ziv dolgcas

Pot se je torej zacela in ze s Tino sediva v nekem cyber cafeju sredi Gruzijskega glavnega mesta.

Pot sva zacela v Zagrebu, nadaljevala preko Dunaja in pristala na zeljeni lokaciji. Preko Zagreba je bila karta zacuda skoraj se 1x cenejsa, kot ce bi let zacela na Dunaju. Dan pred odhodom so atmosfero malce kazile vesti iz teh krajev, saj je politicna situacija med Gruzijo, Rusijo, Abkhazijo, Juzno Osetijo ter ZDA precej napeta.

Ob pristanku pa me je doletela neprijetna vest, da se je izgubila moja prtljaga, torej nahrbtnik in trenutno posedujem le obleko, ki jo imam na sebi, potni list, denar, anorak, deznik, mobilec in Lonely planet. Celotno situacijo je se zakompliciralo uradovanje uradnih oseb, ki so prijave o manjkajoci prtljagi vzele,kot nic kaj resno stvar. Na sreco, pa sem se na lastno pest se oglasil pri okencu Austrian airlines-a, kjer pa se je modelcek stvari lotil dokaj profesionalno, popisal vse mozne obrazce, nakopiral potni list ter mi na veliko presenecenje v roke stisnil se za 100 ameriskih dolarjev lokalnega denarja (Lari). Zglasitve pri tem okencu mi ob prvi prijavi sploh omenjali niso. Seveda je nastala manjsa panika, saj je vse skupaj izgledalo dokaj brez upno. Se posebej ce vemo kaksni modni trendi se gibljejo po Gruziji, ce bom slucajno primoran nakupiti novo garderobo. Naslednji problem je bil tudi ta, da s Tino nisva vedela kje bova nastanjena, saj nisva v naprej izvajala nobenih rezervacij in uradu za upravljanje z problemi te vrste nisem mogel sporociti kam naj morebitno najdeni nahrbtnik dostavijo. Po odkritju prijetnega home-staya v okrozju Marjanishvili sem se trudil priklicati kontaktne stevilke a odziva ni bilo. Lastnica home-staya Dodo, ki na sreco govori dobro anglesko (kar je v teh predelih redkost) je stvar poduzela in zacela na svojo pobudo klicati na letalisce. Upam, da ji je uspelo, saj sva s Tino nastanitev zapustila ter odsla po mestu.

Na popoldanski kavi mi je neko ala stewardeso koncno uspelo priklicati in sem ji lahko sporocil svoje nahajanje. Dejala je, da naj bi jutri zjutraj preko Lufthanse iz Munchena le uspeli pripeljati mojo bojda najdeno prtljago. Svoj naslov sem Austrian airlinesom sporocil tudi preko odlicnega vmesnika za iskanje izgubljene prtljage na spletu, kjer prav tako pise, da je bil predmet najden.

Ja, Tbilisi… V zraku ni cutiti niti najmanjse napetosti in ne duha ne sluha o kaki vojni pripravljenosti. Najbrz je cela situacija trenutno res bolj skoncentrirana na Juzno Osetijo in Abhazijo. Bati se torej vsaj zaenkrat ni nicesar.

Samo mesto pa je zagotovo nekaj posebnega v smislu videza, saj te takoj pricakajo napol podrte hise, postrani sezidana poslopja, najslabsi vozni park, ki si ga lahko predstavljate (tako starih Lad v nasih koncih zagotovo ni ze 20 let), smeti se vlecejo po tleh, prehodov za pesce ni, crte na cestah so prava redkost, oznake v latinici pravtako, hisne stevilke slabo vidne, skratka srednji vek, v najbolj mondenih kavarnah vrtijo Rod Stewarda, mislim srednji vek. Po drugi strani pa je situacija privlacna prav zaradi te neprivlacnosti in daje neko vibro, da se nahajas nekje dalec. Za domacine tu si vecji tujec, kot recimo v JV Aziji, vsajpogledi so taki. Definitivno je Tbilisi mesto v katerem ne bi imel stalnega prebivalisca, niti vikenda ne, je pa zanimivo se tu pojaviti. “Svetle tocke” pa so zagotovo prijaznost vecine ljudi, majhne kavarnice v starem srediscu mesta in zanimivosti, ki se izrisejo, ce primerjas Tbilisi z recimo bolj domacimi kraji.

Se trznico se splaca omeniti, saj take ponudbe se nisem videl. Ljudje na pokrovih avtomobilov in na tleh prodajajo vse od kompasov, malih vojackov, racunalniskih misk, starodavnih gramofonov, plinskih mask, jedilnega pribora, feltne za avtomobile (obicajno dostopen samo 1 komad), daljinjskih upravljalnikov za TV in tako dalje. Vse te zadeve so seveda rabljene, vecina pa ima pridih vsaj pra letnega lezanja v smeteh. Tbilisi je kul.

Upam, da mi jutri zjutraj pripeljejo nahrbtnik, drugace ne vem kako bo sla situacija dalje. Zagotovo ne prav enostavno. Ce pa bo nahrbnik prisel, pa bova ze jutri Tbilisi zapustila in se po vsej verjetnosti odpravila v Mtskheto ali v Stalinovo rojstno mesto Gori. Ob prvi priloznosti prilimam se fotke, trenutno se moje kablovje za prenose podatkov iz fotoaparata nahaja nekje na relaciji Munchen - Tbilisi in mi zal ni dostopno.

info: - vse objave iz trenutnega potovanja se bodo nahajale pod kategorijo “trip: Transkavkazija”.

        - nekaj fotk bo prilimanih poleg teksta, ostale pa boste nasli na moji Picasa galeriji, ki je dostopna TUKAJ. (trenutno so not samo fotke iz JV Azije)

…ostalo v kratkem

Morda malce nepričakovano, a vseeno sva se ob 9 zjutraj s Tino znašla pri slapu Savica, od koder sva jo kanila mahniti do koče pri sedmerih jezerih. Kot bližnji veste, je moja kondicijska pripravljenost bolj ničelna in lotiti se take poti, tega zavedajoč, je kar malo lahkomiselno. Pa vendarle sem dan pred pohodom nakupil nove pohodne čevlje in se navdal s samozavestjo, ki je po polurnem vzponu kmalu zbledela. Komarča je začenjala grizti in terjati kaplice potu ter vse globje vzdihljaje, dokler naposled le ni zmagala in vrnila sva se v dolino. Zadnjemu delu stavka seveda ni tako in v dolino se kljub peklu nisva vrnila, temveč sem, vsaj jaz, še bolj zagrizel v navpičnico, ki se takoj vzpne za dobrih 600 metrov nadmorske višine, brez kakršnega koli položnejšega ogrevanja.

Bilo je hudo, skorajda nečloveško, vendar take pač gore so in take jih je potrebno premagati. Po kančku vrtoglavice ob pogledu iz odsekane stene na vrhu premagane Komarče, se je v gozdičku pred nama pokazalo prvo Triglavsko jezero - Črno jezero.

Čeprav je bila temperatura tudi na višini 1200 metrov blizu 30 stopinj, je zakon Triglavskega narodnega parka še vedno prepovedoval kopanje v jezerih, zatorej sem na skok v skušnjavo poizkusil pozabiti z nekajkratnimi pljuski hladne vode v obraz. Po kratkem vnosu energije sva pot nadaljevala naprej po gozdnati poti in čakale sta naju še kake 2 uri hoje do koče pri jezerih, ki pa je v željenem času le nisva dosegla, kajti markacija naju je po napačni presoji usmerila na stran pota in izgubila sva se, čeprav se tega takrat še nisva zavedala. Hodila sva in hodila, pot, za katero sva mislila da je pot, je kmalu začela postajati bolj zaraščena in nje odseki so vmes kar izginili. Tako sva hodila slabo uro, dokler naju naposled le ni ustavil konec poti in neprehodno šavje. Tam sva raztegnila 20 let star zemljevid in premišljevala, da morda res ni tako normalno, da že slabo uro nisva uvidela nobene markacije. Obrnila sva se. Po poti nazaj sva si celo postavljala človečke iz kamnja in si tako označevala pot po kateri sva hodila za vsak slučaj, vendar sva po dodatni uri našla razcep, kjer sva jo ubrala narobe. Na razcepu sva malce sedla, saj so meni, neizkušenemu gorniku, že pošteno pojenjale moči, pot pa je bila še sorazmeroma dolga, a po njenem končanju sva le uvidela zastavljeni cilj na 1670 metrih nadmorske višine. Dvojno jezero ob koči pri Triglavskih sedmerih jezerih.

Čeprav ni v skladu z zakoni, sva v to ledeno jezero vsaj malo namočila utrujene in navkljub novim pohodnim čevljem neožuljene noge, kar je prineslo tisto zaželjeno katarzo ob končanju poti. Po le nekaj minutah sva s Tino prišla na idejo, ki sva jo opustila že v dolini, da bi prenočila v koči, saj je naravna silhueta okolice prelepa in bi jo bilo škoda zapustiti po hitrem postopku, zato sva odprla denarnici in kazalo je dokaj slabo. Moje stanje je bilo pičel euro in 40 centov, na srečo pa je med računi sopotnica le našla ekstra dvajsetaka in tako je najim budget znašal 48,60 eur.

Prenočišče v koči na skupnih ležiščih stane dobrih 8 eur in z dodano ekološko in turistično takso nanese dobrih 10 eur po osebi. Dobila pa sva celo svojo sobo prav na vrhu koče s pogledom na jezero in na zgornji sliki je to najvišje okno pod špico strehe. Privoščila sva si še topel obrok in obhodila še jezero Močilec na drugi strani koče,

kasneje pa zaspala na obali Dvojnega jezera dokler naju proti koči niso spodile kapljice iz okoliških nevihtnih oblakov, ki pa so na srečo prizanesli trenutni lokaciji. Zgodaj sva zaspala.

Že ponoči sva poslušala glasove in prihode ljudi v najino sobo, ki bi naj bila le najina, zbudila pa sva se obkrožena s še kakimi šestimi osebki malo čez 7 uro zjutraj, ter po hitrih higienskih pit-stopih na terasi pojedla vsak svojo porcijo žgancev s toplim mlekom. Moji so bili zabeljeni, Tinini pač ne. Če so nezabeljeni žganci sploh žganci, si odgovorite sami. Po krajšem premisleku sva sklenila pot nadaljevati proti jezeru v obliki ledvice, za katerega sva mislila, da je le kakih 15 minut oddaljen. Hodila sva in upala, da se bo naslednja vodna kotanja prikazala za naslednjo razgledno točko, a ni se hotela. Hodila sva preko še preostalega snega in do Velikega jezera, imenovanega tudi Jezera v ledvicah, ki se nahaja na najvišji točki najine poti 1830 metrov, prišla po 45 minutah. Na tem predelu sva srečala celo svizca, ki je švignil mimo, enega pa sem zapazil samo jaz, ko je skakljal po kake 100 metrov oddaljenih skalah.

Od četrtega jezera je pot zahtevala povratek, saj je naslednje jezero preveč oddaljeno in bi zahtevalo še hujši gorski podvig. Nazaj do koče sva zopet hodila 45 minut in med potjo sem skoraj stopil na zvijajočega gada, ki se je smukal po poti. Pri koči pa sva se odločila, da nazaj ne greva po isti poti, temveč da se usmeriva na Komno in spust opraviva od tam, kar pa je pomenilo malce daljšo pot. Do Komne je od koče pri Triglavskih jezerih kake 2 uri in pol, pot pa se vije mimo treh planin in sonce ti krepko segreje zadnji del vratu, iz čela pa ti lije hladilna tekočina, ki ti zastira pogled na čudovite okoliše. Do Komne je mene zopet skoraj pobralo in upehan sem uzrl Bohinjsko jezero v dolini. Do tja pa je bilo potrebno opraviti še uro in pol spusta. Zagrizla sva v serpentine in pot opravila še kake 10 minut prej. In se vrnila na izhodišče pri slapu Savica, kjer sva kolikor hitro se je le dalo sezula čevlje, obula japanke in se odpeljala do obale Bohinjskega jezera, ki naju je sprejelo ter opralo pot s širokim in ozkim o-jem. Prvi dan sva tako torej hodila dobrih 5 ur, drugi dan pa še uro več, torej 6, in pri mojih kondicijskih trendih sem kar ponosen, da mi je uspelo. Potrebno pa bo v kratkem še iti v hribe, saj z dekletom čez slaba dva tedna odpotujeva v Gruzijo, Armenijo ter Azerbaijan, kjer bova naskočila kak Kavkaški vrh. Tudi objavo sem temu primerno malce podaljšal, da zopet povadim za objavljanje s potovanja.

………….

Žal s seboj nisem imel fotoaparata in sem za pričujoče fotke koristil kar mobilni telefon, zatorej je kvaliteta slabša.

Slika1: Črno jezero

Slika2: Dvojno jezero

Slika3: Koča pri Sedmerih jezerih

Slika4: Močilec za kočo

Slika5: Pot do velikega jezera

Slika6: Veliko jezero

Slika7: Ostanki snega

Minuli vikend sem na Bledu zasledil enega bolj mučnih elementov pri veslanju, še posebej če gre za tako hladno vreme, uskajevanje čolnov na startu, da so vsi do centimetra v enaki liniji. Šele, ko jih v rumene dežne plašče oblečeni reveži v minimalnih napravicah, ki se po dnu premikajo po nekakšnih tirnicah uskladijo, lahko glavni za mikrofonom zavpije GO! in se tekma lahko začne.

Sam sem se na Bledu mudil zaradi obiska Moritza, Nemca, ki sem ga spoznal nekje v džunglah Kambodže in sva ostala v stikih, in ker je bil v bližini se je odločil da me obišče. V tako slabem vremenu sem ga lahko odpeljal le na kremšnite. Tekme pa so se ob naši kavici kar vrstile in uboščki za uravnavanje čolnov so par ur sledili navodilom napovedovalca, ki je iz zvočnikov vpil nekaj v tem smislu:” Štirka bolj naprej!” Začuda pa ni bilo videti, da se tem dvoživkam godi kaj slabega, saj so nekateri poležavali kar z rokami v vodi in se takole na daleč, kar dobro imeli. Sam sem v puloverju nad katerega sem kmalu namestil še anorak komajda uspel regulirati neko primerno temperaturo, ako pa bi bil takole ves premočen pa vprašanje kako bi se mi godilo. Vprašanje tudi koliko se je Blejsko jezero že segrelo, a zagotovo ne dovolj, da bi ustrezalo takem početju. No sej toliko da boste vedeli, da ko Čop in Špik dobita kako medaljo, je nekdo poleg njiju še bolj garal, ko jima je spravil čoln v ravno linijo. Petka mal bolj nazaj!

Prejšnji vikend smo posneli govor terorista in akcijo za objavo v Egoist magazinu. Odpravili smo se pod vznožje Šmarjetne gore v primeren gozdiček in jaz sem se moral napraviti v akcijska oblačila, ki jih je prinesel kolega, ki se ukvarja z airsoftom in poseduje kar precej borbenih artiklov. Celotna zgodba posnetka se giblje okoli ugrabitve bejbe Maje, ki je tokrat bejba Egoista. Seveda pa je bila druščina prava in govoru terorista smo naredili še parodijo. Predstavljajte si, da bi Bin Laden na CNN poslal tak lame posnetek. Mož, ki teroristu na posnetku pomaga z besedilom je airsoftovec Miha, za kamero se skriva kdo drug kot Jakob, terorista pa igram jaz. Če hočete videti kako terorist izgleda v originalu pa ga najdete v videu na teli strani Egoista.

Tudi kaj takega se pripeti, in če imaš s seboj fotoaparat lahko ves v afektu vanj malce zasopihaš. Bil je idealen dan za zunanjo uporabo in s Tino sva se odločila, da se s kolesi odpeljeva v Škofjo loko na kavo. Mal pomigat pa mal uživat na sončku. Vse je potekalo po planu, le krmilo kolesa mi je začelo rahlo poplesavati. Cilj je bil dosežen in sledil je povratek.

Po prevoženih nekaj kilometrih poti nazaj proti Kranju sem se odločil, da bi zavil malce z asfaltiranih cest in zadnji del poti opravil po gozdni poti v hostah, ki se skrivajo med Crngrobom in hribom sv. Jošta. Vse se mi je zdelo znano in tudi pomislil nisem, da pot ne vodi na končni cilj. Poti pa so se ožale in ožale, dokler nisva bila že v globoki džungli, dodobra blatna. Kolesa so komaj še zmogla naporni teren čez rečice in potočke. Toliko sva že zabredla, da se nama ni več dalo obračati in iti nazaj. Kmalu sva naredila že toliko menjav poti, da nazaj po isti najbrž skoraj ne bi več znala. Brazd v viskoki suhi travi, ki so nakazovale da je nekdo pred leti tam že hodil pa je počasi zmanjkalo in okoli je bila samo še gozd. Pred kako uro sem še užival ob skodelici Illy kave in koval debate z ostalimi lepega vremena veselimi kompanjoni na katere sva v Loki naletela, sedaj pa džungla in brezpotja. Iz the Beacha v Blair witch¹.

Orientacijo sva držala na občasno vidni vrh hriba sv. Jošta in vlekla kolesi za seboj. Mene je že precej najedalo, kajti v dveh urah sem moral biti v službi in uspeh tega je že dodobra visel na nitki. Po slabi urici blodenj pa se je na nekem drevesu pokazala markacija in nek kolovoz…²

Še satelitski pogled na usodno goščo.

1. seveda malce pretiravam [↩]
2. video zgleda dokaj nenevarno, ampak malo pred tem pa je zadeva izgledala dokaj agresivno [↩]

Slučajno me je zaradi lepega vremena pot ponesla v ljubljanski Tivoli, kjer sem ugledal razstavljene fotke živali. Namenil sem se učiti za prihajajoči kolokvij pod kako drevo, med veverice, a sem najprej malce preletel fotografije. Gre za razstavo z naslovom Živi in v njej najdete 92 vrhunskih posnetkov živalstva s kratkimi zanimivostmi o upodobljencu. Med fotografskimi deli, na katerih piše, da gre za original, zato naprošajo, da se jih ne dotika, pa se najdejo tudi dejstva v besedah in številkah, ki opozarjajo na okoljsko problematiko včasih, danes in jutri. Tudi, če vas to ne zanima, so fotke vredne ogleda in z veseljem bi se ponoči prikradel na Jakopičevo sprehajališče v Tivoliju in zaplenil kako za na steno. Poleg ogleda pa se še malce naužijete svežega zraka in morda, tako kot jaz, končate v bližnjem Joe Penasu na mehiški košti. Selekcija se je na ogled postavila 23.marca, mudi pa se vam ne, saj bo okolju kljubovala do 30. maja. Bojda je skozi dala že Francijo in Švico, sedaj pa se je ustavila tudi pri nas.

Tole sem zapazil na naši obali med Portorožem in Piranom, kamor sem se bil včeraj podal na ponedeljski “follow the sun” trip. Med šetkanjem po klasičnih obalnih spotih sva s sopotnico opazila prepoved uporabe šampona pod javnimi tuši, najbrž v sled prekomernega penjenja po naši rivieri, še posebej če šampon slučajno 2x naneseš in posledično povzročiš celo štalo. Poleg tega agresivnega posega v osebno higieno pa je stal oglas. Bolj inteligenti najbrž že veste, kaj je oglaševal.

Casting za nov film o slavnem Bondu se je dogajal v mestecu Bregenz blizu avstrijsko-švicarske meje. Podali smo se na organizirano pot pod okriljem avdicije.com, ki je priskrbela prevoz in potrebne informacije o avdiciji. Sam sem se odločil za sodelovanje bolj zaradi zanimivosti, saj nimaš vsak dan možnosti videti kako poteka avdicija na tako visokem nivoju. Potrebovali so namreč 1500 statistov za sedenje v gledališču in par ljudi za nekaj ostalih majhnih vlog. Zbralo se je na tisoče ljudi.

Delo naj bi potekalo v začetku maja in izgledalo nekako takole: od 10 zvečer do 5 zjutraj sediš v gledališču, ki izgleda super, saj je oder postavljen na kolih na vodi in nudi prekrasen pogled na jezero. Delalo naj bi se kakih 10 dni in plačilo za nočno sedenje naj bi znašalo 60 eur na dan. Potni stroški in nočitve si mora statist plačati sam, zato je vprašanje koliko se sodelovanje slovencem, ki smo dokaj oddaljeni sploh splača.

Avdicija je potekala že v petek, mi pa smo v soboto že ob osmih zjutraj naleteli na neskončno vrsto pretežno gala oblečenih ljudi. Gala obleka je bila pogoj, saj se gre za prizore v operi, kjer se spodobi, da so ljudje lepo oblečeni. Seveda sem o dogodku posnel in zmontiral kratko reportažo, ki si jo lahko spodaj ogledate, dodal pa sem še nekaj zanimivejših fotk ljudi, ki so stali v vrsti.

video:

in pa fotke:

V teh prazničnih dneh ima človek veliko časa. Jaz sem posnel film. Tradicionalno smo se s starši na familiarno božično druženje podali na naš vikend na Goričkem, kjer pa sem v brezdelju in ob pogledu na zasnežene gozdove aktiviral moj fotoaparat¹ in se podal potikati po goščavi. Ideja je nastala kar vmes in glavni slogan filma se izpiše na koncu. Sicer bi bilo mogoče dovolj samo posneti utrinke snežnih samotnih fascinacij, ampak je v kontekstu vse zapakirati v neko obliko. Kot darilce.

Film nasprotuje lovu na živali, kot športni panogi in kot zbirateljskem hobiju trofej, kar je še vedno kar preveč popularno. Ne apelira na izkoriščanje živali za prehranske namene ali v namene oblačenja, čeprav je krzno in vse kar paše zraven tudi kar pereč in težko spregledljiv problem. Verjamem, da za nekatere obstaja nek zanimiv adrenalinski občutek, ko loviš in naposled pokončaš divjo žival, ampak samo kot zabava je to početje nesprejemljivo. Enak adrenalin bi lahko dosegli, če bi vzeli fotoaparat in bi živali lovili za dobre fotografije, ki bi potem, enako kot trofeje, krasile vaše stene.

Pri enem kadru mi je pomagala moja sestra Lina, ostalo pa sem posnel lastnoročno in zadevo obdelal v movie makerju, ki ima v primerjavi z premierom precej pomankljivosti, vendar je uporabniku morda malce bolj prijazen in zadostuje za prezentacijo na takem enostavnem nivoju. Glasba uporabljena v filmu je deep dub komadič “Ganja beats - Herb is good” s plate “Paradise and tranquility“. Posnetki losa so sneti iz nekega domačega videa na Youtubu. Sam sem se sicer trudil, da bi v objektiv ujel kako srno ali jelena, vendar, ko jih iščeš jih ne boš dobil. Dan poprej sem jih uvidel skakajoče v snegu. V tistih predelih jih je veliko. Puška, pa boste nekateri seveda ugotovili, da je samo zračna in torej ne ravno pravi stroj za ubijanje. Porabljen čas za izdelavo filma… 3 dni. Je pa to moj prvi projekt kratkega filma, ki je v bistvu bolj krajšanje časa in izlet v zimsko idilo.

1. Sony DSC W50 [↩]

Tokrat pa Copenhagen še iz bolj turistične strani. Za videti je marsikaj in tudi samo pohajkovanje po ulicah je stvar, ki te težko dolgočasi. Po zajtrku sem sklenil, da poiščem ustrezno ladjico, ki me popelje do primernega mesta za ogled Christianije. Christiania je, mislim da, največja alternativna avtonomna cona daleč naokoli. Spominja na našo Metelkovo, vendar velikost ni primerljiva. Christiania je enostavno ogromna. Nekateri ljudje tukaj živijo že preko 30 let in vse različne generacije so nekako v sožitju. Velikost tega alternativnega območja vam mogoče opiše tudi to, da ima lastno pošto. Izgleda kot malo mestece sredi Copenhagna. Dogaja pa se marsikaj, tako kot na Metelkovi, je ogromno koncertov, DJ žurov, predavanj in podobnih zadev. Ogromno je tudi raznih delavnic, kjer izdelujejo svoje umetnine in jih prodajajo obiskovalcem.

Po krajšem obhodu sem se ustavil v nekem lokalu in si naročil kavo. Tudi v Christianiji so zakoni malce ohlapnejši, saj ljudje kljub antikadilskem zakonu, ob kavici brezskrbno kadijo. Tudi zelišča, ki so seveda malce večji problem kar se tiče oblasti. Bojda se skoraj vsako popoldne pripeti velika racija, katere namen je ustavitev prodaje drog, ki jih zna biti tu kar veliko. Hašiš mi je poizkušalo prodati vsaj kakih 5 ljudi ob prehodu glavne ulice Christianije. Sam v tem ne vidim problemov, tudi kar se oblasti tiče je bolje, da je zadeva vsaj skoncentrirana na enem območju, kot pa da je raztresena po celem mestu. Ljudem tukaj gre vsa čast za ohranitev nasprotovanja oblastem in za ohranitev alternative. Kaj pa pomeni neka kultura, če nima neke prave alternative. Ko zapuščaš Christianijo pa te ob izhodu pričaka obok z napisom: “You are now entering the EU”. Jep… EU predpisi tu ne veljajo, pa vse funkcionira v miru in brez posebnih problemov. Če bo kdo kdaj v Copenhagnu mu ogled priporočam.

Naslednja stvar, ki sem jo nekako obdelal, je bila novo zgrajena opera, katero je Copenhagnu podarilo podjetje Maersk. Bojda ima dovoljenje za kajenje v njej le danska kraljica, ki je strastna kadilka. Zopet sem skočil na ladjico in ravno ujel limit dveh ur, kolikor velja ena karta, ki stane približno 2,5€. Uporabiš jo lahko tudi za mestne avtobuse. Naslednja postaja je bil Guinessov muzej svetovnih rekordov, ki mi je naključno prekrižal pot, in ko sem uspel prodajalko kart prepričati, da je indeks ljubljanske univerze dostojno potrdilo za študentski staž, sem slabo urico porabil za lekcijo iz rekordov. Sledil je še sprehod po glavni ulici za shopping. In nakupovanje, recimo oblačil, je zelo na nivoju. Najde se ogromno in tudi cene začuda niso pretirane.

Tukaj me je že malce načela utrujenost in privoščil sem si vafel s čokolado, ki je navkljub belgijskem izvoru, tukaj zelo popularna stvar. Ob mojem vračanju v hotel sem ujel še menjavo straže pri kraljevi palači. Ta palača je zelo odprta zadeva, saj se lahko po dvorišču prosto giblješ in lahko celo stojiš pod oknom kraljice. Po naključju pa se mi je le kakih 200 metrov stran pogled ustavil na slovenski zastavi. Da, prav sem imel, ambasada. In slovenci jo imamo tu na eni izmed najbolj vročih točk. Poleg so še Švedska, Malta in Švica. Pred slovensko je stal neki bajni Mercedes, ki ga je zasenčil Bentley, ki je krasil parkirišče ambasade Malte. Švicarji pa malce bolj skromno, a ekonomično, uporabljajo Pasata.

Že je napočil čas za tranzit. Taxi do letališča, check in, kontrola, boarding in piči v Frankfurt, ki me je presenetil z zavidljivim skyline-om v nočni silhueti, preko katerega smo pristajali. Zopet par kontrol in sedel sem v letalu Adrie namenjen v Ljubljano. No, na Brnik, iz katerega me je zopet čakala vožnja s taxijem do Ljubljane, kjer sem končno v miru sezul čevlje in podlegel.

Sem čekiral malce zemljevid in ugotovil, da je Copenhagen nova najbolj severna točka, ki sem jo obiskal. Jap, severu se do sedaj nisem preveč posvečal. Moja prejšnja najsevernejša točka je bil Gdansk na Poljskem. Do Nordkappa mi še manjka.

Tukaj je še link do prve objave o Copenhagnu.

Christianija za vse generacije

V ospredju glavna ulica Christianije, kjer je fotografiranje prepovedano.

Slovenska ambasada

Da, uganili ste… vafel.