Venezuelski pogovor na Valu 202

21 09 2009

Včeraj se je na radijski postaji Val 202 odvrtel tale pogovor o Venezueli, ki ga je vodil in skupaj za oddajo Generator spravil Nejc Jemec, ki si za svoj prispevek zasluži vse pohvale, saj je dobro prekrmaril preko zajetnih 26 minut debate ob mešanem pivu v pivnici Kratochwil in iz njih izluščil dobrih 6 minut “highlightov”. Tole je morebitno še zadnji Venezuelski prispevek na tole moje medmrežno postojanko in upam, da bom temo uspel preusmeriti v kake druge, za nekaj časa bolj domače vode, čeprav že naklepam in kujem nov pobeg, ampak zaenkrat molčim kot grob. Radijskemu intervjuju sem, glede na to da gre za različico, ki jo je možno spremljati preko ekrana, dodal še nekaj fotomateriala, ki sem ga bil zbral na minulem popotovanju. Klikni na desno usmerjeni trikotnik…

YouTube slika preogleda

Preberi več o potovanju po Venezueli…



Napotki za potovanje po Venezueli

12 09 2009

Venezuela ni ravno najbolj sproščena počitniška destinacija in na čase zahteva precejšnjo mero zbranosti in delikatnih momentov, vseeno pa ponuja ogromno. Od komaj prehodnih pristnih džungel, slikovitih Andskih višavij do z divjo fauno nasičenih močvirij in rajskih peščenih s palmami obdanih plaž. Kot obljubljeno, sem sklenil da skupaj zberem nekaj izkušenj in nasvetov za vse, ki kanejo potovati tja.

Ena najbolj pomembnih stvari je zavedanje funkcioniranja finančnega sistema. Venezuela se namreč s Chavezovo politiko zapira in uvaja precej radikalne zakone, tako za lokalno prebivalstvo, kot tudi za turiste, in eden izmed teh je omejitev dostopa do tujih denarnih valut, kot sta dolar in euro. Domačini imajo na leto dovoljen okoli 1.000 (pozabil sem točno številko ampak tu nekje) ameriških dolarjev in še te lahko dobijo le z uradnim potrdilom. Lokalna valuta, Bolivar, pa v svetu ni priznana in je ne menja nobena tuja država. Posledično so domačini zaprti v svojo državo, saj si tuje valute, ki je potrebna za potovanje v tujino ne morejo pridobiti. Seveda pa to ni čisto tako preprosto in zato je vzcvetel črni trg s tujimi valutami, na katerem domačini za ameriške dolarje in tudi za eure ponujajo veliko več, kot pa bi dobili v kaki venezuelski banki.

Uradni tečaj za 1 eur je nekje 3 Bolivarje, za ameriški dolar nekaj manj, na črnem trgu pa se za 1 eur ponuja kar 8 Bolivarjev, za ameriški dolar pa običajno do 6,5 Bolivarja. Z menjavo svojega denarja na tak način tako torej vsaj podvojite svoj budget, če ne celo skoraj potrojite. Splača se torej v državo prinesti čimveč gotovine, saj na bankomatih dobite svoj denar zamenjan po obupni uradni valuti. Gotovino lahko zamenjate že kar na letališču, kjer kar mrgoli domačinov z ogromnimi poki denarja, vendar običajno ponujajo slabše cene kot drugje, najlažje pa si denar zamenjate v kaki posadi oziroma guest housu ali celo v restavraciji. Z majhno mero pazljivosti gre zadeva zelo enostavno skozi.

Če pa že niste uspeli v Venezuelo prinesti svoje gotovine pa tudi tukaj obstajajo alternative. Veliko posad (guest housov) in agencij ponuja menjavo tujih valut preko transakcije na njihove račune, ki so odprti v tujini. Midva s Tino sva tako menjala v Meridi in lastniku posade so Tinini starši nakazali nakazilo evrov na njegov račun v Španiji. Po približno treh delovnih dneh se je nakazani denar pojavil na njegovem računu, midva pa sva dobila Bolivarje po menjalnem tečaju 8:1.

Ko smo ravno pri denarju, je Venezuela, še posebej če svojo menjavo opravite na uraden način, precej draga država. Običajna prenočišča stanejo od 70 do 200 Bolivarjev za dvoposteljno sobo. Za bolj zahtevne pa cene na nekaterih predelih narastejo tudi do 400 in več za dvoposteljno sobo. Poceni alternativa je recimo spanje v visečih mrežav v zaprtih dvoriščih posad, kar običajno stane nekje 40 Bolivarjev, možno pa je ceno še spustiti, ponekod pa lahko prenočujete kar zastonj.

Tudi cene hrane so zelo elastične in odvisne od vaše lokacije. Za soliden obrok juhe in glavne jedi odštejete nekje med 20 in 40 Bolivarjev, pivo pa stane tam okoli 2 Bolivarja.

Glede na to, da je v Venezueli bencin skoraj da zastonj, saj njegova cena znaše 4 cente evra na liter, so avtobusni prevozi dokaj poceni in za recimo 600 kilometrsko vožnjo odštejete kakih 60 Bolivarjev.

Največ pa se običajno zapravi na organiziranih trekingih, ki so v Venezueli skoraj da nepogrešljivi. Teritorij je namreč ogromen in precej divji, obenem pa se brez vodiča tudi težko znajdete in težko tudi najdete tisto kar iščete, pa naj bo to orjaška anakonda ali slap skrit globoko v džungli. Cena za 4 dnevni tretma v močvirjih Los Llanosa tako znaša 850 Bolivarjev, v to pa je poleg vseh safarijev všteto tudi prenočišče in hrana. Za 3-dnevni obisk Angel fallsov pa pričakujte ceno okoli 1500 Bolivarjev saj je potrebno do tja leteti z letalom.

Dovolj o cenah, glede na prej omenjeno politično situacijo, je le ta precej neprijazna do tujcev. Zagovorniki Chavezove politike namreč niso navdušeni da se govorice o stanju znotraj države širijo navzven. Dodatna obremenitev za navezovanje stikov pa je tudi jezik, saj večinoma govorijo samo španščino in še to v precej zahtevni ultra hitri obliki. Za domačine so vsi tujci izven južne Amerike prebivalci ZDA. Torej gringoti in pričakujte da se bodo do vas tako tudi obnašali ne glede na to da ste iz Evrope ali iz kjerkoli drugje že. Seveda pa se najdejo tudi izjeme in srečala sva kar nekaj izjemno prijaznih ljudi, ki so naju sprejeli z odprtimi rokami in nama svetovali o vsem kar naju je zanimalo.

Večina turistov Venezuelo povezuje z visoko stopnjo kriminala in ta povezava dejansko ni kar tako. Kraje so nekaj vsakdanjega in to, da kradejo samo revni tam ne drži. To je pač njihova slaba razvada, kot so nama razložili nekateri domačini, zato je potrebno na svoje imetje dobro paziti in si ga pošteno razparcelirati in se izogibati razkazovanju. Sam sem sicer precej razkazoval svoj fotoaparat, ampak se na srečo ni zgodilo nič, bil pa sem kar nekajkrat opozorjen da naj ga raje pospravim in ne nosim na očeh ulice. Okradli so me dvakrat, enkrat prvi dan na podzemni železnici v Caracasu, drugič v Meridi v trgovini. Obakrat je bila bolj ali manj kriva moja nepazljivost in kraje so bile zelo dobro izvedene in neopažene. Kakih oboroženih ropov pa nisva zasledila in mislim da se za njih ni potrebno preveč bati. Najbolj neprijetno mesto kar se tiče kriminala je definitivno Caracas, ki velja trenutno tudi za drugo najnevarnejše svetovno mesto (lestvica je glede na število umorjenih na 100.000 prebivalcev; v Caracasu znaša kar 130), zato se ga je, če že nimate hude potrebe ali želje po obisku, bolje izogibati. Iz letališča greste lahko direktno v recimo Maracay ali v kako drugo mesto in tako svoj obisk Caracasa enostavno pozabite. Zagotovo pa si ga je ogledati zanimivo in ogled tudi priporočam,  z veliko mero treznosti in pazljivosti se vam kaj hujšega zgoditi ne more.

Lahko ste pripravljeni tudi na občasna opozorila o vaši varnosti, ki znatno pade ko se stemni in vas domačini velikokrat opozarjajo da ni varno biti zunaj in podobno, vendar se po najinih izkušnjah nikoli ni dogodilo nič resnega, včasih pa je vseeno če enostavno pozne ure namenite spancu in ne izzivate usode. Predvsem v mestih.

Zdravstvene razmere so sprejemljive, s seboj pa potrebujete le tista najbolj nujna preventivna in kurativna sredstva kot po drugih tropskih deželah. Če ne potujete južneje od Orinoka vam antimalarikov ni potrebno jemati, tudi recimo v Canaimi pri ogledu Angel fallsov antimalariki niso potrebni saj komajda opazite kakega komarja. Kdor pa potuje v pokrajino Amazonas pa je bojda priporočljivo, sam pa tistih krajev nisem obiskal. Povsod pa svetujem uporabo repelenta saj je na nekaterih predelih kar precej mrčesa.

Še en nasvet, boljši pohodni čevlji bodo zagotovo prišli prav za obisk Andov in tudi za Angel falls tako da se jih splača vzeti sabo.

To mislim da so tiste nujnosti na katere je dobro biti pripravljen in ne razumimo se napak, Venezuela je super destinacija za potovanje in ponuja nešteto divjih izkušenj, naravnih atrakcij, prelepih panoram, zanimivih ljudi in mega popotniško doživetje, spada pa med malce bolj zahtevnejše destinacije zato je super, če imate s potovanji že iskušnje, v veliko pomoč pa vam bo tudi vsaj osnovno znanje španskega jezika. Za nasvete o lokacijah znotraj Venezuele si preberite ostale objave iz te države, ogledate pa si lahko tudi mojo galerijo fotografij. Na voljo pa sem seveda tudi za vse dodatne nasvete.

Komaj čakam naslednji trip!



Pestra kontrola pred letom

21 08 2009

Po precej napornem potovanju nazaj domov (8 ur vožnja do letališča, 20 ur letališča v Caracasu, 9 ur letalo v Pariz, 10 ur hoje po centru Pariza, 1 ura spet letališče v Parizu, 1 ura letalo v Munchen, 1 ura na letališču v Munchenu in še 5 ur vožnje domov) sem v procesu aklimatizacije v domačo normalo.

Zanimivo je bilo na letališču v Caracasu, ogromno vojakov in cele racije. Še pred check-inom naju je ustavil vojak z avtomatskim orožjem, začel zasliševati kaj sva počela, kje sva bla, zakaj sva prišla v Venezuelo in po ogledu potnih listov naju je odpeljal v sobo za pregled prtljage. Iz čistega mira. Pred tem je sledil še skener, ki je pogledal v notranjost najinih teles v kolikor se ne bi v njih skrivali zavoji kake koke. Pregled prtljage pa je bil temeljit in mučen in ob ogledovanju brzostrelk na ramah “anti drogas” specialistov in ob merjenju direktno v moje noge nič kaj prijeten. Po pregledu pa je sledilo še podpisovanje listin o strinjaju s pregledom in odvzem prstnih odtisov. Med tem, ko so naju s Tino pregledovali pa se je nekaj pripravljalo.

Na mize v vojaškem pregledovalnem sektorju so postavili neke embalaže, ki so se izkazale za zaseženo drogo, ob mize so postavili razne panoje z vsebino kako je drogeraška mafija s svojimi predelanimi hummerji, bazeni pred svojimi haciendami in z lepimi ženami totalno socialno neprimerna. Prišle so še velike vojaške živine okitene z na desetinami činov in nakapljali so se še novinarji, snemalci, vojaški psi itd. Pozabili niso niti na piškotke, ki so jih umetelno postavili poleg zaseženih prepovedanih substanc. Po vsej tej procesiji pa so ven iz pregledovalnih pisarn privlekli štiri reveže z vrečami poveznjenimi preko glav, ki so ob vsej prej pripravljeni inštalaciji pozirali fotografom z vojaki z mitraljezi in z vojaškimi generali. Nesrečneži, ki so tihotapili droge, so mirno stali pred občinstvom, ki se je nabralo iz potnikov, ki so hodili po tem delu letališča. Nič kaj prijeten pogled.

To pa še ni bil zadnji pregled, po dveh rentgenih na klasičnem preverjanju pred letom, smo naleteli na nove vojake, ki so nas pričakali le kakih pet metrov pred vrati v letalo. Tukaj so šli še v večje ekstreme, ljudem odpirali torbe, z nožem rezali razne škatle s piškoti in jih vohali ter poizkušali, da ja ne bi kdo kake lepe škatle prinesel kot suvenir v domače kraje.

Caracas airport

Objave sledijo tudi od doma…



Obala severovzhodne Venezuele

13 08 2009

Za zadnji del potovanja po Venezueli sva se odlocila raziskati obalni del na severovzhodu drzave in ker bo potrebno od tam priti se nazaj do letalisca v Caracasu sva zacela kar pri najbolj oddaljenem delu, tako da se potem v principu samo vracava proti Caracasu. Avtobus iz Ciudad Bolivarja naju je v precej neprijetni voznji vozil kakih 8 ur, peljala pa sva se mimo Puerto la Cruza vse do Cumane, do koder sva prisla nekaj cez 10 uro zvecer in od koder nisva mogla vec nadaljevati tako da sva tam prenocila. Zopet taksi iz terminala in v center mesteca, kjer sva nasla majhen hotelcek in vec ali manj hitro zaspala. Voznik taksija naju je opozoril da na ulicah ponoci ni varno hoditi zato sva ostala znotraj hotelcka in si privoscila vrecko cipsa za vecerjo/kosilo.

Da bi naslednji dan vsaj malo izkoristila sva se sprehodila po Cumani, ki je bila ustanovljena leta 1521 in velja za najstarejse mesto na juzno ameriski celini. Skoraj vzporedno z obalo se vije polotok Araya, na katerem se nahajajo velike soline, ki so bile v preteklosti precej strateska lokacija za evropske osvajalce. Za te soline so se borili tako spanci kot tudi anglezi in nizozemci, spanci, ki so naposled prevladali pa so tam postavili eno izmed najvecjih trdjav tistega casa, da bi zascitili soline, ampak jih je presenetilo hudo neurje, ki je soline povsem poplavilo tako da so bile neuporabne. Trdnjavo so ob zapuscanju razstrelili z vsem smodnikom, ki so ga premogli, da ne bi padla v roke nasprotnikov, a je bila tako trdna, da vecina se vedno stoji. To trdnjavo sva si odsla pogledat, se odpeljala do pristanisca, kjer sva se usedla na majhno ladjico, ki naju je zapeljala do mesteca na polotoku, kjer sva skocila na tovornjak, ki naju je odpeljal do trdnjave pod katero je tudi plaza na kateri sva se mudila in preganjala rakovice po sprehajanju po razvalini. Zelo zanimivo je bilo tudi opazovati pelikane, ki so strmoglavljali v morje ter lovili ribe. Na plazi sva bila sama in edina in kopanje v Karibskem morju med pelikani naju je vsaj malo sprostilo pred nadaljevanjem poti.

Nazaj v Cumano sva odsla po istih kanalih kot sva prisla, potem pa zopet na terminal avtobusov, kjer sva poizkusala dobiti prevoz v mestece Rio Caribe se bolj na vzhodu. Avtobusa ni bilo, uspela pa sva si zagotoviti sedeze v por puestu, nekaksen taksi, v katerem placas sedez in ne celega avtomobila, ampak problem je v tem, da oddide ko je poln. Tako sva cakala na terminalu in za najin prevoz sta prisli se dve domacinki tako da smo se odpeljali. Ampak ne v Rio Caribe, v Carupano. Carupano pa je eno mesto pred najino zeljeno destinacijo in po 4 urah voznje sva morala v Carupanu iskati nov prevoz. Vzela sva kar obicajen taksi in se vozila se kake pol ure in prispela v Rio Caribe, kjer sva kaj kmalu nasla primerno posado za prenocevanje.

Internacionalnih turistov tukaj skoraj ni, kar ni cudno, saj je pot do tukaj precej naporna, tako da je tudi informacije kaj poceti tukaj precej tezko pridobiti. Odsla sva v neko drugo posado katere lastnik je govorl anglesko in nama z veseljem vse razlozil. Rio Caribe je super odskocna deska za rajske plaze, ki se nahajajo v teh koncih, ampak prevoz do njih je zopet precej naporen. Avtobusov namrec ni, obstajajo pa pick-up tovornjaki, ki vozijo mimo edine bencinske crpalke na koncu mesta. Zvecer sva se malo sprehodila po mestu, zopet poslusala da je nevarno in razna podobna svarila, ki ti grejo pocasi ze precej na zivce, si privoscila pico in odsla spat.

Naslednji dan sva imela v planu obisk plantaze kakava in tovarne cokolade, do tja pa sva morala na pick-up, ki sva ga prestregla pri bencinski crpalki. V polomljeni spancini, ki se jo pocasi navzemava sva razlozila vse in pred plantazo nama je voznik ustavil in odsla sva na ogled. Spanscina je predvsem v Venezueli precej tezka za razumevanje, ker govorijo najhitreje v celi Juzni Ameriki in zadeva je precej zahtevna. Anglesko vec ali manj pa govorijo samo tujci, domacini pa ni variante in ravno to sreco sva imela da sva pri tovarni cokolade spoznala Maite, spanko ziveco v Londonu, posvojeno v Venezuelo, vcasih novinarko za casopis v Caracasu, ki se nama je z neizmerno energijo ponudila prevajati ogled plantaze in tovarne, ki ga je le za naju vodila domacinka.

Tudi tukaj je kakava ogromno in raste v senci velikih dreves, ki so posajena prav s tem namenom, saj kakav potrebuje vlago in senco za rast. Zopet sva poizkusila surov kakav ter si pogledala se samo predelavo v cokolado, vse skupaj pa nama je z izjavami ala: “I don’t need sex just give me the damn factory” popestrila najina tolmacka Maite. Po ogledu je sledila se poizkusina cokolade in preko debate naju je Maite celo povabila da naju zapelje do plaze po imenu Medina. To je to! Po informacijah v Rio Caribe si nisva mislila da bova tako enostavno prisla do Playe Medine, amak na potovanjih gre itak vse tako. Vozila je Maitina sestra in ob nabijanju regetona smo dospeli do razgledne tocke nad Playo Medino.

Itak klasika! Bel mikro majhen pesek, gigantske kokosove palme, ki so sestavljale kar cel gozdicek pred plazo, modro morje in vzpetine okoli plaze, ki so sestavljale zaliv v katerega so skrile ta koscek raja, ki pa zal ni ostal skrivnost. Ljudi je bilo ogromno! Ja, bila je ravno nedelja in tudi domacini se radi odpeljejo uzivat na plazo. Zanimivo pa tujega turista tukaj nisva srecala, samo domacini. Plaze so sicer po skoraj vseh standardih rajske, vseeno pa se mi zdi da je, kar se plaz tice, kaka Tajska se vedno boljsa izbira. Cel dan sva uzivala na plazi, si privoscila nekaj karibskih specialitet, pecene banane s sirom in kvazi ketchupom ter kokosovo mleko iz sveze odtrganega kokosa, kateremu sva od razpolovitvi pojedla se vsebujoce meso.

Prevoz nazaj v Rio Caribe pa je bil zopet uganka. Ampak ker je bilo toliko ljudi sva imela precej moznosti da bova dobila kak prevoz in to se je tudi zgodilo. Malo sva se poigravala s tistimi petdesetimi spanskimi besedami, ki sva se jih naucila in dobila prevoz v avtomobilu neke druzine. Ce so na kaj mahneni tukaj je to na glasbo. Glasno glasbo! Muska je povsod in tudi recimo druzine z otroci imajo prtljazne prostore avtomobilov rezervirane za ogromne zvocnike iz katerih nabijajo razne regeton hite. Prtljago vozijo na strehah. Nazaj v Rio Caribe in dan se je bil zakljucil s posedanjem na zaprtem vrtu posade.

Destinacija na katero sva bila namenjena dalje je bila Playa Pui puy, kjer sva nameravala tudi prenocevati. Prevoz do kakih 20 kilometrov oddaljene plaze pa je bil zopet trn v peti. Ob bencinski crpalki so nama zagotovili da prevoza na plazo Pui Puy ne bo vec tako sva tvegala in skocila na pick-up tovornjak, ki je sel v tisto smer in skocila iz njega na kriziscu cest, kjer sva morala zaviti proti plazi. A glej ga zlomka, cez 2 minuti je v krizisce zapeljal razmajan avtobus, ki je sel direktno na najino plazo. Po hribovitem svetu smo se vozili se kakih 20 minut, potem pa sva zopet uzrla lepoto iz razglednic.

Vec kot kilometer dolga plaza, palmini gozdicki, nizka trava in niti enega cloveka, mogoce se je sem pa tja nabralo kakih pet lokalnih otrok, ki so na improviziranih lesenih surfih lovili valove. Rajska plaza rezervirana za naju. Svoje prenocisce sva nasla eno minuto stran od plaze pri italijanu po imenu Ricardo, ki se je z svojo zeno preselil v ta koscek paradiza in ustvaril pravo hipi postojanko. Na majhnem hribcku je stala majhna hisica pokrita z palminimi listi, na verandi je bila napeta viseca mreza, iz stropa in sten so viseli okraski, poleg je bil s palminimi listi pokrit prostorcek za druzenje, postojanko pa je izpopolnjevala se majhna kuhinjica. Ricardo nama je razlozil kako stvari tukaj grejo: tukaj lahko spita, ce se hoceta tusirati je v temu sodu voda, wcjev nimamo, lahko uporabljata kuhinjo, elektrika je, pazita se komarjev, ker jih je ogromno, na koncu plaze lahko dobita vodo, drugace lahko pijeta kar naso ampak bosta imela verjetno drisko, ce sta lacna iz tal poberita kaksen sadez, odtrgajta kak mango, ce zjutraj pomagata ribicem vama bodo dali kako ribo. Prebrala sva se “navodila za uporabo” na katerih je pisalo recimo da je pametno pokositi travo preden postavis sotor, ker je tako manj verjetno da bos v sotor dobil kako kaco, tarantelo ali skorpijona, da obstaja ogromen voden objekt za umivanje, ki se imenuje morje in podobno. To je to in rustikalne pocitnice na rajski osamljeni plazi so se lahko zacele.

Spocila sva se in dva dni samo uzivala. Veceri so bili precej pustolovski saj se Ricardova rezidenca ponoci spremeni v zivalski vrt in tako sva lahko opazovala ogromne krastace, pajke, vsevrstni mrces, se udarjala po telesu zaradi pikov komarjev in opazovala ogromne zavaljene kuscarje, ki so lezli po kuhinji. Na case kar malo neprijetna scena, ampak pristno. Tino so dan prej se dodobra pojedle bolhe imenovane puri puri, ki jih je verjetno prinesla iz plaze in so se tekom noci kvalitetno gostile na njenih nogah. Pikov je imela vsaj 50! Ampak vec kot obupne srbecice, ki traja kak teden ni za pricakovati.

Ribicev nisva ujela, sva pa si dve veliki ribi kar kupila v majhni ribiski vasici in jih spekla na zaru. Les sva nabrala na obali, po nasvetu Ricardove zene pa sva ribe pekla na bananinih listih. Spet je vse gomazelo naokoli ampak ribe pa so bile vrhunske in tak je bil tudi zadnji vecer v bolj hipi maniri. Prevoz od tu pa je bil zopet stala. Eden in edini pick-up tovornjak gre od tu proti Rio Caribe na dan. In to ob petih zjutraj! To je edina sansa za odhod. Tako sva se zbudila ko je bila se tema in takoj sem obzaloval da Ricardove rezidence, razen prostora za druzenje in sobice v kateri sva spala, sploh nisem fotografiral, prevoz pa sva komaj ujela in zgodaj sva se znasla nazaj v Rio Caribe. Vse posade so bile polne, zato sva pot kar podaljsala in se odpeljala z avtobusom v Carupano od tam pa zopet mimo Cumane v malo, precej popularno bekpekersko mestece po imenu Santa Fe, kjer se nahajava sedaj in kjer sva si privoscila res ogromne sobane direktno na plazi v hiper urejenem resortu katerega lastnika sta ameriski par. Tako sva naredila ze skoraj pol poti nazaj proti Caracasu v kateremu morava zal direktno v Parque Central in se zopet pobijati po podzemnih zeleznicah in po ulicah da dobiva prevoz do letalisca. V Santa Feju pa bova ostala se dva dni, potem pa nazaj proti Evropi. Naslednjo objavco morebiti spisem ze od doma…

Vec fotografij je v novih stirih albumih v GALERIJI.



Canaima in najvisji slap na svetu

7 08 2009

Pozno smo se odpravili iz Meride, poslovila sva se se od Marca, najinega vodica do termalnih vrelcev in od Tonija, The Los Llanos mana, nakupila zalogo lokalne glasbe in prepozno smo se s Helgetom znasli na avtobusnem terminalu (vecina mest ima avtobusne terminale izven mestnih sredisc). Za naso lokacijo, Maracay (od koder nadaljujemo potem v Ciudad Bolivar) ni bilo nobenega avtobusa vec prostega. Z nekaj tekanja gor in dol po terminalu in z nekaj moledovanja smo prisli do resitve. Neki sedeci moz v agenciji je naposled uklonil in dejal da nam bo poizkusil uredeiti sedeze na ze odhajajocem avtobusu. Tako smo mu placali nekaj vec, on pa je po mojih videnjih enega potnika spravil dol z avtobusa, mu placal nekaj nasega deleza, drug sedez pa se je sprostil tako, da je drugi potnik sedel na stopnicah. Ni nujno da je bilo tako, ampak po videnjih in kalkulacijah se mi dozdeva da je ubral tako metodo in v zep pospravil visek placanega denarja. Podkupnina, kaj pa drugega, in ze smo sli. No ta avtobus ni sel v Maracay ampak v Caracas, tako da so nas po 10 urah na neki crpalki odlozili, da smo presedli v drug avtobus. Ta nas je odpeljal do Valencie, tam pa smo nasli avtobus za Ciudad Bolivar, ki nas je vozil od 9 zjutraj do 10 zvecer. Skratka, na avtobusih smo bili kakih 26 ur.

V Ciudad Bolivarju smo nasli res super posado po imenu Don Carlos, kolonialno opremljena, odprt atrij, leseno starinsko pohistvo, ogromno prostora, rastlinje, super atmosfera. Po aklimatizaciji in prespani noci pa smo se podali na ogled mesta. Barvite ulice, vsaka hisa je druge barve in vse v ravno prav naklonjen klanec, mirno, ena najlepsih Plaz Bolivar (v vseh Venezuelskih mestih je glavni trg poimenovan Plaza Bolivar) in siroka reka Orinoko ob kateri je mesto postavljeno in preko katere je se dve leti nazaj tukaj potekal edini most cez celotno skoraj 3000 km dolgo reko. Dve leti nazaj so zgradili se enega v Ciudad Gvajani. Kaj prida vec kot sprehajati tukaj se ni dalo, zato je ogled mesta v enem dnevu cez glavo.

P8015005_thumb.jpg

Ciudad Bolivar pa nam je sluzil predvsem za odskocno tocko v Canaimo, do katere se lahko pride le z letalom, odrocna vasica ob bojda (in kasneje tudi potrjeno) prelepi laguni z ogromno slapovi, med katerimi se nahaja tudi najvisji na svetu Salto Angel (Angelov slap), ki se imenuje po njegovem “odkritelju” Jimmi Angel-u. Slap se nahaja v tako globoki dzungli, da so ga roke civiliziranega sveta zares odkrile in zmerile njegovih 807 metrov neposrednega padca vode sele leta 1949!

Ze smo cakali na malem letaliscu in se posedli v kvazi cakalnici. Tukaj letala ne letijo po urniku ampak ko so na voljo, tako nismo vedeli kdaj bomo sploh odsli. Kmalu pa je po nas prisel neki osebek in gremo. Obicajen transport so 5-sedezne Cesne in tudi mi smo se popeljali s takim transportom. Pilot nam je nalozil prtljago in kmalu smo se znasli v zraku. Bilo je precej hrupno in okna niso vec najbolje tesnila, zato je bilo precej vetrovno. Vecino stvari v letalu je bilo dodobra razmajanih, ampak zadeva je kvalitetno nabirala visino in kmalu smo se znasli nad dzungelskim svetom polnim recic in vodnih lagun, ceprav je bilo tezko skozi goste oblake svoj pogled stegniti do tal. Leteli smo slabo uro in pol in po beznem preletu cudovite lagune ob kateri lezi Canaima pristali na mini letaliscu, kjer so nas ze prestregli organizatorji nasega izleta.

Mi smo imeli precej nestandarden izlet v Canaimo, standarden namrec znasa 3 dni in 2 noci s polnim programom, mi pa smo se izpogajali za se 2 dni vec v svoji reziji. Prvi dan smo se nastanili v dolocenem guest housu in hitro izkoristili prosti cas za obisk plaze ob laguni. In kaksna laguna to je. Mikro majhen bel pesek se razteza ob kvalitetno velikem delu recne lagune z temno rdeco, ob globjih delih celo crno vodo, na eni strani lagune bucijo mocni slapovi, ki polnijo to kotanjo obdano s palmami in dzungelskim ratstjem, posebnost pa so se palme, ki rastejo kar v vodi. Na celotni plazi nas je bilo vsega 6 ljudi in plavanje je sprva malce nesigurno saj ne vidis tal, si sredi dzungle, kaj ves kaj vse mrgoli v vodi, ampak resnica je, da je zivalstva v teh vodah bore malo. Gozd je tukaj tako star, da se mocno razkraja v vodo pri cemer nastaja veliko tanina in bojda malo za bujno zivljenje potrebnih mineralov, kar pomeni, skoraj mrtvo vodo. Bojda gre tukaj za enega najstarejsih zemeljskih predelov.

P8045308_thumb.jpg

Po kosilu smo se podali na prvo organizirano ekskurzijo, se posedli v coln in si poblizje pogledali mogocne lagunske slapove, ter se kasneje po krajsem sprehodu skozi dzunglo prebili se do naslednjih slapov. Salto el Sapo, katerega posebnost je, da se lahko sprehodis po polici pod njim. Fotoaparate smo pospravili v plasticne vrecke, oblekli kopalke in sli na enega najbolj silovitih tusev. Voda enostavno dere. Na drugi strani slapu smo se nauzili pogledov na okolisko dzunglo in nekaj savane ter se odpravili se nad omenjeni slap, kjer smo izvedeli da je bil nas pogled scena za snemanje filma Jurski park. Enke in dvojke! Jep, brahiozavri in triceratopsi z tekajocimi velociraptorji dejansko sedejo v celo sceno. Bolj prazgodovinsko sceno bi pa ze res tezko nasel. Posebnos pokrajine tukaj so se mizasto uravnane vzpetine poimenovane tepui, ki so ostanki najtrsih kamenin, ki so kljubovale sicersnjem posedanju ostalega sveta. Tako je svet, ki je tukaj nastal res nekaj posebnega. In te vzpetine, tepui, so svoje ravne vrhove ostro locile z visokimi stenami, kar je omogocilo na njih nastanek cisto novega sveta. Tako na njih najdemo rastlinske vrste in zivalstvo, ki ne obstaja nikjer drugje na svetu. Vsak ta tepui je konzervirana zgodovinska flora in fauna in nic cudnega ne bi bilo, ce bi na kakem, zgubljenem globoko v pragozdu, se vedno ziveli dinozavri.

P8025276_thumb.jpg

S Tino sva zacela  dva dni prej jemati atimalarike Malaron in plan nasega izleta, da gremo naslednji dan do najvisjega slapu na svetu, se je zvecer totalno postavil na glavo. Najprej sem jaz zacutil hudo slabost in zacelo mi je iti na bruhanje, vendar sem nekako vzdrzal. Ko sem se ulegel v posteljo pa je slo samo se na slabse. Bil sem delezen tudi vse hujse diareje, a v bruhanju me je sredi noci prehitela Tina, ki jo je prav tako popolno povilo. Tako je potekala noc, z rednimi obiski, na sreco latnih toaletnih prostorov v sobi in vedela sva, da do slapa ne bova uspela, vsaj naslednji dan ne. Zjutraj se je situacija samo se slabsala, sicer bruhala nisva vec, oba pa sva bila kvalitetno oslabljena in sam se postal se vrocicen. Tako sva oblezala. Trpela se naslednji cel dan, prebrala vsa navodila zdravil, ki sva jih imela, se jih skoraj naucila na pamet, zavracala obisk zdravnika, ki so nama ga predlagali, saj bi tam utegnila dobiti se kaj hujsega in cakala na boljse ure. Oba z vrocino, nisva vec vedela ali so to samo stranski ucinki antimalarikov ali pa je morda kaj drugega. S hrano se nisva zastrupila, ker sva jedla to kar so vsi ostali in zbolel ni nihce drug, da bi kaj zbolela bi bilo tudi malo verjetno da bi bila edina in to kar oba, tako da sva enostavno cakala kaj bo in ce se stanje ne umiri planirala obisk zdravnika naslednji dan. V tako odmaknjeni lokaciji je najbrz tudi zdravstvo na precej bornem nivoju in za kaj kvalitetnega bi morala leteli v mesto. No na sreco sem proti veceru se uspel prebiti do male trgovinice, kjer so celo imeli instant juho iz vrecke. Zmaga! V kuhinji sva prosila ce nama jo skuhajo in to je bil edini obrok dneva situacija pa je po tem zacela iti na bolje. Antimalarike pa sva pospravila na najtemnejsi konec nahrbnika z enim in edinim ciljem, prodaja naprej v Sloveniji, ker po takem dnevu jih jemala definitivno ne bova vec.

P8045297_thumb.jpg

Se dan kasneje sva se domenila da odideva z novo skupino do Angel fallsov, nekako je uspelo in po lezanju na plazi in sprehajanjem po majhni vasici in po gozdnih postah naokoli sva nabrala moci za odhod. Bil je to zadnji mozen dan in na sreco sva se domenila da ostanemo se 2 ekstra dni, drugace do Angel fallsov ne bi uspela.

Spet smo se posedli v coln in se odpeljali navzgor po reki. Itak je to turisticna atrakcija stevilka 1, zato ni cudno da skoraj vsi turisti, ki pridejo v Venezuelo pridejo v Canaimo, pa ceprav je potrebno priti z malim avionom in ceprav je v srediscu pozabljene in goste dzungle. Turistov resnicno kar mrgoli in colncki tako, kot na katerem sva bila midva kar mrgolijo. Je pa res, da v svoji reziji do slapa skoraj da ne mores, razen mogoce ce res globoko sezes v zep. Ze tour 3 dni in 2 noci te stane cca. 1600 bolivarjev, kar je po Venezuelskem tecaju (1600:2,9) 551 eur na osebo! (551 fakin eur!!!), po najin tecaju, midva sva menjala na crnem trgu 1 eur za 8 bolivarjev, torej 1600:8 je 200 eur na osebo, kar je se vedno ogromno, ampak niti blizu ceni po realnem tecaju.

Enivej, s colnom smo sekali brzice, uzivali v razgledu na tepuije, na slapove, ki kar lijejo iz njih in so enostavno ogromni, na crno reko, na neprehodno dzunglo, ki nas je obkrozala. Vozili smo se kake 4 ure po toku navzgor in naposled le ugledali svetovno cudno, Angelov slap. Zadeva je mastodontska! Tako je visok, da voda preden pride to tal ze napol izhlapi, kar ustvarja siroko meglico, ki naj bi se jo cutilo tudi eno miljo stran. Skupaj je slap visok 979 metrov, 807 metrov pa je direktnega padca vode.

P8055446_thumb.jpg

Na boljso razgledno tocko smo se podali pes skozi gosto dzunglo in v vlaznem in vrocem pohodu svicali kako uro in mastodonta uzrli v celotni lepoti. Zal je osoncen le ob jutranjih urah, tako da smo v njem uzivali le v sencni svetlobi, ampak tudi tako je pogled na njegovo visokost izjemen. Kolikor ti ze turisticne agencije z svojimi plani in direktivami in z preogromnimi skupinami ljudi priskutijo celo dozivetje, ne morejo pa ti priskutiti tega pogleda. Uzitek. Za tem smo se se sprehodili do spodnjega bazencka pod slapom, kjer smo se lahko se okopali in biti v vodi s pogledom na najvisji slap navzgor in cutiti tok, ki ga voda ustvarja je dozivetje, ki ga kljub masi ljudi, ki pocne enako ohranis na samotnem lepem delcku svoje zavesti.

Ja, soocenje s slapom se tukaj konca, odsli smo nazaj, s colnom preckali reko in se nastanili v base campu, ogromnem base campu, z kakimi 50 visecimi mrezami v katerih smo po vecerji prenocili. Spanec sredi dzungle je bil mega. Vse prerano zgodaj zjutraj (ob 7 uri) pa smo se ze zaceli pobirati nazaj proti Canaimi. Prezgodaj zato, ker bi bilo res lepo se uzivati v slapu, ki se ga vidi iz nasega base campa in ne prezgodaj zato ker je tezko vstati. Problem jutra pa je, da jeslap vecinoma v oblakih in se ga bore malo vidi. Vodici so bili neomajni in nam niso pustili cakati da se razjasni, da bi uzivali se v osonceni megalomanski lepoti in so nas nagnali nazaj na colne. Zdi se mi, da ne razumejo najbolje kaj tukajsnji turisti, ali popotniki, ali karkoli ze zelijo. Zdi se mi, da mislijo, da nam je bolj pomembno da imamo 3 dnevne obroke, klasicen wc, vse udobje, kot pa da dejansko lahko uzivama v naravni lepoto katero smo prisli pogledati. Non stop se hiti in taka izkusnja je pol manj toliko atraktivna, kot bi morala biti. Je pa res, da je tukaj tudi veliko turistov, ki jim je prav tako udobje na prvem mestu in sele na drugem mestu sama izkusnja z lokacijo.

Po zopet 3 urni poti nazaj s colnom v Canaimo, sva se zopet sestala s Helgetom (ki je slap obiskal 2 dni prej, midva pa zaradi bolezni nisva uspela) in pripravili smo se na odhod na letalisce na katerem smo kasneje cakali kake 2 ure in pol. Ja a ne bi bilo bolje ce bi te 2 uri preziveli ob slapu, ali vsaj ce ze ne na plazi v senci u izy! Skratka organizacijski kolaps in turizem je tukaj precej spremenil ljudi. Se 60 let nazaj popolnoma neodkrito pleme v srediscu nicesar se je spremenilo v zahodnjasko v denar usmerjeno srenji, ki se oblaci bolje kot mi, funkcionira na elektriko, kuha zahodnjasko hrano in svojo potrebo opravlja na zahodnjaskih ociscenih wcjih. Zanimivo pa je, da se se vedno tretirajo kot plemensko pozabljeno skupnost z globokimi tradicionalnimi in kulturnimi vrednotami. Ni to vec to.

Eno pa je, narava in lokacija je lepa za znoret in obisk se ti kljub zasluzkarski naravnanosti definitivno poplaca z pobegom v prazgodovino. V cas, ko so se ziveli triceratopsi, brahiozavri, ko so okoli letali pterozavri in v laguni strasili ihtiozavri.

Polet nazaj z letalom pa je temu dodal se piko na i. Brez oblacka in pogledi so bili taki, da si je sploh tezko predstavljati da je Zemlja lahko tako lepa. Pilot sicer ni bil podobnega mnenja, saj je 2 minute po vzletu poprijel za casopis, ki ga je bral do 3 minut pred pristankom.

P8065542_thumb.jpg

P8065566_thumb.jpg

Evo nazaj v Ciudad Bolivarju, kjer sva se poslovila s Helgetom in se odlocila da ne greva na planirano delto Orinoka, saj imava vodenih ogledov dovolj. Opravljava se na sever Venezuele, kjer bova poizkusala najti samoten otocek, ter spoznati kopno, ki naj bi ga kot prvega ugledal Kristof Kolumb, ko je odkril Ameriko.

Vec fotk (sicer neurejenih, ker zaradi veliko potrebnega casa za selekcijo in zaradi slabo kalibriranih monitorjev ne morem ravno delati najboljse selekcije) iz Ciudad Bolivarja in Canaime je v GALERIJI.



Venezuelska mocvirja Los Llanos

30 07 2009

Tezko je v petih dneh ustvariti toliko lepih spominov. Vse se je zacelo v popoldanskih urah, ko sva se s Tino pojavila pred agencijo Jammin, kjer naju je cakal najin vodic Marco in kjer smo se pripravili na prvo misijo, pohod na 3200m nadmorske visine, v hribe nad Merido, kjer se nahaja naravni bazen napolnjen z vroco termalno vodo. Pet minut preden smo odsli in sva odsla se v trgovino po najnujnejse, so mi izpred oci ukradli ocala. Neprijetno, glede na to, da odhajamo na pet dnevno pot, kjer ne bo nobene variante kupiti novih. Hitro sva odsla proti trgovinam, kjer bi si lahko kupil nova in namesto ocal (imeli so le cenena ocala brez zascite, ki se bolj skodijo ocem, kot ce jih sploh nimas) sva srecala nemca po imenu Helge. Ja, isti Helge s katetrim smo se srecali v Azerbaijanu, v vasici Xinaliq. Neverjetno, slisali se nismo celo leto, zatem pa se ujamemo sredi Venezuele. Ze dan prej ga je Tina opazila na ulici, vendar se nama je zdelo prevec neverjetno da bi bil to lahko on. Povedala sva mu za plane in odsla nazaj do jeepa, ki naju je cakal, za nama pa je prisel tudi Helge in domenili smo se, da bo sel tudi on z nami do Los Llanosa, tako da bo odsel naslednji dan in se dobimo na meeting pointu pod gorami, kjer naju itak pobere drugi vodic za pot do Los Llanosa.

Z jeepom smo se zapeljali visoko v gore, najbrz na kakih 3000m, zatem pa smo pes odsli na slabo uro dolg sprehod po gori in dospeli do mesta, primernega za kampiranje. Tam je ze bilo nekaj domacinov, ki so prav tako prisli kampirat. Postavili smo sotore in Marco nama je skuhal kurjo juho, ki je totalno sedla zaradi mraza in po krajsem pocitku smo v temi odsli do termalnega bazencka. Marco naju je zapustil tam in domenjeni smo bili da pride po naju cez 2 uri. Zunaj je bilo peklensko mraz in tezko se je bilo sleci do golega. Oba tresoca pa sva se potopila v bazencek. Toplota! Izvir tople vode bazen segreje na optimalnih 38 stopinj in uzivanje v samoti na 3200m se je lahko zacelo. Pogled iz bazencka je bil neverjeten, na miljone zvezd nad nama, pogled dalec v dolino, spodaj v Meridi je divjala nevihta, bila je tisina, le pljuskanje vode se je slisalo, za piko na i pa sva ravno ujela meteorski dez Leonide, tako da sva lahko iz bazencka opazovala na desetine utrinkov, ki so nama se dodatno popestrili ze tako neverjetno izkusnjo. Celi dve uri sva uzivala v bazenu, potem pa naju je, okoli 11 zvecer prisel iskat Marco, naju pustil da se zopet preobleceva, kar je bilo spet na meji prezivetja, saj je mraz podkrepil se mrzel veter, zatem pa smo se vrnili do sotorov. Tam smo se malo opazovali utrinke, debatirali o Venezueli ter se zabubili v vsak svoj sotor. Ampak spanec ni bil prevec enostavna naloga. Zeblo naju je do kosti! Tako sva se tresla skoraj celo noc, vmes zaspala za kake pol ure, nato zopet tresla, zopet zaspala, se zbudila in tako celo noc. Marco je rekel da je bilo 7 stopinj, vendar bi utegnilo zaradi vetra biti se bolj mrzlo.

P7264499_thumb.jpg

Zgodaj zjutraj naju je po odprtju zadrge pricakal soncen dan, pogled na najvisje Venezuelske gore, Pico Bolivar in Pico Humboldt, pojedli smo zajtrk in odsli nazaj proti cesti. Zopet dobro uro hoje, dobili pa smo se na kavi z voznikom jeepa proti Los Llanosu. V jeepu je ze bil Helge in pa stirje anglezi s katerimi si bomo delili trip.

Cakala nas je dolga pot preko gor proti mestu Barinas, do katerega smo se vozili kake 4 ure, v Barinasu pa smo pobrali se stiri Francoze, ki bodo prav tako delezni enakega treka. Zasedba je bila torej polna, 11 ljudi, kar se mi je takrat zdelo ogromno in nisem bil ravno navdusen, da si bomo s tolikimi ljudmi delili pot in itak bi na potovanju vse najraje imel cisto zase, ampak zadeva se niti ni izkazala slabo. Voznja naprej od Barinasa je potekala po nizini in dospeli smo v mocvirja Los Llanos. Ravnina, ptice, krave, zanimiva drevesa in sorazmeroma odlicna cesta je hitela mimo nas. Ko smo se zaceli blizati nasemu taboru pri Toniju Martinu je cez cesto tekel mali kajman (kajman je tukajsnji krokodil, za razliko od krokodilov pa so njegova prva hrana ribe, prva hrana krokodilov pa je meso). Zivalstvo je na splosno postajalo vse bolj na gosto posejano in do Tonijevega ranca sva s Tino na bregovih mocvirja nastela 10 kajmanov.

Ob izstopu iz jeepa pa nas je udarila nepredstavljiva vlazna vrocina, vsem je zacelo liti iz cela in majice so postajale mokre, vzdihljali o vrocini pa vse glasnejsi. Dobili smo hisko, v kateri je v krogu viselo 12 visecih mrez in to je bila nasa soba. Vsak se je zaboril za svojo viseco mrezo in postavil svoj ruzak spodaj. Neznosna vrocina in spanec je v mislih postajal misija nemogoce. Po vecerji, ki je bila enkratna, so delavci na rancu prinesli zaboj ledenega piva, ki je vsaj malo preganjal vrocino in misel na roje komarjev, ki so nas zaceli najedati.

Malo bolj smo se spoznali s celo skupino, odigrali partijo enke, spili cel zaboj piva, naceli novega. Ob poti na WC pa me je na tleh presenetil ogromen zuzek. Najevcji kar sem jih, in najbrz kar jih bom kdaj videl. Zival, kot dlan velika, je premikala prsni kos za dihanje, migala z svojimi nogami, ter strasila v vsej svoji debelosti ter velikanskosti. Poklicali smo Tonija, da bi nam obrazlozil kaksna zival to je, model pa je potegnil svojo maceto in jo razkosal na pol, ces da je to strupenjaca in lahko povzroci marsikatero preglavico v primeu da bi kdo stopil nanj.

Toni Martin je ornitolog in biolog, studiral je v Bostonu, vse svoje ostalo zivljenje pa je zivel v Canaimi ter v Los Llanosu. Zivali so nekaj kar obvlada, prakticno in teoreticno. Venezuelski Steve Irwin skratka.

Prva aktivnost dan kasneje je bil safari na colnu. Zelo kmalu po izplutju v mocvirje so nam nad glavami zacele skakati iguane, ptic je bilo nesteto in to toliko razlicnih vrst da si je tezko predstavljat. Caplje, sokoli, storklje, ibisi, ma svasta. Toni je vodil coln spredaj in nam z maceto utiral pot preko mocvirksega rastlinja. V drevju nad nami smo opazili kaco, ne spomnem se katera je ze bila, vem pa da njen ugriz povzroca gangreno. Opazovali smo lahko ogromno zelv, v vecji reki pa smo naleteli celo na sladkovodne delfine, ki so se vsake toliko casa pojavili v blizini nasih colnov. Toni je vsake toliko skocil v s piranjami polno vodo in pozkusal ujeti kako velikansko zelvo, vendar neuspesno. Prvi safari, wow!

P7274649_thumb.jpg

Po kosilu je sledil kratek pocitek, za tem pa drugi safari z jeepom. Nekateri smo se usedli na streho, drugi znotraj jeepa in odpeljali smo se po mocvirskih nizinah. Zopet smo opazovali kajmane, ptice, v drevesu opazili specega mravljincarja, po prodrtju globoko v planjave ranca v lasti enega od sosedov pa smo naleteli na skupine kapibar. Teh, najvecjih glodalcev na svetu, je enostavno mrgolelo. V skupinah kakih deset so tekali preko blatne ceste v vodo ter preko travnatih mocvirnatih planjav.

P7274722_thumb.jpg

Snake! Se je zadrla ena izmed na strehi sedecih turistk in Toni je zasijal. Rapido, it is an Anaconda, se je zadrl in skocil iz avtomobila. Tudi ostali smo opazili plazeco se gmoto, pripadajoco najvecji kaci na svetu. Toni je pristopil previdno, jo hipnotiziral z svojimi gibi ter napadel. Z roko jo je prijel za glavo, ter jo z drugo zacel obvladovati. Animal planet v zivo! Tudi ostali smo se priblizali ter zaceli raziskovati anakondo, veliko kake 4 metre. Vsi smo se jo dotaknili ter jo Toniju pomagali krotiti. Izlocala pa je obupen smrad, obrambna scena, ki je na mojih rokah smrdel se nekaj ur dokler si nisem uspel vsega skupaj posteno namiliti. Stik s prvo anakondo je bi fantasticen, nisem si predstavljal da ima tako mocne misice, ki se krcijo po celem telesu in ko si sam proti taki kaci je misicna masa najbrz kar nepremagljiva in nimas pogojev. Okej, Toni zna, nakljucni analfabet pa konca utopljen v mocvirju z zdrobljenimi kostmi.

Soncen zahod, ki se je prikazal preko mocvirja je bil sanjski. Mocvirja, ptice, odsevi obakov, tekajoce kapibare, kic! Vecer, ki je sledil je bil podoben prejsnjem, le da je bila temperatura zaradi obcasnih nalivov malce bolj prijetna, ceprav se vedno za crknt vroce in vlazno. Vsi smo bili navduseni nad prvim dnevom v mocvirju.

Naslednji dan smo po zajtrku in mocnem nalivu, tukaj je dezevna doba, zato skoraj vsak dan dezuje, kako uro potem preneha, popoldne zopet kaj pade in neha, osedlali konje in obotavljajoce sedli na njih. Sam sem jahal le v Azerbaijanu pa se to v bolj pocasnem tempu. Tukaj pa so bili konji pravi in po kratki Tonijevi razlagi smo odsli v vsej svoji nesigurnosti. Ne znam si predtavljat kaj bi se dogodilo ce bi konj pobezljal ali pa bi naletel na anakondo ob preckanju mocvirja, skratka, ne razmisljaj le uzivaj varianta. Kmalu sem se sprostil in bilo je kul. Konj me je kolikor toliko ubogal in proti koncu sem ga celo spravil v galop, sicer ne ravno full power ampak toliko da je bil res hud filing in toliko da mi je skoraj odpadla rit.

Z konji smo dospeli do rokava mocvirja, kjer je pol skupine ze namakalo trnke in lovilo delikateso in morilca mocvirij. Piranhe! Zamenjali smo se in poprijeli za trnke na katere smo nataknili surovo meso in iz vode je ze vleklo. Piranhe so tako agresivne in tukaj v taki gostoti da je prijelo po eni minuti in ze si izvlekel rdeckasto ribo, ki te je z svojimi ostrimi zobmi gledala iz visjega mesta na prehranjevalni verigi. Tudi Tina je hitro ujela prvo, vse skupaj pa sva vsak ujela 3, torej 6. Ne bi si zelel zaplavati v teh mocvirjih, nalovili smo jih celo vedro, kakih 25 ali 30. Moram pa se pohvaliti, da sem ujel najvecjo!

P7284878_thumb.jpg

Zopet klasika, kosilo, malce pocitka, kako pivo in odhod na naslednji safari. Toni je prisel z novicami da so njegovi delavci blizu nasega prebivalica opazili veliko anakondo. Zopet Rapido! Rapido! Vamos! in odpeljali smo se ter se ustavili le kakih 600 metrov naprej. Toni je stekel v mocvirje in ugledal posast. Preko zice, ki je namenjena kravam smo stopili v mocvirje, nekateri celo niso hoteli, ker je voda segala nad gleznje in obcutek biti v vodi in opazovati ogromno kacjo maso je bil to po kar sem prisel v Venezuelo. Adrenalin, nesigurnost, najvecja kaca na svetu, kljub spostovanju do kace in adrenalinu pa se mi je na usta narisal nasmesek. Vidis ogomno kaco pred sabo, svobodno, mocnejso od sebe, po drugi strani pa se se sprasujes, je morda v blizini se kaksna, ki je ne vidim in bom morda stopil nanjo. V dolzino je merila 6,5 metra. Zopet je Toni nakazal njegove sposobnosti in kaco smo kmalu ukrotili s skupnimi mocmi. V rokah drzati tako surovo misicno gmoto je neverjetno. Na splosno rokovati z zverjo direktno iz njenega naravnega okolja tisti pravi obcutek divjine, zajebi zivalske vrtove in kace, ki ti jih silijo okoli vratu. To je to! Toni je napenjal misice in dopustil pogumnim, da smo se slikali z kaco, Helge, ki je pravi dedec in tudi primerne kilaze in sirine pa je z kaco rokoval celo v svoji lastni reziji. Ostali smo bili se morda malo presibki in bi nas anakonda uspela premagati in lahko bi se zapletlo. Zadeva je mocna in divja.

P7284894_thumb.jpg

Napolnjeni z adrenalinom smo se usedli na streho jeepa in nazdravili z rumom. Zmaga! Los Llanos kot mora biti. Vendar nismo se koncali, podali smo se na lov za kajmani. Dolgo smo se vozili po mocvirjih in jih opazovali, vendar so kajmani izredno nevarni in ce je bila voda pregloboka je kajmana uloviti pretezko. Toni je bil tokrat previdnejsi in se ni hotel spuscati v take ekstremne podvige, med voznjo nazaj pa je zapazil mladica. Ni varjante da bi ga videl sam, on pa ga je videl kakih 100 metrov stran, vecerilo se je in bil je zelo majhen. Ampak, njegovo oko je navajeno takih stvari.

Kajmana je ujel z bliskovitim napadom z roko ter ga prinesel iz vode na opazovanje in razlago o njih. Sam sem ga prvi prijel v roke in drzati zivega kajmana direktno iz mocvirja je mega. Cudovita zival! Tudi vecina ostalih je rokovala z njim, zatem pa smo ga izpustili in poteseni odsli nazav v nas tabor, kjer smo zakurili ogenj in priceli se zadnjo fiesto. Pred fiesto, pa nas je pricakala vecerja in uganite kaj je bilo na meniju. Ja piranhe, ki smo jih nalovili dopoldne.

Ti trije dnevi s Tonijem se mi bodo globoko zarisali v spomin, bilo je res magicno in dozivljanje divjine tukaj je nekaj kar si do sedaj nisem znal predstavljati. Za to je potrebno oditi v tako dezelo, kot je Venezuela, v takih dezelah res dobis nekaj, kar bos v spominu nosil celo zivljenje in poslavljanje z Tonijem in z rancom na katerem smo prebivali mi je v grlu pustilo velik cmok. Pozabi na neugodje vrocine, komarjev, skrivljenega hrbta po spanju v viseci mrezi, na blatna in prepotena oblacila, na neobrito brado, vse to te ne zanima, v ospredje pride samo lep obcutek da si res dozivel nekaj, kar te napolni z neverjetno energijo. Toni je res car, in tudi debate z njim o Venezueli, o divjini, o tezkem prezivetju, o tezkem zivljenju zaradi politicnih razmer, o Chavezu, o Tonijevi druzini, so bile ucna ura, ki jo lahko nudi le vrhunski profesor.

P7284921_thumb.jpg

Trenutno sva nazaj v Meridi in se z Helgetom odpravljava proti Ciudad Bolivarju od koder letiva v Canaimo (drugace se v Canaimo ne da, no obstaja pot s colnom, ki traja 7 dni), tam pa zacenjamo novo pustolovcino v odkrivanju najvisjega slapu na svetu in dzungelskega sveta okoli, Salto Angel (Angelov slap).

Nekaj vec neverjetnih foto spominov je v galeriji. (2 albuma “Hot springs, …” in “Los Llanos, Venezuela).



Vasica Los Nevados

25 07 2009

Plan najem jeepa in odhod v Venezuelske gore se je zaradi vremena zjutraj zacel sesuvati. Dezevalo je in vse je kazalo, da bova ostala v Meridi in 3 dni pocela vec ali manj nic. Ko pa sva spila kavo in pojedla zajtrk pa se je zacelo jasniti in zopet sva odsla do voznika jeepa in vamos! Robo smo nalozili v jeep, poleg voznika pa sva bila potnika samo midva. Voznja se je zacela obicajno, z gneco na cesti. Tukaj liter bencina stane priblizno 4 cente, zastonj torej, zato vsi na veliko uporabljajo avtomobile in v mestih skoraj da ni ure, ko ne bi bilo gnece.

Pot pa se je kmalu zacela vzpenjati in po prvih pogledih na Merido so zaceli pogledi postajati vse bolj dramaticni. Ob prihodu na prelaz se je pred nami odprlo obzorje in uzivali smo v divjih oblakih, modrem nebu in z majhnimi pasniki, vasicami in cesticami razritih strmih hribih, ki so se dvigali tudi nad 4000m. Za prelazom pa je razgibanosti pokrajine sledila tudi razgibanost ceste. Na asfalt smo pozabili in luknje so postajale vse sirse, prepad vse globji in vse blizje vozilu, zacele pa so se pojavljati tudi miniaturne kapelice, ki so pripovedovale zgodbo o nevarnostih na cestah. Vsaka kapelica je bila namrec na mestu, kjer je kak jeep zdrsnil v prepad in seveda pokoncal vse vozece. Zopet totalno divja cesta, adrenalinsko. Ze lansko leto v Gruziji je bilo podobno (klik za lanskoletni gruzijski video). Ocitno nama tele ceste smrti kar sledijo.

Tudi letos sva posnela kratek video utrinek:

 YouTube slika preogleda

Video: 3 ure po taki cesti v eno smer in naslednji dan ponovno, v drugo smer…

Po dih jemajoci voznji pa se je pred nami pojavila silhueta cilja, vasica Los Nevados, ki lezi na 2500m nadmorske visine in z majhno cerkvico in belimi hiskami izpopolnjuje navdihujoce poglede na okoliske bregove in vrhove. V vasici je vsega samo ena ulica, tlakovana z velikimi kamni, vije pa se strmo v breg tako da sva ob iskanju posade (guest housa) posteno zasopihala. Po dveh neuspelih poizkusih se nama je nasmehnila sreca v posadi Guamanchi, ki nama je postregla z ogromno teraso prepredeno z visecimi mrezami, tipicnim centralnim atrijem z obesenimi zvoncki, slikami, ter prostorom za druzenje, kjer pa sva se druzila samo midva in domacini, saj drugih turistov v tej posadi ta dan ni bilo.

Oblekla sva se v malce bolj pohodniska oblacila, ki so tudi ledeno mrzlem vetru primerna in odsla na hajk po cestici, ki vodi naprej iz vasi. Pogledi so bili enostavno magicni in vse skupaj zares sproscujoce. Se dez, ki naju je ujel na poti, je bil bolj prijazne kot negativne narave. Od tukaj vodi pot do 3. postaje zicnice (nekje na 3700m se mi zdi), ki ne deluje, lahko pa nadaljujes kar na najvisji vrh Venezuele, Pico Bolivar, na 5007 metrih.

P7234297_thumb.jpg

Vecerjo in zajtrk sva imela v posadi vkljuceno, noc pa je bila ledeno mrzla zaradi nadmorske visine, tako da sva se v spalnih vrecah na zacetku precej pretresla, saj ogrevanja v sobah ni. Tudi ponoci sva se odpravila na kratek sprehod in kolicina zvezd je tukaj neskoncnokrat vecja, kot recimo v nasih koncih.

P7234391_thumb.jpg

Cez moj dolgi cas zaklopa, se je cez vasico zapeljal motorist.

Naslednji dan, sva odsla po enaki vratolomni poti nazaj, se zopet nastanila v Meridi, sedaj pa cakava da odrinemo na 5 dnevni treking. Gremo cez 2 uri. Javim se torej cez kakih 5 dni z najbrz zanimivimi zgodbami in dogodivscinami iz mocvirja Los Llanos.

Vec fotk iz Los Nevadosa je v galeriji!



Gorska Merida in srecanje z Njim

23 07 2009

Kot omenjeno sva se nastanila v gorskem mestecu Merida, ki slovi po najdaljsi in najvisji gondoli na svetu, ki pa trenutno zal ne funkcionira. Domacini sicer pravijo da zaradi popravilnih del, nekateri omenjajo politiko, dejstvo pa je, da trpi celoten turizem okoli mesta. Turizem pa je ena glavnih panog tukaj in to ne cisto obicajen pocitniski turizem ampak adrenalinski. Povsod ponujajo skoke s padalom, canyoning, rafting, izlete v gore in podobne stvari. No midva sva si tukaj splanirala izlet v mocvirja Los Llanos, ki slovijo po izjemni gostoti zivali. Naredila sva domaco nalogo in se pozanimala pri vecih agencijah naposled pa sva nasla moza s katerim bova to dogodivscino udejanjila. Ime mu je Toni Martin. Ce vam ime kaj dosti ne pove naj vam ga na kratko opisem.

Model je bolj Tarzan od Tarzana, bolj Crocodile hunter od Steva Irwina, ko gre Chuck Norris v mocvirsko dzunglo gre z fakin Toni Martinom, on je najvisja tocka prehranjevalne verige. Pokazal nama je njegov material, ko v recicah okuzenih s piranjami lovi krokodile in 10 metrske anakonde, ki proti njemu nimajo nikakrsnih moznosti. Silak skratka. Heroj.

Ponudba je sledeca: 5 dni in 4 noci treking. Dan 1: nocni pohod v hribe in kopanje v termalnih vrelcih, dan 2: voznja z jeepom preko gora do roba mocvirja in safari s colnom ponoci, dan 3: safari s colnom, safari na konjih, se en safari z jeepom, dan 4: lovljenje piranj se en safari, dan 5: gremo domov. Obljublja celo soocenje z kraljico vseh plazilcev anakondo, ceprav je trenutno dezevna doba in so poskrite na dnu mocvar. Obljublja na tisoce krokodilov, ptic, kapibar, drugih kac, skratka ce je kdo zbiral nalepke zivotinsko carstvo bo nekako tako, samo v zivo! Cena: 850 bolivarjev na osebo kar znese cca. 140 eur. No pa da vidmo kako se iztece, najbrz pa bo adrenalin lil v potokih in se bodo noge kar nekajkrat zasibile.

V Meridi sva nasla se eno zanimivost. Tukaj je namrec sladoledni bar, ki se je v Guinessovo knjigo rekordov vpisal, kot kafana z najvec okusi sploh. Po nekaterih podatkih jih imajo kar 900! Naj jih nekaj nastejem: meso, cebula, fizol, miss Venezuela, viagra, sir, kalamari, rdece vino, francoski rose, hamburger, pivo, you name it! Ok, hotela sva biti cimbolj izvirna in jaz sem narocil tistega, ki najbolj seka ven. Sladoled z okusom kalamarov! Tina je vzela sir. Dejansko so bili v obeh trdni delci kalamarov oziroma sira, in moja kepica je imela tisti prelestni vonj po mediteranu, tistega ko se usedes na pivo v marino in prismrdi izpod zasidranih bark. Yummie! Tudi sir je lepo pariral. Zal kafane kot celote se nisva poslikala, najina zadovoljna ksihta pa sva ob lizanju okusov, ki se ne bi smeli sploh dogoditi, ovekovecila za vedno.

P7214151_thumb.jpg

Hit poletja, kalamari v kornetu.

Najin guesthouse je pomirjujoc, s teraso z visecimi mrezami s pogledom na gore in s super zajtrkom. Danes sva si ogledala postajo gondole, ki zal ne deluje, odsla pa sva se v zivalski vrt kjer sva zasledila ogromno velikih mack, nekaj kac in opazila, da je standard obupen. Recimo lev ima tam okoli 10 kvadratnih metrov betona in to je to. Katastrofa.

No dovolj za sedaj, Merida je super destinacija, jutri oddideva za dva dni v hribe, za tem pa se pridruziva najvecjemu izmed najvecjih Toniju Martinu na dogodivscini v mocvarah Los Llanosa.

Nekaj fotk iz Meride je ze v galeriji!



Puerto Colombia in Chuao

21 07 2009

Sedim v cyber cafeju v gorski Meridi z zulji na nogah, s popikanimi gleznji in z opecenim hrbtom. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Misija “zapusti Caracas” je bila precej zapletena, vsaj mislila sva da bo. Najprej hoja po ulicah, podzemna, favele, neznana avtobusna postaja itd… Kakor pa je obicajno na potovanjih, pa se vse skupaj kar naenkrat spreobrne v najbolj enostavno zadevo. Na podzemni zeleznici sva spoznala dva nizozemca, ki sta imela s seboj domacina, ki ju je vodil na postajo in zdruzili smo se in kar naenkrat sva sedela na avtobusu napotenem v mesto Maracay. Od nizozemcev sva zvedela vec o zvokih strelov, ki sva jih slisala ob zajtrku. Dejansko so se 300 metrov naprej po ulici na kateri sva jedla zajtrk ob 8 zjutraj streljai in ljudje so bezali po ulicah in tudi sam se spomnem kar nekaj tekajocih ljudi, ki so se prestraseno ozirali nazaj. Nizozemca sta bila direktno na mestu kjer so se streljali in je bila bojda cela panika. Tako da, se en dokaz, da Caracas ni varen in da se ga je bolje izogibati, drugace lahko poleg arepe s sunko in sirom ter meloninega sejka za popotnico dobis se svez metek. Statistika pravi, da je ubojev s strelnim orozjem samo v Caracasu 130 na vikend (na vikend!).

Iz Maracaya smo se usedli v naslednji avtobus proti obalnem mestecu Puerto Colombia in ta avtobus je pa bil poseben. Razmajan, temen in nabasan. S Tino sva dobila zadnje dva sedeza, sam pa sem sedel direktno po soundsystemom. In to ne pod navadnimi zvocniki, cel zadnji del je bil poln zvocnikov, ki so nekaj sekund za odhodom zaceli nabijati. Zvocniki so bili tudi spredaj in vse skupaj se je posteno treslo. Tukaj zaenkrat slisano obstajata samo dve vrsti glasbe, reggaeton in pa salsa. Reaggeton, za nepoznavalce, je nekaksen latino reggae dancehall calypso crappy commercial s ful basi. Za salso pa vemo. Mocni zvocni sistemi so tukaj sredstvo za borbo proti konkurenci in lastniki avtobusov tekmujejo kdo bo imel bolj glasno glasbo in bolj spimpan avtobus. In to je nabijalo celo pot preko dzungelskih hribov. In kaksna dzungla to je. Toliko rastlinja na kupu ne vem ce sem ze kdaj videl. Od palm, do 100 metrskih bambusovih grmov do ne vek kaksnih lijan ovijalk scen. Zeleno skratka in sredi tega neprehodnega zelenja sem pa tja kaka vasica. Tudi voznja je bila ubijalska, hitra in soferju je bila glasna troblja (ki je sla mimogrede dost kul skupaj z reggaetonom) dovolj da je “videl” za nepregleden ovinek.

P7183963_thumb.jpg

V Puertu Colombia sva si poiskala posado (guest house) in nasla sva super zadevscino, ki jo je vodil neki nemec, ki se je preselil v te kraje. Zaradi bolj varcevalne narave sva si vzela samo ventilator in ne klime, kar se je izkazalo za super idejo, ce obozujes spanje v sauni. Vrocina je tukaj zares neizprosna in ne vem ce sem ze sploh kdaj izsvical toliko potu. Naredis korak in tece.

Ze prvi dan sva odsla na plazo, ki je bila tista za razglednice s palmami, belim peskom, cisto vodo in hribcki okoli z eno pomanjkljivostjo. Bila je kar precej obljudena. Za ljubitelje spanja zunaj pa naj povem, da je tukaj mozno zastonj postaviti sotor in sotoriti ali pa si samo privezati viseco mrezo in uzivati v zastonjskih pocitnicah. Kraje so tukaj se vedno zelo pogoste zato je potrebno na stvari precej paziti. V najini posadi so lastniku 3 dni nazaj ukradli celo ogledalo iz WCja.

P7193978_thumb.jpg

Za vecerjo sva si privoscila ribo. In to debel slasten zrezek neke karibske velikanke imenovane dorada. Poleg se riz in pomfri ter solata, cena 12 USD. Aha, ko smo ravno pri denarju naj povem da sem v prejsnji objavi storil napako in zapisal da sva menjala 4:1, no nisva. Menjala sva najprej 4,5:1 nato pa se 5:1, kar pomeni da sva svoj denar oplemenitila za khmm cca. 40 %. Easy money! Imava ga cel kup (glej galerijo).

Naslednji dan sva odsla s colnom proti naslednji naselbini imenovani Chuao. Plaza tam ni tako spektakularna, Chuao pa slovi po neki drugi stvari, po kakavu. In to ne po navadnem kakavu, tukaj pridelujejo najboljsi kakav na svetu (dejansko). V Chuao so naju s se tremi spankami in tremi venezuelci, s katerimi smo si delili pot natrpali na prikolico tovornjaka na kateri smo se stoje vozili mimo plantaz kakavovca. Plantaza izgleda kot divja dzungla in ni urejena tako, da tam raste samo kakav v ravnih vrstah ampak je dejansko naravno okolje in najbrz tudi zaradi tega tu raste tako dober kakav.

P7194002_thumb.jpg

Na koncu mesteca smo zaceli hoditi pes. Kot omenjeno 3 spanke in 3 Venezuelci plus vodic Chichi smo zaceli nas hajk proti bojda spektakularnem slapu. Hodili smo ob reki in se poglabljali globje in globje v dzunglo. S Tino nisva vedela da bo to tak hajk, zato nisva bila pripravljena in sva odsla v kopalkah in v natikacih, kar je bilo sicer vredu zaradi preckanj dzungelske reke. Ponekod smo jo preckali tudi do prsi globoko in dzungla je za evropejca precej delikatna saj nikoli ne ves izpod katerega drevesa te bo napadel kak orjaski pajek ali kaka plazeca varianta. No nic od tega naju ni napadlo, razen mravelj, ki jih je bilo na tone. Ce si se ustavil direktno na njihovi poti so ti lezle po nogah in te bolece (zelo bolece) pikale. Do slapu smo reko preckali kar 21x in hodili malo preko 2 uri. Ampak splacalo se je. Sredi dzungle malo jezerce nad njim pa 100 metrski slap. Noro! Kaksna osvezitev in kaksen ambient. Kako uro smo cilirali in se metali po vodi potem pa zadovoljni obrnili in ponovili vajo. Hoja, voda, preckanje reke, mravlje, in… dez. Med potjo nas je ujela prava tropska nevihta in dzungla se je spremenila v kak film o Vietnamski vojni (ja vem da je to na drugi strani Zemlje, ampak je blo podobno). Izkusnja in pol. Premoceni preko reke, kaplje so nabijale in res si se pocutil svobodno, seveda ce bi moral v takih pogojih prenociti bi se najbrz pocutil drugace. Na poti nazaj nam je nas vodil se razlomil plod kakava in lahko smo poizkusili zrnje najboljsega kakava na svetu. V lepljivi sluzi znotraj kakih 25cm velikega oreha se nahajajo nekaksni stroki z zrnji in iz teh zrn pridelujejo cokolado. Zadeva je neobdelana precej grenka ampak vmes pride tisti znan okus po cokoladi. Ves pridelek gre od tukaj v Italijo. V vasi sva si se kupila tablico 100% kakava, ki jo zaenkrat se hraniva nedotaknjeno, ne vem pa kako dolgo bo zdrzala. V posadi naju je cakal tus (sicer mrzel) in suha oblacila. Zopet zrezek ribe velikanke in prvi obisk Karibskega morja se je zapisal v spomin kot 1A.

P7194066_thumb.jpg

Vceraj sva se uzivala na plazi in se premetavala po valovih, popoldne pa sva se vrnila proti Maracayu, kjer sva lovila nocni avtobus proti Meridi. Avtobus sva z lahkoto ujela in bil sem izredno presenecen na kvaliteto le tega. V tako nobel avtobusu ne vem ce sem se ze vozil. Klima, ogromni sedezi z moznostjo ogromnega naklona, opornik za noge, itd… Simpl. Zbudila sva se v Meridi, gorskem mestu pod Andi, kjer gore segajo tudi preko 5000 metrov. Ze v Puerto Colombii pa sva dozivela hladen tus. Gondola, najvisja in najdaljsa gondola na svetu, ki te popelje iz Meride, ki je na 1600m, na 4800m, NE DELA! In zakaj? Zato, ker je zupan Meride proti Chavezu, Chavez pa ima tako moc, da je ustavil gondolo, da bi temu zupanu preprecil glavni vir dohodkov. Politika torej vlada v Venezueli in z najvisjo gondolo na svetu se letos na zalost ne bova peljala (smrk, smrk). Bova pa najbrz odsla na 2 dnevno pot v hribe, ampak detajlov se ne veva. O Meridi kaj vec spisem naslednjic, do takrat pa adios!

Vec fotk iz Puerto Colombia in Chuaa je v galeriji!



Caracas, impulzi na levi in desni

18 07 2009

Prispela sva v Caracas, 6-milijonsko prestolnico Venezuele in ze na letaliscu se je izkazalo da lokalci obvladajo prihode belopoltih tujcev in jih takoj odvedejo v svoj tranzit. Se preden sva sploh stopila skozi vrata letalisca naju je ujel neki lokalec, ki je bil najbol spreten med vsemi, ki so se drli “change money” in naju takoj odvedel za vogal na letaliscu, kjer nama je obrazlozil njegovo tarifo za menjavo dolarjev v lokalno valuto, Bolivar fuerte. Itak, po skoraj 24 urah na poti ni ravno najlepsa dobrodoslica ampak denar sva hotela zmenjati. Odsli smo na banko kjer smo preverili legitimnost ponujenega denarja (no, model za salterjem ga je prestel in rekel OK), potem pa sva zmenjala 600 dolarjev za tarifo 4:1, kar je super glede na to da je sicersnji tecaj 3:1. Domacini tezko pridejo do tujih valut zaradi Chavezovega rezima, ki je omejil koliko dolarjev lahko prebivalci Venezuele na leto dobijo, njihova valuta pa v svetu ni priznana zato le stezka trgujejo s tujino. Tako sva svojih 600 dolarjev takoj oplemenitila za 25%. Kasneje nama je nekdo v mestu ponudil celo 5,5:1, bova se menjala ni da ni.

Anyway, vsedla sva se v kombi in odpeljali smo se proti Caracasu. Kaj kmalu za letaliscem, ki je pri obali se teren dvigne in opazujes z dzunglo porasle hribe oblecene v tezke oblake in ponekod posute z razsutimi favelami. Okolica pa se je kmalu zacela strnjevati v mesto in peljali smo se mimo nekaterih predelov, kjer si ne bi zelel izstopiti. Vsaj ne takole s prve.

V centru pa je pac bilo treba izstopiti in z ruzaki oprtana sva se podala v iskanje najinega prenocisca, ki sva ge ze imela rezerviranga. Prva napetost je kmalu popustila in tudi ljudje so nama priskocili na pomoc, ko sva iskala najprej podzemno zeleznico in potem hotel, ki sva ga kmalu nasla. Nahajal se je v predelu imenovanem Sabana Grande, ki velja za enega najbolj nevarnih predelov v Caracasu, ki pa je ze sam po sebi eno najnevarnejsih mest v Juzni Ameriki. Glede kriminala sva bila torej v “zona roja” (rdeca zona). Kljub temu da se je ze ob 6 zvecer znocilo sva odsla na prvi kulinaricni vtis Venezuele. Nasla sva lokal, kjer domacini pijejo pivo in jejo arepe – koruzni kruh s poljubnim nadevom (sir, piscanec, you name it…) komadno nadeva! Super zadeva + Polar pivo x 2 in Caracas je izgledal ljubko in krotko, vseeno pa sva se kmalu pobrala v horizontalo saj utrujenost potovanja se ni popustila.

P7160025_thumb.jpg

Razpadajoci bloki v centru in favele na obrobju.

Dan kasneje sva razparcelirala finance na miljon razlicnih predelov in se podala raziskovati mesto. Zanimiva mesanica te pricaka na vsakem vogalu. Vtis na levi te napolni z romantiko, carobnostjo oddaljenostjo, prijaznim a hitrim tempom, vtis na desni pa te udari z revscino, neizprosnostjo, agresivnostjo in trdo roko rezima, ki vlada v Venezueli. Prevelika zaupljivost na prvem koraku te lahko kaj hitro veliko stane in tako sem bil tudi sam ob denarnico, ki sem jo nosil v zadnjem hlacnem zepu. Pac jo je tako idealno preprosto nositi tam. Mojstrsko izvedena akcija dveh tipov na vlaku podzemne, eden izvede diverzijo od spredaj in te butne, drugi opravi delo. Po 20 sekundah ko sem ugotovil da denarnice ni vec, sta bila najbrz ze u Kolumbiji. Na sreco pa sem jima poklonil le bornih 20 dolarjev, osebno, zdravstveno in studenstsko izkaznico, katero bosta najbrz kot skalp pripela na domovanje pod kakim mostom v Caracasu. Psiharija, a zanimiva izkusnja.

Vreme je nekaj najbolj zanimivega saj tekom celega dneva preko mesta letijo tezki nevihtni oblaki, kateri bi pri nas razdejali ze nekaj vasi in poplavljali kleti, tukaj pa iz njih skoraj ne pade nobena kaplja. Le pojajo se preko bliznjih z dzunglo porascenih vrhov in ustvarjajo z vlago nasicen zrak.

P7173860_thumb.jpg

V Caracasu sva si ogledala predele Las Mercedes, Altamira in centralni del s trgom posvecenem revolucionarju in osvoboditelju Venezuele Simonu Bolivarju. Impulzi na levi in desni, za ohladitev pa sva skocila na gondolo na hrib visok preko 2000 metrov in si se od dalec ogledala panoramo prestolnice. Do gondole sva hodila tudi mimo nekih favelastih predelov in sproscenost te na case tukaj kar mine. Mesto je zajebano, o tem ni dvoma.

P7173896_thumb.jpg

Teleferico in pogled na del Caracasa

To izjavo je zvecer potrdil tudi lokalec, ki je pristopil do naju in naju v anglescini (eden prvih, ki sva ga srecala da je govoril anglesko) pozval naj ulice raje zapustiva saj predvsem za naju (belca, kratke hlace, …) ni varno hoditi okoli ko se znoci. Se posebej v zoni roja, kjer sva bila nastanjena. Tako opozorilo te se bolj navda z neko paranojo in hoja po sicer nabito polnih ulicah je na trenutke zasijala v vsej svoji trdoti.

Danes zjutraj sva ob mirnem zajtrku sredi ulice zaslisala celo strele in uvidela nekaj policijskih dvojic, ki so hiteli v smer proti zvoku pokov. Opozorila, ki jih prebiras v evropskih medijih so torej na mestu, a vseeno preterana saj je Caracas lepo mesto, ki ima obilico za ponuditi in vecina domacinov je prijaznih in ti z veseljem priskoci na pomoc. Stopnja zaupanja pa je najbrz kar obratno sorazmerna saj ce ti ne bos zaupal nikomur, tega zaupanja tudi od doamcinov ne bos dobil. Tako da bodi pozoren kaj se dogaja in se prepusti toku Chavezovega mesta.

Aja se to… ceprav je Chavez totalno proti Ameriki je ameriskih storitev se vedno ogromno, od mcdonaldsov do oglasov za Fox-ove oddaje, itd itd… Greva…

Naslednja destinacija je naravni park Henri Pitier, ki slovi z rajskimi plazami,  stotinah vrst ptic in ostalega zivalstva in odmaknjenostjo. Tam neta ne bo… oglasim se torej zopet… khmm… ne vem, najbrz pa kmalu.

Nekaj fotk je ze v galeriji…