ziv dolgcas

Kot omenjeno v prejsnji objavi sva Tbilisi zapustila in se podala na pot globoko v Kavkaz. Prvi plan je bil iti z marshrutko, vendar sva na metroju srecala nizozemca Marka, ki nama je predlagal “taksi”, kjer si trije lahko lepo porazdelimo stroske, ki so znasali kakih 10 eur na osebo za 180 kilometrsko pot. Vozilo v katerega smo se vsedli je biu totalno razsut predpotopni golf za katerega skoraj ni bilo verjeti, da bo sposoben doseci cilj. Sprva smo se ustavili in nakupili 2 rezervni kolesi, kar je nakazovalo na burno pot. Naprej so sledili problemi z vzigom, ko pa smo le speljali se je cela kabina zadimila in iz motorja se je kadilo celo pot, tako, da je bila situacija sila neprijetna.

Nasa pot je vodila po vojaski cesti cez Kavkaz, ki pelje po cudovitih dolinah in mimo fascinantne pokrajine obkrozene z revscino ljudi ter na nekaterih predelih le kilometer stran od sporne Juzne Osetije. Ob poti so stali stari tuneli, ki naj bi jih gradili vojni ujetniki, ki jih je zajel Stalin. Sofer je bil pravi model, sicer ni znal niti ene angleske besedice a tudi meni se je, poleg Tine, ruski jezik pocasi ze zacel razpletati. Predlagal nam je da nas za ekstra 5 larijev (2 eur) na osebo pelje do zaprte ruske meje in po parih munutah smo ponudbo sprejeli. Tamkajsnja situacija je sila zapletena in voznja preko teh krajev je na case kar malce nelagodna. Tudi sofer je kdaj pa kdaj omenjal cecenske teroriste, ces da se nahajajo preko hribov mimo katerih smo se vozili. Preden smo dospeli do zaprte meje smo se peljali se mimo mesta kjer je v sotesko pod obupno cesto pred kakimi 10 leti zgrmel osetijski avtobus poln ljudi in prezivelih ni bilo. Meja je popolnoma opustosena in na zadnji tocki nam sofer ni pustil da oddidemo iz avta, saj je rekel da je lahko nevarno in da smo najbrz opazovani. Tudi fotografirati ni pustil, a nama z Markom je vseeno uspelo 1x pritisniti na sprozilec. Kakih 500 metrov od meje pa smo si lahko ogledali carinske objekte in ostale tehnikalije, ki jih meja potrebuje. Zanimivo je bilo takole stati na tocki, kjer je par kilometrov v eno stran zloglasna Cecenija, na drugo stran zopet vsak dan bolj napeta Juzna Osetija, ter celotna trenutna situacija med Rusijo in Gruzijo je dajala poseben obcutek delcka nevarnosti, adrenalina in gorske silhuete na relaciji Kazbegi - Vladikavkaz, ki je prvo mesto na ruski strani. Vrnili smo se do Kazbegija.

Naslednja akcija je bila z nastanitvijo saj smo se znasli v neki hisi, kjer se je zacelo mucno pregovarjanje v ruscini, in ker se nismo mogli dogovoriti, da bi radi pogledali se ostale moznosti smo se tam nastanili. Pohistvo in detalji so spominjali na preteklost vsaj 50 let nazaj, a prostore katere smo imeli so bili za tako ceno kraljevski. Placali smo dobrih 10 eur po osebi, vkljucen pa je bil tudi zajtrk in vecerja. Zaradi nas je celotna familija spala natlacena v eno sobici, mi pa smo imeli dve komfortni sobi.

Sledil je sprehod po Kazbegiju na katerem smo naleteli na nadvse carobni pogled. Zaradi preteklega dezja so reke narasle in krave so s pasnika morale preko. Na robu struge so se zbrali domacini in opazovali dogajanje mimo pa so korakale krave, ki so nevarnost uspesno prestale. Vse pa je bilo vkljuceno v silhueto bozanske doline in preko 4000 metrov visokih vrsacov Kavkaza z zasnezeno goro Kazbek, ki se dviga preko 5000 metrov. Vpogled v zivljenje domacinov in neponovljiva izkusnja.

Za naslednji dan sva se z nizozemcom dogovorila, da pojdemo do ledenika Ortsveri, ki se vije po pobocju Kazbeka. Nase izhodice je bilo na 1750 metrih, nas cilj pa malo nad 3000 metri, torej nas je cakal kar kvaliteten vzpon. Zbudili smo se ob solidni 9 uri zjutraj in do 10 ze bili na poti. Prva postaja je bila cerkvica svete trojice, ki stoji nad Kazbegijem in dodaja k carobnosti panorame. Vzpon do cerkvice je bil zelo strm in porabili smo dobro uro. Naprej pa po pasnikih proti gori Kazbek. Pri cerkvici smo naleteli se na dva poljaka tako da je ekspedicija dobila se 2 nova clana. Pot se je vlekla in vlekla preko strug ledeniskih recic in po dodatnih 4 urah hoje smo uzrli bozanski pogled na ledenik pred z oblaki pokrito goro Kazbek. Sicer zelo utrujeni smo sklenili, da bi radi dosegli ledenik in pot nadaljevali, Mark pa je omagal in se obrnil nazaj v dolino. Po dodatni uri hoje nam je nacrte prekrizala presiroka reka zaradi nedavnih nalivov in preckanje je bilo prenevarno zato smo obrnili. Bili smo tudi ze zelo pozni, saj bi pot do ledenika utegnila trajati tudi do 2 dodatni uri. Po zemljevidu, ki smo ga kupili v Kazbegiju sodec, smo mejo 3000 metrov vseeno dosegli in zame je bil to kar precejsen dosezek, saj take visinske razlike do sedaj se nisem presegel. Z rahlim glavobolom in popolno utrujen sem torej z ostalimi odsel po isti poti nazaj. Kmalu pa sem nam je pridruzil tudi pes, za katerega smo kasneje izvedli, da hodi po gori gor in dol in se pridruzuje mnogim popotnikom ter nekaterim sledi celo do vrha na 5000 metrih, za dosega katerega so potrebni 4 dnevi. Racunica v dolini je nanesla, da smo hodili celih 9 ur. Mark je ze bil za mizo, ko sva s Tino dosegla nase prenocisce, jaz pa sem ozel majico in se prepustil vecerji, ki sem si jo ta dan posteno zasluzil. Po vecerji smo vsi kot ubiti zaspali.

Danes, torej 17. julija, je sledila pot nazaj po soncnem Kavkazu in med potjo smo se kar trikrat ustavili za menjavo koles. Dva smo menjali ze po 20 minutah voznje. Taka je pac cesta. Kazbegi je bil absolutno nor in slikovitost ter ozadje celotne zgodbe je bilo najbrz neponovljivo. Trenutno pa zopet sediva v Tbilisiju in se odpravljava v Stalinovo rojstno mesto Gori.

Obmejni objekti na meji Gruzija - Rusija.

Pogled preko doline in preckanje deroce reke.

Kazbegi in preko 5000 metrov visoki Kazbek v ozadju.

Ostale fotke so v dodani mapi Kazbegi, Georgia v galeriji.

Moda vsaj zacetka najine Gruzije so daytripi iz Tbilisija, saj so do sedaj obiskane lokacije najlazje dostopne preko te metode in ce bi ostala pri vsaki eno noc, bi izgubljala dragoceni cas.

Danes sva se torej po predlogu dveh latvijcev z njima in vodicem podala do Davit gareje od katere nisva imela niti najmanjsega pojma kaj pricakovati. Po krajsem spancu v avtu pa sem se prebudil v spektakularno pokrajino, ki jo v vodicih primerjajo z lunarno. Morda malce pretiravajo, ampak filing je bil definitivno na mestu. Po prevazanju preko travnatih hribckov, kjer je bilo drevo prava redkost smo se ustavili pri samostanu od koder pa je nevkreber vodila pes pot, po kateri sva se v tevice neprimerno obuta spopadla z moznostjo pohojenja kake kace strupenjace, ki jih bojda v teh predelih kar mrgoli. Na sreco nisva uzrla nobene, sva pa si podrobno ogledala kake 40 cm velika kuscarja, kateradva sta prejela tudi castno mesto v fotogaleriji.

Pot je poleg fantasticnih pogledov, ki so bojda vsebovali tudi teritorij Azerbaijana, saj je Davit gareja povsem na meji med Gruzijo in prej omenjeno drzavo, ponujala tudi vpogled v starodavno zivljenje menihov, ki so si svoja domovanja in sakralne objekte vklesali v zivo steno in te luknje se danes krasijo freske, gravure in podobno. To cudo so odkrili sele pred 50 leti, datirano pa je v 6. stoletje nasega stetja. Na sreco je pihal veter, drugace bi puscavska vrocina pot podaljsala in situacijo zagrenila.

Po vrnitvi iz pecin, nam je voznik svetoval, da namecemo se kak cekin in odpeljal nas bo v neznano proti SV Gruzije, kar smo pritrdili. Na sreco sta latvijca obvladala ruscino in je debata tekla nemoteno. Vodic/voznik ni premogel niti ene angleske besede. Voznja, ki smo je bili tekom poti delezni vsake toliko kvalitetno napenjala zile na vratu, saj ni manjkalo vratolomnega prehitevanja v skarjice, prehitevanj vozila, ki je ze prehitevalo in podobnih prvin nore voznje avtomobila katerega pogon ni bil bencin temvec plin, ki je bojda bolj ekonomicen, vendar na daljsi rok nehvalezno vpliva na motor.

Ob poti smo se ustavili za gruzijsko kosilo, ki je vsebovalo odlicen bel kruh zanimive tanke in podolgovate oblike malce sladkobnega okusa, omakico iz paradiznika, koriandra, cesna, cilija in skrivnoste substance, glavnina obeda pa je bil sasljik, oziroma zajeten kos mesa iz zara. Poplaknili smo z gruzijskim vinom katerega po teh pokrajini (Kakheti) hvalijo ze od vsega zacetka in je bojda poznan dalec naokoli. Tina ima z gruzijskim mesnim naborom malce problemov saj je za vegeterianco dokaj borno poskrbljeno, a jo je solata z prej omenjenim kruhom in omakico kvalitetno nasitila.

Naslednja postaja je bilo mestece Sighnaghi, kjer smo si zopet ogledali neko veliko cerkev in ogled nadaljevali v starem delu mesteca, ki pa poizkusa postati gruzijski st. moritz in je delezen intenzivne infrastrukturne prenove, ki bo bojda zadovoljila turiste. Ogled Sighnaghija ni bil nic posebnega, zato sva v senci cas prezivela ob lizanju sladoleda.

Plani… po preucitvi situacije, sva odlocila, da vojne v prihodnjih dneh ne bo, saj ni ne duha ne sluha o kakrsnihkoli konfliktih in napeti situaciji in tudi ostali popotniki, ki jih srecavava ne govorijo o kaksnih zadrzkih ob obisku Kazbegija, gorske pokrajine na severu ob meji z Rusijo ter samo nekaj kilometrov stran od sporne Juzne Osetije, zato se bova jutri najbrz podala tja za kak dan ali dva. Vec torej v nadaljevanju…

Takole izgleda glavni samostan in jame z “lunarnim ozadjem”

Vec fotk pa valda v galeriji.

Se vedno se nahajava v Tbilisiju in dobra novica je, da sem koncno prejel svoj nahrbtnik, ki mi ga je dostavil neki neanglesko govreci gruzijec. Naslednja dobra novica pa je tudi, da sem po hudem boju z czber cafeji uspel naloziti fotke. V prvem cyberu so mi prepovedali uporabo USB priklopa, ces da ne deluje, v drugem pa je slo vse skupaj kot po maslu. Se sreca, saj po Lonely planetu sodec Tbilisi premore le 2 obrata z dostopom na svetovni splet, ceprav vsebuje slabih 2 miljona prebivalcev. Fotke so TUKAJ.

Vrocina ubija in lepe so minute zjutraj, ko ti pot se ne tece v potokih. S Tino sva se za danes podala na izlet kakih 30 minut oddaljene Mtskhete, katere oblika je majhno mestece z priblizno 8000 prebivalci ter zajetna cerkev pod katero naj bi se nahajalo Kristusovo ogrinjalo. Skratka verske scene, ampak vseeno zanimiv daytrip.

Se na blog prilimam par fotk, kaj vec pa napisem ob naslednji priloznosti, saj se gre v staro mestno jedro na vecerjo. Aha… jutri greva v bojda hudo naravno zadevo Davit Gareja, druzbo pa nama bosta delala dva latvijca, ki sva ju spoznala v home stayu.

Tipicna Tbilisijska arhitektura z skoraj obveznimi Mercedesi.

Poizkusanje sirov na Tbilisijski trznici.

Gneca na marshrutki - javno prevozno sredstvo v obliki razsutega kombija.

Otroci preganjajo vrocino v “fontanah”.

Za ostale fotke pa kot receno pojdite v galerijo na picasi. Klikni TUKAJ.

Sicer pa sem dodal povezavo na Foto galerijo na vrhu strani. Ogromen gumb na desni strani glave bloga.

later…

Pot se je torej zacela in ze s Tino sediva v nekem cyber cafeju sredi Gruzijskega glavnega mesta.

Pot sva zacela v Zagrebu, nadaljevala preko Dunaja in pristala na zeljeni lokaciji. Preko Zagreba je bila karta zacuda skoraj se 1x cenejsa, kot ce bi let zacela na Dunaju. Dan pred odhodom so atmosfero malce kazile vesti iz teh krajev, saj je politicna situacija med Gruzijo, Rusijo, Abkhazijo, Juzno Osetijo ter ZDA precej napeta.

Ob pristanku pa me je doletela neprijetna vest, da se je izgubila moja prtljaga, torej nahrbtnik in trenutno posedujem le obleko, ki jo imam na sebi, potni list, denar, anorak, deznik, mobilec in Lonely planet. Celotno situacijo je se zakompliciralo uradovanje uradnih oseb, ki so prijave o manjkajoci prtljagi vzele,kot nic kaj resno stvar. Na sreco, pa sem se na lastno pest se oglasil pri okencu Austrian airlines-a, kjer pa se je modelcek stvari lotil dokaj profesionalno, popisal vse mozne obrazce, nakopiral potni list ter mi na veliko presenecenje v roke stisnil se za 100 ameriskih dolarjev lokalnega denarja (Lari). Zglasitve pri tem okencu mi ob prvi prijavi sploh omenjali niso. Seveda je nastala manjsa panika, saj je vse skupaj izgledalo dokaj brez upno. Se posebej ce vemo kaksni modni trendi se gibljejo po Gruziji, ce bom slucajno primoran nakupiti novo garderobo. Naslednji problem je bil tudi ta, da s Tino nisva vedela kje bova nastanjena, saj nisva v naprej izvajala nobenih rezervacij in uradu za upravljanje z problemi te vrste nisem mogel sporociti kam naj morebitno najdeni nahrbtnik dostavijo. Po odkritju prijetnega home-staya v okrozju Marjanishvili sem se trudil priklicati kontaktne stevilke a odziva ni bilo. Lastnica home-staya Dodo, ki na sreco govori dobro anglesko (kar je v teh predelih redkost) je stvar poduzela in zacela na svojo pobudo klicati na letalisce. Upam, da ji je uspelo, saj sva s Tino nastanitev zapustila ter odsla po mestu.

Na popoldanski kavi mi je neko ala stewardeso koncno uspelo priklicati in sem ji lahko sporocil svoje nahajanje. Dejala je, da naj bi jutri zjutraj preko Lufthanse iz Munchena le uspeli pripeljati mojo bojda najdeno prtljago. Svoj naslov sem Austrian airlinesom sporocil tudi preko odlicnega vmesnika za iskanje izgubljene prtljage na spletu, kjer prav tako pise, da je bil predmet najden.

Ja, Tbilisi… V zraku ni cutiti niti najmanjse napetosti in ne duha ne sluha o kaki vojni pripravljenosti. Najbrz je cela situacija trenutno res bolj skoncentrirana na Juzno Osetijo in Abhazijo. Bati se torej vsaj zaenkrat ni nicesar.

Samo mesto pa je zagotovo nekaj posebnega v smislu videza, saj te takoj pricakajo napol podrte hise, postrani sezidana poslopja, najslabsi vozni park, ki si ga lahko predstavljate (tako starih Lad v nasih koncih zagotovo ni ze 20 let), smeti se vlecejo po tleh, prehodov za pesce ni, crte na cestah so prava redkost, oznake v latinici pravtako, hisne stevilke slabo vidne, skratka srednji vek, v najbolj mondenih kavarnah vrtijo Rod Stewarda, mislim srednji vek. Po drugi strani pa je situacija privlacna prav zaradi te neprivlacnosti in daje neko vibro, da se nahajas nekje dalec. Za domacine tu si vecji tujec, kot recimo v JV Aziji, vsajpogledi so taki. Definitivno je Tbilisi mesto v katerem ne bi imel stalnega prebivalisca, niti vikenda ne, je pa zanimivo se tu pojaviti. “Svetle tocke” pa so zagotovo prijaznost vecine ljudi, majhne kavarnice v starem srediscu mesta in zanimivosti, ki se izrisejo, ce primerjas Tbilisi z recimo bolj domacimi kraji.

Se trznico se splaca omeniti, saj take ponudbe se nisem videl. Ljudje na pokrovih avtomobilov in na tleh prodajajo vse od kompasov, malih vojackov, racunalniskih misk, starodavnih gramofonov, plinskih mask, jedilnega pribora, feltne za avtomobile (obicajno dostopen samo 1 komad), daljinjskih upravljalnikov za TV in tako dalje. Vse te zadeve so seveda rabljene, vecina pa ima pridih vsaj pra letnega lezanja v smeteh. Tbilisi je kul.

Upam, da mi jutri zjutraj pripeljejo nahrbtnik, drugace ne vem kako bo sla situacija dalje. Zagotovo ne prav enostavno. Ce pa bo nahrbnik prisel, pa bova ze jutri Tbilisi zapustila in se po vsej verjetnosti odpravila v Mtskheto ali v Stalinovo rojstno mesto Gori. Ob prvi priloznosti prilimam se fotke, trenutno se moje kablovje za prenose podatkov iz fotoaparata nahaja nekje na relaciji Munchen - Tbilisi in mi zal ni dostopno.

info: - vse objave iz trenutnega potovanja se bodo nahajale pod kategorijo “trip: Transkavkazija”.

        - nekaj fotk bo prilimanih poleg teksta, ostale pa boste nasli na moji Picasa galeriji, ki je dostopna TUKAJ. (trenutno so not samo fotke iz JV Azije)

…ostalo v kratkem

Morda malce nepričakovano, a vseeno sva se ob 9 zjutraj s Tino znašla pri slapu Savica, od koder sva jo kanila mahniti do koče pri sedmerih jezerih. Kot bližnji veste, je moja kondicijska pripravljenost bolj ničelna in lotiti se take poti, tega zavedajoč, je kar malo lahkomiselno. Pa vendarle sem dan pred pohodom nakupil nove pohodne čevlje in se navdal s samozavestjo, ki je po polurnem vzponu kmalu zbledela. Komarča je začenjala grizti in terjati kaplice potu ter vse globje vzdihljaje, dokler naposled le ni zmagala in vrnila sva se v dolino. Zadnjemu delu stavka seveda ni tako in v dolino se kljub peklu nisva vrnila, temveč sem, vsaj jaz, še bolj zagrizel v navpičnico, ki se takoj vzpne za dobrih 600 metrov nadmorske višine, brez kakršnega koli položnejšega ogrevanja.

Bilo je hudo, skorajda nečloveško, vendar take pač gore so in take jih je potrebno premagati. Po kančku vrtoglavice ob pogledu iz odsekane stene na vrhu premagane Komarče, se je v gozdičku pred nama pokazalo prvo Triglavsko jezero - Črno jezero.

Čeprav je bila temperatura tudi na višini 1200 metrov blizu 30 stopinj, je zakon Triglavskega narodnega parka še vedno prepovedoval kopanje v jezerih, zatorej sem na skok v skušnjavo poizkusil pozabiti z nekajkratnimi pljuski hladne vode v obraz. Po kratkem vnosu energije sva pot nadaljevala naprej po gozdnati poti in čakale sta naju še kake 2 uri hoje do koče pri jezerih, ki pa je v željenem času le nisva dosegla, kajti markacija naju je po napačni presoji usmerila na stran pota in izgubila sva se, čeprav se tega takrat še nisva zavedala. Hodila sva in hodila, pot, za katero sva mislila da je pot, je kmalu začela postajati bolj zaraščena in nje odseki so vmes kar izginili. Tako sva hodila slabo uro, dokler naju naposled le ni ustavil konec poti in neprehodno šavje. Tam sva raztegnila 20 let star zemljevid in premišljevala, da morda res ni tako normalno, da že slabo uro nisva uvidela nobene markacije. Obrnila sva se. Po poti nazaj sva si celo postavljala človečke iz kamnja in si tako označevala pot po kateri sva hodila za vsak slučaj, vendar sva po dodatni uri našla razcep, kjer sva jo ubrala narobe. Na razcepu sva malce sedla, saj so meni, neizkušenemu gorniku, že pošteno pojenjale moči, pot pa je bila še sorazmeroma dolga, a po njenem končanju sva le uvidela zastavljeni cilj na 1670 metrih nadmorske višine. Dvojno jezero ob koči pri Triglavskih sedmerih jezerih.

Čeprav ni v skladu z zakoni, sva v to ledeno jezero vsaj malo namočila utrujene in navkljub novim pohodnim čevljem neožuljene noge, kar je prineslo tisto zaželjeno katarzo ob končanju poti. Po le nekaj minutah sva s Tino prišla na idejo, ki sva jo opustila že v dolini, da bi prenočila v koči, saj je naravna silhueta okolice prelepa in bi jo bilo škoda zapustiti po hitrem postopku, zato sva odprla denarnici in kazalo je dokaj slabo. Moje stanje je bilo pičel euro in 40 centov, na srečo pa je med računi sopotnica le našla ekstra dvajsetaka in tako je najim budget znašal 48,60 eur.

Prenočišče v koči na skupnih ležiščih stane dobrih 8 eur in z dodano ekološko in turistično takso nanese dobrih 10 eur po osebi. Dobila pa sva celo svojo sobo prav na vrhu koče s pogledom na jezero in na zgornji sliki je to najvišje okno pod špico strehe. Privoščila sva si še topel obrok in obhodila še jezero Močilec na drugi strani koče,

kasneje pa zaspala na obali Dvojnega jezera dokler naju proti koči niso spodile kapljice iz okoliških nevihtnih oblakov, ki pa so na srečo prizanesli trenutni lokaciji. Zgodaj sva zaspala.

Že ponoči sva poslušala glasove in prihode ljudi v najino sobo, ki bi naj bila le najina, zbudila pa sva se obkrožena s še kakimi šestimi osebki malo čez 7 uro zjutraj, ter po hitrih higienskih pit-stopih na terasi pojedla vsak svojo porcijo žgancev s toplim mlekom. Moji so bili zabeljeni, Tinini pač ne. Če so nezabeljeni žganci sploh žganci, si odgovorite sami. Po krajšem premisleku sva sklenila pot nadaljevati proti jezeru v obliki ledvice, za katerega sva mislila, da je le kakih 15 minut oddaljen. Hodila sva in upala, da se bo naslednja vodna kotanja prikazala za naslednjo razgledno točko, a ni se hotela. Hodila sva preko še preostalega snega in do Velikega jezera, imenovanega tudi Jezera v ledvicah, ki se nahaja na najvišji točki najine poti 1830 metrov, prišla po 45 minutah. Na tem predelu sva srečala celo svizca, ki je švignil mimo, enega pa sem zapazil samo jaz, ko je skakljal po kake 100 metrov oddaljenih skalah.

Od četrtega jezera je pot zahtevala povratek, saj je naslednje jezero preveč oddaljeno in bi zahtevalo še hujši gorski podvig. Nazaj do koče sva zopet hodila 45 minut in med potjo sem skoraj stopil na zvijajočega gada, ki se je smukal po poti. Pri koči pa sva se odločila, da nazaj ne greva po isti poti, temveč da se usmeriva na Komno in spust opraviva od tam, kar pa je pomenilo malce daljšo pot. Do Komne je od koče pri Triglavskih jezerih kake 2 uri in pol, pot pa se vije mimo treh planin in sonce ti krepko segreje zadnji del vratu, iz čela pa ti lije hladilna tekočina, ki ti zastira pogled na čudovite okoliše. Do Komne je mene zopet skoraj pobralo in upehan sem uzrl Bohinjsko jezero v dolini. Do tja pa je bilo potrebno opraviti še uro in pol spusta. Zagrizla sva v serpentine in pot opravila še kake 10 minut prej. In se vrnila na izhodišče pri slapu Savica, kjer sva kolikor hitro se je le dalo sezula čevlje, obula japanke in se odpeljala do obale Bohinjskega jezera, ki naju je sprejelo ter opralo pot s širokim in ozkim o-jem. Prvi dan sva tako torej hodila dobrih 5 ur, drugi dan pa še uro več, torej 6, in pri mojih kondicijskih trendih sem kar ponosen, da mi je uspelo. Potrebno pa bo v kratkem še iti v hribe, saj z dekletom čez slaba dva tedna odpotujeva v Gruzijo, Armenijo ter Azerbaijan, kjer bova naskočila kak Kavkaški vrh. Tudi objavo sem temu primerno malce podaljšal, da zopet povadim za objavljanje s potovanja.

………….

Žal s seboj nisem imel fotoaparata in sem za pričujoče fotke koristil kar mobilni telefon, zatorej je kvaliteta slabša.

Slika1: Črno jezero

Slika2: Dvojno jezero

Slika3: Koča pri Sedmerih jezerih

Slika4: Močilec za kočo

Slika5: Pot do velikega jezera

Slika6: Veliko jezero

Slika7: Ostanki snega

Minuli vikend sem na Bledu zasledil enega bolj mučnih elementov pri veslanju, še posebej če gre za tako hladno vreme, uskajevanje čolnov na startu, da so vsi do centimetra v enaki liniji. Šele, ko jih v rumene dežne plašče oblečeni reveži v minimalnih napravicah, ki se po dnu premikajo po nekakšnih tirnicah uskladijo, lahko glavni za mikrofonom zavpije GO! in se tekma lahko začne.

Sam sem se na Bledu mudil zaradi obiska Moritza, Nemca, ki sem ga spoznal nekje v džunglah Kambodže in sva ostala v stikih, in ker je bil v bližini se je odločil da me obišče. V tako slabem vremenu sem ga lahko odpeljal le na kremšnite. Tekme pa so se ob naši kavici kar vrstile in uboščki za uravnavanje čolnov so par ur sledili navodilom napovedovalca, ki je iz zvočnikov vpil nekaj v tem smislu:” Štirka bolj naprej!” Začuda pa ni bilo videti, da se tem dvoživkam godi kaj slabega, saj so nekateri poležavali kar z rokami v vodi in se takole na daleč, kar dobro imeli. Sam sem v puloverju nad katerega sem kmalu namestil še anorak komajda uspel regulirati neko primerno temperaturo, ako pa bi bil takole ves premočen pa vprašanje kako bi se mi godilo. Vprašanje tudi koliko se je Blejsko jezero že segrelo, a zagotovo ne dovolj, da bi ustrezalo takem početju. No sej toliko da boste vedeli, da ko Čop in Špik dobita kako medaljo, je nekdo poleg njiju še bolj garal, ko jima je spravil čoln v ravno linijo. Petka mal bolj nazaj!

Glede na to, da se je o enem največjih festivalih elektronske glasbe v Evropi že dodobra razpisal eden od štirih članov naše odprave, Rok - Krokz, sam tukaj ne bom preveč izgubljal besed, saj se je Krokar tu izrazil dostojno. Proper! Bil pa je to eden najboljših festivalov, kar sem jih obiskal. Naj line-up, naj organizacija, naj ozvočenje, naj filing. Drugo leto, ako bo čas in denar (vstopka 88 eur, pivo 4,5 eur - 1 eur, če prineseš nazaj plastični kozarec), se ga ponovno udeležim. Pod Kroksovim člankom najdete še film, ki ga je na festivalu posnel in zmontiral Erzo, ki je bil poleg Drme in Kroksa tudi član naše štiričlanske zasedbe.

Urban Art Forms je festival v Avstriji, ki je sicer še mlad, a z leti dobiva vse večjo veljavo. Tudi tokrat je trajal tri dni, za spremembo ob koncu maja in ne v začetku avgusta, kjer se je vsa ta leta časovno tepel z nemškim Nature One festivalom (to je bil tudi eden izmed razlogov za spremembo datuma). Začel se je torej v četrtek, s samo enim floorom in eno zvezdo (letos DJ Aphrodite) in brezplačno, to smo zavestno preskočili, kajti ostali dnevi so bili vsebinsko zelo »težki«.

Avtor članka: Kroks (za psilon)

Avtor videa: Erzo

Pa smo dočakali, sicer malce izven planov, saj se je na prvo mesto po izdelavi zavihtel boben in bas set. Reggae dancehall set pa je, kljub temu, da sem ga načel že mnogo prej, še vedno v fazi izdelave. Drum and bass set, se mi zdi celo lažje posneti, saj ga je morda bolj simple zavrteti kar tako iz prve in tudi manjša selekcija je potrebna, kot pri reggae zadevah, kjer sicer poteka vse počasneje a v sami sestavi mnogo hitreje, saj komadi dosegajo dolžine le dobrih 3 minut, kar je pri dramiču še 1x podaljšano.

Ja… posnel sem prvi mixtape. Seveda ni brez napak, tudi samo malo jih ni, a vseeno je toliko suveren, da sem ga sposoben objaviti na spletu v posluh. Če bi si kdo zaželel playlisto naj pokomentira želje, saj je tule v Ljubljani nimam in jo bom pred oči dobil šele konec tedna. Iz spomina sta mi odplavala kaka 2 komada. Itak bo pa set objavljen tudi na drajvu. Preden se posvetite poslušanju, kdor se že pač bo, pa naj še povem, da sem sila podoben set, malce daljši, izvajal na Izbruhovem bazenu kakih 10 dni nazaj.

Mixtape (povezava te vrže na stran, kjer je gumbek za dolpoteg):

http://www.dnbshare.com/download/Joste_selekta-DNB_selekshan_1.mp3

Evo flajer, kjer je itak ves info, ki ga potrebujete. Bi skoraj da rekel, da je tokratni flajer eden boljših sploh. Opazen, pregleden, jedrnat, enostaven, sproščen, duhovit pa še hud line up za pošizit. Poleg našega bobna in basa pa priletijo še BR Stylers in Mellow mood. Tudi ta letak je priletel na moj blog. Jutri na bazenu… be there or be circle.

Takole pa izgleda okoli 5 ure zjutraj, ko se na bazenu zasuka zadnji komad. Sicer se to dogaja večinoma samo na technu, na katerega je Kranj preveč napaljen in s kako drugo vibro kar malo težko narediš žur na takem nivoju. Sočasno z žurom na posnetku, smo mi imeli reggae v mali dvorani, kjer pa je bila udeležba bolj klavrna, še posebej v primerjavi z veliko dvorano.

Po regiju sem priletel pogledati še kaj dogaja v veliki dvorani in evo ga, fenomeni od fenomenov. Folk je odpeljan totalno in prav zanimivo jih je opazovati. Po eni strani kar precej smešno. Skoraj vsak je svoja zgodba in v vsakomur v katerega se zapičiš v posnetku se skriva neka krivina. Večinoma gre za nadrogirane modele s smešnimi gibi, kot da bi jih tresli krči, ali pa za kričeča dekleta. Še posebej všeč mi je punca na zvočniku, ki ga v nekem trenutku začne objemati in mu naklonu ljubezenski tretma. Skratka, že kar se glasbe tiče, mi techno ni preveč po godu, kar se tiče pa vibre in folka mi pa sploh ne diši preveč. Čeprov sej… včasih pa tut to sede pa itak ma vsaka subkultura svoje po svoje smešne elemente. Drum and baserji so čist odvisni od verbl bobna, ki jim razpolavlja telo, regijaši hodijo na mestu in tako dalje.