ziv dolgcas

Očitno se male živali tudi svobode naveličajo in hočejo nazaj v ujetništvo. Dobrosrčen kakršen pa si, pa jih hočeš prepričati, da je v kletki slabše in da naj raje kolovratijo po večjem in prostornejšem teritoriju, a ideja ni padla na plodna tla. Činčila Timo, ki domuje v Ljubljana Moste in umetno prostost začuti vsak dan, ko se okoli desete enajste ure zvečer končno prebudi, je na vsak način želel nazaj v kletko, misija pa ni bila tako enostavna, kot bi nekdo kanil pomisliti.

Po poročanju CNNa se je v New Yorku zgodila revolucija. Ekskluzivna fotka iz centralnega Manhattna.

Keep the faya burnin!

Kam drugam kot na Izbruhov kulturni bazen, prihajata legende slovenske boben in bas muzike Peter in Mirko, ki bosta bojda razsveselila z oldies uptown skanking drum and bass sešnom. Pomagali jima bomo Erma, Guapo in pa jaz. Karta za tak dogodek je zgolj simboličnih 3-4 eur. Se vidmo ane… Ščekirejte še flajer. Boom.

Neizmerno uživam v radostih pridobivanja internetne povezave v mojem stanovanju, ki se vleče in vleče in vleče (to ponovi še vsaj 315x) in je že zdavnaj doseglo razsežnosti vsaj kake španske telenovele, če ne celo Santa Barbare, ki je težila kako desetletje. Tokratni providerji so Ljubljanski kabel, oziroma Telemach, ki se sicer trudi še najbolj in je komunikacija veliko bolje na nivoju, kot pri T2-ju, da Siola ne omenjamo, ker nimajo pojma. Začetek odiseje je opisan v teh dveh objavah: prva in druga.

Sedaj so štale še s kablom za kabelsko, ki je za nekatere električarje dostojno priklopljen, za internetno sekcijo pa pač ne in zopet se vrti telefon in zopet zvonijo najprej elektro inštalaterji Ljubljanskega kabla, ki kabel “priklopijo” pa vendarle ni povezave do centrale. Pred parimi minutami je bil tu še matični elektro izvedenec, ki je napeljeval vse skupaj po stanovanju in pričakovano povedal, da so kabel pozabili priklopiti fantje iz Ljubljanskega kabla, in da on tu ne more nič pomagati. Hja saj vemo kako zadeve grejo in nadaljujejo se v prekrasno neskončnost. Na srečo pa mi je na pomoč priskočila nevidna sila internetnega božanstva, ki mi je poklonila brezžični signal iz spletnih nebes, tako da sedaj v stanovanju lovim vsaj to. Časi so pa tudi taki, da internet potrebujem, saj sem začel delati v Egoistu, in informacijska avtocesta je zame nepogrešljiva. Če je ni, trpi delo. O e-magazinu Egoist spregovorim kakšno besedo kasneje, najbrž pa ga boste vsi kmalu spoznali.

Situacija sicer napreduje in očitno sem končno prišel na prioritetno listo, saj je skrb za moj konekšn sedaj pri Telemachu prva in dečki pedenajo kolikor hitro se da. V kakšne napovedi pa se več ne spuščam. Prevečkrat sem napovedal kdaj bo in vedno sem bil v zmoti. Maraton pa traja že od oktobra in kmalu bo minilo 4 mesece odkar sem začel z naročili.

Neugodna poškodba, pa čeprav nič resnega, se mi je pripetila ob igranju košarke, pri kateri sem v divjem naletu po 360 zabijanju nazaj z obema rokama, nerodno pristal in razgibal podnohtje na palcu desne noge. Ob zabijanju je seveda počila tabla in poklical me je celo manager Chicago Bullsov, katererga parmiljonsko ponudbo sem zaradi študijskih obveznosti moral odkloniti.

Noht je ob udarcu sila žalostno popustil sili in se v trenutku vdal. Kmalu je spremenil barvo in se zavil v črnino, kot bi mi s tem hotel povedati, da se klavrno poslavlja, nasledil pa ga bo drugi, mlajši in vitalnejši. Prva dva dni je bolelo kot pes in komaj sem se šepajoč privlekel do fakultete. Zelo kmalu pa je bolečina ob gibanju popustila. Ostaja le še čuden občutek nepritrjenosti nohta in obupni domišljijski vložki pri katerih noht zapnem v nitko nogavice in ga odtrgam iz nohtišča. Mislim, da kaj takega v praksi nočem izkusiti. Dejstvo pa je, da bo noht odpadel. Baje bo trajalo celo par mesecev, medtem pa bo pod odmrlo roževino rastel nov noht, ki bo naposled zmagovalno izpodrinil nesrečnika. Upam, da vam bom takrat lahko postregel s kakšno sočno foto atrakcijo, do takrat pa samo trenutno stanje, pri katerem gre, kot omenjeno, samo za igro barv.

Če pa to ni že skoraj kriminal, da je internet na točkah, kjer je njegova dostopnost samoumevna, nedostopen. Recimo na železniški postaji v Ljubljani, kjer šepa še mnogo drugega. Že tretjič zapored, ko sem komaj prisopihal do postaje, kjer sem lovil mednarodni vlak, so me le kake 3 minute pred odhodom razveselili z obvestilom o zamudi. Danes celo o 70 minutni! Ja sedemdeset. Ob taki ogromni zamudi se resno zamisliš, da tukaj nekaj ne štima. Enostavno jim ne laufa. Tudi turisti, ali pa naprimer ljudje, ki morajo biti on-time recimo v Zurichu, lahko na železniški transport suvereno pozabijo. Zame, ki potujem samo do Kranja se pač že nekaj najde. Ali plačam ekstra za zasoljene cene za avtobusni prevoz¹, ali pa pač počakam na naslednji vlak, kateri tudi do Kranja ob sobotah vozijo na intervalih, ki bi ustrezali v grozljivke.

No in potem se lahko začne čakanje v katerem bi lahko marsikaj opravil. Iz nahrbtnika potegnem prenosnik in s skoraj gotovostjo pričakujem lahko povezavo na splet. Vročo točko Slovenskih železnic z dobrim signalom sicer najdem, a potem te preseneti okence v browserju, katero te prav veselo povabi k blagajni, kjer lahko kupiš kupon za dostop do interneta. Le kaj si morajo o tem misliti tujci, ki potujejo s prenosnikom. Saj se že najde kak nezaklenjen signal, ampak da pa te funkcije ne ponujajo na taki tranzitni javni lokaciji in ob takih zamudah pa res ni na nivoju. Za ceno dostopa se žal nisem pozanimal, sem pa naredil screenshot prukupnega okenca. Smešno mi je tudi to, da je storitev tako obupno poceni, po drugi strani pa ogromno nudi in bi na takih točkah morala biti brezplačna. Kdo bo poslal pismo Jankoviču?

1. cene avtobusov so spet druga tema [↩]

V nekem stanovanju zid krasijo nastajajoče kolaž izrezljanke, ki sestavljajo dekor stene ob oknu. Zadevo moraš pobližje pogledati in oko kaj kmalu zapazi znane obraze, ki morebiti ponazarjajo tudi kvazi politično usmerjenost stanovalcev. Najbrž se bo na steni pojavil še kak znan motiv, ko se dokupi novo časopisje.

Sedim na kosilu v eni izmed ljubljanskih štarij, ki podpirajo študentske bone, in ki je nadvse blizu kliničnega centra. Tako blizu, da vanjo zahajajo tudi reševalci. Tisti, ki vozijo rešilce in tisti, ki so zelo izurjeni za pomoč direktno na terenu, torej poznavalci prve pomoči. Tokrat se jih je pri sosednji mizi nabralo kakih sedem uniformiranih, ki so si privoščili malico.

Ravno ko so prvi že dobili hrano, pa izza kota priteče natakar in jih poprosi za pomoč. Neko ubogo revše si je bojda preklalo roko in krvavi. Sicer ne vem, kako je taka poškodba mogoča med jedjo, a očitno je, tako da sem od sedaj tudi sam bolj previden med hranjenjem. Natakar jih torej poprosi, naj nekdo od njih pomaga in jo zapelje v klinični center, ki je, kot že omenjeno, nedaleč stran. Že lastni refleks bi te spodbodel in z znanjem, ki ga posedujejo reševalci bi pomagal v trenutku. Oni pa so najprej kar malce pogledovali v mizo, nato pa izjavili: “Pokličite na centralo, mi smo na malici.”.

Natakar kar ni mogel verjeti in je še enkrat razložil situacijo, a zopet brez pomoči. Kako je poškodovanka kasneje prišla do pomoči mi ni znano. Obnašanje reševalcev pa si zasluži črno piko, katera je prišla v obliki mične kelnarce, ki je začela besneti nad njimi. Tudi meni je tako ignorantsko vedenje nesprejemljivo, saj pomoč do poškodovanega ne bi smela biti samo biznis in politika. V času malice pa že ne bom delal. Tudi jaz ne bi, ampak v primeru te službe pa jebemti da moraš priskočiti na pomoč. Ko je uslužbenka gostilne končno nehala z moralnimi opazkami in odšla, so se začeli pogovarjati med sabo in se sami sebi opravičevati, ter si dajat potuho v smislu: “Pa saj si ni roke odrezala, v tem primeru bi pa že pomagali”. Ja shit no ljudje…

Za kazen pa so v gostilni našli zanimiv način. Reševalci namreč jejo na študentske bone. Ne vem če so študentje, ali pa imajo samo domenjeno in priskrbljene bone, ker so pač redne stranke. Rekli so jim, da naj pokažejo študentsko izkaznico ali indeks, katerega seveda noben ni imel in vse so morali plačati v gotovini, saj jim bonov brez potrdila niso vzeli. Reševalci pa taki…

V četrtek po literarnem večeru na Metelkovi (poezijo je bral Andrej Rozman - Roza) sem se ustavil še na obvezni fast food za lahko noč. Zasedel je kebab, bolj natančno varianta jufka. Vse je nekako bilo v najlepšem redu, razen pač dejstva, da jesti ponoči, pred spanjem in to eno težjih hran sploh, ni najbolj zdravo. Naslednji dan sem na srečo ravno lepo opravil študijske obveznosti in po prihodu nazaj v stanovanje sem začenjal dobivati malce funky občutek. Zaspal sem.

Prebudil sem se s totalno divjim želodcem in črvičilo je. Zabavno ni da ni, in sledil je prvi obisk wc-ja. Zatem sem se lahko le še ulegel in zopet prestavil moj odhod domov v Kranj. Drugi obisk wc-ja je bil že maratonski in premišljeval sem o opciji, da bi si v kopalnico inštaliral TV in večer preživel kar na školjki. Ob kakem kvalitetnem filmu bi bilo sicer pasje počutje spremenjeno v relaksacijo. Še pop-corn in smo.

Na srečo sem se domenil za prevoz, kajti skakanje po vlakih in hoja gor in dol s potovalko bi bila v dani situaciji morilska. Celo pot me je vijačilo in krivec je bil določen. Jebeni kebab in najbrž kaka teden dni stara majoneza, katere namen je očitno tudi zagotavljanje pestrosti v naslednjih dneh. “Bam!”, stopim skozi domača vrata in prva postaja je bil valda spet wc. Tokrat že lepo doma in misija premika je uspela. Vrtinčiti po trebuhu pa me ni in ni hotelo prenehati. Toaletne prostore sem v grobem seštevku obiskal kakih desetkrat. Tudi noč je bila kar aktivna, saj se zbujati na vsaki dve uri in iskati udoben položaj, zatem pa se sprehajati do sanitarij in skrbeti za fis kulturo, dobro izraža tudi v jutranjem počutju. Pa še mrazilo me je, saj je očitno organizem vsiljive snovi hotel premagati tudi z povišanjem telesne temperature. Kdo si ne bi želel tako divjega petkovega večera.

Eh… saj sem v Benetkah že skoraj neštetokrat bil. Danes, ko bi moral iti že ob 6 zjutraj na avtobus, pa jih bom pač zamudil. Najlepša hvala za tako mega kebab. Moj obisk beneškega bienala je pač zamenjala moderna stvaritev sama. Kompozicija pohodov na stranišče in leganje nazaj v posteljo, zavito v kuliso obupnega počutja. Contemporary¹!

Ta zastrupitev me je zmotila tudi zaradi dejstva, da s hrano med skoraj 3 mesece trajajočem pohajkovanju po jugo-vzhodni Aziji nisem imel problemov, pa vsi strašijo kako moraš paziti. Ljubljani pa same čestitke. Greš na jufko, za katero te denarno oberejo, kot bi jo naročil v Tokiu, in ti zjebejo prebavni trakt u nulo za kak dan ali dva. Na kebab, vsaj v to burekdžinico, ne grem več. V Benetke pa očitno kdaj drugič.

1. In its generic sense, living, occurring, or existing, at the same time; often also used as a synonym for “modern” [↩]

Zopet tale soočenja, ki na dolgočasni ponedeljek padejo v program. Tokrat se je dogajalo na nacionalki. Kar me je malce bodlo v oči je bila scena, ki je zagotovo marsikoga spomnila na straniščno desko, kandidati pa so bili posajeni po njej. Veliki monitor na katerem so vprašanja pogumno zastavljali krajani iz Zgoš (emmm?!), pa je izgledal kot kotliček, bodoči predsednik in bodoči poraženci volitev pa so govorili direktno v stranišče. S to sceno je čisto možno, da so genialni saboterji na RTV-ju hoteli opozoriti na kvaliteto debate in pomen besed, ki jih izrekajo kandidati, katerih večina se sploh ne zaveda, da ima predsednik v principu minimalno funkcijo. Opozorili so na način, da so vse besede direktno za v stranišče torej za v kanalizacijo, ali pač greznico, nisem seznanjem z odtoki na RTV-ju. Sicer je to malce kruta obsodba, ker v vseh primerih izjave niso slabe in so v nekaterih celo na mestu, je pa večina že tolikokrat slišana, da gre direktno skozi uho in se pozabi v trenutku, ko je bila slišana. Vedno iste finte, in vsi se zavedamo, da se kaj veliko navkljub poslušanem v predvolilnih bojih ne bo spremenilo. Še slabše, po tolikokrat slišanih enakih stvareh bomo na to postali preveč odporni in se za te probleme sploh ne bomo več zanimali. Ko slišim za Strojane, se najprej spomnem na oponašanje v Radiu Gaga, in sploh ne več, da so totalno nepošteno v teli bedni situaciji.

Ah ja… pač zopet je napočil začetek študijskega leta in to je stresno obdobje, zato se vtikam v stvari, v katere se morda v povprečnih dneh ne bi. Anyway… straniščna školjka ja. Poglejte si fotko, ki je naravnost fantastična! Najbrž zato, ker sem si oddajo ogledal na TV-ju ki je star skoraj toliko kot jaz. Dela pa! In sploh ne slabo, le fotogeničnosti mu manjka. Na koncu pa je voditelj Slavko Bobovnik - Bobči potegnil vodo.