dodatni uri. Po zemljevidu, ki smo ga kupili v Kazbegiju sodec, smo mejo 3000 metrov vseeno dosegli in zame je bil to kar precejsen dosezek, saj take visinske razlike do sedaj se nisem presegel. Z rahlim glavobolom in popolno utrujen sem torej z ostalimi odsel po isti poti nazaj. Kmalu pa sem nam je pridruzil tudi pes, za katerega smo kasneje izvedli, da hodi po gori gor in dol in se pridruzuje mnogim popotnikom ter nekaterim sledi celo do vrha na 5000 metrih, za dosega katerega so potrebni 4 dnevi. Racunica v dolini je nanesla, da smo hodili celih 9 ur. Mark je ze bil za mizo, ko sva s Tino dosegla nase prenocisce, jaz pa sem ozel majico in se prepustil vecerji, ki sem si jo ta dan posteno zasluzil. Po vecerji smo vsi kot ubiti zaspali.

Danes, torej 17. julija, je sledila pot nazaj po soncnem Kavkazu in med potjo smo se kar trikrat ustavili za menjavo koles. Dva smo menjali ze po 20 minutah voznje. Taka je pac cesta. Kazbegi je bil absolutno nor in slikovitost ter ozadje celotne zgodbe je bilo najbrz neponovljivo. Trenutno pa zopet sediva v Tbilisiju in se odpravljava v Stalinovo rojstno mesto Gori.

kazbegi1

Obmejni objekti na meji Gruzija – Rusija.

kazbegi2

Pogled preko doline in preckanje deroce reke.

kazbegi3

Kazbegi in preko 5000 metrov visoki Kazbek v ozadju.

Ostale fotke so v dodani mapi Kazbegi, Georgia v galeriji.



Gruzijski roadtrippin’ (Davit Gareja, Sighnaghi)

14 07 2008

Moda vsaj zacetka najine Gruzije so daytripi iz Tbilisija, saj so do sedaj obiskane lokacije najlazje dostopne preko te metode in ce bi ostala pri vsaki eno noc, bi izgubljala dragoceni cas.

Danes sva se torej po predlogu dveh latvijcev z njima in vodicem podala do Davit gareje od katere nisva imela niti najmanjsega pojma kaj pricakovati. Po krajsem spancu v avtu pa sem se prebudil v spektakularno pokrajino, ki jo v vodicih primerjajo z lunarno. Morda malce pretiravajo, ampak filing je bil definitivno na mestu. Po prevazanju preko travnatih hribckov, kjer je bilo drevo prava redkost smo se ustavili pri samostanu od koder pa je nevkreber vodila pes pot, po kateri sva se v tevice neprimerno obuta spopadla z moznostjo pohojenja kake kace strupenjace, ki jih bojda v teh predelih kar mrgoli. Na sreco nisva uzrla nobene, sva pa si podrobno ogledala kake 40 cm velika kuscarja, kateradva sta prejela tudi castno mesto v fotogaleriji.

Pot je poleg fantasticnih pogledov, ki so bojda vsebovali tudi teritorij Azerbaijana, saj je Davit gareja povsem na meji med Gruzijo in prej omenjeno drzavo, ponujala tudi vpogled v starodavno zivljenje menihov, ki so si svoja domovanja in sakralne objekte vklesali v zivo steno in te luknje se danes krasijo freske, gravure in podobno. To cudo so odkrili sele pred 50 leti, datirano pa je v 6. stoletje nasega stetja. Na sreco je pihal veter, drugace bi puscavska vrocina pot podaljsala in situacijo zagrenila.

Po vrnitvi iz pecin, nam je voznik svetoval, da namecemo se kak cekin in odpeljal nas bo v neznano proti SV Gruzije, kar smo pritrdili. Na sreco sta latvijca obvladala ruscino in je debata tekla nemoteno. Vodic/voznik ni premogel niti ene angleske besede. Voznja, ki smo je bili tekom poti delezni vsake toliko kvalitetno napenjala zile na vratu, saj ni manjkalo vratolomnega prehitevanja v skarjice, prehitevanj vozila, ki je ze prehitevalo in podobnih prvin nore voznje avtomobila katerega pogon ni bil bencin temvec plin, ki je bojda bolj ekonomicen, vendar na daljsi rok nehvalezno vpliva na motor.

Ob poti smo se ustavili za gruzijsko kosilo, ki je vsebovalo odlicen bel kruh zanimive tanke in podolgovate oblike malce sladkobnega okusa, omakico iz paradiznika, koriandra, cesna, cilija in skrivnoste substance, glavnina obeda pa je bil sasljik, oziroma zajeten kos mesa iz zara. Poplaknili smo z gruzijskim vinom katerega po teh pokrajini (Kakheti) hvalijo ze od vsega zacetka in je bojda poznan dalec naokoli. Tina ima z gruzijskim mesnim naborom malce problemov saj je za vegeterianco dokaj borno poskrbljeno, a jo je solata z prej omenjenim kruhom in omakico kvalitetno nasitila.

Naslednja postaja je bilo mestece Sighnaghi, kjer smo si zopet ogledali neko veliko cerkev in ogled nadaljevali v starem delu mesteca, ki pa poizkusa postati gruzijski st. moritz in je delezen intenzivne infrastrukturne prenove, ki bo bojda zadovoljila turiste. Ogled Sighnaghija ni bil nic posebnega, zato sva v senci cas prezivela ob lizanju sladoleda.

Plani… po preucitvi situacije, sva odlocila, da vojne v prihodnjih dneh ne bo, saj ni ne duha ne sluha o kakrsnihkoli konfliktih in napeti situaciji in tudi ostali popotniki, ki jih srecavava ne govorijo o kaksnih zadrzkih ob obisku Kazbegija, gorske pokrajine na severu ob meji z Rusijo ter samo nekaj kilometrov stran od sporne Juzne Osetije, zato se bova jutri najbrz podala tja za kak dan ali dva. Vec torej v nadaljevanju…

dsc03619_thumb1.jpg

Takole izgleda glavni samostan in jame z “lunarnim ozadjem”

Vec fotk pa valda v galeriji.



Tbilisi dalje in Mtskheta

13 07 2008

Se vedno se nahajava v Tbilisiju in dobra novica je, da sem koncno prejel svoj nahrbtnik, ki mi ga je dostavil neki neanglesko govreci gruzijec. Naslednja dobra novica pa je tudi, da sem po hudem boju z czber cafeji uspel naloziti fotke. V prvem cyberu so mi prepovedali uporabo USB priklopa, ces da ne deluje, v drugem pa je slo vse skupaj kot po maslu. Se sreca, saj po Lonely planetu sodec Tbilisi premore le 2 obrata z dostopom na svetovni splet, ceprav vsebuje slabih 2 miljona prebivalcev. Fotke so TUKAJ.

Vrocina ubija in lepe so minute zjutraj, ko ti pot se ne tece v potokih. S Tino sva se za danes podala na izlet kakih 30 minut oddaljene Mtskhete, katere oblika je majhno mestece z priblizno 8000 prebivalci ter zajetna cerkev pod katero naj bi se nahajalo Kristusovo ogrinjalo. Skratka verske scene, ampak vseeno zanimiv daytrip.

Se na blog prilimam par fotk, kaj vec pa napisem ob naslednji priloznosti, saj se gre v staro mestno jedro na vecerjo. Aha… jutri greva v bojda hudo naravno zadevo Davit Gareja, druzbo pa nama bosta delala dva latvijca, ki sva ju spoznala v home stayu.

tbilisi1

Tipicna Tbilisijska arhitektura z skoraj obveznimi Mercedesi.

tbilisi2

Poizkusanje sirov na Tbilisijski trznici.

tbilisi3

Gneca na marshrutki – javno prevozno sredstvo v obliki razsutega kombija.

tbilisi4

Otroci preganjajo vrocino v “fontanah”.

Za ostale fotke pa kot receno pojdite v galerijo na picasi. Klikni TUKAJ.

Sicer pa sem dodal povezavo na Foto galerijo na vrhu strani. Ogromen gumb na desni strani glave bloga.

later…



Tbilisi – zacetek

12 07 2008

Pot se je torej zacela in ze s Tino sediva v nekem cyber cafeju sredi Gruzijskega glavnega mesta.

Pot sva zacela v Zagrebu, nadaljevala preko Dunaja in pristala na zeljeni lokaciji. Preko Zagreba je bila karta zacuda skoraj se 1x cenejsa, kot ce bi let zacela na Dunaju. Dan pred odhodom so atmosfero malce kazile vesti iz teh krajev, saj je politicna situacija med Gruzijo, Rusijo, Abkhazijo, Juzno Osetijo ter ZDA precej napeta.

Ob pristanku pa me je doletela neprijetna vest, da se je izgubila moja prtljaga, torej nahrbtnik in trenutno posedujem le obleko, ki jo imam na sebi, potni list, denar, anorak, deznik, mobilec in Lonely planet. Celotno situacijo je se zakompliciralo uradovanje uradnih oseb, ki so prijave o manjkajoci prtljagi vzele,kot nic kaj resno stvar. Na sreco, pa sem se na lastno pest se oglasil pri okencu Austrian airlines-a, kjer pa se je modelcek stvari lotil dokaj profesionalno, popisal vse mozne obrazce, nakopiral potni list ter mi na veliko presenecenje v roke stisnil se za 100 ameriskih dolarjev lokalnega denarja (Lari). Zglasitve pri tem okencu mi ob prvi prijavi sploh omenjali niso. Seveda je nastala manjsa panika, saj je vse skupaj izgledalo dokaj brez upno. Se posebej ce vemo kaksni modni trendi se gibljejo po Gruziji, ce bom slucajno primoran nakupiti novo garderobo. Naslednji problem je bil tudi ta, da s Tino nisva vedela kje bova nastanjena, saj nisva v naprej izvajala nobenih rezervacij in uradu za upravljanje z problemi te vrste nisem mogel sporociti kam naj morebitno najdeni nahrbtnik dostavijo. Po odkritju prijetnega home-staya v okrozju Marjanishvili sem se trudil priklicati kontaktne stevilke a odziva ni bilo. Lastnica home-staya Dodo, ki na sreco govori dobro anglesko (kar je v teh predelih redkost) je stvar poduzela in zacela na svojo pobudo klicati na letalisce. Upam, da ji je uspelo, saj sva s Tino nastanitev zapustila ter odsla po mestu.

Na popoldanski kavi mi je neko ala stewardeso koncno uspelo priklicati in sem ji lahko sporocil svoje nahajanje. Dejala je, da naj bi jutri zjutraj preko Lufthanse iz Munchena le uspeli pripeljati mojo bojda najdeno prtljago. Svoj naslov sem Austrian airlinesom sporocil tudi preko odlicnega vmesnika za iskanje izgubljene prtljage na spletu, kjer prav tako pise, da je bil predmet najden.

Ja, Tbilisi… V zraku ni cutiti niti najmanjse napetosti in ne duha ne sluha o kaki vojni pripravljenosti. Najbrz je cela situacija trenutno res bolj skoncentrirana na Juzno Osetijo in Abhazijo. Bati se torej vsaj zaenkrat ni nicesar.

Samo mesto pa je zagotovo nekaj posebnega v smislu videza, saj te takoj pricakajo napol podrte hise, postrani sezidana poslopja, najslabsi vozni park, ki si ga lahko predstavljate (tako starih Lad v nasih koncih zagotovo ni ze 20 let), smeti se vlecejo po tleh, prehodov za pesce ni, crte na cestah so prava redkost, oznake v latinici pravtako, hisne stevilke slabo vidne, skratka srednji vek, v najbolj mondenih kavarnah vrtijo Rod Stewarda, mislim srednji vek. Po drugi strani pa je situacija privlacna prav zaradi te neprivlacnosti in daje neko vibro, da se nahajas nekje dalec. Za domacine tu si vecji tujec, kot recimo v JV Aziji, vsajpogledi so taki. Definitivno je Tbilisi mesto v katerem ne bi imel stalnega prebivalisca, niti vikenda ne, je pa zanimivo se tu pojaviti. “Svetle tocke” pa so zagotovo prijaznost vecine ljudi, majhne kavarnice v starem srediscu mesta in zanimivosti, ki se izrisejo, ce primerjas Tbilisi z recimo bolj domacimi kraji.

Se trznico se splaca omeniti, saj take ponudbe se nisem videl. Ljudje na pokrovih avtomobilov in na tleh prodajajo vse od kompasov, malih vojackov, racunalniskih misk, starodavnih gramofonov, plinskih mask, jedilnega pribora, feltne za avtomobile (obicajno dostopen samo 1 komad), daljinjskih upravljalnikov za TV in tako dalje. Vse te zadeve so seveda rabljene, vecina pa ima pridih vsaj pra letnega lezanja v smeteh. Tbilisi je kul.

Upam, da mi jutri zjutraj pripeljejo nahrbtnik, drugace ne vem kako bo sla situacija dalje. Zagotovo ne prav enostavno. Ce pa bo nahrbnik prisel, pa bova ze jutri Tbilisi zapustila in se po vsej verjetnosti odpravila v Mtskheto ali v Stalinovo rojstno mesto Gori. Ob prvi priloznosti prilimam se fotke, trenutno se moje kablovje za prenose podatkov iz fotoaparata nahaja nekje na relaciji Munchen – Tbilisi in mi zal ni dostopno.

info: – vse objave iz trenutnega potovanja se bodo nahajale pod kategorijo “trip: Transkavkazija”.

        – nekaj fotk bo prilimanih poleg teksta, ostale pa boste nasli na moji Picasa galeriji, ki je dostopna TUKAJ. (trenutno so not samo fotke iz JV Azije)

…ostalo v kratkem